Revija SRP 85/86

Lev Detela

Neprevedene knjige

 

TAJNO DRUSHTVO NE-BRALCEV KNJIG
 
 
Pierre Bayard
Wie man über Bücher spricht, die man nicht gelesen hat
(Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali)
Prevod iz francoshchine: Lis Künzli
Zalozhba Antje Kunstmann
München 2007, 221 strani
 

Za literaturo pomembne knjige dandanes ponavadi ne izhajajo vech pri velikih zalozhbah, ki so povechini postale tovarne uspeshnic in serijske oportunistichne konjunkturne ponudbe. Tudi na nemshkem prostoru bi morali pogledati za trdoglava drevesa velikih zalozhnishkih hish   Suhrkamp, Hanser, Rowohlt ali S. Fischer, da bi odkrili nasade zanimivih manjshih zalozhb s preprichljivim profilom. Ena od teh je Verlag Antje Kunstmann v Münchnu, pri kateri je lansko leto izshla branja vredna knjiga Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali. Napisal jo je francoski profesor  knjizhevnosti Pierre Bayard. Njegova izvajanja so pravzaprav fina ironija. Che bi jih pisec te recenzije vzel zares, ne bi smel prebrati niti knjige, o kateri je sestavil prichujoche porochilo.

Bayardova osnovna teza kljub temu zagotovo drzhi. Obsezhno shtevilo sodobnikov, med njimi niso tako redki niti literarni kritiki in univerzitetni in gimnazijski profesorji  literature, namrech pishe, govori in na shiroko chveka o knjigah, ki jih sploh niso prebrali.

Bayard zhe takoj na zachetku pove, da se je rodil v okolju, v katerem skoraj nihche ne bere knjig, cheprav o njih stalno govorimo. Tako ni imel veselja do branja, cheprav je postal profesor literature. Ali je to kaj napachnega? Che je zhe pach kaj prebral, je to storil v mladosti, toda roko na srce, ali nismo pozneje v resnici  pozabili, kaj nam te knjige in njihovi avtorji sporochajo. Na primer Thomas Mann v Charobni gori, Tolstoj v Vojni in miru ali Musil v Mozhu brez posebnosti, da o Proustovem Iskanju izgubljenega chasa sploh ne govorimo. To so (bile) knjige tako imenovanih mojstrov literature, ki jih je pisec knjige Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali pozhiral v mladosti. Danes namrech ne more vech, che je iskren,  povedati o teh delih nichesar. Postale so pozabljene knjige. Toda tako pozabljene so pravzaprav vse knjige, ki smo jih kadar koli prebrali.

Bayard pesimistichno zapishe, da se zhe med branjem nove knjige zachne proces pozabljanja, tako da se na koncu vprashash, zakaj si sploh (pre)bral knjigo, o kateri si zhe sproti takoj vse pozabil, tako da bi jo moral zacheti she enkrat brati, cheprav bi zagotovo spet pozabil, o chem porocha. Zato avtor misli, da bi bilo bolje, da je sploh ne bi nikoli prebral, ker sodi – cheprav si jo prebral – med pozabljene oziroma kar med neprebrane knjige.

Bayard razdeli literarna berila, ki jih uredniki, kritiki, zalozhniki, uchitelji, avtorji ali bralci priporochajo v branje, na shtiri kategorije:
1.: knjige, ki smo jih pozabili;
2.: knjige, ki jih ne poznamo;
3.: knjige, ki smo jih samo povrshno preleteli;
4.: knjige, o katerih smo slishali, da obstajajo.

Prebrane knjige so v resnici pozabljene knjige. Knjizhna produkcija je postala tako obsezhna in razvejena, da ne moremo prebrati niti osnovnega jedra pomembnih knjig. Kje lahko te sploh odkrijemo, ker jih literarni kritiki, ki pishejo za razlichne medije, in univerzitetni profesorji v glavnem sploh ne poznajo in nikoli ne dobijo pred ochi? Saj take posebne knjige v glavnem ne izhajajo vech pri velikih zalozhbah, o katerih razkoshno porochajo v tisku in drugih medijih.

Sprijazniti se moramo z dejstvom, da niti kritiki niti profesorji literature ne vedo vech, kaj bi bilo med knjizhnimi novostmi za razvoj duhovnosti in kulture zares pomembno. Tako pravzaprav nihche vech ne ve nich, cheprav ves chas govorichimo, kako veliko vemo o knjigah in kako so nekatera (nova) dela dragocena in pomembna. Izobrazhenci vseh dezhel in vseh obdobij namrech ves chas poskushajo dokazati, kako veliko knjig so prebrali, kako so nachitani, imenitni in uspeshni. Sestavljajo lestvice uspeshnih knjig in oblikujejo nekakshen kanonizirani literarni pregled literarnega utripa, ki pa je zgolj subjektivno nizanje domnevnega in iz nevid(e)nega shirshega pogona iztrgani fragment.

Bayard za vzgled citira Oscarja Wilda, ki je nekoch izjavil, da ne prebere nobene knjige, ki bi jo moral recenzirati. Vendar avtor pristavlja, da njegova izvajanja niso svarilo pred branjem knjig. Prej je tako, da se naj h knjigi, ki jo hochemo prebrati, priblizhamo na sproshchen nachin, brez stisnjenih ustnic, brez pedagoshkih pripomochkov, zakaj shele na ta nachin je branje (o)lepshanje trenutkov zhivljenja, razvedrilo, zanimiva informacija, napeta virtualna pustolovshchina, in nam lahko (po)nudi obchutek sreche in zadovoljstva.