Revija SRP 85/86

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 

 

VENETI V TROJI

(IV)

 

 

ZAGATE O IZVORU INDOEVROPEJCEV

 

Zhe v svojih treh prejshnjih knjigah Jantarska pot, Davnina govori in Megalitski jeziki sem obdelal ta veliki in nerazresheni problem – izvor Indoevropejcev – zato tokrat ne bom ponavljal vsega tistega, kar je zhe tam napisano; prav tako ima bralec na voljo veliko druge izvrstne literature o tem, kar sem zhe sproti navajal. Vsekakor pa bom moral tudi tu vplesti nekaj najnujnejshih stvari, ki se nanashajo na Anatolijo, ker bi sicer tezhko ohranil rdecho nit mojih nadaljnjih razglabljanj. Toda najprej si priklichimo v spomin zemljepisni pregled shtevilnih sodobnih teorij, ki jih zagovarjajo najeminentnejshi svetovni znanstveniki:

 

avtor:        zemljepisno podrochje:

 

Devoto – centralna Evropa (Panonija z okolico, vzh. Alpe);

Diakonov – severni Balkan in severozahodna obala Chrnega morja;

Bosch-Gimpera – osrednja Evropa, Ukrajina, Belorusija, zahodna Rusija;

Schmid – Litva, Letonija;

Gornung – severozahodna obala Chrnega morja;

Gimbutas – juzhna Rusija, med Kaspijskim morjem in Chrnim morjem;

Renfrew – Anatolija;

Hodge – spodnji del Egipta v delti Nila;

Dolgopoljski-Gamkrelidze-Ivanov – juzhni Kavkaz med Kaspijskim in Chrnim morjem;

Jain – zahodnoazijske stepe severovzhodno od Kaspija;

Danilenko – vzhodna in severna obala Kaspija ter jug Rusije;

Hausier – juzhna Rusija, Ukrajina, Karpati, Panonija, Baltik, Nemchija in jug Skandinavije;

Makkay – juzhna Rusija, centralna Evropa, Balkan in Anatolija;

Georgiev – ozek pas juzhne Ukrajine, Karpati, Panonija, vzh. Alpe;

Alinei – teorija kontinuitete – vsa ljudstva so zhivela na danashnjih prostorih Evrope zhe v neolitiku, che ne kar v paleolitiku.

 

Seveda je v preteklosti nastajalo she vech drugachnih teorij, ki vechinoma predpostavljajo preseljevanje ljudstev zhe v bronasti dobi in she kasneje; che vzamemo Slovane, naj bi se ti naselili na danashnjih ozemljih v zgodnjem in srednjem srednjeveshkem obdobju. Spricho tega nas ne presenecha, da obstaja vrsta interpretacij prazgodovinskih dogajanj.

Zaradi povsem svojske drzhe pri teh razlagah naj opozorim na teorije italijanskega zgodovinarja Giuseppa Sergija iz prve polovice 20. st., ki je prav posebej zanimiv, saj je razvil tezo, da je latinshchina nastala s spojitvijo praslovanshchine in jezika staroselcev na tleh Italije ter ni bila prineshena od drugod kot zhe izoblikovan jezik. Kadarkoli se na Slovenskem o tem tako spregovori, je ogenj v strehi! V odgovor je slishati posmehljivo zavrachanje »venetologije« in celo zhaljivo namigovanje, da tako govore tisti zafrustrirani Slovenci, ki so zakompleksani spricho slovenske majhnosti ipd. Seveda pa je najti tudi izjeme; navajam mnenje, ki je implicitno blizu Sergijevi tezi. V chasopisu Dnevnik (7. junij, 2003, str. 13) smo lahko prebrali pod naslovom Veshch bo ljubimec odslej pogovor z Barbaro Shega Cheh, prevajalko Umetnosti ljubezni slovitega latinskega pesnika Publija Ovidija Naza, ki je rekla: »V angleshchini in francoshchini so skoraj prisiljeni prevajati Ovidija v prozi, nam pa tega ni treba, slovenski prevod njegove Umetnosti ljubezni je lahko povsem avtentichen in zmore predstaviti ritmichno valovanje, kot so ga chustveno dojemali antichni Rimljani.« Nakar novinar Zdenko Vrdlovec poudari: »Prav zanimivo je slishati, da je slovenshchina blizhja latinshchini kot angleshchina in celo francoshchina …« In dobimo jasen odgovor: »Da, jezika sta si zelo podobna, naj se slishi she tako neverjetno. Danes predavam latinshchino na fakulteti, nekoch pa sem jo uchila na osnovni sholi in v gimnaziji, in zhe takrat sem videla, da se uchenci prek latinshchine nauchijo vech slovenshchine kot pri pouku slovenshchine.« (poudarki L.V.)

 

Toda pojdimo po vrsti.

 

Sergi v poglavju Protokelti in protoslovani (SER/A, str. 154 in naprej), che povzamemo, razvija takole: Iz vseh raziskav in rekonstrukcij dogajanj, na osnovi arheoloshkih in atropoloshkih podatkov, jasno izhaja, da so v neolitiku (mlajshi kameni dobi) in eneolitiku (bakreni dobi) vdrla tuja ljudstva v severno in osrednjo Italijo, ki so jo obvladovala vse do prihoda Etrushchanov in osnovanja Rima, tj. okoli 8. st.pr.n.sht., ter so jo po nekaj stoletjih, tam okoli 5. st.pr.n.sht., povsem izgubila, ko so Etrushchani po postopnem prodiranju proti severu zavzeli Felsino, danashnjo Bologno. Ta tuja ljudstva so bili nedvomno Indoevropejci-IE (skladno s takratno terminologijo Sergi uporablja tudi izraz Arijci, odlochno pa zavracha izraz Indogermani, za katerega meni, da so ga vsilili Nemci iz nacionalistichnih nagibov), kar gre sklepati tako po njihovih telesnih znachilnostih kakor po civilizaciji, ki so jo prinesli na tista italska ozemlja, kamor so se priselili. Chaka pa nas she naloga, dolochiti tisto vejo ali veje IE, ki so ji pripadali priseljenci, saj je dobro znano, da smemo spraviti tri poglavitne veje v zvezo s sodobnimi etnichnimi imeni Keltov, Germanov in Slovanov. She celo vech, Sergi v drugih delih (SER/I, str. 420-421) pravi: »Pritrjujem mnenju, da so od mnogih indoevropskih jezikov v Evropi nekateri izvirni ali blizu izvirnim, drugi pa so lokalne tvorbe, ki so nastali na tistih ozemljih, kjer se she danes govorijo. Tako sem uvrstil med izvirne jezike keltshchino, slovanshchino in germanshchino, vsi ostali jeziki izhajajo iz teh treh in so drugotni odganjki … Toda navdaja me dvom, od kar trdi nemshki filolog Feist (Kultur, Ausbreitung und Herkunft der Indogermanen, Berlin, 1913), za katerega si ne morem zamisliti, od kod mu tolikshna izjemna resnicoljubnost, da nemshka kultura ni izvirna, ampak izhaja od Keltov, da zato germanshchina ni prvotna, pach pa drugotna, torej izpeljanka. Pred seboj imamo edinstven, redek primer nasprotujochih si stalishch med Nemci samimi! In medtem ko Braungart (Die Südgermanen, München, 1914) hoche dokazati, da so tudi Kelti Germani, se Feist vztrajno trudi odvzeti Nemcem oshabno oznako Indogermani (namesto Indoevropejci), kot da so Germani tudi Grki, Italiki, Slovani, Kelti, Litvanci … Zato celo dopushcham, da je germanshchina sekundaren jezik.« Po tem izrazhenem Sergijevem dvomu bi bila primarna jezika zgolj keltshchina in slovanshchina. Cheprav Sergi vseeno nadaljuje (SER/A str. 155-156) z omenjenimi tremi primarnimi vejami, ko se vprasha, katera od njih je prishla v prazgodovini v Italijo; pri tem ima na voljo antropoloshke najdbe, ki jih lahko primerja z antropometrichnimi podatki sodobnih prebivalcev (op. L.V.: danes so v teku obsezhne genetske raziskave, o chemer sem zhe pisal v prejshnjih delih). Po Sergijevem mnenju so bili prishleki na obmochju »terramare« Kelti, ker je aktualno prebivalstvo Lombardije, Piemonta in Emilije keltsko ter zato, ker meni, da se je v Padski nizhini zgodilo isto, kar se je v Shvici, kjer so palafite, zgrajene in naseljene s prvotnimi prebivalci in enakih znachilnosti z italskimi ali mediteranskimi, kasneje obljudili Kelti.

Prav posebej izstopa Sergijevo stalishche o Venetih. Cheprav to vprashanje implicitno obravnava na vech mestih, je srzh njegove teorije zajeta v naslednjem citatu v poglavju o palafitih (SER/A str.71-73): »Ljudstva v Padski nizhini, z redkimi izjemami, imajo razlichne znachilnosti; po mojih (Liguri e Celti nella valle del Po) in raziskavah drugih ochitno izhaja, da imajo Piemontchani, Lombardijci in Emiljanci keltske karakteristike, medtem ko imajo Veneti slovanske znachilnosti (podchrtal L.V.); eni in drugi so skoraj identichni, che jih obravnavamo po oblikovanosti okostja. Ti etnosi so drugachnega izvora in se razlikujejo od Mediterancev, ki pa so izginili s tega obmochja, che odmislimo nekaj sporadichnih primerov ter prebivalce Ligurije, ki so meshanci. Kdaj so prishla ta tako shtevilna ljudstva, da so nadomestila prvotne [mediteranske, neindoevropske] prebivalce? Lahko bi se reklo, da so del galskih priselitev v 4. st.pr.n.sht.; tako sem tudi sam mislil in pisal pred mnogimi leti. Vendar zdaj ne mislim vech tako, saj je ta pozna naselitev bila le prehodnega znachaja, nich stalnega, in she manj zadosti shtevilna, da bi poselila Padsko nizhino in izbrisala prvotno prebivalstvo. Res pa je, da sem hotel uveljaviti svoj koncept, mislech obenem z Livijem na neko she starejsho priselitev pred 4. st.pr.n.sht., tako bi obe skupaj lahko spremenili sestav prebivalstva v Padski nizhini. To je she vedno sprejemljivo, ampak najstarejsha priselitev je morala biti veliko starejsha (podchrtal L.V.), kot sem mislil she pred kakshnim letom, in prav iz tiste naselitve izhaja najvechji del prebivalstva Padske nizhine, ne pa od kasnejshih galskih vdorov.«

Sergi v posebnem poglavju (SER/A str. 154 in naprej) obdela Protokelte in Protoslovane v Italiji. Ne le njega, ampak tudi nas preseneti, da so shtevilna gradishcha, odkrita v juzhni Etruriji, podobna in celo identichna s sochasnimi kashtelirji na Krasu, v Istri ter Bosni in Hercegovini, torej na tistem vzhodnem, izvenitalskem ozemlju, ki predstavlja del shirshega obmochja, kjer se je razvila analogna kultura zgodnje zhelezne dobe, ki jo je najti tudi na Cheshkem. To pritrjuje predpostavki, da je na tem obsezhnem ozemlju zhivelo ljudstvo z dolocheno skupno etnichno afiniteto (str. 163). K temu Sergi dodaja antropoloshke ugotovitve (str. 164), ki dodatno podkrepijo to etnichno afiniteto vse do danashnjega dne! Danes so ljudje na tem obsezhnem ozemlju sicer med seboj pomeshani, toda v veliki vechini so Slovani. Zato, che dobro premislimo, so bili Veneti spricho svojih telesnih znachilnosti Slovani, vsaj v vechini (podchrtal L.V.). Res so v 4. in 3. st. pr.n.sht. sem pridrli Kelti, kot retrogradno gibanje z zahoda na vzhod, kar opazhamo v obdobju La Tenne, vendar ta keltska invazija ni mogla vech spremeniti etnichne sestave, ki je bila vzpostavljena zhe v najstarejshih chasih. Ni mogoche videti razlik v telesnih znachilnostih med tema indoevropskima ljudstvoma, Kelti in Slovani, ker se komajda razlikujejo in so v osnovi identichni (podchrtal L.V.). Sergi sklene: »Ker so sodobni slovanski narodi nasledniki davnega indoevropskega ljudstva, ki je naseljevalo obsezhno ozemlje zunaj Italije in je prishlo tudi v Italijo z Veneti in drugimi plemeni vse do doline Tibere, te prednike imenujem Slovani, Praslovani, kakor sem imenoval Prakelti predhodnike Keltov. Gre verjeti, da so davna etnichna imena, kakor je tudi danes tako, oznachevala plemena, rodove ipd. Ta imena so bila oznake za frakcije enega plemena, kot so to bili Iliri, ki so predstavljali frakcijo indoevropske veje, za katero je danes uveljavljen izraz Slovani, ki je sicer novejshega izvora, vendar razumljiv in sprejet za oznako slovanskega rodu, kjerkoli se nahaja. Arheologija bolj kakor antropologija, navkljub nejevolji vseh, ki se oklepajo enostranskih in ozkosrchnih pogledov, nam je omogochila spoznati dejstvo, ki ga nihche ni zaznal, cheprav so nam zhe od antike sporochali podatke, da sta od treh glavnih vej velikega indoevropskega debla na Italijo zhe v najstarejshih chasih vplivali dve: Kelti ali bolje Prakelti in Praslovani. Prakelti so prishli pred vsemi ostalimi Indoevropejci in zasedli Padsko nizhino s palafiti in terramare, kjer so dotlej zhiveli Mediteranci (Ligurci); kasneje je prishel she en val, she pred nashim shtetjem. Zapustili so nam grobishcha v Golasecca ter v Ticinu. Dospeli so do centralne Italije in zavzeli del etrushchanskega ozemlja, she preden so tja prishli Etrushchani, o chemer nam prichajo krozhna kamnita grobishcha, podobna onim v Golasecca in v Franciji.

