Revija SRP 85/86

Jolka Milich

Vprashalnica

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (IX)

 

Pismo z' dezhele Miranu Hladniku in slovlitovcem z lirichnim uvodom

in o knjigah tako ali drugache

 

           

Zachela bom s poezijo, da se ogrejem, saj imam vse prste prezeble, navkljub kurjavi. Ne upam si dvigniti termostata iz strahu, da me na koncu meseca ne vrzhe Petrolova polozhnica vznak in mi popolnoma izsushi denarnico. 18 stopinj pa je za dolgo sedenje ob rachunalniku morda le premalo. Premalo ali prevech, pri osemnajstih bo ostalo, telesno temperaturo pa naj … povzdigne poezija. Upam, da ji bo vsaj to uspelo. Da bi povishala tudi sobno, pa je od nje prevech prichakovati in gojiti iluzije.

 

Italijanski pesnik Silvano Demarchi (iz Bocna-Bolzana) mi je konec novembra poslal v darilo svojo zadnjo zbirko Momenti (Trenutki), ki je izshla oktobra 2007 pri zalozhbi Accademia Internazionale Lucia Mazzocco Angelone v Iserniji, spremno besedo pa je napisal esejist in kritik Antonio Crecchia. Zbirka ni naprodaj. Verjetno gre za poklon kakshne knjizhevne ustanove pesniku. Ga bom vprashala, zakaj je na zadnji platnici formula: Edizione fuori commercio. Mi tega skoraj ne poznamo, je pa dobro vedeti za obichaje pri sosedih. Cheprav se s Silvanom osebno ne poznava, zhe dolgo let prijateljujeva, in prav toplo mi je postalo pri srcu, ko sem ob prejemu prebrala posvetilo: Ricordandoti con perenne amicizia (Spominjam se te s trajnim prijateljstvom).

Zbirko sestavlja pet sklopov ali ciklov: Podobe in krajine, Srchni vzgibi – Ljubljeni, Dogodivshchine, Tristia in Prebujenja. Obichajno pishe (zelo) kratke pesmi – impresije ali male meditacije, prezhete z nostalgijo. Prevedla bom tri daljshe pesmi v pokushnjo:

 

Minljivost

 

»Za moje stihe kot za dragocena

vina bo slednjich le prishel chas,«

si pravila, Marina Cvetajeva, a

ko ne bosh vech tlachila zemlje

svoje ljube Rusije, kaj ti bo

koristilo priznanje?

Tvoje ime je odletela lastovka,

tvoje ime je, kot ime pesnikov,

minljivost.

 

*

Kdaj bo konec?

 

Kdaj bo konec

teh neznanskih grozot?

Po taborishchih s holokavstom,

gulagi s prisilnim delom,

kamikaze, gnani od sovrashtva,

mladostniki, izurjeni za vojskovanje,

pretirana bogastva in hude lakote:

vse to odseva iz nashih

prilagodljivih in poslushnih zhivljenj.

 

Najbrzh bolj kot Bogu bi morali

postaviti to vprashanje chloveku.

 

*

Srechevali smo se vsako leto

ob dnevu mrtvih na pokopalishchu,

potem vedno redkeje;

ker je ta ali oni prestopil prag.

 

Tako, da sem zdaj chisto sam

ob grobu svojih dragih,

ko pa se okrog oziram,

videvam le tuje obraze.

 

*

Ne vem

 

Smo prishli na ta svet

sluchajno

in bomo odshli, ne da bi vedeli,

kam in niti zakaj,

za vse je zhivljenje skrivnost.

Tedaj se vprasham:

Smo svobodni ali nas vodi

neznana usoda?

In ko pridemo na konchni cilj,

nas chaka prezhivetje

ali iznichenje

ali morda ponovno rojstvo

v druga mukotrpna zhivljenja?

 

Na ta vprashanja

moj razum odgovori:

Ne vem.

 

*

Odhod

 

Pozdravljal me je

z zhivahnim mahanjem roke

s krova ladje

prilozhnostni prijatelj,

ki sem ga malo prej spoznal

v pristanishchu, mornar dolge plovbe;

pozdravljal me je

in s sabo odnesel

moje hrepenenje po daljnih

dezhelah in po srechanjih.

 

(Meni podobno: rechem tri in jih prevedem pet. Skopushtva mi moji sorojaki ne bodo mogli ochitati.)

 

Od gornjega poznojesenskega ali zgodnjezimskega pisanja, saj se ne spominjam vech, s premrazhenimi rokami in z nogami kot cvek, je minilo kar nekaj mesecev, zdi se, da smo she kar srechno prebrodili zimo in konchno mehko pristali na pomladanskih in zhe ozelenelih livadah meseca aprila. Skrajni chas je, da dokoncham ta svoj chlanek. Prvich, da me ne bo urednishtvo zasulo z urgencami, in drugich, da spregovorim kaj malega o nashih zhe ponarodelih navadah polovicharskega prevajanja in o nashem novem kar nacionalnem analfabetizmu, saj ne vemo vech, kako se kaj chisto navadnega napishe, pa ga lomimo vsak po svoje na celi chrti. Smo zhe vsi taki asi kot pri POP TV, kjer se teden za tednom sprashujejo, seveda pravopisno narobe:

 

As ti tud not padu?!

 

Mi morda nismo she padli. Oni pa prav gotovo, na jezikovnem izpitu. Saj si ne znajo niti odgovoriti, kaj she pravilno napisati! A pojdimo po vrsti.

Lotila se bom najpoprej malce shaljivo in malce zares TV propagandnega oglasa, ki ga lahko prebiramo na vseh nashih kanalih po vechkrat na dan med oglasnimi televizijskimi premori.

Celjske mesnine zhe zelo dolgo reklamirajo na televiziji svoje izdelke z uchinkovitim geslom:

 

z' dezhele.

