Revija SRP 85/86

Lev Detela

TRIJE RAZMISLEKI
 
 
 
Ivo Antich: Trizob; Tripot; Tristih
Razmisleki ob treh Antichevih pesnishkih zbirkah
Zalozhba Ved, Ljubljana, 2007 

 

V shkoljkasti hishi besed

Razmislek ob Antichevi pesnishki zbirki Trizob

 

Trizob je po definiciji v Slovarju slovenskega knjizhnega jezika (DZS, Ljubljana 1994) v »grshki in rimski mitologiji sulica s tremi vzporednimi roglji kot zhezlo boga Pozejdona oziroma Neptuna«, poleg tega v bolj sploshnem pomenu tudi »harpuna, vilice«, na primer »loviti ribe s trizobom«. Pa seveda vse tisto, kar »ima tri zobe«, na primer »trizoba starka«.

Vsekakor je to primeren simbolni naslov za rezke signale in pomene, ki sevajo iz Anticheve istoimenske pesnishke zbirke – ponatisa iste avtorjeve zbirke iz leta 1984. V njej se je Ivo Antich predstavil kot oblikovalec radikalnih »irealnih« stihov, iz katerih sijejo groza, srecha, nesrecha, hrepenenje in upanje sredi neke dvorezne konkretne bivanjske realnosti.

Ta zbirka je ochitno eden od karakteristichnih vrhov pesnikovega dosedanjega ustvarjalnega prizadevanja. V njej se spajajo znachilni baladno-arhaichni pa tudi kompleksni fantastichno-surrealni elementi (te je odlochilno zachrtal v svoji liriki predvsem Gregor Strnisha) z nekim ostrim racionalnim rezilom – krutim trizobom chasa. Ta seka notranje pesnikove (pod)zavestne svetove na neko novo paradoksalno ploskev iz rebusov in zashifriranih metafor, iz katerih preseva podoba ogrozhenega chloveka – pesnika v razpoki med upanjem in strahom. Razpon med notranjo duhovnostjo in zunanjo snovnostjo narashcha skozi blodnjake razmejevanj in odtujitev, ki se jasno lochijo od tradicionalistichnih modelov slovenske literature. Gre za poetizirano dozhivljanje osebne odtujitve od konvencionalnih norm, ki ga pesnik preplete s sanjskimi, podzavestnimi in arhaichno-mitskimi elementi in motivi (zanimiv je zhe avtorjev uvodni pristop v Trirogovem turkizu in v Dervishu v vodi, kjer se – podobno kot v ciklu Dechek in morje – znajdemo sredi akvatichnih pred- ali morda celo po-natalnih razsezhnosti, ki postajajo znamenja neke skrivnostne transcendentne usode).

Antich je tudi tedaj, ko se skusha naslanjati na klasichne poetoloshke vzorce in norme, predvsem modernist in eksperimentator, ki mu niso odvech minimalistichne oblike in konceptualni razmisleki ter eksperimentalni navzkrizhni premiki, kot jih je v svojih radikalnih poskusih in literarnih posegih na Slovenskem zasledoval predvsem Franci Zagorichnik. Zato verjetno ne more zachuditi, da Antichevo literarno ustvarjanje ni bilo nikoli popularno. Pa tudi nikoli primerno analizirano in ocenjeno, temvech je obtichalo hote ali nehote nedoumeto na robu kulturnega prostora.

Rob – oziroma obrobje – pa je po drugi strani lahko tudi odskochna ustvarjalna deska, s katere se dolocheno negativno stanje pozhene na drugo stran in razkrije v vsej svoji strashni / chudezhni / blazni / blazheni / negativni, vchasih morda tudi pozitivni resnichnosti. Morda te táko eksistencialno stanje pahne iz lokalno zakolichenega in ozko nacionalnega dalech v kompleksna nadnarodna in univerzalna razdobja, mnogodobja in meddobja in v spoje evropskih in izvenevropskih, predvsem azijskih kulturnih prostorov.