Praslovani ali Iliri so prishli v Italijo s severovzhoda, se naselili v Venetu ter dospeli vse do doline Tibere, kjer so na ozemlju Faliskov zapustili ostanke svojih mest, zgrajenih po njihovi navadi na vzpetinah v obliki gradishch, kamnitih utrdb, kakor so to pocheli na ozemlju danashnje Cheshke, v Istri, Dalmaciji, v Bosni in Hercegovini. Nadvse je zanimivo, da nahajamo obe indoevropski veji, Prakelte in Praslovane, vselej v neposrednem stiku, prvi na zahodu, drugi na vzhodu, kakor je to she danes. Zato menim, da je mogoche, da Umbri niso bili Prakelti, pach pa Praslovani, che je tochno, kot izhaja iz raziskav, ki jih je opravil Breal na evgubinskih tablicah, da njihov jezik ni imel nich skupnega s keltshchino. Ko sem ob neki drugi priliki obravnaval to vprashanje, sem mislil razlozhiti ta pojav s tem, da so pach Kelti preprosto vplivali na Italike. Toda najnovejshe raziskve so me preprichale, da niso Kelti ali Prakelti povzrochili spremembe prvotnega jezika na ozemlju Umbrov, ampak so bili to Praslovani, kakor je jasno razvidno iz arheoloshkih najdb. Te moje predpostavke se ujemajo z rezultati Paulija (Pauli, Veneter und ihre Schriftdenkmaler; Helbig, Bull. Inst., 1882; Ghirardini, Sulle scoperte del fondo Baratola, Notizie degli scavi, Roma, 1888) o venetshchini z evganskih napisov iz Este, ki naj ne bi bili napisani ne v italshchini niti ne v etrushchini, pach pa v ilirshchini oziroma praslovanshchini. Kjer so bile gostejshe mnozhice praslovanskih doseljencev, tam se je prijel njihov jezik, ki je ostal nespremenjen; kjer je bila poselitev redkejsha in so predstavljali le del, eno tretjino vsega prebivalstva, tam se je staroselski jezik spremenil, ni pa povsem izginil. Po vsem, kar sem navedel, izhaja, kako shibko so utemeljena razmishljanja vseh, ki trmoglavo dopushchajo in podpirajo italskost indoevropskih priseljencev, ko so vendar Italikom tuji. Zadnja potrditev je ta, da niso bili prebivalci kulture terramare, ki so prishli v dolini Arna in Tibere in postavili svoja mesta po etrushchanskem in rimskem obredu. Oblike bivalishch teh Indoevropejcev, oziroma Prakeltov in Praslovanov, so nam na voljo in potrjujejo, da niso bili Italiki, razen che hochemo razglasiti za Italike she Chehe in sploh vse zahodne Slovane in tudi vse prebivalce Francije, kjer je najti take kromlehe (v krogu razvrshchene kamnite bloke, ki verjetno ponazarjajo simbol sonca), kakrshni so v Golasecchi in Vetuloniji.

Glede indoevropskega jezika (ali jezikov) Sergi spomni (SER/A str.167) na eno od teorij o njegovem (njihovem) izvoru, ki izhaja iz predpostavke, da je ta prvotni izhodishchni jezik – predindoevropski – nastal v Aziji na planoti Hindukush.

Hindukush je eno najvishjih in nad tisoch kilometrov dolgo ter med sto in petsto kilometrov shiroko gorovje v Aziji, na severu Afganistana ob meji s Pakistanom in Tadzhikistanom, z najvishjim vrhom Tirich-mir (7750 m), s sorazmerno ugodnimi prelazi, dasi je njihova vishina med 3000 in 4000 m, saj tod chez vodijo pomembne in zhe v davnini izhojene poti med srednjo Azijo in dolino Inda, v Hindustan! Toda che omenimo she povezane visoke planote Pamir (Streha sveta), Karakorum (ali Karakoram), Kashmir, Himalajo z nadaljevanjem v Tibetu, se shele zavemo, da smo v »popku sveta«, kot to poimenujejo. Ker ostajajo visoka gorovja vse leto zasnezhena, tu izvirajo za ves podkontinent pomembne reke, med njimi »sveti« Ind.

Od teh Predindoevropejcev naj bi se postopoma razvili vsi ostali indoevropski jeziki, ko so se razdelili na dve veji; ena, shibkejsha, se je usmerila proti Indiji in Iranu, tam sta nastala jezika sanskrt in zend; druga, shtevilnejsha veja naj bi preplavila Evropo. V 19. in 20. st. so Bopp in Schleicher, za njima pa Benfey, Kopp, Curtius, Ascoli ter drugi, izdelali primerjalne slovnice in besednjake, s chimer naj bi se dokopali do slike o tistem davnem dogajanju. Njihova pomanjkljivost je bila, da so uposhtevali le znane jezike oziroma so znanim jezikom dolochili narode; ko so bili odkriti she drugi indoevropski jeziki (hetitshchina, toharshchina, azianski ali maloazijski jeziki itd.) ter preuchene druge jezikovne skupine (glej mojo knjigo Megalitski jeziki), je bilo treba marsikaj spremeniti.

 

Tako je Schleicher zasnoval naslednje jezikovno drevo –

Osnovni jezik ali indoevropsko deblo se je delilo na:

 

a) azijsko vejo, ki se je razcepila na podveji: arijsko (indijsko in iransko) in

juzhnoevropsko (grshko-italsko-keltsko);

 

b) severnoevropsko vejo, ki se je razdvojila na podveji: slovansko-baltsko in germansko.

Tej jezikovni razdelitvi je Fick dodal she etnichno komponento in predlagal naslednje etnografsko drevo –

 

 

PREDINDOEVROPEJCI

 

EVROPA                                          AZIJA

 

SEVERNOEVROPEJCI                          JUZHNOEVROPEJCI                    IRANCI  INDIJCI

  

GERMANI            KELTOSLOVANI (KELTI)               GRKO-ITALCI

 

SKANDINAVCI    NEMCI            SLOVANI     BALTI                          ITALCI      GRKI

 

 

Iz te preglednice je videti, da naj bi bili enota Keltoslovani, iz katerih so se razvili Slovani in Balti,  medtem ko naj bi Germani in Grko-Italci tvorili samostojni skupini.

She drugachno razvrstitev je predlagal Lottner:

 

Predindoevropejci

a) Heleni (Heleno-Frigi)

b) Slovani in Germani.

 

Nato je Fridrich Müller pohitel ter zhe v zgodnji razvojni fazi oddvojil keltsko-italsko-grshko vejo od arijske (azijske)-slovanske-germanske veje, s chimer je

nastal polozhaj, da bi bili azijski Arijci blizhe Slovanom in Germanom kakor pa Kelto-Italom-Grkom.

Za take klasifikacije, in she vsaj za deset drugachnih, je vsak od avtorjev navajal vrsto tehtnih argumentov, med katerimi prevladujejo lingvistichni, vendar so z antropoloshkega vidika brez trdne osnove, pribije Sergi in pravi: primerjajmo med seboj samo Kelte z Italci in Grki, da bi spoznali nevzdrzhnost takih teorij.

Kaj je torej res?

Po vsem, kar smo predelali v prejshnjem poglavju, ko se preuchevalci spopadajo she z geografskimi in chasovnimi elementi lingvistichnih teorij, je nedvomno izvor Indoevropejcev prvovrstni strokovni izziv.

 

Spricho tega je Sergi zadrzhan zlasti do teorij nemshkih piscev, za katere meni, da so zoprne s svojim ochitnim pangermanizmom in poudarjanjem arijstva ter »indogermanstva«. Sam je preuchil (SER/A str.171 in naprej) arheoloshke najdbe in opravil primerjavo z najdbami na podrochjih, kjer Indoevropejce predstavljajo Prakelti in Praslovani. Obstajajo razlogi za sklepanje, da so tisti Indoevropejci, ki so prishli v Italijo, prav Prakelti in Praslovani; antropoloshke izkopanine iz Etrurije, Lacija, Bologne temu pritrjujejo, zato ne moremo dopushchati, da so ti Indoevropejci prinesli s seboj italski jezik, pach pa so govorili jezike, ki so morali biti istega tipa kot tisti, ki jih danes imenujemo keltske in slovanske in izhajajo iz prakeltshchine in praslovanshchine kot izvirnih in prvotnih jezikov.

Pred tistim davnim chasom so v Italiji govorili jezik z vech narechji, ki zagotovo ni bil indoevropski, pach pa mediteranski, istega tipa, kot so ga govorili Egipchani, Libijci, Iberci in ga imenujemo hamitshchina. S prihodom Indoevropejcev se je jezik spremenil, nastali so italski, indoevropski jeziki, tako je bilo tudi z religijo (dotedanji grobni pokop je zamenjalo upepeljevanje itd.).

K temu gre dodati pomemben argument. Sergi pravi, da je dovolj primerjati med seboj umbrijshchino, oskijshchino, prvotno latinshchino, sabelijshchino in se preprichamo, kako so to zgolj fragmenti jezikov, ne pa celoviti jeziki. Od kod to? Mochan indoevropski vpliv je bil omejen na sever Italije in proti jugu do Tibere, zato je na tem podrochju prishlo do znatnejshih jezikovnih sprememb. Drugache je bilo s Sabeljici, ki so zhiveli juzhneje, onkraj Tibere, kjer se je jezik prav tako spreminjal, vendar le v manjshi meri in prek trgovskih ter drugih stikov; Indoevropejci tja chez niso prishli. Pach pa je navzdol vse do Sibarija in Kampanije najti indoevropske predmete, izdelke s severa, trgovsko blago, z njim pa je prihajal tudi kulturni vpliv, a le delne jezikovne spremembe, in zlasti na skrajnem koncu Italije je spricho tega zaznati mnozhico dialektov. Medtem ko je na severu bilo drugache.

Kot smo zhe omenili, so tja prishli Prakelti na zahodno stran Padske nizhine, na njeno vzhodno stran pa Praslovani (cheprav jih nekateri imenujejo Iliri). To sta indoevropska jezika istega tipa, morda bi celo lahko rekli, da sta bila dialekta enega in istega jezika, le da vsak s svojimi znachilnostmi. Praslovani so sledili vzhodni strani apeninskega shkornja do Bologne ter od tam do Tibere, medtem ko so se Kelti drzhali zahodnega konca. Na stichishchih so se eni in drugi verjetno pomeshali, to naj bi nam dokazale najdbe v Vetuloniji, ki je le kakshnih 150 km severno od Rima, nedalech od obale Tirenskega morja, nasproti otoka Elba, v samem srcu prvotne Etrurije. Che vsi jezikoslovci najdejo skupne chrte med keltshchino in italshchino, seveda ni nakljuchje; to Sergi razlozhi, a drugache kakor oni, ki so précej vzpostavili njihovo sorodonost, medtem ko bi morali to sprejeti kot posledico vpliva keltshchine na italshchino.

To, kar Sergi razvija za italshchino, aplicira tudi na grshchino; na juzhni Balkan so prishli Indoevropejci (pri chemer se seveda spet vprashamo, od kod so prishli, ali s severa ali iz Male Azije, o chemer je govor tudi v tej knjigi!), verjetno celo istochasno kakor na Apeninski polotok, kjer so naleteli na Pelasge, in ta pelasgijshchina se je pod vplivom Grkov preoblikovala skozi vech faz v grshchino. Zato je Sergi pozival lingviste, naj se lotijo preuchevanja najstarejshih in prvotnih jezikov ter posledic njihovega poindoevropejchenja. Res jih ni bilo malo, ki so v 20. st. to storili, med njimi je bil tudi Karel Oshtir, ki se je posvetil »megalitskim jezikom«, kot jih je sam imenoval, in o chemer sem pisal v svoji knjigi z enakim naslovom.