 

To naj bi pomenilo, da so tako pristni in okusni kot domachi, in morda tudi so.

Jaz se le sprashujem, kakshno velepomembno funkcijo opravlja apostrof za chrko z, ki je ochitno narechna skrajshava za predlog iz in potemtakem bi moral biti apostrof spredaj: 'z dezhele, kjer bi bil nadomestek chrke i. Morda gre le za grafichno lepotno znamenje in bi kazalo vprashati oglashevalce, kaj lepega pomeni, da bomo tudi mi uzhivali ob njihovih likovnih ali grafichnih izpeljavah. Tudi glasbena skupina Dej she 'n litro, sodech po tem, kako pishe njen chlan Damjan Jurich (Primorske novice, 13. 2. 2008), ne zna pisati pravilno svojega imena. V kratkem pojasnilu je kar devetkrat dal na pravo mesto apostrof ('n namesto en), nato pa ga je pokronal, ker je pozabil na razmik po prislovu she (in pisal she'n kot eno besedo, namesto she 'n). Morda pa izgovarjajo drugache in bi morali pisati Dej sh' en litro.

Rekli boste: pri toliko problemih, ki tarejo Slovenijo, se Jolka gre pikolovko, ki ishche dlako v jajcu in se izgublja z jezikovnimi malenkostmi. Verjemite, le na videz se zdijo malenkosti, v bistvu gre za nashe zhe sploshno in kronichno neznanje pa hudo pomanjkljivo poznavanje materinshchine (tako knjizhne slovenshchine kot narechnih govorov); to je za zdravje naroda in nacije zhe prav alarmantno, da ne rechem skoraj strashljivo.

Verjetno ste brali v neki zhe davni sobotni prilogi Dela, ki nosi datum 29. 12. 2007, intervju dr. Slavoja Zhizhka z novinarko Jelo Krechich, kjer je omenjena znamenita floskula o “Moni Lisi”, ki jo nash svetovno znani filozof baje servira tujcem kot slovensko specialiteto z rahlo kvantashko razlago, in nato pogovor Mance Koshir z Vesno Milek, prav tako v sobotni prilogi Dela, le z dne 5. 1. 2007, kjer Koshirjeva ochita Zhizhku samo vulgarnost, ne pa tudi nepoznavanja sloven-skega jezika, da o italijanskem niti ne govorimo, v zvezi z nemogoche hibridnim binomom “Mona Lisa”. Kasneje je prishlo med obema intervjuvancema v posh-tnem predalu 29 she do krajshih, a jedkih replik z izmenjavo diskreditornih besed na rachun moralnopolitichne integritete enega in drugega (19. in 26. 1. 2008).

Ko bi bili novinarji in nashi, recimo jim tako, najbolj iskani filozofi svetovnega formata pa popularni pisci vsaj malo bolj jezikovno podkovani, sploh ne bi moglo priti do tega spopada ali incidenta, iz katerega smo lahko razbrali, kar smo sicer v nochi chasov zhe vedeli, da sta sodila oba omenjena – in z njima kar lepo shtevilo danashnjih domnevnih disidentov (bolj kratkega spomina) – pod titovino alias SFRJ v tako imenovano in dalech naokrog razbobnano jeunesse dorιe socializma, po kateri so se nam, podezhelskim shkribontarjem in pisarchkom, samo cedile sline. Zhizhek je malce slaboumno marnjal Krechichevi, odkod izvira nasmeshek Mone Lise – pisati bi moralo Monne Lise (po italijansko) ali Mone Lize (po slovensko), oboje nima zveze z beneshko-trzhashkim narechnim vulgarizmom “mona” (pishemo ga z malo zachetnico in z eno samo chrko n), ki smo ga tudi mi chisto brez vsake potrebe prevzeli od nashih sosedov, cheprav imamo zanj slovenski, dokaj rabljeni ekvivalent, in sicer pizdo, ki prav tako pomeni vulvo, s katero se tudi figurativno pokrivata v pomenih bedak, tepec, idiot in podobno. Che bi bila Krechicheva bolje podkovana v slovenshchini, bi morala Zhizhka elegantno prekiniti in ga vprashati, polna radovednosti, ali tujci njegovo neslano duhoviche-nje, kateremu baje botruje lepota slovenskega jezika, sploh razumejo. Ko bi ga to vprashala in mu razlozhila razliko med spornimi besedami, bi se morda zavedel, da tujcem klati bedarije, in bi chimprej vrgel ta ponesrecheni primer iz svojega zheleznega repertoara rovtarskih vicev, da ga ne bo kdo, ki zna italijanshchino, imel za chisto navadno ali celo za kvatrno mono, kot pravimo na Krasu, namrech za bedaka nonplusultra, ki ne pozna razlike med Ma-donno (ma-dame) ali na kratko Monno (starodavni naziv za porochene zhenske) in mono. To je priblizhno tako abotno, kot che bi kdo razlagal, da njegov priimek Zhizhek pomeni v nashem lepem jeziku zizek ali cicek in da je zato vse, kar napishe, tako slastno in hranilno kot neposneto mleko kakshne shvicarske krave ali domache dojilije, ne pa zhuzhkasto ali zhuzhnjavo, kot bi chlovek povrshno presodil.

