Revija SRP 85/86

Iztok Vrhovec

 

ORANZHNA IN BELA DEZHELA
 
 

»Ochi?« se je Svit nekega vechera zamishljeno zazrl v svojega ocheta.

»Ja?« je dejal oche.

»So pravljice resnichne?«

»Tako kot vse drugo,« je po kratkem razmisleku odvrnil oche, se popraskal po glavi in se zazrl skozi okno v cheshnjo velikanko.

»Kot nasha cheshnja?« je zanimalo Svita.

»Kot nasha cheshnja velikanka,« je brez odlashanja pokimal oche.

»Jaz bi pa rad eno obiskal,« je predlagal Svit.

»Pravljico?«

»Ja, takshno chisto ta pravo,« je resno pokimal Svit.

Oche se je znova pochohal po chelu, potem pa odvrnil: »No, bom videl, ali se da kaj storiti.«

»Takshno, v kateri bosta kralj in kraljica,« je she naprej mlel Svit. »Pa po mozhnosti she danes.«

Oche je sédel na rob sinove postelje, se tokrat za spremembo podrgnil po rami, potem pa zachel pripovedovati:

»V dezheli, ki se imenuje Oranzhna in Bela, zhivita Kralj in Kraljica.«

»Z velikima zachetnicama?«

»Ja, ker sta chisto prava Kralj in Kraljica. Zato morata imeti veliki zachetnici.«

»Ker drugache ne bi bila chisto prava, kajne?«

»Natanko tako.«

»Aha,« je pokimal Svit. »V Beli in Oranzhni dezheli … To se mi zdi kar simpatichno. Grem zdaj lahko tja tudi jaz?«

»Samo malo potrpi,« se je zasmejal oche. »Torej: Kralju je devetindevetdeset let in Kraljici petinosemdeset,« je nadaljeval.

»Uf, sta pa zhe precej stara,« se je namrshchil dechek in se po vzoru svojega ocheta podrgnil po chelu.

»Imata sedemnajst hchera, devetnajst sinov in vsaka od njunih hchera ima petnajst otrok in vsak od njunih sinov ima devet sinov, tri pse, sedem machk in pet hrchkov,« je nadaljeval oche.

»Velika druzhina,« se je chudil Svit in zazehal. »Ochi, a cheshnja zhe spi?«

»Kot vsak vecher,« se ni dal zmesti oche. »No, Kralj in Kraljica zhivita na gradu zhe sedemdeset let.«

»Sedemdeset let,« se je spet chudil dechek. »To je pa vech, kot si star ti, a?«

»Ja, ja,« se je smejal oche, »precej vech, kot sem star jaz.«

»In precej vech od mene tudi,« je she naprej modroval Svit.

»Ja, tudi precej vech od tebe,« se je znova strinjal oche.

»In kako ju lahko obishchem?« je bil neuchakan sin.

»Ko bosh zaprl ochi …« je dejal oche in se sklonil chisto k njemu, kot bi mu hotel razkriti najvechjo skrivnost, kar jih je bilo kadar koli na katerem koli planetu in ki je ne sme slishati nihche drug kot le on, »… ko bosh zaprl ochi in zaspal, ju lahko obishchesh.«

»Aha,« je zavzdihnil Svit in she enkrat na shiroko zazehal. »Torej: lahko noch, ochi.«

»Lahko noch,« je dejal oche, ga poljubil na chelo, pogladil po laseh, ga z odejo pokril chisto do brade, potem pa se tiho kot mishka odpravil iz sobe. Ko je bil pri vratih, je Svit zhe drnjohal.

»Lepe sanje,« je zashepetal oche, ugasnil luch in odshel spat she sam.

Ko se je ulegel v posteljo, ga je v zhelodcu nekam chudno, a obenem prijetno zashchemelo. Za hip je namrshchil chelo, potem pa se je, kot zhe vechkrat ta dan in mnoge dni pred njim, poznavalsko pochohal po svoji grivi, globoko zajel zrak in zaprl zaspane veke. »Dolg dan je bil!« si je zabrundal, she enkrat na shiroko zazehal, potem pa je zaspal tudi on.

 

Ko je utonil v spanec, je k njemu pritekel Svit.

»Greva, greva, ochi!« ga je priganjal. »Greva v pravljichno dezhelo, v kateri sta Kralj in Kraljica.«

Oche se je malce zmedeno razgledoval po sobi. Ni bil chisto preprichan: bi v sanjah raje mirno spal ali bi shel s sinom na obisk pravljichne dezhele? Potem pa se je pochasi le dvignil s postelje – in sta shla.

»She dobro, da sva v sanjah,« je ugotovil Svit, »pa se nama ni bilo treba oblachiti, a?«

Oche je shele zdaj opazil, da sta v pizhamah.

»Presneto,« je zavzdihnil in malce zardel. Na vsa pomembna srechanja je namrech vedno hodil lepo urejen.