Zhe na zachetku Antichevega Trizoba se znajdemo na brezbrezhjih morja in vode in se srechamo s (psevdo)zgodovinsko motiviko templjarja, janicharja in dervisha, ki so tri eksemplarichna znamenja tudi nashe sploshne evropske (slovenske) usode, ujete v zahodne danosti in izpostavljene vzhodnim vetrovom. Tezhka, temna metaforika raste v vizije ujetosti v pasteh nasilja, vojn in unichevanja, cheprav se ti nenadoma zazdi, da si se v teh pesmih skupaj z Antichem in njegovimi vitezi in samuraji pravzaprav podal na dolgo in tezhko pot, ki pa ni konchno nich drugega kot lirichno disonanchno tihozhitje in prispodoba nedonoshenega bivanja. Antich ga zna kot outsider predstaviti in utemeljiti na samosvoj nachin. S preciznimi besednimi igrami, stavchnimi kombinacijami, jezikovnimi novotvorbami in razlichnimi vzhodnimi (haiku itd.) in zahodnimi literarnimi oblikami (balada, ljudska pesem) posega celo k prekbesednim skrivnostim umetnishke sporochilnosti in istochasno vztrajno ishche adekvatni izraz za svoje minimalistichne literarne posege, ki ga vodijo v jedro kontradiktornega literarnega kozmosa in literarno-politichno med vse stole, kar je v enosmerno zasicheni slovenski literarni situaciji vsekakor chastna, a ne posebno prijetna pot v jasno opredeljeno drugachnost v miselni in mentalni (o)poziciji.

Kar v naslovu sezhe pesnik v sredino bivanjskih danosti in skrivnosti. S pomochjo magichnega (usodnostnega) shtevila tri (ki ga npr. uporabi za predznak tudi pri drugih zbirkah – Tristih, Tripot) doda svojemu pesnishkemu univerzumu razpoznavni kazhipot in piko na i.

Ochitno je, da skusha v teh verzih posegati v sam mit kulturnozgodovinskega razvoja tako imenovane chloveshke civilizacije, ki je v veliki meri zgolj barbarstvo, a »polepshano«, »ritualizirano« barbarstvo. Tri je v mnogih religijah sveto shtevilo. Oznachuje bozhjo konstelacijo, skrivnostni, v bistvu racionalno nedoumljivi ustroj bivanja oziroma je znamenje za spoznavno prevech nedostopno strukturo sveta in neba. Pomislimo samo na osnovno triadno simboliko nekaterih pomembnih verstev. V starem Egiptu tvori bozhansko (bozhjo) bivanjsko ost trojnost Ozirisa, Izis in Hora, medtem ko starorimsko umevanje religiozne nadstavbe temelji v trojnosti Jupitra, June in Minerve, pa tudi krshchanstvo vidi bivanjsko resnico udejanjeno v troedinem Bogu. V daljno preteklost segajoche arhaichne razsezhnosti shtevila tri se poleg tega nedvoumno zrcalijo tudi iz shtevilnih pravljichnih modelov in prispodob (trije bratje, tri zhelje itd.). Arhaichna pravljichnost, povezana s filozofsko razpoznavnostjo iz teze, antiteze in sinteze, se na zanimiv nachin vedno znova zasvetlika tudi iz prichujochih pesnikovih lirichnih konstelacij.

Vsekakor je Antichev Trizob vechsmeren pesnishki poskus in epigramatichno lapidaren preizkus prikaza napetega razmerja med posameznikom in svetom v zgodovini in v sodobnosti. Predvsem pa je ta pesnishka zbirka morda tudi avtoportret osamljenega pesnika – dechka. V ciklusu iz treh pesemskih enot Dechek in morje pride ta kot protagonist na obalo morja, v katerem »se zhrejo ptice in ribe«, da spozna resnico zhivljenja in postane pesnik, ki se dokonchno izgubi v »shkoljkasti hishi besed«.

 

 

Minimalistichni zarisi zla in chloveshke neumnosti

Razmislek ob Antichevi zbirki Tripot

 

Tripot, zbirka minimalistichnih zarisov zla, ki ga povzrochi chloveshka neumnost, povezana z manjvrednostnimi kompleksi, nekritichnim oportunistichnim podrejanjem tako imenovanim oblastnishkim elitam, je Antichev obtozhujochi obrachun z blizhnjo slovensko-balkansko in oddaljeno globalno negativno preteklostjo sredi nerazvite oziroma zaostale stvarnosti. Avtor nas v tem delu, ki ga je razdelil na tri vechje oddelke z desetimi podnaslovi, popelje predvsem v desetletno obdobje (1991 – 2001) (post)jugoslovanskih vojn, obrachunavanj in klanj, cheprav je svoje tekste utemeljil s shirshim nadchasovnim in svetovnim ozadjem. Zbirko oklepata filozofsko podchrtana prolog in epilog. V posameznih »scenah« se srechujemo z mediokriteto posameznih nasprotujochih si in med sabo pobijajochih se skupin, ki jim politichni zlochin ni nich tujega.