Za bozhjo voljo, pishoche ljudstvo z genialci in novinarkami vred, tu pa tam, vsaj pomotoma, vzemite v roke kakshno slovnico, slovar ali jezikovni uchbenik, pa cheprav so delno zhe zastareli, kot radi pravite, in zaudarjajo po naftalinu. Preden izustite ali pustite izustiti kaj tako butastega, kot je bila ta louvrska Mona alias prostashka Vulva – lisasta seveda (v pomenu: z madezhi) ali (z)lizasta, ki rada lizhe, anti ne svoj spolni organ, v tem primeru bi ji moral Modigliani podaljshati vrat vsaj za pol metra – preden torej bleknete kakshno tako flavzo ali falauzo, kot ji pravijo Idrchani (kdove, ali jo pishejo prav), odprite pravopis in poglejte, kako se sloveni Monno Liso; po moje namrech ni ustrezno, da poslovenimo le prvi del, drugega pa pustimo po italijansko, kot zadnje chase na debelo pochenjamo, slavisti in dialektologi pa ne rechejo niti mu, kaj shele jezhesh in madonca, tako pa ne gre! Saj niti malo ne zastokajo ali potarnajo. Da bi se tu pa tam obrnili na prof. Mirana Hladnika in ga v slovlit@ijs.si pobarali, kako se reche, da bo recheno pravilno, pa jim ne pride niti na misel. Bog ne daj, utegnili bi dobiti mozhgansko kilo! Morda pa se s takimi jezikovnimi drobtinicami in trshchicami niti elitni slavisti ne ukvarjajo vech, vsi prevzeti od drugih, vechjih, pomembnejshih in gromozansko razsezhnih vprashanj. Zanje je POPovski as ali domnevni jezikovni a s' chisto vseeno, vsak naj pishe, kakor ve in zna, che pa ne zna, naj pishe, kakor ne zna, skrajni chas je, da uradno, z zakonom, ukinemo sholsko in vsakrshno strahovlado. A povrnimo se k Giocondi.

Delovi novinarki je morala biti Zhizhkova poljudna razlaga o skrivnostnem nasmeshku celo tako vshech, da jo je posebej izpostavila v okvirchku s povechanimi chrkami. To se ne bi smelo zgoditi niti v rumenem tisku, slovitega filozofa bi morala prijeti delikatno v precep in vsaj z mezinchkom pokazati na njegove jezikovne vrzeli, ki bi jih le kazalo zapolniti.

Tudi ona je bila jezikovno teshcha, podobno kot kasneje Manca Koshir in Milekova. Ko se je prva zgrazhala nad banalno Zhizhkovo duhovitostjo, bi jo mo-rala druga smeje opozoriti na kozle, ki jih simpatichni svetovljan mimogrede strelja v osrednjem chasopisu, saj ne lochi hrushk od neshpelj, in mesha pojme tjavendan v sadno kupo odvratno neslanega okusa. Saj so Slovenci taki butci (zakaj bi rabili trzhashko tujko, nich v sorodu z Leonardom, che imamo doma dovolj zgovoren izraz za tepce!), da vzamejo vse za chisto zlato. Lahko jim rechesh, kar se ti zljubi, oni vse pogoltnejo molche, che pride iz dovolj slovitih ust. Tudi slamo in drachje. In oralni seks, tudi ko sploh ni razloga zanj in ne namiga. Najbrzh jim je vshech, da kdo kvanta kar tako larpurlartistichno, kvantanje zaradi kvantanja, brez ene same duhovite iskrice zraven. Nich zasoljeno in popoprano, do kraja plehko in neslano. Kot da bi shlo za zdravnishki predpis proti visokemu krvnemu tlaku.

Tudi Igor Bratozh, urednik Knjizhevnih listov, ki bi vechkrat zasluzhili, da jih Delo preimenuje v Knjizhevni list(ich), bi potreboval kakshen dodatni techajchek v znanju slovenshchine. Tudi on je spustil na svojo ubogceno stranichko 16. januarja letos Reuterjevo novichko z naslovom Kdo je bila Mona Lisa kar dvakrat prevedeno le napol alias narobe!