Sergi nas niti ne preseneti, ko pravi, da o etrushchini ni mogoche govoriti kot o indoevropskem jeziku, cheprav je tudi to mogoche zaslediti v manjshi meri, toda le kot kasnejsho posledico stikov s prebivalci, ki so jih tam nashli, predvsem z Umbri, toda po drugi strani so bili tam – po njegovi teoriji – tudi Praslovani.

Po Sergijevem preprichanju so prishli Indoevropejci, kot Prakelti in Praslovani, v Italijo v neolitiku ali eneolitiku, torej pred bronasto dobo, za katero se shteje zachetek nekako 3000 let pr.n.sht.; problem z datacijami in nesoglasji pri poimenovanju dob sem obravnaval zhe v prejshnjih delih in tega tu ne bi ponavljal, vsekakor pa lahko Sergijevo oceno priselitve postavimo morda med 5000 in 3000 pr.n.sht.

Ker se je Sergi z lastnimi raziskovanji preprichal, da med Kelti, Germani in Slovani ni nikakrshnih kranioloshkih razlik, vsi so brahikefalni, jih jemlje le za tri veje istega rodu; po njegovem lingvistika temu pritrjuje, se pa povsem razlikujejo od ostalih narodov, ki jih danes tudi imamo za Indoevropejce, med temi so npr. Italci, a tudi Skandinavci, oboji so izvirno afrishka, mediteranska, neindoevropska rasa. Skandinavci so celo, potisnjeni na sever v chasu indoevropskega prodiranja in locheni od svoje mediteranske baze, v tisochletjih prilagodili svojo pot, barvo las, ochi ipd. klimatskim razmeram primerno, medtem ko so po ostalih antropoloshkih znachilnostih she vedno afro-mediteransko ljudstvo (SER/A str. 184).

Drugo neizbezhno vprashanje ostaja sam izvor Indoevropejcev.

Sodobni chlovek naj bi prishel v Evropo iz Afrike pred nekako 40.000 leti in je naletel na neandertalce, ki so tod zhiveli zhe v mlajshem pleistocenu, pred priblizhno 400.000 leti, in so verjetno(?) postopoma izumrli; genetiki trde, da se eni in drugi med seboj niso mogli meshati. Kromanjonci naj bi torej bili predindoevropski prebivalci Evrope. Od kod potem Indoevropejci? Do danashnjega dne se znanstveniki she niso zedinili za nobeno od vsaj petnajstih znanstvenih teorij, ki so se pojavile v 19. in 20. stoletju. Nekaterim se zdi logichno, da che je Evropo obvladoval afrishki kromanjonec, je Indoevropejec lahko prishel le iz Azije. A stvari niso tako preproste, ker se uchenjaki ne morejo zediniti niti o tem, kaj sploh pomeni – Indoevropejec; je to pripadnost nekemu skupnemu jezikovnemu substratu ali she kaj vech, in kaj naj bi to bilo? Tudi opredelitev – Azija; ali res smemo sprejeti Ural kot nekakshno razmejitveno chrto med Evropo in Azijo? Mar ne tvori Evrazija v bistvu en superkontinent, delitev med posameznimi njegovimi obmochji pa je lahko bolj tehnichno pomagalo za opisovanje kot pa resnichna teritorialna razdelitev.

Tako je npr. De Uyfalvy (Les Aryens au nor det ua sud de l'Hindou-Kouch, Paris, 1896) pohitel z objavo svojih neposrednih raziskovanj v gorovju Hindukush, kjer naj bi severno in juzhno od tam nashel Indoevropejce; to naj bi potrjevale antropomentrichne meritve, iz katerih je sledilo, da se povsem ujemajo s keltskimi. Seveda je bilo takshno naziranje dokaj drzno in she ne dovolj preprichljivo, a je polemika spravila na povrshje vrsto sorodnih ali povsem drugachnih predpostavk. Vsekakor pa je ustvarilo pravcati preplah med izkopavanji leta 1905 odkritje starih zapisov (iz 5. – 10. st.n.sht.) izumrlih indoevropskih Toharcev v vzhodnem Turkestanu, to je tik nad Hindukushem. Turkestan je ozemlje v srednji Aziji, razdeljeno s Pamirjem in Tjenshanom na Vzhodni in Zahodni Turkestan. Vzhodni ali kitajski Turkestan obsega Sinkjang, Dzhungarijo in Tarimsko kotlino; Zahodni Turkestan pa je bil dolgo v sklopu ZSSR, zdaj pa so tam oblikovane drzhave Turkmenistan, Uzbekistan in Tadzhikistan. Ker pa je toharshchina kentumski jezik (z vzhodnim in zahodnim narechjem), se to ne sklada s klasichno delitvijo indo-evropskih jezikov na vzhodne satemske in zahodne kentumske; od kod naenkrat na daljnem vzhodu kentumski jezik? Che bi vzeli stvar zgolj geografsko in bi poiskali nekakshno sredishche velikanskega ozemlja klasichne poselitve Indo-evropejcev od Atlantika do vzhodnega Turkestana, se zdi, da bi bilo naravno prichakovati njihovo pradomovino (s tem mislimo na chas ob koncu paleolitika ali v zachetku neolitika) nekje okoli Chrnega morja.

Geoloshke razmere v pleistocenu, ki se zachenja pred dvema milijonoma let in koncha pred 10.000 leti, ko je prenehala zadnja poledenitev, so kljub shiroko razprostrti ledeni pokrajini omogochile sicer postopen razvoj modernega chloveka. Proti koncu pleistocena, pred priblizhno 25.000 leti, ko se je ozrachje zlagoma le segrevalo, so bile razmere na evropski celini she vedno dokaj surove. Spomnimo se, da naj bi prednik danashnjega chloveka prishel iz Afrike v Evropo pred 40.000 leti, ko je bila stara celina she vedno ujeta v leden oklep. She nekaj deset tisoch let kasneje je bila morska gladina precej nizhja od danashnje in Jadransko morje je bilo do sredine kopno, nekako do Palagruzhe, ter porashcheno z listnatimi in meshanimi gozdovi. Ledeniki so v Alpah segali globoko proti jugu; Istra in Padska nizhina sta bili prekriti z iglastimi drevesi, v notranjosti Slovenije in navzdol chez Dinarsko gorstvo je bila tundra, le v Panonski nizhini je bila stepa ali gozdna stepa. Dardanele in Bospor sta bila kopna, le na prostoru danashnjega Marmornega morja je stalo manjshe jezero – ni bilo vodnega prehoda med Sredozemljem in Chrnim morjem. Okoli Chrnega morja, nekakshnega pleistocenskega jezera, ki je bilo po vodi povezano chez Azovsko morje s Kaspijskim morjem, tachas vechjega od danashnjega, je lezhala stepna pokrajina, tudi porashchena z gozdovi, morda ne prav veliko drugachna od danashnje.

 

 

Med zadnjo ledeno dobo pred priblizhno 25.000 leti je bilo Sredozemsko morje brez povezave

s Chrnim morjem, ki pa je bilo povezano s Kaspijskim morjem.

 

Tudi Anatolija je bila gosto posejana z gozdovi in v kopnem stiku z Grchijo. Smemo sklepati, da je bilo prav okoli in okoli Chrnega morja primernejshe okolje za chlovekov razvoj kakor v preostali Evropi. Zlasti juzhnoruske in juzhnoukrajinske stepe so bile nalozhene s puhlico, chrnozjomom, kar je pomembno za kasnejsha dogajanja in za razvoj poljedelstva. Mezopotamija je bila drugachna, v zgornjem delu je prevladovala sredozemska vegetacija; proti jugu pa je bilo dezhele precej manj kakor danes, saj Evfrat in Tigris she nista naplavila dovolj blata, da bi zasula podrochje ob izlivu. Slednje si velja zapomniti, ker se she vedno postavljajo vprashanja, ali so bili res Sumerci na jugu tvorci prvotne kulture ali pa je ta nastala severneje, nekje v danashnji Siriji ali celo she blizhje v Mali Aziji.

 

 

MEZOPOTAMIJA

 

Ker je za obravnavo dogajanja v Anatoliji, Mali Aziji, kjer so zhiveli Hetiti, pomembno poznati shirshe obmochje, se najprej zadrzhimo prav v Mezopotamiji, medrechju v Armeniji izvirajochih rek Evfrat in Tigris, kjer sta se zelo zgodaj razvili dve veliki civilizaciji: na jugu sumerska in na severu akadska.

 

 

Amfiteater blizhnjevzhodnega dogajanja

 

Evfrat je bolj vodnat in teche med nizkimi bregovi, spricho tega vechkrat poplavlja, menja strugo in se  v teku stoletij hkrati pomika proti zahodu zhe vse od Bagdada navzdol, o chemer se lahko preprichamo ob rushevinah starih mest, ki so bile nekoch ob reki, danes pa so dalech od nje. Cheprav je Tigris hitrejshi, ima pa manj vode in globljo strugo, ki v zgornjem delu ni podvrzhena tolikshnim spremembam, pach pa je v shirshem obmochju delte sedanja struga precej bolj na vzhodu. Med najstarejshimi mesti sta Eridu in Ur; prvo je bilo ob nastanku tik morja, danes pa je dalech od njega, kar ob nekaterih predpostavkah omogocha oceniti njegovo starost. A niso se spreminale zgolj razdalje, tudi oblika delte je bila bistveno drugachna, saj je treba uposhtevati she reki Kerha in Karun s severa, z iranskega gorovja Pushti-kuh, ki se danes zlivata v skupno delto z Evfratom in Tigrisom. Spricho teh pojavov sta si bila nekoch Evfrat in Tigris od Bagdada navzdol mnogo blizhje kakor danes, in prav Evfrat je glavni dejavnik izoblikovanja mezopotamske ravnine. Na najblizhji tochki med rekama se zahodno od Evfrata razprostira sirijska pushchava, vzhodno od Tigrisa pa iransko gorovje z najpomembnejsho skupino Pushti-kuh; v sploshnem je mogoche rechi, da je bilo shirshe obmochje poplavno in mochvirnato, tudi bolj proti severu, vmes pa so se dvigali nizki otoki. Po nekaterih mnenjih naj bi na njih nastajala prvotna naselja, drugi temu oporekajo, chesh da na tako nezdravem in malarichnem ozemlju ni bilo pravih razmer za naseljevanje. Morda bi temu v prid pristavili, da res na takem zemljishchu ne more biti kakshna bujna vegetacija, razen dateljnovih palm (o chemer prichajo karbonizirani dateljnovi tramovi nekdanjih zgradb), da pa omogocha dobro rast zhit, tako kot je v dolini Nila, to bi lahko privabilo prve poljedelce. Ker je tod obilica trsja, so si hishe gradili iz gline in trsja, in tudi znamenita Noetova arka naj bi bila iz enakega gradiva. V tistem chasu so zhe udomachili govedo in ovce, medtem ko so v divjini zhivele gazele in levi; niso pa she poznali kamel in slonov. Pomembna dejavnost je bil ribolov.

Toda, kar je she posebej pomembno, na tem podrochju ni rudnin, iz katerih bi bilo mogoche razviti metalurgijo! Obilica gline je ljudem nadomeshchala druga gradiva, kolikor ga niso prinashali od drugod, kakor npr. apnenec ali diorit celo s Sinaja, toda le za kipe ali pomembnejshe predmete. Vechina mest je nastala ob Evfratu: Sippar, Sumer, Akkad (zanj she ni znana natanchna lokacija, ga she niso odkrili), Kissur, Shurupah, Ereh, Ur, Eridu, Larsa, Babilonija. Ob Tigrisu jih je bilo manj, med temi Lagash in Shurghul. Ni povsem pojasnjeno, kako so izbirali lokacije za mesta, kajti nekdanjo strugo rek in morske obale lahko le domnevamo; zelo verjetno pa je nestanovitnost rechnega toka igrala pomembno vlogo.

 

 

Letalski posnetek mesta Ur, enega najslovitejshih mezopotamskih mest; njegova dolga zgodovina

je omenjena tudi v Svetem pismu kot Abrahamova domovina (Geneza XI).

 

 

 

Mezopotamija v 4.-3. tisochletju pr.n.sht., ko je bila morska obala precej bolj proti severu.

 

V zachetku niso urejali jarkov, shchasoma pa jim je to urejanje pomagalo ohranjati polja in v stoletjih so osushevanje razvili do popolnosti, s tem pa se je razvijala tudi tehnika, rachunstvo, administracija itd. Tudi okolje je postajalo postopoma bolj zdravo, kar naj bi kazalo na to, da je bilo v Mezopotamiji drugache kakor v Egiptu, kjer se je civilizacija razvijala vishje ob Nilu in se je naseljevanje proti delti shirilo v kasnejshih obdobjih, v Mezopotamiji pa naj bi se vse zachelo na jugu v delti; o tem pa si znanstveniki niso enotn. Kaj pa che je tudi v Medrechju prihajal razvoj s severa? A od kod?