Avtor postavi staro titoistichno frazo o bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov odlochilno pod vprashaj. She vech. Svoje tekste prestavi v globalni kontekst, v katerem se zhelja po miru in medchloveshki solidarnosti razkrije kot zasanjana utopija na ozadju vojn, propada in navzkrizhnih polomov. Tripot je v rimsko-latinski antiki kot trivium veljala za krizhishche in razpotje vech poti, toda Anticheva knjizhica pravzaprav porocha o krizhishchih iz vojn in zla, s katerih ne vodijo poti nikamor.

Si se, dragi bralec, zhe kdaj vprashal, zakaj se tragedija chloveshtva dogaja neprestano, iz dneva v dan, cheprav je kulminacija neumnosti in zla vchasih nekoliko zatishana, dokler ne izbruhne – kljub velichastno dobrim namenom visoke politike – v novo krvoprelitje? Sta se, draga bralka, dragi bralec, zhe kdaj morda vprashala, kaj je politichna demokracija, ki bi naj veljala za zashchitno sredstvo proti zlu v chloveku in druzhbi? Zhivimo zares v pravi demokraciji in bratski povezavi z drugimi narodi? Ali pa je tudi to, kar nam vsak dan oznanjajo politiki in njihovi chasopisi, televizija in radio, samo navadna fraza, mlatenje prazne slame, ki koristi le oblastnishkim elitam pri izkorishchanju njim podrejenih? Ali je politika, ki jo na rachun malih in odvisnih uveljavljajo zelo malo demokratichne velesile, res tista garancija, ki bo preprechila nove vojne? Ali ni tako, da napetosti v nekaterih predelih sveta odlochilno narashchajo? Ali se iz latentnih navzkrizhij, ki se v nekaterih azijskih in afrishkih predelih kaj hitro razkrijejo kot zamaskirana oblika vojne, ne rojeva zlo novih obrachunavanj med ljudmi, narodi in drzhavami? Ali imash, dragi bralec, o tem kako mnenje? Ali pa raje o vsem tem sploh ne razmishljash? Ker se itak ne da nich narediti, saj je (bilo) tako vedno in povsod, od pamtiveka do pamtiveka?

Odgovor na ta vprashanja lahko najdete v prichujochi zbirki. Ivo Antich nas v Tripoti namrech opominja in spodbuja k lastnemu kritichnemu razmishljanju. V svojem meneteklu, uperjenem proti chlovekovi (chloveshki) nerazsodnosti, nas skusha predramiti z razlichnimi subverzivnimi in alternativnimi pristopi. Predvsem pa na shtevilne sporochilno-izrazne nachine izpoveduje svojo osebno prizadetost ob balkansko-jugoslovanskih dogodkih, ki so izbili sodu dno. Trpko registrira in dokumentira pantomimiko krvavega plesa, v katerem sodelujejo najrazlichnejshi, kot pravi avtor, »gavgenjaki veseljaki«. Antichevi verzificirani aforistichni zapisi se razrashchajo v obeshenjashko grotesko in satiro. Vendar se avtor pri svojem literarnem galgenhumorju ne zaustavi le pod vislicami, na katerih bingljajo brezsmiselno obesheni, temvech v svojih shtirivrstichnih epigramizmih na primer posega tudi v danashnje postjugoslovansko tranzicijsko zakulisje ter k obelezhjem ne prevech vzpodbudne slovenske stvarnosti, v kateri pod nashimi koraki vedno mochneje pokajo kosti na vseh straneh pobitih (avtor ta svoja porochila iz slovenske kostnice imenuje Kostizmi).

S pomochjo zanimivih ironichnih besednih iger ustvarja Antich zanimivo literarno atmosfero, pri chemer mu pridejo prav tudi njegove eksperimentalne izkushnje s konkretno poezijo in njenimi svojevrstnimi konstelacijami. Antichevi kratki lapidarni aforistichni teksti so pravzaprav kritichne lekcije, s katerimi se lahko distanciramo od kolapsa oportunistichnega zasebnega skrivanja na zapechku in se odpravimo na plan v konfrontacijo za bolj chloveshko obliko bivanja.