Skrajni chas je, da se nasha chasopisna podjetja, ki nas dan za dnem naravnost zasipajo z najrazlichnejshimi reklamami in prilogami, korenito zavzamejo tudi za ubogo Pepelko, imenovano jezik, ki jim je, sodech po vsebinah, ki nam jih tako radodarno talajo, deveta briga, saj nima niti svoje rubrichice ali kotichka, medtem ko nas do nerazsodnosti razsipno zalagajo s tisocherimi drugimi nasveti, brez katerih bi najbrzh enako srechno zhiveli, in sicer: kako naj se oblachimo, lichimo in lepotichimo, kako naj se zdravo hranimo, ko pa je na tehtnici prevech kil, kako naj najuchinkoviteje shujshamo (po mozhnosti ob enako preobilni hrani!); in kako naj vzgajamo otroke, kako naj se vedemo v druzhbi in doma in se celo ljubimo, kako naj si uredimo stanovanje in poskrbimo za vrt, kakshen avto naj kupimo ali prikolico, pa v katerega boga naj verujemo in v kateri krozhek naj se vpishemo, pa od a do zh o pravilni negi hishnih prijateljev, o odpravi prshic, bramorjev, celulitisa in trdovratnih travnih ali kavnih madezhev, in kaj naj beremo, gledamo v kinu in na TV, da nam ne bo zhal, in kam naj gremo na izlet ali na pochitnice, in kakshno trugo in pogreb naj narochimo, pa kam s posmrtnimi ostanki, na britof poganjat po starem radich in chakat trombe sodnega dne, ki nam bodo oznanile vstajenje mesa in vechno zhivljenje, ali na secirno mizo kakshnega raziskovalca na anatomskem inshtitutu, pa s kom in kdaj in zakaj to in ono in vse, in kdaj naj preshaltamo od njihovih modnih in modrih nasvetov kar v psihiatrichne dispanzerje po pomoch ali vsaj na divan njihovega psihoanalitika, ki bo razvozlal vse nashe vozle in zavrtnine in pripomogel k nashi normalizaciji. Enega takega psihoanalitika, zelo primernega za ta razvozlavajochi ali razmrshujochi posel, so nam ravnokar pricharali v Chokoladnem prelivu Bonbona (8. aprila 2008), prilogi Primorskih novic in Vechera. Zadeva zlasti zhenske. Sodech po njegovi strokovni sodbi-kolumnici-analizi, je bolj za to, da so zhenske predvsem lepotice. Kajti zhe s tem, da so privlachne, imajo v zhepu doktorat lepote, ki zdalech presega onega, ki ga je moch dobiti po dolgem shtudiju na univerzi. Zdi se, da se pri nas pretolchejo do slednjega le tiste, ki so telesno prej vprashljive in shantave kot mikavne in za navrh she s falichno pametjo (sic!) v glavi, pa to she ni dovolj: pogosto se dichijo in bahajo s kupljenim (!) doktoratom izobrazbe in znanosti, kar je – le priznajmo – nekakshen vishek vishkov klavrnosti. Uboge nelepotice! Ni dovolj, da so bile od rojstva prikrajshane za lepoto, zdaj jih nashi vrli psihoanalitiki opsujejo samo zato, ker so bile v pomanjkanju boljshega (to je zalega) videza vsaj ukazheljne. Po njihovem mnenju, se zdi, so lahko grdi, debeloglavi, pleshasti in chokati pa kruljavi in fizichno hudo oporechni samo moshki, pa jim je ves ta lepotni manko s telesnimi minusi samo v prid in v okras. Nihche se ne sprashuje, kakshna vrsta pameti domuje v njihovi glavi: falichna ali ona pozhenshchena s smehljajem Gioconde? Zhiv krst si s tem ne dela problemov. Kot se tudi ne ugiba o njihovi diplomi: so jim jo starshi kupili ali so si jo sami prigarali v potu obraza? Pa zakaj se je Bonbonov kolumnist zhe chisto na zachetku avtodefiniral kot teoretski psihoanalitik, kritichni mislec in osebni svetovalec? Da nekako popravi svojo malce dvomljivo podobo in izboljsha »look«? Na tihem se taki psihoanalitichni privrzhenci zhenske lepote blazno bojijo zhenske konkurence, saj ni strahu, da bi jim lepe blondinke ali chrnolase misice, po mozhnosti z nedokonchano srednjo sholo ali le s prvim letnikom univerze, pri kakshnem natechajnem razpisu odpihnile prestizhno sluzhbeno mesto – kar pa ni recheno za ostale zhenske pohabe s falusom pod pazduho kot ona amerishka kiparka francoskega rodu, Louise Bourgeois, ki nam jo je – shviga shvaga – opisala Brina Svit, prav tako v sobotni prilogi Dela z dne 5. aprila 2008. Zatorej punce, izogibajte se sedenja in piflanja ob sholskih skriptih in uchbenikih, ne tvegajte lahkomiselno izgona iz beauty raja! Uchenost shkoduje lepoti! Le zadnjice zhenskam obupno shiri in jim kvechi mozhgane!

 

To psihoanalitichno zgodbico sem detajlno opisala, da bralcem nazorno priklichem v spomin, kaj vse mogochega in nemogochega nam nudijo dandanes chasopisi: nekakshno vsezhivljenjsko kompletno postrezhbo, ki nam jo dan na dan prinashajo na dom na pladnju, da ima chlovek zhe malce nadlezhen obchutek, da je tudi duhovni invalid, ne samo telesni, ki sam brez vseh teh mnogoterih palchkov pomagalchkov ne zmore chisto nich, niti samostojno misliti, zato so ga, prizadevni, kakor so, vpisali zhe kar obvezno na vse te celodnevne techaje z nasveti, brez katerih, che hoche pravilno funkcionirati, ni vech mogoche tako rekoch od spochetja pa tja do zhare in she chez.

 

Torej, naj strnemo misel v zakljuchek: vsega nam dajejo do potratnosti veliko in na pretek, le v zvezi z jezikom niti mrvice ali tanke rezinice, ker jim je jezik, bodimo iskreni, ne le deveta briga, marvech zhe deseta in enajsta, saj jim ni slovenshchine, tako narechne kot knjizhne, niti malo mar. Z izjemo ob kakshnem simpoziju, ko se udelezhenci med seboj poafnajo ali prerekajo. Niti na eni od teh papirnatih prilog med vsemi temi nonstop svetovalnimi laboratoriji in delavnicami ni chisto nobene male jezikovne krojachnice ali zakotne shivalnice ali vsaj kake micene popravljalnice jezika ali prenosne stojnice, postavljene ob sobotah pred kakshen zelo obiskovan supermarket, ob nedeljah in praznikih pa po mashi ali popoldanskih litanijah pred cerkvijo. Z zgovornim naslovom nad vrati ali po tleh: Kako se reche in pishe, da je prav? – In kako se izgovarja? – In kaj pomeni? – Vprashajte in vam bomo tiktak povedali.