Da bi razumeli zadrego, je treba povedati, da so ob izkopavanjih verjetno najstarejshega mesta Ur odkrili zgradbe tako iz opeke, sushene na soncu, kakor zhgane, pa tudi iz kamna, ki so ga prinesli od kdo ve kod. Tu so bili valjchki (pechati?) in kamni s klinopisi. Lonchenina je bila zhe zelo razvita, sposobni so bili izdelovati tako velike vrche za vodo kakor drobne skodelice. Tudi bakreni predmeti so bili vmes, pa kakshen bronast izdelek. V Eriduju so uporabljali tudi tuf, apnenec in celo marmor. Nich od tega ni bilo primitivno! Ni verjetno, da bi kaj takega nastalo chez noch, to je bila posledica dolgotrajnega razvoja in zagotovo ne na istem mestu, saj so ti kraji na tochkah, ki so bila stoletja pred tem she v morju. Tako so izkopavanja v Shurupahu (danes Fara) spravila na dan veliko starejshe stvari, nozhe in zhage iz kremena ter obsidijana, orodje iz kosti – tudi v zgornjih, mlajshih plasteh, kar bi pomenilo prav to, da je shlo za postopen razvoj in so verjetno predmete prinesli prebivalci s seboj. Shtevilni grobovi na vzorno urejenih pokopalishchih, s sarkofagi iz zhgane gline, vmes pa pokopi v zemljo s trupli, ovitimi v rogoznice, vsi iz istega obdobja, naj bi prichali le o razlichnem socialnem statusu pokojnih; a nenavadno – v Nipurju so tudi zhgalni grobovi. Med grobnimi pridatki so bile alabastrne vaze z barvami in paletami za njihovo meshanje; mrtvemu v onostranstvu naj bi rabile, da bi si krasil telo, kakor je pochel she zazhiva; podobne so najdbe v preddinastichnem Egiptu. V grobovih ne manjka nakita in drugih lepo izdelanih drobnarij, ki vse dokazujejo veshchino in tradicijo mojstrov.

Vse to pricha o mogochni civilizaciji. Podobno je zaznati v arhitekturi: gradili so stolpe, utrdbe, palache, predvsem pa obchudovanja vredne osushevalne naprave; gradili so celo zhe z oboki, kar je prvovrstna senzacija, ni pa pravih znamenj, od kod vse to, che pa pri kopanju do devishke zemlje ni bilo drugih, she starejshih najdb. Nastaja vtis, kot da je vse to prishlo od drugod; nekateri dopushchajo prihod semitskih ljudstev, drugi vpliv Egipta, tretji vdor ljudstev z iranskih gora ipd.

Zato ni bila nenavadna, cheprav je vznemirljiva, vest indijskega ministra Murlija Manoharja Joshija januarja 2002, da so vzdolzh zahodne indijske obale odkrili 7000 let stare ostanke civilizacije (poimenovane »Izgubljena reka«) tipa Harapa in Mohendzhodaro, vendar so veliko starejshi od njiju, saj izvirata iz let okoli 2500 pr.n.sht. Med ostanki 40 m pod vodno gladino so nashli dele dvorishcha, stopnic, kopalnice in templja. Sodelavci arheoloshkega in oceanografskega inshtituta so to opravili v drzhavi Gudzharat v Kambajskem zalivu, v katerega se steka reka Narmada iz gorovja Vindija. Domnevajo, da se je mesto pogreznilo med kakshnim velikim potresom, ki tod niso redki. Poleg drugih tudi ta najdba nakazuje arhaichne civilizacije vzhodno od Mezopotamije in ni izkljucheno, da so obstajale med njimi dolochene povezave.

*

Lahko bi takole povzeli enega najsodobnejshih pogledov na ta dogajanja (DAN, str. 279-280). Ime Sumer, Sumerci je sodobna izpeljanka iz besede v akadshchini Shumerum, to naj bi pomenilo juzhni del Babilonije (pod Nipurjem); v sumershchini se je temu obmochju reklo Kiengir ali kar preprosto kalam »dezhela« – v nasprotju s kurkur »dugi kraji, podrochja«, kar naj bi bila sploshna oznaka za manj razvita gorate predele na vzhodu. Obstajajo znamenja, da je bil Sumer enovit najkasneje v chasu Uruk III/Jemdet Nasr, okoli 3000 pr.n.sht.; to naj bi dokazoval valjast pechatnik, na katerem je spisek imen med seboj povezanih mest v regiji na nachin, ki dopushcha domnevo, da je shlo za nekakshno politichno zvezo, tudi che so sicer neodvisno delovala. Shele po vzponu na oblast Sargona iz Akada, okoli 2340 pr.n.sht., se Sumer nikoli vech ne pojavi kot samostojna politichna tvorba; izjema je edinole samo ozhje obmochje Babilona. Tezhje je kaj rechi o sumerski kulturi, dasi lako govorimo o posebnem sumerskem jeziku; Sumerci sebe niso nikoli imenovali s tem imenom. Vchasih je res zaslediti, da pisarji sebe imenujejo »sumerci«, toda to gre razumeti tako, kakor che danes rechemo »latinisti«, da so pach znali pisati v sumershchini. Vobche velja, da je bilo juzhno podrochje dvojezichno, saj so tod zhiveli tudi Semiti. Kdaj in koliko prej naj bi zhiveli sami Sumerci na teh ozemljih, je lahko le predmet ugibanj. Nikakor she ni uspelo dognati lochene jezikovne skupine, ki bi jo imenovali »Sumerci«, kolikor dalech nazaj v zgodovino lahko sezhemo. Starshi z akadskimi imeni so dajali svojim otrokom sumerska imena in narobe. Najmanj en napis na grobu kraljice, pokopane na kraljevskem pokopalishchu v Uru, je izpisan v akadshchini, cheprav bi tam pokopane lahko imeli za Sumerce par excellence. Definicijo »sumerska kultura« gre razumeti kot razvojni proces znotraj juzhne Mezopotamije v 3. tisochletju pr.n.sht., ki ga opredeljuje raba sumershchine; Sumerci pa naj bi bili udelezhenci v tej kulturi. A srdite razprave med uchenjaki ne pojenjujejo: nadaljujejo se iskanja »sumerske rase« zunaj Mezopotamije prav tako goreche kakor pred stoletjem; ugibajo o skoraj zanesljivem obstoju nekega sloja prebivalstva, ki ni govorilo sumersko; poudarjajo rivalstvo med »Sumerci« in prebivalci mesta, ki je postalo Babilonija; tu so govorili semitsko kakor stari Akadci ali Amoriti.

Sumershchina je jezik domachinov juzhne Babilonije do priblizhno konca 3. tisochletja pr.n.sht., kasneje se je njegova raba mochno skrchila na zgolj formalne javne funkcije, saj je chedalje krepkeje prevzemala njeno mesto akadshchina, ki je popolnoma drug jezik, ne oziraje se na to, da je vanjo preshlo nekaj besed iz sumershchine. Videti je, da je sumershchina kot pogovorni jezik povsem ugasnila 1650 pr.n.sht., je pa ostala pomembno sporazumevalno sredstvo v literaturi, religiji vse do konca klinopisne tradicije. Posebna zanimivost je sumerska poezija, ki so jo babilonski pisarji prepisovali she v 1. st.pr.n.sht.! Najstarejshi zapisi v sumershchini izhajajo iz let okoli 3400 pr.n.sht.; ni pa nikakrshnih zapisov v katerem od sorodnih jezikov, a che so sploh obstajali, so verjetno izginili zhe dolgo pred iznajdbo pisave. Poglavitna varianta sumershchine se imenuje »emegir«; znano je tudi narechje »emesal«, imenujejo ga tudi »zhenski jezik«, ki je hkrati religijski jezik. Strukturalno je sumershchina aglutinacijski in ergativni jezik, kar je povzrochalo tezhave babilonskim pisarjem, ki so se ga morali nauchiti med sholanjem in se njihove zadrege pogosto zazna v napachno zapisanih imenih, besedah in stavkih. Obstaja bogata bera sumerske literature: himne, molitve, pravljice, razprave, pregovori, pesmi ipd.; posebno sloveche delo je poema o Gilgameshu. Ocenjujejo, da obstaja v narechju »emegir« kar sheststo tisoch napisanih vrstic, v dialektu »emesal« pa je verjetno she obsezhnejsha zapushchina, ki niti she ni ocenjena (leta 2000).

Kaj pa Akad in akadshchina?

Sargon, ustanovitelj semitske dinastije, je dal zgraditi svojo prestolnico – semitsko ime Akkad, sumersko Agade – okoli leta 2300 pr.n.sht., za katero she danes ne vemo, kje je stala, a je dala ime celi severni Babiloniji, le na jugu je she obstajal Sumer. Po zatonu Sargonove dinastije, to pa ni bilo tako kmalu (sinova Rimush in Manishtusu, vnuk Naramsin, pravnuk Sharkalishari itd.), je mesto utonilo v pozabo in shele babilonski kralji so ga ozhivili v 6. st.pr.n.sht. Akadska dinastija je vzpostavila centralizirano oblast nad vsemi mestnimi drzhavicami v regiji; na zhalost so nam na razpolago zgolj arhivi iz provincialnih sredishch (Umma, Gasur=Nuzi ipd.), cheprav se arheologi she vedno nadejajo odkriti kraljevo palacho, che bi nashli mesto Akad, kjer prichakujejo najdbo obsezhnih skladovnic glinastih ploshchic. Z vzponom Sargoncev je prevladalo tudi semitsko bogochastje, v katerim izstopa boginja plodnosti in vojne (akadsko) Eshtar, bolj znana kot Ishtar, sumersko Inana ali Innin, ki je bila na celotnem Blizhnjem vzhodu chashchena pod razlichni, podobnimi imeni. Semitska akadshchina je postala uradni jezik; cheprav se je poleg nje ohranila she sumershchina, je zachela prevladovati in se shiriti dalech chez ozke meje akadske drzhave. Ne le zaradi drzhavnosti, tudi po razcvetu kulture smemo shteti akadsko obdobje za nadvse pomembno. Drzhava se je schasoma razshirila tudi na Iran in do anatolskih gora ter po zgornjem toku Evfrata do Sirije. Tako veliko ozemlje je bilo tezhko obvladovati in ohraniti, s severovzhoda je prishel poglavitni udarec, ko so se 2200 pr.n.sht. uprli Guti, sicer malo znano ljudstvo iz jugozahodnega iranskega gorovja Zagros; dvajset ali enaindvajset gutskih kraljev zaporedoma je vladalo 125 let Sumeru in Akadu, privzeli so akadsko kulturo in celo akadska osebna imena. Celotno dogajanje v tistem chasu pa ni povsem razjasnjeno. Akadska dedishchina in model drzhavnosti sta se tisochletja ohranila dalech v prihodnost.

Che smo zgoraj omenili, da je izvor Sumercev in njihovega jezika zavit v temo, je treba nekaj rechi she o Semitih, akadskih vladarjih. Raziskovanja semitskih jezikov so med njimi razkrila vrsto skupnih besed in jezikovnih znachilnosti, ki naj bi hipotetichno izhajale iz nekakshne »protosemitshchine«, nemalo pa je celo skupnega s »hamitskimi« jeziki (egipchanshchina/koptshchina, severnoafrishki berberski idr.), kar dovoljuje domnevo o skupni afrazijski jezikovni druzhini, katere rezultantni besednjak nakazuje njeno pripadnost neolitski pastirski druzhbi, morebiti iz severovzhodne Afrike ali iz Levanta (Palestina, Sirija, Libanon, Transjordanija), ki se je zhe seznanila s poljedelstvom, ni pa she poznala metalurgije. Kakrshnakoli klasifikacija Semitov po telesnih znachilnostih ali kako drugache ne prenese znanstvene kritike, karakterizira jih zgolj in edinole jezik. Semiti so bili zavojevalci, kakor npr. akadski Sargon; toda vtisnili so mochan pechat sodobni civilizaciji, od njih izhaja judovski, krshchanski in muslimanski monoteizem, ki temelji na Bibliji.

Judovska tradicija nam sporocha shestindvajset imen Semovih sinov (Shem, latinizirano Sem>Semiti, je bil s Hamom>Hamiti, Jafetom>Jafetiti, sin Noeta, »ocheta chloveshtva«, Geneza 10:21-31), torej rodov, od katerih je nekatere mogoche razpoznati v imenih krajev, kjer so govorili sorodne jezike (npr. Asshur=Asirija, Hazarmaveth=Hadramawt v juzhni Arabiji, Aram). Semitshchino delijo na tri veje; vzhodna je akadshchina; juzhna vkljuchuje ljudstva starih arabskih kraljestev iz 1. tisochletja pr.n.sht. in danashnjih dni, pisana je v arabskem chrkopisu, ter semitske etiopske jezike okoli Rdechega morja in na Afrishkem rogu (amhari, geez, tigre, tigrinia); sem sodi arabshchina. Severozahodna semitshchina zajema amoritshchino, ugaritshchino in kananitshchino (vse v 2. tisochletju pr.n.sht.), fenichanshchino, hebrejshchino in aramejshchino (v 1. tisochletju pr.n.sht.); slednja dva jezika sta prezhivela v Izraelu in Siriji.

