Revija SRP 85/86

Luka Hrovat

 

MED RESHETKAMI BESED

1
 
Med reshetkami besed plavajo skozi prepih spominov in ukradenih
vzorcev v presekih, v odtujitvah chrk chakajo lastne smrtne
podobe, v grozechih maskah brez odtisov: kot pripoznanja zbora glasov,
ki ne pripadajo nikomur: zmeshanih, tujih, glasnih, nerazumljenih,
 
chrnih, temachnih kot stojeche mlake blata, ki jih ne ochistijo niti
padci solz, potnih voda in sline. V luzhah breztelesnosti, kjer so glave
in udi odrezani in vrzheni vsak sebi, se glasovi potapljajo v grozechih
pogledih, ki zrejo v prazno nebo, kjer si niti veter, ptice in
 
listje ne upajo leteti. V razsekih, sechishchih v raztrganinah
se pletejo spomini kot mrezhe za lovljenje trupel: velikih, majhnih,
preganjanih, sedechih, barvastih, utrujenih in zhenskih
 
 
 
2
 
V prekinitvah teme samota pozhira svoje otroke prek nochnih
potepov grize telo lastne odpadke izgubljenosti in nichnosti
prepadov, v katerih lezhijo umazani udi milijonov pozabljenih,
zapushchenih, prekletih. V njihovih sanjah tipamo za optimizmi
 
nakopichenih krizhev nikjer postavljenih, skritih, nikoli videnih.
V ostankih prihodnosti, v nikoli uzrtih obrazih, ocheh, lichnicah,
nabranih solz in pretakajochih ljubezni v teh nikoli budnih
sanjah visoke roke, dvignjene v zrak, grabijo svoje mrtve
 
sosede; krichijo, upajo, pozabljajo, odpushchajo V jokajochih dneh,
ko se duh umika v votline skritih pogledov in se v pljuchih
nakopichi zrak takrat: se telo v lastnih mocheh prelomi
 
 
 
3
 
Predolgi dnevi ovijajo zhivljenje in v zharechi megli, v tishini
se rojeva srce, a odprto truplo she oddaja znoj in vodne solze
sproshchajo dih nich vech trzavice, ki jo oklenja noch, nich vech strahu
o padcu dushe na telo, nich vech vzdiha, ki elektrificira ljubezen, nich
 
vech rok, ki grabijo meandre sklenjenih gibov, nich vech lezhanja na plazhi,
kjer luna potone, in nich vech utopljenih glav, ki ishchejo svoje podobe. Ni
vech chasa. Izdih govori v vesolju besed: semantika se iztroshi in odstavki
ohranjajo pogum. Zharecha krogla pa ne zaide samo zhre vse naokoli
 
in rana ostaja necela. Aorte in vene se zapletejo v divji ples zank, ki
se ne razvezhejo, in vozli ne pushchajo zraka in stiskanje ne izpljune
chrk. Molk se izchisti, glas odmre, kri odteche in telo v trepetu zamre
 
 
 
4
 
Hrbtishcha obrazov so padla na mochvirna tla bolechine;
preko jezika, na konvoje trupel, ki pritiskajo na tishino
upajochih pogledov pri dnu pa ochi izgubljajo svoje
poplavljene barvne obrise: zastreljene, pohabljene, pretepene
 
v beli zhivosti, v igrah spominov, v odhajanju, kjer se
pena zdruzhi z valovanjem. Na plitvini pa diha meso
v smrtonosnem bljuvanju; tam se morje izliva v vrch
ledenih lazhi. V ocheh ni vech pomenov, ni pritiklin
 
gubastih besed je samo sivina vechera, ki se umika
v rojstvo, v smrt, v nich molka; in shkoljke se izkopljejo
iz peska pozabe in neskonchno smrdijo