Che je tako, pa bom vprashala. Novinarji, zlasti na nashem koncu, takole pishejo v slovenske chasopise, ne v kakshne narechne priloge, che pa jim postavish kakshno vprashanje, ne(radi) odgovarjajo. Vchasih jih imamo na sumu, da niti sami ne vejo, pa se nochejo blamirati. No, sprashujem, kaj pomenijo vsi ti izrazi pretezhno iz chlankov o poceni in zdravem sezonskem kuhanju, vchasih, a bolj poredko, je zraven tudi slovenski izraz, vendar so tuji, vechinoma iz njihovih narechij zapisani fonetichno, vedno na prvem mestu, kot da so namenjeni le polpismenim, ki ne znajo »po nashe«, pa jim morajo pomagati s spachenko, da sploh razumejo, o chem teche beseda. Najbrzh imajo pisci receptov do lastnega jezika manjvrednostni kompleks, pa nam najprej servirajo, recimo, zhe razkrichane njoke in shele nato v oklepaju pripishejo slovenski izraz, ki nam chrno na belem ne pove nich drugega, kot da gre za chisto navadne slovenske cmoke. Moja pripomba: Kakor jih dandanes na hitro zamesijo in nasekljajo, pa niso z onimi pred shestdesetimi leti, rahlimi kot misel in prelepo oblikovanimi, niti v daljnem sorodstvu ne glede, kako jim pravimo: cmoki, svaljki, gnocchi ali njoki v primorskem mishmash narechju. Drugache povedano ali (po lashko) tanto fa, bi slavne ali zloglasne njoke – le pravilno napisane gnocchi – lahko mirne dushe vrnili Italijanom, jim plachali dolgoletno sposojevalnino, se jim prisrchno zahvalili in se ne pachili vech, marvech bi se raje zatekali k slovenskim cmokom, ki se nashi govorici she najbolj prilegajo, saj zhe vech kot pol stoletja gulimo slovenske sholske klopi, nekdanje trshice in sedanje gospe ali gospodichne uchiteljice bi konec koncev svojim uchencem le morale zlepa in izchrpno dopovedati, da je nespametno vztrajanje, ko govorimo knjizhno slovenshchino, pri njokih, pashti, cuketah, rukoli, kanochih, ribi volpini itd., ki niso zgolj dokaz nashe nevednosti (lahko berete: ignorance), temvech tudi brezbrizhnosti ali neljubezni (disamore) do lastnega jezika in, hochesh nochesh, nashe zhe prirojene ali priuchene nagnjenosti k servilnosti, saj imamo zanje tudi slovenska imena, nich manj povedna in blagozvenecha. Ni nakljuchje, da nas nashi sosedi vechkrat prav zachudeno ali skrajno radovedno vprashajo v zvezi s slovenshchino, ali gre sploh za jezik ali za kakshno narechje, ko pa imamo tako malo svojih besed in si jih kar naprej sposojamo pri njih in she pri kom, in jih uporabljamo popachene z lokalno patino, kot da bi zrasle na slovenskem zelniku, in nanje smo naravnost ljubosumno navezani, medtem ko do svojih lastnih kazhemo prej machehovski kot materinski ali zaljubljeni odnos.

Ista vprashanja veljajo tudi za hroshtole, koncan kruh, peperonato, na shugo, na roshto, shtajon, fuzhe, plante, kafe cikorijo, kafe koreto, Ponterosh in tako dalje v nedogled, z rifugiom vred, ki ga neki chasnikar celo omenja, kakor da bi shlo za zhenski samostalnik, kot so nashe gorske koche, v lashchini pa je moshki in pomeni tudi zatochishche, zavetje, pribezhalishche itd. tja do koche. Kot da smo si vtepli v glavo, da se nam sploh ni treba zatekati po izraze v slovenshchino, ko pa je veliko lazhje (podobno kot za chasa Italije, ko smo bili brez slovenskih shol in knjig chisto prepushcheni sami sebi) ohraniti stare, le po slovensko spachene italijanske izraze, nove pa podobno pachiti in spreobrachati.

Kaj pomeni in kam sodi oziroma odkod izvira shkulja, pa izpeljanki shkuljach in shkuljati? In najbrzh sorodnica shkrovca? (Shkrovachi, shkrovcati?) Kaj pomeni ugrizma u kalina?

Za velikonochno istrsko jed nakelda pa bi bralci radi zvedeli, odkod ime in kaj pomeni. V rubriki Zdravje – zdravilne zeli (24. 10. 2007) lahko beremo chlanek Zhizhole zoper zhalost. In takoj spodaj je recheno, da so zhizhole, ki jim pravimo tudi zhizhule (Zizyphus jujuba), za prebivalce Slovenije, z izjemo Primorske, prava eksotika. Najbrzh zato, ker jih ne poznajo drugi Slovenci, ki ne kradejo kot srake kar naprej in brez prestanka italijanskih izrazov nashim sosedom kot mi, in novinarkam Primorskih novic, ki so slabo plachane, pa se sploh ne ljubi, da bi poiskale in dale prednost slovenskemu strokovnemu imenu – navadni chichimak, ki ga je mogoche tudi vrtno gojiti, drugache raste raztreseno podivjano, kaj she, da bi poiskale she kaj bolj domachega, kak narechni izraz, a zares domachega izvora, ne takih iz tatinske nezakonite sposoje, ki jih najdesh, le bolj meshchanske in fine izgovorjave (zizzola e giuggiola) samo v italijanskih slovarjih, mi pa, da prikrijemo krajo, jih za silo podomachimo – tudi da jih bomo znali tekoche in brez zatikanja prebrati – in jim vsilimo svojo za nekaj stopinj bolj kmetavzarsko govorico na sh in zh.

 

Kaj pomenijo in kako beremo: baul, kapesante, pulveriera, morachi, zhluk, nauzeja, nu vuzhance? Pa napachno naglashena in na ves glas prepevana bibita? In fjera? Zraven slednje je v oklepaju shagra, kar pa ni. Shagro smo prevzeli tudi mi, cheprav imamo zanjo kar tri lepe slovenske izraze: zhegnanje, proshchenje, opasilo, po njih pa skoraj ne segamo vech. In kateremu jeziku ali narechju pravzaprav pripada vsa tista shara in navlaka? Ali je dovolj, da jih od koder koli vzamemo ter jih vchasih pravilno in najvechkrat narobe pishemo in beremo?

Saj je zhe skoraj nashe zhivljenjsko nachelo: samo da ni po slovensko, kot nas je opozoril zhe profesor in jezikoslovec Janez Gradishnik.