Skratka, v Mezopotamiji sta se srechali raznorodni ljudstvi; z juga so Sumerci, morda so bili oni prvotni prebivalci tudi na severu, od koder so prihajali Semiti; toda to je le eden od mogochih scenarijev.

Namrech, na severovzhodu Mezopotamije je med Kaspijskim morjem in Perzijskim zalivom danashnji Iran, kjer so zhe v davnini zhivela plemena, ki so pomembno vplivala tudi na dogajanja okoli Evfrata in Tigrisa. Osrednji del dezhele je na planoti, ki jo z zahoda omejuje gorovje Zagros, s severa Elburz in Kopet, medtem ko so na vzhodu skalnate golichave in slane pushchave, kjer nikoli ni bilo kaj prida zhivljenja, to je bilo od zdavnaj osredotocheno v zahodnih pokrajinah, v tistih, ki mejijo na Mezopotamijo. In prav tod so odkrili pomembne prazgodovinske naselbine Ali Kosh, Ganj Dareh, Tepe Giyan, Tepe Guran, Tepe Hissar, Tepe Yahya in Susa. Od 3. tisochletja pr.n.sht. je tu znana dezhela Elam, vse do prihoda Medijcev in Perzijcev v 1. tisochletju pr.n.sht., za njimi pa so jo osvojili Parti in Sasanidi. Zmeda z imenom je nastala leta 1935, ko je dotedanje uradno poimenovanje »Perzija« (ki izhaja iz imena pokrajine Fars, antichna Parsa) takratni dinast Pahlavi zamenjal z »Iran«, da bi tako poudaril arijski etnichni izvor (aryanam khshathram »dezhela Arijcev«, arya=plemenit, kar so uporabljali zhe za kralja Darija I., tako je zapisano v indijskih verskih spisih Vedah in najdemo pri Zaratustri) kot simbol povezanosti dezhele, ki jo je hotel modernizirati, z indoevropskim Zahodom. Po mnenju nekaterih prazgodovinarjev naj bi prav na planoti Zagros (Jarmo, Ganj Dareh) zacheli s pridelovanjem hrane, tam naj bi se ob pashnishtvu rodilo poljedelstvo in najzgodnejshe loncharstvo na Blizhnjem vzhodu. Divja jechmen in pshenica izvirata iz teh krajev. Koze so bile tod udomachene verjetno zhe 7500-7000 pr.n.sht., ovce le malo kasneje, prashichi pa proti koncu 7. tisochletja pr.n.sht. Spricho stanja v mochvirnati Mezopotamiji, kjer pa je bilo mogoche z znanjem in delom pridobiti veliko plodne zemlje, je dokaj verjetno, da so plemena z iranske planote postopoma osvajala plodno ravnino in tja prinashala svoje poljedelske izkushnje ter loncharsko obrt, kar je zlasti omogochal dostop po dolinah rek, ki izvirajo v tamkajshnjih gorah in se zlivajo v Perzijski zaliv. Morebitni prvotni prebivalci (»Sumerci«?) v delti Evfrata in Tigrisa so jih po eni strani rade volje sprejeli, saj so jim prinashali revolucionarno poljedelsko tehnologijo, a tudi »ljudstvom iz Zagrosa« ni bila odvech tamkajshnja delovna sila, pridelka je bilo za vse obilo. Ko se je enkrat v juzhnem delu Mezopotamije, v Sumeru, razvilo poljedelstvo in vishja kultura, je marsikdo vrgel oko na te cvetoche kraje; iz pustinjskih predelov Arabskega polotoka, pushchav Sirije in Palestine so zacheli siliti proti jugu in potiskati Sumerce, cheprav kazhe, da je bil proces bolj miroljuben in so se ljudstva med seboj pomeshala, vendar ne do take mere, da bi Sumerci hitro izginili; proces je bil dolgotrajen in domnevamo lahko, da so tudi tokrat eni potrebovali druge. Toda vse kazhe, da takshno miroljubno sozhitje ni bilo vechno; s kopichenjem zalog hrane so se ponekod sosedje polakomnili dobrot in se odpravili na ropanje. Odgovor, ki je sledil, je logichna spirala, ki se do danashnjega dne ni konchala. Napadeni so se zacheli utrjevati, nastala so obzidana mesta in trdnjave, izoblikovala se je plast izurjenih vojshchakov, pripravljenih, da se zoperstavijo napadalcem. Slednji pa so zacheli izumljati nove bojne tehnike in orozhja, da bi se dokopali do bogastev itd. v nedogled. Ena od posledic je nastanek organizirane druzhbe – drzhave – in socialnih skupin s specializiranimi funkcijami; ne nazadnje, zachelo se je gmotno razslojevanje.

 

 

KAVKAZ

 

She eno zemljepisno podrochje si moramo ogledati, ker je pomembno za Anatolijo; to je Kavkaz, ki lezhi v sosedstvu Iranske planote, eno pobochje je na jugozahodni in drugo na jugovzhodni strani Kaspijskega morja. Prav Kavkaz je she danes prvovrstna enigma; tezhko si je predstavljati, da ne bi bila ljudstva okoli njega v tesnem stiku in delezhna istih tehnoloshkih inovacij, bodisi da so jih prevzemala ali jih soustvarjala, kar je zelo tezhko lochiti med seboj, saj gre praviloma za obojestranske sinergichne uchinke. Gorovje, ki lezhi med Chrnim in Kaspijskim morjem je videti kot nekakshna severna meja starega sveta na Blizhnjem vzhodu; toda tu je mozhno zaiti v sklepalno past, saj gore ne morejo biti neprehodna ovira, niso nepredushna zapora, in prav Kavkaz je vzorchen primer visoko razvitih kultur v navidez odmaknjenih hribovjih. Severni Kavkaz je bil od davnine v tesnih stikih tudi z juzhno Evropo, tod se je v bronasti dobi razvila »kultura kurganov«, nasutih zemeljskih kultnih gomil (grobnice?), ki jo nekateri kot izvirno pripisujejo Indoevropejcem (teorija Marie Gimbutas) in naj bi sploh bila sinonim zanje. Juzhni Kavkaz (Transkavkazija) je bil v najtesnejshih stikih in v zgodovinski interakciji z Blizhnjim vzhodom, zlasti she med bronasto in zhelezno dobo; od tod se je v 3. tisochletju pr.n.sht. »kultura Kura-Araxes« razshirila dalech proti jugu do severozahodnega Irana in v Palestino, kjer je njena lonchenina znana pod imenom »Khirbet Kerak«, in nich ne kazhe, da je vse to povezano s kakshnim preseljevanjem ljudstev, dasi bi nekateri to radi povezali s prihodom Hurijcev. Za osrchje te kulture, Transkavkazijo, so znachilne majhne naselbine s shirokimi poljedelskimi terasami, jezovi in kiklopskimi kamnitimi utrdbami. V poznem tretjem tisochletju so bila ta naselja nenadoma zapushchena; dogodek, ki je morda povezan s pojavom kurganov na severni strani, v katerih je najti zlato in srebrno okrasje ter posodje, izpopolnjeno orodje in orozhje ter najpomembnejshe: zgodnji kositrni bron. Kavkaz je bogat z rudninami, tu se je zelo zgodaj (!) razvila metalurgija. Zanjo pa mnogi trde, da se je sem razshirila iz Anatolije, potem ko so anatolski metalurgi iskali rudna nahajalishcha na ondotnem podrochju in so zaradi racionalizacije obdelovali surovo rudo ob samem izkopu, surovce pa nato tovorili v Anatolijo ali drugam, kamor so pach vodile trgovske poti. Utrjena mesta se ponovno pojavijo sredi 2. tisochletja pr.n.sht., cheprav se je hkrati nadaljevala gradnja kurganov. Na mejnih podrochjih z Anatolijo in Mezopotamijo so morda te naselbine v kakshni zvezi s poznobronastodobnimi in zgodnjezhelezodobnimi dogajanji kot predhodnice mestom, kakrshno je zgodovinsko dokumentirano Urartu. Iz grobov na obsezhnem podrochju Metsamor sta bila izkopana napisa z imeni »kasitskih« kraljev, naokoli pa je she petdeset grobov, kjer so pokopane pretezhno zhenske, s konji, biki, ovcami in psi, celotna odprava v onostranstvo … Takratno razvejeno cestno omrezhje po vsem Kavkazu se je v osnovi ohranilo do danashnjih dni.

Toda Kavkaz je pomemben tudi v etnoloshkem pogledu; tu je she danes najti pravcati muzej jezikov in narodov, zato ni chudno, che so se pojavile teorije o tamkajshnji pradomovini Baskov ipd.

Svojevrstno vlogo v Anatoliji so imeli Skiti, plemenska skupnost konjenishkih nomadov, ki sta jih povezovala skupni jezik in kultura; o njih sicer prihajajo vesti she iz pozne bronaste dobe iz asirskih in grshkih besedil (zlasti Herodotovih), da so iz osrednje Azije prishli do jugovzhodne Evrope. To potrjujejo tudi najnovejsha arheoloshka izkopavanja. V antiki so jih poznali pod sploshnim imenom Saka (Sacae) ali Skiti (Scythians) kot izvrstne lokostrelce ter izurjene jezdece. V prvem tisochletju pr.n.sht. so se povezali s Kimerci, drugo plemensko skupnostjo, ter vechkrat zapored chez Kavkaz napadli asirski imperij, zlasti srdito njihove vazale Kilikijce na jugovzhodni obali Male Azije, dokler ni asirski kralj Esarhadon porochil hchere enega najmochnejshih skitskih vodij, Bartatua. Skiti naj bi imeli vsaj nekaj chasa pod svojim nadzorom tudi Irance, vsekakor pa so se med seboj bojevali ali se diplomatsko dogovarjali, da bi se izognili spopadom, kakor pomenljivo meni Herodot o perzijskem kralju Dariju I., ki se je sicer hvalil z zmago, a je komajda uspel reshiti svojo vojsko pred skitskim unichenjem. V zvezi s Skiti pa ostaja odprta ena od najbolj diskutiranih teorij o izvoru Indoevropejcev. V drugi polovici 20. st. je znana arheologinja Maria Gimbutas razvila teorijo kurganov, chesh da so kurgani, grobnice in/ali kultne zgradbe v obliki nasutih grichkov zemlje, gomil v juzhnoruskih-juzhnoukrajinskih stepah nad Chrnim morjem delo Indoevropejcev, tam naj bi bil njihov prvotni dom, od tam naj bi se kasneje razselili na vse strani. Toda prav Skitom pripisujejo te bronastodobne (s konca 3. tisochletja pr.n.sht.), nekateri jim pravijo – kavkashke – kurgane, v katerih so nashli izredno bogate grobne pridatke. Drugi so mnenja, da so Skiti le prevzeli to kulturo pokopov uglednih osebnosti, lezhechih na hrbtu, z navzgor skrchenimi nogami. Prave datacije in izvor kurganov so izrednega pomena tudi zato, ker so v njih nashli tudi ostanke konjev in voz! Ta podatek nam pride prav pri opredeljevanju tako prvih udomachevalcev konj in iskanju prvih graditeljev voz kakor pri sledenju izvora Indoevropejcev; o tem se pisal v Megalitskih jezikih.

 

 

Kavkaz, kot ga opisuje Strabon v svojem delu Geografija, XI-XII, povzeto po izdaji Rizzoli, Milano, 2000.

 

 

SEVERNOCHRNOMORSKO OBMOCHJE

 

Iz pravkar navedenega smo spoznali, da je severnochrnomorsko ozemlje skoraj kljuchnega pomena za iskanje izvora Indoevropejcev. Univerza v Cambridgeu izdaja ugledno serijo shtudij o stari zgodovini (The Cambridge Ancient Hiatory), v kateri je med drugim izshla prvich celovito obdelana prazgodovina Balkana (CAM III, 1), kjer zhe v uvodu lahko preberemo: »…kajti razvoj tega obmochja je vplival na egejske in anatolske kulture, zlasti proti koncu bronaste dobe in v obdobju po njej«.

Toda treba je nekaj rechi o predhodni, she starejshi dobi, o paleolitiku in neolitiku.