 

 

Haiku na novi neortodoksni ploskvi

Razmislek ob Antichevem Tristihu

 

Ivo Antich je avtor kratke lapidarne literature, ki jo vedno znova zreducira do filozofsko pogojenega absurda in v najboljshih primerih zgoshcheno zaostri v globlji nadpomen. V ta namen rad uporabi nekatere vech ali manj znane kratke literarne oblike, med katerimi se je prvotno japonski haiku v zadnjih dveh desetletjih zhe dobro uveljavil tudi v slovenski literaturi. Antich to trivrstichno pesnishko obliko v zbirki Tristih uporabi na vech ali manj neortodoksen nachin. Vendar je kljub temu »klasichno« zavezan shtevilu tri, ki ga celo »potencira«, saj svoje trivrstichnice razdeli v tri vsebinske sklope po trideset enot.

Vsekakor tako kratka literarna oblika ne daje veliko manevrskega prostora. Zanjo je znachilen mochan chustveno-miselni naboj, ki ulovi trenutek zhivljenja v zaokrozheno, cheprav velikokrat iz disonanchnih elementov sestavljeno paradigmatichno podobo bivanja. Antich je v tem kontekstu nekonvencionalen. Izrabi ozhino za svoja nedogmatichna soochanja s svetom, chlovekom, zgodovino, pokrajino ali naravo. Njegov pristop je velikokrat analitichen in racionalen, kar odpira nove mozhnosti pri pesnjenju v tej univerzalni in globalni pesnishki obliki. Antichevi haikuji so pravzaprav tudi aforizmi in fragmentizmi, v katere vechkrat vderejo shtevilni politichni momenti. Standardni podobi haikuja se Antich v prichujochi zbirki she najbolj priblizha v prvem in delno drugem vsebinskem sklopu (A: 1 – 30 / zbir vech ali manj filozofsko-aforistichnih haikujev; B: 1 – 30 / zbir kvaziklasichnih, japonski tradiciji opevanja chlovekovega razpolozhenja sredi narave delno sledechih haikujev), kjer je objavljenih vech metaforichno in atmosfersko dobro oblikovanih trivrstichnic.

Najvechji odklon od standardno pojmovanega haikuja opazimo v tretjem vsebinskem sklopu (C: 1 – 30). Tu postane Antich radikalen eksperimentator z jezikom in besedami. S pomochjo premen ali metatez, permutacij, zlogovnih premikov, ki lomijo in preoblikujejo posamezne besede v nove pojme, ustvari v nachinu reductio ad absurdum poseben ironichni univerzum iz novih besednih zvez in asociativnih iger, v katerem predvsem ozhigosa noro stanje sploshnih druzhbenih in politichnih stvari (npr.: CRG: crna gora / chrna mora / gorski (slo)venec; SRB: srb grb skrb / srbija grbija / skrbija grchija).

Ta zadnji Antichev haikujski sklop je vsekakor zanimiv iz razlichnih razlogov. Zdi se, da igra avtor tu z besedami neke vrste shah. Operira z najmanjshim mozhnim shtevilom besed. Vsaka posamezna beseda je pri tem figura na shahovnici. Antich ji da, ko jo premakne na novo pozicijo, poseben in drugachen – nov – (ironichen) pomen. Ta nastane iz opozicije do druge figure – besede. Razmerja med posameznimi besedami vedno znova spreminjajo ravnotezhje sistema. Zato skozi ta razmerja med posameznimi besednimi fenomeni nastanejo nove relacije in perspektive. Opazno je, da Antich ni le literat, temvech tudi jezikoslovec, ki mu niso tuji izsledki novejshe lingvistike, kot so jo znachilno utemeljili Ferdinand de Saussure, Baudouin de Courtenay ali Michel Bréal, pionir semantike. Antichev aforistichno in besedno igrivi Tristih bi lahko bil prava poslastica tudi za kakega nekonvencionalnega filologa, ki bi za zunanjo lapidarno sliko haikujskih »sporochil« morda odkril vrsto na prvi pogled nerazkritih zanimivosti, ki se ne kazhejo le v asociativnih namigih na pozabljene elemente iz klasichnih mitologij, temvech predvsem na jezikovni ploskvi v skoraj anagramatichnih spremembah posameznih chrk, ki spreminjajo besede v nove besede. Te uchinkujejo kot znamenja oziroma kot signali, ki utemeljijo novo sporochilnost (vsebino) prav iz razmerja posameznih besed do njihovega konteksta.