 

Kako prav pishemo: shtirna ali shterna? In kako izgovarjamo e, che ga kot e izgovarjamo? Z ozkim ali shirokim e-jem ali kako drugache? In kako ku che bet? Tisti bet se mi zdi problematichen. Isto velja za kolono ali kalono: o in a izgovarjamo kot a ali kot o ali polglasni e? Kako je treba brati, bi moralo biti razvidno, ne pa da za vsako besedo sproti sprashujemo. Isto velja za senozheshke cuprance. Senozhejci tisti a berejo a ali polglasni e? Zdi se mi, da vleche bolj na polglasnik. Govor teche tudi o frtalji in o frtajli, pa o frtadi, fritaji, fritalji in o frtaji, vseh shest pa izvira od frittata (knjizhna italijanshchina) ali fritaia (severno ital. narechje). Po slovensko cvrtje, saj fritto pomeni cvrt.

Kaj pomeni vrbishche shjme v svet? In kako beremo shjme in shjmamo? Pa vrtejbnska shalamjada in salamijada?

Kaj pomeni sajeta? Shaltin? Shete pashi? Do? Novi? Chinkve? Mama mija? – Vhcet'vali veselo kot nekdaj – je pol narechno in pol knjizhno, ali se motim? Dvomim, da so nashi predniki kovali podobne hibride. In tisti zachetni v pri ohceti – kako naj ga beremo: kot trdi v ali kot u s polsamoglasnikom e? Bog si ga vedi. Vendar bi kdo le moral narediti malo reda na tem podrochju. Moral bi nase prevzeti vlogo – redarja. Che se Marko Stabej in Jozhe Toporishich rajshi prerekata med seboj, kot da bi za vajeti prijela tega podivjanega domachega konja, ki se nam je iztrgal iz rok in nam zbezljal z vso svojo chredo neznano kam, naj koga opolnomochita, da to stori namesto njiju ... Kakor smemo voziti le po desni strani, ne pa kot nam pade na misel, enkrat levo, drugich desno, tretjich po sredi in cikcak itd., prav tako bi lahko uredili promet z izgovorjavo, in potem naj svira ali gode ali muzicira vsak po svoje, v katerem koli jeziku ali narechju. Meni, ki sem ra-dovedna, pa bi morala chasnikarka Ilona Dolenc le povedati, kako naj berem njen naslov, kjer so godli po – jistrsko. Placham ji kosilo v kakshni sezhanski gostilni, che mi iz grla tekoche potegne tisti i po zachetni chrki j. Edino, che dolgi j izgo-varja po francosko, in sicer zh, bo nato lahko izgovorila tudi i, drugache pa ne.

Andrej Rozman Roza sicer, che bo bral ta moj zapis, bo morda oporekel tudi meni, ki bi si zhelela malo vech reda v pisavi, ko pa je on za to, da pishe vsak po svoje, ne da bi se jezikoslovci sploh vmeshavali. Zgolj potrpezhljivo in zaupno naj bi chakali, kaj se bo iz tega babilona izcimilo in nato vsake kvatre napisali konstatacijo, ki pa ne bo zavezovala nikogar, njim zhe ne bomo prepustili slovenshchine v upravljanje. Le kakshen jezikovni laik nashega kova in uporabniki jezika bodo lahko dali tu pa tam kakshen predlog, kakor on npr. o velikih zachetnicah, v znak sposhtovanja, jaz pa bi imela rajshi male, ker sodim, da niso nich manj sposhtljive od velikih, le sposhtljivo jih morash napisati.

 

Na mizi se mi gnete kar cela gora chlankov, ki se ubadajo s problematiko jezika. Zhe naslovi so zgovorni: Nesprejemljiv machehovski odnos do slovenshchine – Polpismeni so najboljshi drzhavljani – Besede, besede, besede: Schengenske meje in bordojsko vino – Prva (knjiga – dodala J. M.) v primorski knjizhni (sic!) slovenshchini (tudi sic! je moj) – Znanstvena publikacija o brishkem narechnem diskurzu … (izpod peresa slovenistke in znanstvenice na inshtitutu Frana Ramovsha Danile Zuljan Kumar); v tej publikaciji je stavek: »Zdaj pa ti poviem she …« Vprashanje: kako naj beremo podchrtani narechni glagol? Povi-em (z naglasom na i) ali povjem (z naglasom na e)? To bi moralo biti razvidno zhe iz pisave, ne da se moramo za vsak izraz sproti sprashevati ali povprashevati druge … Polemichna okrogla miza s Toporishichem o jezikovnih normah – Da nas ne odpihnejo viharji (Vech kot 40 ljubiteljev slovenske slovstvene dedishchine) – Razmishljanje o slovenskem jeziku …

In she in she, a jaz se bom malce pomudila le ob treh chlankih, ki se mi zdijo emblematichni:

Sredi februarja letos (14. 2. 2008) so v koprski knjigarni Libris ob predstavitvi knjige jezikoslovke, etnologinje in pedagoginje dr. Marije Stanonik Slovenska narechna knjizhevnost govorci ugotovili, da »… srce govori v narechju«. Niso pa povedali, v katerem narechju se srce izrazha najlepshe in najbolj izvirno. Bomo kdaj zvedeli? Smo Primorci kje na chelu ali tik zraven?