V neolitiku – okoli 6000 pr.nsht. – je Chrno morje naraslo za okoli pet metrov nad danashnjo gladino, kar imenujejo »novo Chrno morje« ali »neolitski prestop« (CAM str. 32), torej se je razshiril obseg morskega obrezhja, zato je bilo novo nabrezhje pomaknjeno bolj proti celini, stran od danashnje obale, in je morje prekrivalo vechjo povrshino kopnega, zlasti na ravninskem, stepskem delu, medtem ko se pod gorami (Kavkaz npr.) zaradi strmejshih bregov ni veliko spremenilo; v tistem chasu so se morali ljudje odmikati od obale skladno z narashchanjem morske gladine, morda jih je takrat del migriral globlje v notranjost. Zelo verjetno ne toliko proti severu s trsho klimo, pach pa proti jugu; v 5. tisochletju so se razmere ustalile.

Sodobne antropoloshke raziskave na zahodnochrnomorskem podrochju in v spodnjem Podonavju dajejo naslednjo sliko. V romunski pokrajini Dobrudzha, ki lezhi v chrnomorskem primorju juzhno od delte Donave, so za chas zgodnjega neolitika (med 6000 in 4500 pr.n.sht.) nashli chloveshka okostja, za katera antropologi pravijo, da spadajo k mediteranski rasi (nizka rast: moshki okoli 160-161 cm, zhenske 145-151 cm; drobnejshih kosti, lobanja ozka in podolgovata, majhen obraz ipd.). Poleg teh so obstajali: planinski tip v Gura Bacuilui-Circea (v Transilvanskih gorah okoli Cluja), kromanjonski tip – kultura Gumelnitsa (pokrajina Muntenia severno od Donave, na podrochju Bukareshte) ter armenski in dinaridski tip – kultura Cucuteni (pokrajina v Moldaviji, med Vzhodnimi Karpati in reko Prut, v porechju Sireta). V tej sposhni shemi tvori izjemo zelo heterogeno prebivalstvo nekropole v Chernavodi (kultura Hamangia, tudi v Dobrudzhi), kjer so pomeshani krepki posamezniki na sploshno vishje postave, (moshki 167 cm in zhenske 156 cm, z dolgimi lobanjami, podobnimi onim iz kasnega paleolitika), protomediteranci, mochni atlanto-mediteranci, ki jih shtejejo za lokalne prebivalce, ter tipi z dolgo do srednjo lobanjo s shtrlechim in visokim tilnikom;  slednje je mogoche najti edinole na egejsko-anatolskem podrochju (CAM str. 33-34).

Za prehodno obdobje med neolitikom in bronasto dobo so bili antropoloshko preucheni samo skeleti, povsem razlichni od prejshnjih, in arheologi domnevajo, da gre za prishleke. V grobovih iz okre so okostja mochnih in visokih ljudi, povprechno moshki 173,5 cm, zhenske 154,8 cm, z znachilnimi dolgimi do srednjimi lobanjami, z ozkim nosom, podobno kot je najti pri Predevropejcih in Nordijcih.

Ti in drugi podatki nakazujejo tudi v tem chasu meshano prebivalstvo, od Pred-evropejcev in Mediterancev, ki jih imajo za domorodne, do novih prishlekov.

Zelo presenecha, da za zgodnjo bronasto dobo v Romuniji niso nashli chloveshkih okostij, pach pa je za kasnejshi chas spet na voljo precej primerkov (vse dokler se je ohranilo pokopavanje, in opazna je mochna mediteranska plast), ki izhajajo she iz zgodnjega neolitika. Dolocheno shtevilo Protoevropejcev in Nordijcev si razlagajo kot prihod novih skupin.

Pri vsem pa ostaja odprto vprashanje datacij, s katerim smo se zhe srechali in se mu ne bomo mogli izogniti tudi v prihodnje (CAM str. 36). Namrech, obstajata relativna in absolutna datacija – pod prvo razumemo oznako obdobja (paleolitik, neolitik, bronasta doba itd.), v katero je mogoche uvrstiti arheoloshke najdbe, primerjajoch jih med seboj; okoli tega je she najvech razprtiji med arheologi. Odkar so iznashli radiokarbonsko metodo z ogljikom C 14 na osnovi njegovega razpadanja, se da dolochiti absolutno starost predmeta; tega so se arheologi (a ne le oni!) po vechini razveselili, saj so dobili v roke mochno pomagalo, a se je kmalu izkazalo, da ni povsem tako, ker je vrsta motechih dejavnikov, ki kvarijo rezultate. Zato uvajajo kalibraturo, to je umerjanje naprav s C 14 na osnovi predmetov z zanesljivo (zanesljivejsho?) starostjo; eden takih postopkov je dendrologija, s katero je drevesno starost mogoche zelo natanchno dolochiti po obrochastih letnicah. Toda she vedno je dovolj prostora za dvome, ali je ugotovljena starost res prava (CAM str.39). Obstaja she nekaj drugih znanstvenih postopkov za dolochevanje starosti, toda ni nash namen, da bi se v to poglabljali.

Uposhtevajoch ta opozorila, lahko rechemo, da je neolitik nastopil na karpatsko-donavskem podrochju nekako sredi 6. tisochletja pr.n.sht. Eneolitik-bakrena doba se konchuje z zachetkom 3. tisochletja pr.n.sht. (Cucuteni B = 2980±60 pr.n.sht.; ta kultura je sochasna s Tripoljem C1, Chapajevo v Rusiji 2920±100 pr.n.sht.), to se pokriva s Trojo 1. Nobeno presenechenje ni, che so ugotovljeni pogosti in shtevilni stiki med omenjenimi razlichnimi kulturami; celo surovine za vsakdanje uporabne predmete so prihajale iz zelo oddaljenih krajev, kar predpostavlja sorazmerno dobre, miroljubne medsosedske odnose, ki pa nikakor ne izkljuchujejo posamichnih spopadov in ekscesov (kot se dogaja tudi v druzhinah in med sorodniki), zaznavnih iz rushevin posameznih selishch. Mediteranske shkoljke npr., ki so jih nashli v grobovih, in drugi znaki vodijo proti vzhodnemu Sredozemlju, od koder so prishle, kot je videti tudi iz atropoloshkih podatkov, skupine Mediterancev proti severu.

Na tem mestu je treba zastaviti vprashanje: So bila malo prej omenjena ljudstva Indoevropejci?

Ni mogoche odgovoriti povsem pritrdilno, da bi bili prinashalci »neolitske revolucije« na obale Donave (poljedelstvo, loncharstvo, metalurgija) in njihovi nasledniki pripadniki neke indoevropske skupine, razen che ne predpostavimo, da je bilo tudi vzhodno Sredozemlje med neolitikom poseljeno z Indoevropejci. Verjetno so bila plemena juzhno od Donave Predindoevropejci, ki so asimilirali drugorodna, domnevno predindoevropska ljudstva severno od reke, tam zhivecha she iz epipaleolitika-mezolitika. Skupine iz centralne Evrope so morda tudi bile Indoevropejci ali pa so vsaj imele bistvene znachilnosti rodov paleolitskih Indoevropejcev; ni tudi izkljucheno, da so prvi Indoevropejci prishli na karpatsko-podonavsko obmochje s »kulturo Chrna voda 1« proti koncu eneolitika, njim pa bi she sledile skupine iz severnochrnomorskih step v bronasti dobi (CAM str. 47). V zgodnjem neolitiku je bil pokop sploshno razshirjen in edini izvajan. Shele v bronasti dobi se pojavi obichaj upepeljevanja. V starejshih grobovih so mrtvece polagali skrchene; to je trajalo do bakrene dobe, ko se je razshirilo she pokopavanje v iztegnjeni legi, na boku ipd., in opazne so razlichice, npr. oblaganje trupla z rdecho glino, prilaganje pridatkov, dolochanje lege mrtveca proti vzhodu ipd. Pojavlja se vrsta razlichnih obredov in pogrebnih obichajev. Pokopavali so pod hishnimi tlemi ali v neposredni blizhini bivalishch, shele nato so se pojavila pokopalishcha na robu naselbin.

Posebno zanimanje arheologov predstavlja na prehodu iz bakrene v bronasto dobo prodiranje »kulture Chrna voda 1« navzgor ob Donavi ter za donavskimi Zheleznimi vrati (Djerdap) z odcepom proti severozahodu, kar je povezano z veliki spremembami na karpatsko-podonavskem podrochju, ki jih spremljajo valovi ljudstev iz step s severa in severovzhoda Chrnega morja. Zato shtejejo kot napoved prehodnega obdobja »kulturo Chrna voda«, s katero se na spodnji Donavi koncha bakrena doba in prva mnozhichna priselitev s severnochrno-morskih step, a ni verjeten njen anatolski izvor (CAM str. 64). Vchasih pretiravajo s poudarjanjem pastirskega in polnomadskega znachaja tega obdobja; niti ljudstva »Chrna voda 1« niti plemena, ki so prishla za njimi, niso bila izkljuchno nomadi in zhivinorejci, o chemer se lahko preprichamo po naselbinah na vzpetinah, ki so nekatere branjene tudi z utrdbami, kar je ochiten znak trajne prisotnosti; ne nazadnje so ruski znanstveniki odkrili, da so se severnochrnomorska stepska plemena ukvarjala tudi s poljedelstvom. Med temi na sploshno imenovanimi nomadskimi ljudstvi pa so res bile manjshe ali vechje izrazitejshe nomadske skupine, tem pripisujejo gomilaste grobove, zlasti pa t. i. grobove z okro, v katerih so mrtvece oblagali z glino. Utrjene tochke po grichih pa so pomembne iz vech razlogov, ne le, da so se morali pred nekom braniti; s tem bi bilo potrjeno, da odnosi niso bili vselej miroljubni, da je pretila od tu in tam nevarnost napada, zato naj bi utrdbe predstavljale varno zatochishche pred napadalci. Vazhna je kritichna ocena, da v takih zavarovanih zgradbah ni bilo prostora za vechje shtevilo ljudi, tja so se lahko zatekli le izbranci. Kdo so ti bili? Po vsem sodech, neka elita, poglavarji, vrhnja plast, ki je za povrh bila she oborozhena, saj tod arheologi praviloma najdejo orozhje. Morda ne bo dalech od resnice, da so bili prav oborozhenci tista elita, ki naj bi zagotavljala varnost ostalemu prebivalstvu, postopoma pa si je pridobila in si priborila privilegiran polozhaj aristokracije. Prav tako je upravicheno domnevati, da ta oborozheni del prebivalstva ni nujno pripadal istemu ljudstvu, pach pa so to bile skupine »profesionalnih« vojshchakov, ki so sprva nastajali iz potrebe v okviru neke skupine ljudi, postopoma pa so se specializirali samo za ta namen in presegali lokalne potrebe po tovrstni dejavnosti ter se zacheli udinjati po blizhnji ali chedalje bolj oddaljeni okolici, schasoma pa so se kar vsilili za »zashchitnike« in postali vladajocha plast. Tako mnenje podpirajo oblike bivalishch, ki so diferencirana, od takih napol vkopanih, manjshih koch do vechjih zgradb pravilnih oblik, dolgih 6-8 m shirokih 3-4 m, s po dvema prostoroma, kjer so tla iz lepo zglajene ilovice, »kraljevski pokopi« ipd. Zato ko govorimo o selitvah ljudstev, gre enkrat le za premikanje sorazmerno maloshtevilnih elit, ki so se potem kje ustalile za krajshe ali daljshe obdobje kot vladajocha plast, drugich pa za selitve nomadskega tipa, ko so se premikali znotraj nekega kroga.

V cambridgeshki prazgodovini Balkana znani arheolog M. Garashanin ugotavlja (CAM str. 108): »Najnovejsha preuchevanja neolitika so nedvomno zastavila shtevilna arheoloshka vprashanja. Tako je to: ko smo razpolagali z manj podatki, smo mislili, da smo razreshili vsaj en del teh vprashanj, ampak danes nikakor ne smemo vech razmishljati na tak nachin. Prvi problem se nanasha na sam izvor in okolishchine razshirjanja neolitske kulture [neolitska revolucija]. Zelo dolgo je veljalo, da je izvor te kulture na Blizhnjem Vzhodu ter da so nove oblike gospodarjenja in kulture prodirale na Balkan in v centralno Evropo prek Anatolije. V zadnjih letih so se okrepili dvomi o takem gledanju v luchi palinoloshkih analiz [palinologija je znanstvena disciplina, ki preuchuje pelod in trose (spore), njihovo klasifikacijo ter navpichno razporeditev v zemeljskih plasteh], ki so potrdile obstoj divjega zhita v centralni Evropi zhe za predneolitsko obdobje. Seveda ob tem ne smemo zanemariti, da so pa bile na Balkanu prve vrste gojenih zhit izpeljane iz divjih blizhnjevzhodnih sort, kar velja tudi za zachetek vzreje ovac in koz ter potrjuje poseben pomen Blizhnjega vzhoda v neolitski revoluciji jugovzhodne Evrope.« In kako se je ta shirila? O tem obstaja cela vrsta razlichic med dvema skrajnostima: (1) da je bil balkanski neolitik povsem samostojen pojav, (2) da gre iskati izvor v mnozhichnih priselitvah ljudstev na celotni polotok. Naredili bi velikansko napako, che bi zanemarili, da so tod zhivela ljudstva zhe v mezolitiku, predneolitiku, ki so nedvomno sodelovala v teh neolitskih preobratih. Najsmotrnejshi zakljuchek je, da govorimo kot o celovitem balkansko-anatolskem obmochju, in dasi so bile nekatere prvine zasnovane na vzhodu, moramo za druge pristati, da so balkanskega izvora in so se razshirile na vzhod! To bi pomenilo, da je pretezhno shlo za tehnoloshke in kulturne izmenjave, kolikor pa je le prihajalo do dolochenih migracij v omejenem obsegu, so te bile v obe smeri.      