Le nekaj mesecev prej, v KL Dela (14. 11. 2007), nam je trzhashki jezikoslovec in glasbenik Pavle Merkù povedal, da so pri nas, dvomilijonskem narodu, narechja zelo razvejena, saj jih imamo nich manj kot 45. Sprashujem se, vsa iz sebe, ker si ne znam odgovoriti, kateremu od njih neki pripada vsa tista sporna roba iz sposojevalnice, ki sem jo zgoraj nashtela. Ali gre nemara za 46. dodatni dialekt, imenovan privesek, iz katerega Primorci zastonj chrpamo, ko nam zmanjka domachih besed oziroma ko malodushno mislimo, da jih sami ne zmoremo tvoriti? Da ne gre za nekaj podobnega kot na onkoloshkem inshtitutu, kjer je eni od shtevilnih podzemnih ambulant, kjer paciente obsevajo, ime – neznana ambulanta. In ta pridevnik »neznana« – ko se nanj spomnim, mi le daje misliti. Kaj pomeni? Tudi tam prakticirajo kakshno neortodoksno mishmash zdravljenje kot pri nas na Primorskem mishmash govorjenje?

Prav tako v Delu z dne 14. 11. 2007, le na kulturni strani, spet zvemo o izredni dialektoloshki razchlenjenosti slovenshchine. Vera Smole, predsednica 26. mednarodnega simpozija Obdobja, je vsa himnichna zaupala novinarju Milanu Voglu, on pa je izrochil shtafetno palico naprej nam, da »… industrijalizacija ni stopila narechij«. Ona bi mi potemtakem znala she najbolj natachno pa koncizno in precizno povedati vse o vsakem slovenskem narechju posebej, tako rekoch kaj, kje, od kod, pri kom, s chim in zakaj. Kaj je idrsko, kaj sezhansko, kaj jistrsko, kaj brkinsko in … kaj tujerodno, in kec – scio scio bebe! – s tujo navlako! Tujih ali potepinskih machkov ne bomo pitali z domachim mlekom niti jih trpeli v hishi. Aut – aut, naj se nauchijo po nashe ali naj se vrnejo tja, od koder so prishli. Tujega nochemo in svojega ne damo. Itd.

Sposhtovana gospa predsednica in doktorica Vera Smole, SOS, na pomoch!

 

Kot nagrado vsem tistim, ki so me prebrali brez preskakovanja vrstic in so zdrzhali do konca, she krashki dialektalni kviz. Kaj pomeni in kako pravilno pishemo narechni samostalnik SKDN, ki se zhe predolgo bohoti – menda v kratilshchini ali skrajshevalshchini – nad vhodom neke krashke stavbe na Krasu, kakih deset kilometrov od Sezhane? Kdor ugane, dobi deset kepic sladoleda.

 

 

 

O KNJIGAH TAKO ALI DRUGACHE

 

Za zachetek o she vedno aktualni in na moch skrivnostni vednosti izpred petdesetih let. V Delu z dne 16. aprila 2008 sem prebrala porochilo Alenke Zgonik Odkrivanje seksualnih skrivnosti, z nadnaslovom Uchna ura z razstave Gola opica, ki bo do 21. septembra letos na ogled v cerkvi svetega Franchishka v Vidmu, glavnem mestu Furlanije v Italiji. Nashim bralcem jih Delo ponuja kot tople zhemljice, pravkar vzete iz pechi in za Slovence verjetno tudi she vedno dovolj hrustljave. Pozabili pa so povedati, da so vse te razkrite spolne navade in skrivnosti stare nich manj kot petdeset let, saj jih je napisal in opisal svetovno znani zoolog Desmond Morris v knjigi THE NAKED APE – A zoologist study of the human animal (Gola opica – Zooloshka shtudija o chloveshki zhivali), ki je izshla v Londonu leta 1967, leto kasneje pa zhe prevedena v Italiji pri milanski zalozhbi Bompiani.

Chloveku kar zastane dih ob novici, da so petdeset let stare uchne ure she vedno stoodstotno aktualne, ko pa pri nas zaradi pogostnih in zhe kronichnih reform in reformistov nobena stvar ne traja dlje kot nekaj let.

 

*

Dobila sem v dar knjigo ljubeznivih otroshkih pesmic Zlata jata izpod peresa Marte Gorup, ilustriral jo je Miki Muster, izdala in zalozhila pa Modita d.o.o. v Kranju leta 2007. Med prepisovanjem podatkov iz kolofona mi je pod ceno knjige padla v ochi naklada: 500 kosov.

Kar zdrznila sem se. Izraz se mi je zdel nesprejemljiv oz. shkripajoche neprimeren. Ko bi knjigo napisala jaz, bi zelo verjetno zahtevala od zalozhnika, da kose spremeni v izvode.

 

*

Niti dobro si nisem opomogla od osuplosti, ko mi je dolgoletna znanka in slavistka prinesla v branje dvojezichni zbornik Odprti porton 2 – Portone aperto 2 Literarne sekcije Centra za kulturo, shport in prireditve Izola, brez datuma izdaje, le z navedbo, da je publikacija izshla v 500 izvodih, v italijanshchini pa so izvode (esemplari) spremenili kot zgoraj pri Moditi d.o.o. kar v kose (pezzi). Ochitno gre za novo shego, ki je bolj v harmoniji z nasho danashnjo izrazito trzhno kot pa s kulturno mentaliteto z malce bolj zrachnimi in manj koristoljubnimi tezhnjami, sem si rekla in se potem sprashevala, zhe ob naslovih, zakaj neki sta prevajalki, navedeni v knjigi, nash narechni odprti porton prevedli v knjizhno italijanshchino portone aperto, ne pa v njihovo narechje: porton verto ali averto – oziroma obratno: zakaj nista italijanski knjizhni portone aperto prevedli tudi v knjizhno slovenshchino, kar bi prav morali: odprta vrata. Niti ne bi bilo potrebno, da dodata vhodna (ali hishna) vrata, saj je na golo oko razvidno, o chem teche beseda. Kar pogosto dobivam vabila na dneve teh ali onih odprtih vrat in se nanje, ko le morem, tudi odzovem. Vechkrat se sprashujem, ko prebiram take neusklajene prevode, ali nashi prevajalci sploh znajo misliti logichno in nato za navrh she dobro premisliti? Pred nekaj dnevi je v Primorskem dnevniku izshel oglas Kulturnega doma v Gorici – ne kakshnega vashkega amaterskega krozhka – z vabilom v knjizhni italijanshchini na koncert MA CHE FESTA È? Spodaj pa je shtrlel prevod v oklepaju v narechni slovenshchini: (Kakshna feshta je pa to?). Che tuji organizatorji pishejo naslove knjizhno, ali ne bi bilo normalno in edino prav, da jih tudi mi prevedemo knjizhno? Da niti tega ne dojamemo, mora biti z nami nekaj hudo narobe, a je bolje, che ne razglabljam prevech, da si s hamletovskimi vprashanji ne zagrenim prelepega majskega dneva. Ko bi vsaj ostalo le pri nakladnih kosih in pezzih!