Ena od najpomembnejshih pridobitev neolitske revolucije naj bi bilo loncharstvo, toda tudi tu je treba popraviti, saj je dognano, da je tudi na Blizhnjem vzhodu obstajala najzgodnejsha »neolitska« faza brez keramike; da je tako bilo tudi v Egeju in v juzhni Grchiji. ni nobenega dvoma vech. Medtem ko za Balkan in spodnje Podonavje ne moremo z gotovostjo trditi o akeramichnem neolitiku, pa smemo govoriti o predneolitskih kulturah. Ker obstajajo dokajshnja razhajanja v datacijah kljub radiokarbonski metodi in presegajo red velikosti tisoch in vech let (CAM str. 110), prihaja med znanstveniki do ogorchenih spopadov. Vech je bilo arheoloshkih in drugih podatkov na voljo, bolj so se mnozhile faze in podfaze znotraj posameznih neolitskih kultur, kar ustvarja obchutek nepreglednosti, in le stezhka je mogoche priti do njihove medsebojne povezljivosti; tega tudi radiokarbonska metoda ni mogla razreshiti. Za primer vzemimo t. i. »tablice iz Tartarie«, ki jih pretezhna vechina strokovnjakov povezuje s prvim pojavom pisave v Mezopotamiji, kar terja kronoloshko preiskavo zachetnih razvojnih stopenj vinchanske skupine v starejshem neolitiku, ki jo umeshchajo v prva stoletja 3. tisochletja pr.n.sht. ali celo v zadnja stoletja 4. tisochletja pr.n.sht., a ta chasovna opredelitev bistveno odstopa od radiokarbonske datacije, ki je najmanj za tisoch let starejsha, torej sega zhe v 5. tisochletje pr.n.sht.! O tem velja nekaj vech spregovoriti prav zato, ker je povezano z vprashanjem izvora pisave, cheprav s tem nekoliko prehitevamo, a sodi v ta sklop, ker na poseben nachin opozarja, da je treba biti zelo previden pri sprejemanju starih zgodovinskih konceptov, med katerimi je tudi ta, da vsa stara, prvotna kultura prihaja z Vzhoda, konkretneje iz Mezopotamije (ex oriente lux); to je bilo zhe modificirano, ko se dejstvom ni dalo vech upirati: da je bila tudi Anatolija izredno kulturno zharishche, zdaj pa bo treba povsem na novo ovrednotiti vlogo Balkana od predzgodovine do antike.

Tartaria je v srednjem toku reke Mures/Moresh (pritok Tise), na romunskem ozemlju, med Transilvanskimi Alpami in Transilvanskim rudogorjem, in ne glede na posamezne odtenke razlag sodi v krog velike »vinchanske kulture«. Ostanimo pri vprashanju pisave; to so nashli ne le v Vinchi in v okolici, marvech she na vech tochkah na podrochju bivshe Jugoslavije (Gornja Tuzla, Shabac itd.), kjer ima znachaj chrkopisa, ter v Romuniji in v Bolgariji, kjer pa je piktografske zasnove (pisava s podobami). Piktografska protosumerska pisava je nastala okoli 3100 pr.n.sht. in jo obichajno shtejejo za najstarejsho pisavo sploh. Vinchanska pisava iz kroga Lepenskega vira pa je na Banjici datirana 3470 pr.n.sht., na drugih nahajalishchih je she starejsha. To pa ni zanimivo zgolj zato, ker naj bi potemtakem to bila najstarejsha pisava, pach pa tudi kazhe, da je chrkopisna pisava starejsha od piktografske, chemur se nekateri izredno upirajo, chesh da je razvojno morala nastati najprej slikovna, piktografska, nato pa druge pisave, cheprav so bili predmeti s temi znaki najdeni 5-5,5 m pod povrshjem, kar izkljuchuje kasnejsho kontaminacijo. Nekaj sto najdb pisave »vinchanske kulture« predstavlja prvovrsten izziv za znanost in vrsta uglednih strokovnjakov se ukvarja z razreshevanjem te enigme; vsekakor je povsem odprta ali celo nesprejemljiva trditev, da bi to prihajalo iz Mezopotamije, Sumera (PESH str.86-87). Ta veliki izziv je vzpodbudil dodatna izkopavanja v Tartariji leta 1963 in v najglobljem sloju, ki je primerljiv z Vincho-B1, so odkrili kultno jamo s 26 glinenimi idoli, dvema alabastrnima kipcema, zapestnico iz shkoljk ter tri glinene ploshchice – ena z lovsko (?) sceno, dve z vrezanimi neobichajnimi znaki, razporejenimi v nekaj vrstic, ki so bili opredeljeni kot rudimentarna abeceda. Najblizhje vzporednice za te ploshchice je najti na tablicah s piktogrami iz obdobja Uruk (Warka) IV (okoli 3500-3200 pr.n.sht.) in Dzhemet Nasr (okoli 3200-3000 pr.n.sht.); na osnovi analogij in uposhtevaje chas, ki je potreben, da bi ti sumerski kulturni obichaji (che ne kar same ploshchice) prishli do doline Muresa/Morisha, so bile izdelane prve ocene, da bi bile tartarijske ploshchice po nizki kronologiji iz chasa okoli 2900-2700 pr.n.sht. (Vincha A). Che pa bi vzeli nizhje datume za ona vzhodna nahajalishcha – kar je, kot kazhe, povsem mogoche – potem se tudi za prvi, najstarejshi sloj v Tartariji, ki mu pripada obredna jama s ploshchicami, znizha starost na 2600 pr.n.sht. (zachetek Vinche B1). A so se stvari zapletle, ko so bolgarski arheologi v Karanovu pri Novi Zagori nashli na neolitskem nahajalishchu okrogel glineni pechat, ki so ga po klasichni in radiokarbonski metodi postavili v zadnja stoletja 4. tisochletja pr.n.sht.; tega so primerjali s piktografskimi znaki iz Tartarije in bi bil, po tem sodech, starejshi. Sloviti jezikoslovec V. I. Georgijev je znake s pechata primerjal celo z minojskimi hieroglifskimi, piktografskimi napisi s Krete ter s hetitsko hieroglifsko pisavo. Nashel je nekaj sorodnosti tudi na slovitem »disku s Festosa« in z linearno-A pisavo (Kreta); vendar teh podobnosti ni toliko, da ne bi ocenili pisave s karanovskega pechata kot nechesa samosvojega, kar ni bilo prinesheno s Krete, kjer se je pisava pojavila kasneje (PESH str. 88). She celo vech kakor to!

Nekateri avtorji (npr. J. Todorovich) celo menijo, da je shel razvoj v nasprotno smer – iz neolitskega Podonavja v Egej in naprej na vzhod, pri chemer je igrala »vinchanska kultura« odlochilno vlogo. Najmanj kar je mogoche rechi, je to, da je zhe v 4. tisochletju pr.n.sht. Balkan z Blizhnjim vzhodom in Egiptom tvoril tesno povezano kulturno obmochje, kjer kulturni vplivi niso shli samo v eno smer, ampak so se med seboj oplajali! Tako je Masson Emilia (L'ecriture dans les civilisations danubiennes neolithiques, Kadmos XXIII/2, 1984, str. 89-123), skupaj she z nekaterimi, mnenja, da so neolitske kulture jugovzhodne Evrope poznale predstopnjo pisave, ki se ni razvila zaradi ekonomskih razlogov, ter da gre za chrkovni in ne piktografski sistem. Medtem pa prihajajo na dan nova odkritja, ki nedvomno spreminjajo prvotno podobo takratnega sveta.

Che ishchemo kontinuiteto v postglacialnem, predneolitskem obdobju, potem sta posebej pomembni nahajalishchi v osamljeni dolini na desnem bregu Donave Vlasinac in Lepenski vir, v okolici Donjega Milanovca, ki sta bili poplavljeni po dograditvi hidroelektrarne Djerdap. V Vlasincu je bilo nekaj skalnih votlin naseljenih, dodan jim je bil strop in tla, posuta z apnenchastim drobirjem. Prebivalci so bili pretezhno lovci in ribichi. Pokojnike so pokopavali v iztegnjeni legi; najti je tudi zakopane samo lobanje, kar pricha o posebnem kultu. Pojavljajo se rechni obli kamni, rdeche pobarvani, orodja iz glajenega kremena, posebej razvita je bila obdelava kosti in rozhevine z vrezanimi okraski, kar naj bi nakazovalo tesno povezavo z zahodnim Mediteranom!

Lepenski vir na donavskem bregu je razvitejsha kultura; bivalishcha trapeznih tlorisov (od 3x2 m do 7x6 m, tla prvotno posuta z drobirjem), postavljena pravokotno na rechno strugo, z ravnimi strehami, so imela v sredini ognjishche, obdano z raznobarvno obarvanimi kamni, vzdolzh njegovih stranic so bili razpostavljeni – danes po vsem svetu znani – kipci. Pokopni obichaji enaki kakor v Vlasincu; truplo so polozhili pod hishna tla, a ne vselej celo, vchasih le njegov del. Bogat je izbor kamnitega, koshchenega in rozhenega orodja in orozhja, precej je okrashenega, in med tem je tudi igla z zhivalsko glavico. Ti ljudje so zhe imeli udomachenega psa. A kar je najbolj presenetljivo: v fosiliziranem gnoju so nashli zhito! S tem naj bi bilo potrjeno, da je na podonavsko-karpatskem podrochju zhe v tistem davnem chasu obstajalo preprosto poljedelstvo. Prav te podrobnosti (tudi monumentalne kamnite glave, spomeniki) so usmerile pozornost na kulture z Blizhnjega vzhoda, vendar raziskovalci menijo, kljub mnogim she nereshenim problemom, da vzori niso prishli od tam, pach pa so plod lokalnega razvoja – radiokarbonske meritve so dale chas med drugo polovico 6. in prvo polovico 5. tisochletja pr.n.sht.!

Tako smo prishli do mesta, ki terja dolochen preskok v miselnosti o pomenu Vzhoda, in to najenostavneje prikazhemo z naslednjo shemo (CAM str. 113).

V starejshem in srednjem neolitiku moremo na Balkanu razlochevati tri poglavitne kulturne sklope. Prvi je balkansko-anatolski iz starejshega neolitika, za katerega je znachilna svetla enobarvna keramika, raztezal se je navzdol po desni strani Vardarja v Pelagonijo, v Makedoniji se je ta kompleks obdrzhal do srednjega neolitika. Drugi je cirkummediteranski ali, natanchneje, z zahodnega Mediterana (!), in se povezuje z jadranskim in jonskim, na Vardarju in v Pelagoniji se stika s prvim kompleksom. Lonchevina je okrashena s t. i. postopkom »vtiskovanja« s prsti ali nohti. Tretji je zelo shirokih razsezhnosti, a ga je tezhko opredeliti, saj je deloma zelo blizu balkansko-anatolskemu, a ga nahajamo v Panoniji in na severnih predelih centralnega Balkana (kjer je v stiku s prvim kompleksom), zato ga smemo tudi imenovati panonsko-centralnobalkanski kompleks, za katerega je ugotovljiva razvojna kontinuiteta vse do srednjega neolitika. Poleg teh se v srednjem neolitiku pojavi v Trakiji kultura, ki je povezana z nekim posebnim kulturnim kompleksom, ki pa se jasno razvije shele v poznem neolitiku, lahko bi mu rekli pozni balkansko-anatolski kompleks. She posebej je pomembno, da ti kulturni kompleksi niso bili le v ozemeljskem sosedstvu, ampak so se ponekod celo prekrivali; s tem je mogoche razlozhiti, zakaj se na nekaterih tochkah ali obmochjih pojavljajo na videz protislovni, meshani kulturni, jezikovni in etnoloshki elementi, da, tudi pripadnost razlichnim antropoloshkim, etnichnim skupinam. Taka slika nam zhe nakazuje izhodishcha za »teorijo kontinuitete«, ki jo zagovarjajo Mario Alinei in drugi, potrjujejo pa raziskave, ki so privedle do take klasifikacije kulturnih kompleksov mlajshe kamene dobe.