 

*

Zhe aprila mi je prishlo v roke nekaj knjig (tezhkih kot svinec – zdi se, da gre za novo modo na Slovenskem!), in sicer: vsebinsko vech kot odlichen zbornik Pozabljena polovica – Portreti zhensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ki tehta skoraj dva kilograma (1.80), izdali pa sta ga lani zalozhba Tuma in SAZU v Ljubljani. Za take, kot sem jaz, ki radi berejo lezhe v postelji, je nevarno, che jim sluchajno zdrkne iz rok ali, ko za hip zakinkajo, da jih treshchi po glavi in lahko dobijo mozhganski pretres. Dalje je tu knjiga trijezichni Kras (s podnaslovom: zvestoba tradiciji – true tradition – fedeltà alla tradizione), ne samo tezhka kot svinec in shkatlasta, za navrh je tudi nerodna (23,5 cm x 34 cm), da se prav namuchish, ko jo snamesh s police in jo zachnesh prebirati; sodi med samozalozhnishke izdaje, Sezhana 2006, v nji pa kar mrgoli vechjezichnih pogreshk, vtis imam, da jih je she najvech v slovenshchini, a to bom she preverila; che sem se s sodbo prenaglila, bom povedala in se avtorjem opravichila, a zhe chisto na zachetku ga jezikovno lomijo: v slovenshchini govorijo o petih elementih, v italijanshchini pa, dve vrstici nizhje, dodajo she shestega. Vrh tega teran, ki je slovensko vino oz. krashko in se celo bijemo za ekskluzivnost znamke ali kako se zhe reche, italijanchijo v terrano kot za chasa fashizma, in ga za namechek pishejo z veliko zachetnico, kar doleti tudi burjo. Bojim se, da je tudi italijanshchina te knjige vsaj tu pa tam vprashljiva, saj zemlji (ednina zh. sp.) zhe chisto na zachetku pritaknejo dolochni chlen za moshko mnozhino. Da jim ne bi delala krivice, sem vseeno prebrala pol prevedene strani in ugotovila, da so zacheli bolj slabo, a potem je italijanshchina kar stekla. O vsebini pa kdaj drugich, danes to knjigo omenjam predvsem zaradi njene peze, saj te skoraj mine volja vtikati nos vanjo. Tudi knjigo Slovenski knjizhevniki – rojeni od leta 1920 do 1929 Marjete Zhebovec, ki je izshla pri Karantaniji leta 2007, bremeni ta velika hiba v zvezi s svincem, drugache je pa silno zanimiva zaradi shtevilnih fotografij omenjenih knjizhevnikov, zbranih na enem kupu, in zaradi drobnih, posrecheno izbranih in povechinoma nepoznanih intimnih informacij o sebi iz njihovih ust, cheprav se je vrinil kakshen majhen shkrat. Marjeti Zhebovec je uspelo, kar gre politikom in Spomenki Hribar bolj tezhko od rok: spravila je desne in leve, komuniste in njihove klete nasprotnike, in jih slozhno postavila bok ob bok, ne da bi si skochili v lase ali se kako drugache spoprijeli. Bravo! Tudi knjiga Dragi Srechko – Mon cher ami! – Neobjavljena pisma Srechku Kosovelu, ki jo je nadvse zgledno in pozhrtvovalno izdala Gorishka Mohorjeva druzhba, je prav tako na svincheno tezhkem papirju. Pravijo mi, ne vem, ali je res, da je ta papir tako priljubljen, ker je lepega videza in dovolj trpezhen, cheprav je najcenejshi. Neznosno tezhek pa je nedvomno. Ne svetujem bralcem, ki bolehajo za osteoporozo, da knjige iz njega prepogosto vzamejo v roke. Brez postreshchka zraven rajshi ne, v izogib kakshnemu zlomu zapestij. No, shtevilo naklade omenjenih knjig bi resnichno lahko bilo oznacheno v kosih. Italijani nashim »shpehom« pravijo mattoni (zidaki, opeke). Po tezhi bi tudi omenjene knjige lahko imenovali – opeke.

Slovenske zalozhbe bi sicer kazalo prositi, tudi v imenu drugih rizichnih in navadnih bralcev, naj se vrnejo k navadnemu, prej lazhjemu kot tezhjemu papirju, in she rajshi k biblichnemu, ki je lahek kot peresce. Nashe zhivljenje je zhe brez tezhkih knjig chisto dovolj in she prevech tezhko, da nekaterniki zhe podlegamo pod njegovo tezho , vsaj vi se nas usmilite!

 

 

 

 

 

________________

Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP:

 

O prevajanju in poeziji I

O prevajanju in poeziji II

O prevajanju in poeziji III

O prevajanju in poeziji IV

O prevajanju in poeziji V

O prevajanju in poeziji VI

O prevajanju in poeziji VII

O prevajanju in poeziji VIII

O prevajanju in poeziji X v naslednji shtevilki