Sedaj bomo nekoliko lazhje razumeli dogajanja v eneolitiku ali »bakreni dobi«, ki je vmes med mlajsho kameno dobo in sploshno razshirjeno uporabo kovin, saj je ta trajal sorazmerno dolgo, ter kasnejshi bronasto in zhelezno dobo.

 

*

V naravi je mogoche najti samorodni baker, zlato, srebro in celo zhelezo, zato je povsem mogoche, da je zhe najprimitivnejshi chlovek poznal te kovine, ki pa so bile tako redke, da v vsakdanjem zhivljenju niso pomenile kake uporabne vrednosti. Zelo verjetno se je razvoj metalurgije zachel zhe z obvladovanjem ognja, ko je chlovek opazil, da se dolochena prst – glina v ognju zapeche in ohrani obliko; tako se je zachelo loncharstvo, ki je terjalo razvijanje zhgalnih pechi z vishjo temperaturo. S povishanimi temperaturami in s sprva nedojetimi okolishchinami pa se je kdaj pa kdaj na ognjishchu izcedilo nekaj novega (ali morda prej le redko najdenega v prirodi): kovina. Z opazovanjem in s poizkushanjem se je razvijalo kovinarstvo. Skupine ljudi, kjer se je ta inovacija pojavila, so s tem dobile v roke snov, ki je bila za orodja in orozhja primernejsha od kamna, kosti, rozhevine in lesa – to jim je dajalo prednost pri gospodarjenju in ne nazadnje v spopadih, che je in ko je do njih prishlo. Mogoche je prav ta tehnoloshka prednost celo vzpodbudila dolochene skupine, da so jo izrabile za svoje koristi. Res ni najnujneje, da se je to dogajalo prav tam  (dasi je to bolj verjetno), kjer so bila velika lezhishcha primernih rudnin, saj je povsem mogoche, da je do inovacije prishlo na bolj premishljen nachin in ne le po nakljuchju.

Toda ko so se ta odkritja zgodila, je bilo pomembno poiskati rudishcha, jih zadrzhati ter izkorishchati; to pa je zhe bil zachetek nekega druzhbenega procesa, ki je pospeshil organizacijo in delitev dela, trgovino, transport ter ne nazadnje razslojevanje, vkljuchno s politichnim delovanjem.

Na Balkanu so dobro raziskali dvoje vechjih rudnih nahajalishch, Rudno Glavo v Srbiji in Staro Zagoro v Trakiji, cheprav jih je bilo odkritih precej vech. V tistem chasu je bilo zelo veliko manjshih dnevnih kopov ali nezahtevnih rovov (lazulit, kuprit, malahit so bakrovi oksidi lepih barv in jih ni tezhko opaziti); ko so te izchrpali, so morali razviti zahtevnejshe tehnike za sulfidne bakrove rude in rudariti pod zemljo. Cheprav naj bi v Rudni glavi kopali v chasu »kulture Vinche«, si arheologi ne znajo razlozhiti, kako to, da ta dejavnost ni imela vechjega vpliva na druzhbeni in gospodarski razvoj. Rove premera 2 m so kopali v globino do 20 m v vsem neolitiku. Spochetka so izdelovali le manjshe okrasne in uporabne predmete, postopoma, ko je bilo kovine vech, pa tudi vechja orodja in orozhje, med katerim je znachilna sekira v obliki krizha., ki se je razshirila po vsej jugovzhodni Evropi, od Chrnega morja do Jadrana, na sever do Tater. Skratka, metalurgija je postala posest ljudstev na celotnem podonavsko-karpatskem podrochju; na posameznih mestih kazhe svojske posebnosti, v drugih elementih pa je dokaj enovita.

Kljub vsem prizadevanjem pa she vedno ostaja vrsta vprashanj nerazreshenih, med temi je presenetljivo prav osnovno: od kod pravzaprav izvor metalurgije na Balkanu? Odgovore lahko kar predvidevamo. Eni so mnenja, da so prishli iskalci rud z jugovzhoda, z Blizhnjega vzhoda. Chedalje vech pa je zagovornikov druge mozhnosti, da gre za avtohton razvoj (temu pritrjujejo arheoloshke najdbe), morda ob kakshni vzpodbudi od drugod.

V tako zgodovinsko stanje pa vstopi nov dejavnik.

Gre za enega v zadnjih letih chedalje bolj spornih in najbolj obravnavanih problemov med arheologi, prazgodovinarji in lingvisti, za katerega she nimamo dokonchnega odgovora – izvor Indoevropejcev!

Ali so bili Indoevropejci ljudstvo »bojne sekire«, ki so tako oborozheni nasilno zavzeli Evropo?

 

*

Med bakreno dobo naj bi se iz step v juzhni Rusiji in s severne obale Chrnega morja zacheli razseljevati na vse strani nomadski narodi, k temu pa naj bi jih menda silile podnebne spremembe; to naj bi bili nosilci »kulture kurganov«, svoje pokojne naj bi pokopavali pod gomile zemlje, kurgane. Ena od skupin teh ljudstev (ali tega ljudstva?) se je usmerila proti spodnji Donavi, kar naj bi bilo zaznati pri pokopih, ko so svoje pokojne prekrili z okro – »grobovi z okro«. Bili so veshchi zhivinorejci z mochno razvito patriarhalno organizacijo, vendar s kulturo bolj primitivno od neolitske, karakterizirata pa jo groba, vrvichasto okrashena lonchevina ter kamnita »bojna sekira«. Na spodnji Donavi in v Romuniji so odkrili shtevilne kurgane, a ti naj ne bi zadostovali za dokazovanje priselitev, saj hkrati zahtevajo mnoge dodatne in poglobljene raziskave o novih, begajochih odkritjih. Eno takih so razlichni nachini pokopavanja bodisi v plitve grobove bodisi v katakombe na razlichnih globinah v isti gomili, in celo grobni pridatki ne nakazujejo samo razlichnih obdobij pokopa, pach pa obenem kazhejo priseljevanje v valovih, ki jih ni mogoche v celoti opredeliti. Ne pozabimo, to je zhe chas razvite bakrene dobe! Zagovorniki »selitvene teorije« menijo, da imajo s tem v rokah dokaze, da so te priselitve sprozhile po eni strani preseljevanja raznorodnih ljudstev v velikih razsezhnostih, po drugi strani pa, da se je zachel proces stapljanja (CAM str.171-172).

 

 

Zlati okras jezdeca na konju iz kurgana v juzhnoruskih stepah.

 

Nekateri arheologi in jezikoslovci vidijo v teh migracijah prve Indoevropejce! Ti raziskovalci izhajajo iz dogajanj, ki so zhe na zadnjih stopnjah teh selitev, ko so verjetno potekale v takih razsezhnostih, da bi terjale zahtevno arheoloshko dokumentiranje njihove kulture kot notranje enovite. Po drugi plati se je zlasti med lingvisti razshirila druga hipoteza, da so bili Indoevropejci prisotni na Balkanu zhe zdavnaj pred tem, najkasneje od zachetka neolitika, in ni bilo nikakrshnih selitev. Ti se opirajo na najstarejsho plast indoevropske balkanske toponomastike, zlasti pri imenih voda, in to postavljajo v neolitik, uposhtevajoch, da oblikovanje jezika zahteva dolgo obdobje, preden dosezhe ustrezno razvitost, kakrshno imamo dokumentirano v najstarejshih zapisih. Temu oporekajo drugi jezikoslovci, chesh da ni povsem zanesljivo sovpadanje med najstarejsho onomastichno (onomastika = nauk o imenih) plastjo, domnevno indoevropejsko, in najstarejsho domoloshko plastjo na dolochenem podrochju. Dodajajo, da prav tako ne obstajajo zanesljiva merila, kolikshno obdobje je potrebno za izoblikovanje nekega jezika, chesh da so med stepskimi nomadi obstajale ugodne okolishchine za medsebojno meshanje in poenotenje jezika. Slednje pa nam ne dopushcha domnevati, da so ljudstva, kot npr. Trachani, Iliri, Dako-Mezijci, da ne govorimo o Grkih, prishla na Balkan ob zori svoje zgodovine zhe z izoblikovanim jezikom! (CAM str. 173) To stalishche se ujema s Sergijevimi in Alineijevimi tezami.

Bakrena doba je chas shtevilnih kulturnih, druzhbenih, tehnoloshkih in v dolocheni meri tudi etnichnih inovacij. Bronasta doba predstavlja obdobje umirjanja, ustalitve (CAM str.197). Po klasichnem razumevanju se tedaj koncha zadnje veliko preseljevanje iz ruskih step in iznad Chrnega morja, ki naj bi privedlo indoevropski element na zahod (»teorija kurganov« Marie Gimbutas). Egejska bronastodobna in zheleznodobna migracija naj bi bila manjshega obsega in je zajela zgolj jugovzhodno Evropo ter je bila predvsem premik ljudstev balkanske in spodnjedonavske kulture proti Egeju in Blizhnjemu vzhodu. Tako v Egeju, Mali Aziji kakor na Balkanu se je bronasta doba zachela v 3. tisochletju in jo nekateri poskushajo razdeliti na staro (2750-1900 pr.n.sht.), srednjo (1900-1500 pr.n.sht.) in pozno (1500-1200 pr.n.sht.); po mnogih dilemah, ki so v zvezi z znanim problemom relativne in absolutne datacije, je najti tudi drugachne razdelitve, a za nash namen je dovolj uporabna pravkar navedena.

Prostorski sklopi na prizorishchu tega dogajanja so: vzhodnobalkanski (trashki), karpatsko-podonavski (pogorje Stare Planine in Karpati ter osrednji Balkan oziroma dolina Morave, brez Makedonije) in zahodnobalkanski. Vendar ta delitev zanemarja celo vrsto manjshih kulturnih skupin na razlichnih koncih, kar pushcha vtis nasilnega vkalupljanja po predpostavkah posameznih teorij.

Pomembno pa je, da se v bronasti dobi razvijajo etnichne skupine, ki so se pojavile zhe v bakreni dobi, v dolochenih primerih tudi v sozhitju med avtohtonim prebivalstvom (spomnimo se le Pelazgov, pa Mediterancev) in Indoevropejci s step in Chrnega morja (kot pach domneva ena od shol o njihovem izvoru). Po obojestranskih vplivih se je ustvaril skupen substrat, na katerem so se v nadaljevanju izoblikovala plemena ter paleobalkanska ljudstva; po vsem sodech, ni bilo nikakrshne prekinitve med bronasto dobo in chasom prvih pisnih dokumentov, ki se nanashajo na Paleobalkance in prichajo o njih, zato smemo pripisati zgoraj omenjene bronastodobne komplekse takole: vzhodnobalkanskega – Prototrachanom, karpatsko-podonavskega – Protodakomedijcem in zahodnega – Protoilirom (CAM str.199). Vendar pa, che lahko jemljemo to hipotezo kot verodostojno, obstaja cela vrsta praznin, saj ni bil podrobno raziskan ves Balkan, izostala so cela podrochja v Romuniji, Bolgariji in Srbiji; zgolj fragmentarne raziskave so bile opravljene v Bosni in Hercegovini, Dalmaciji (celo v Sloveniji smo v zadnjih letih priche osupljivim odkritjem: najstarejsha pishchal iz Divjih bab, najstarejshe kolo z Ljubljanskega barja ipd.), ki terjajo zelo temeljito prevetritev dosedanjih teorij. Nekatere stvari pa so zanesljive; tako je za jadransko obalo z areheoloshkimi najdbami mogoche dokazati tesne pomorske povezave z Blizhnjim vzhodom in s celotnim chrnomorskim podrochjem (CAM str. 220-221).

Prav ta zadnja ugotovitev arheologov nam poleg drugih potrjuje, da je tudi mitichno potovanje Argonavtov in Homerjevo navajanje paflagonskih Venetov, trojanskih zaveznikov, ter pisanje antichnih zgodovinarjev o njihovem pobegu pred grshkim pokolom na gornji Jadran treba jemati v luchi tisochletnih stikov, ki se niso omejevali le na balkansko-chrnomorsko-anatolsko obmochje v ozhjem smislu, pach pa so obstajali v shirshem smislu tesnih povezav tudi z nashim podrochjem tako po kopnem, kar vkljuchuje tudi rechno brodarjenje, kakor po morju, kar simbolichno oznachujemo z »jantarsko potjo«, ki je v resnici delovala.

Namen tega shematichnega pregleda prazgodovinskih dogajanj na shirshem balkansko-chrnomorsko-anatolskem obmochju je bil, da postavimo nekakshen oder, na katerem se je odvijala usoda anatolskih Indoevropejcev, v posebnem oziru pa she Hetitov in, kakor vse kazhe, z njimi usodno povezanih paflagonskih Venetov.