»Ah, nich ne skrbi,« ga je tolazhil sin, »saj si samo zamislish, pa si lahko oblechen, kakor si zazhelish.«

»Kaj res?« se je zachudil oche in pomislil, da bi se popraskal po glavi. In she preden se mu je misel dodobra usidrala v glavo, ga je roka – tako se mu je vsaj zazdelo – kar sama podrgnila po temenu. Potem je ochka pomislil, da bi imel chrn frak z malinovo vejico v gumbnici, in ko se je Svit v naslednjem trenutku zazrl vanj, se je veselo zasmejal:

»No, ochi, vidish, saj sem ti rekel, da imash lahko katero koli obleko. Tudi svoj ljubi frak, ki so ga izgubili v chistilnici. Zdaj vsaj veva, zakaj ga niso mogli najti. A v sanjskem svetu se ochitno ne znajde vsak tako dobro kot midva. Tukaj ti ga, kot je videti, ni she nihche speljal.«

»Bo zhe drzhalo, che ti tako pravish,« je narejeno resno odvrnil oche, potem pa mu v daljavi pokazal tablo z velikim belim in oranzhnim napisom.

»Poglej,« je rekel, »tam je Bela in Oranzhna dezhela.«

»V kateri zhivita Kralj in Kraljica?«

»In njunih devetnajst sinov in sedemnajst hchera,« je kimal ochka.

»In sta skupaj stara natanko sto shtiriinosemdeset let.«

»In imata sto in she sedemnajst psov in sedemkrat sedem machk.«

»In sto petindvajset …« Ravno ko je Svit hotel povedati, da imata she petkrat po petkrat pet hchera, sta prishla do velikega belo-oranzhnega napisa, na katerem je z velikimi in bleshchechimi belimi in oranzhnimi chrkami pisalo:

 

POZDRAVLJEN, OBISKOVALEC DOBREGA SRCA! PRIHAJASH V BELO IN ORANZHNO DEZHELO, KJER JE VSE ORANZHNO IN BELO, IN V KATERI ZHE DOLGIH SEDEMDESET LET VLADATA ORANZHNI KRALJ IN BELA KRALJICA.

 

»Aha,« je naucheno ucheno kimal Svit. »Zdaj vsaj veva, kako je dezhela dobila ime.«

»Drzhi,« se je nasmihal oche.

»Kot pribito,« je she enkrat pokimal Svit in si zazhelel, da bi bil tudi sam oblechen v oranzhno in belo obleko. Zhe hip zatem se je natanko tako tudi zgodilo.

Z ochetom sta pochasi zakorakala v Belo in Oranzhno dezhelo, v kateri – kot se  spodobi za vsako pravo pravljichno dezhelo – so bile, do koder je segal pogled, posejane majhne pravljichne hishe, med katerimi so zhuboreli potochki, na njihovih bregovih so rasle cheshnje in jablane in macesni, v njihovih kroshnjah pa so se igrale veverice.

»Tule je pa lepo, a?« je oche shiroko razprl ochi.

»Oranzhna cheshnja,« se je smejal Svit. »Pa bele veverice. Pa belo-oranzhne strehe na oranzhno-belih hishah. Uf, tile pa niso od muh!«

»Kdo bi si mislil, da se lahko le z oranzhno in belo ustvari tako lepo pravljichno dezhelo,« se je she naprej chudil oche in si zazhelel, da bi se chrni frak in rdecha malina v gumbnici spremenila v bele in oranzhne barve – in natanko to se je zhe naslednji hip seveda tudi zgodilo.

»Zdaj pa si zhe tak kot pravi prebivalec Bele in Oranzhne dezhele!« je bil navdushen Svit.

Pochasi sta stopala skozi vas, prebivalci pravljichne dezhele so okopavali svoje bele in oranzhne njive, pobirali bela jabolka z belih jablan, hrustali oranzhne cheshnje in se kopali v mlechno belih potokih; in ko sta s Svitom prishla zhe skoraj do roba Bele in Oranzhne dezhele, je k njima pristopila zhenica srednjih let, z oranzhno ruto na glavi in belim medaljonom okoli vratu. Pogledala je dechka, pa ocheta in potem spet Svita.

»Grad je na levi, za tretjim oranzhnim ovinkom na desni,« je dejala, nato pa brez besed odkrevsljala po svojih opravkih.

»Hvala,« je pokimal oche in se popraskal po glavi, ker je hotel she nekaj rechi, a je zhenica zhe izginila v sedmi beli hishi na levi.

Na tretjem oranzhnem ovinku na desni je stala velika belo-oranzhna tabla, na kateri je z velikimi oranzhno-belimi chrkami pisalo:

 

TUKAJ ZHE SEDEMDESET LET ZHIVITA KRALJ IN KRALJICA IN NICH NE KAZHE, DA JIH NE BI DOZHIVELA SHE VSAJ SEDEMDESETKRAT TOLIKO.

 

Ko sta ochka in Svit vstopila skozi velika belo-oranzhna grajska vrata, so se prizhgale bele luchi, v kotu sobe je zamijavkala zaspana oranzhna machka, na steni pa se je naslikala velika bela slika.

»Zanimivo,« je kimal oche.

»Nadvse zanimivo,« je she bolj navdusheno kimal Svit. »Tale pravljichna dezhela zares ni kar tako, ti rechem.«

Med tem njunim sila pomembnim pomenkovanjem so se nenadoma odprla velika belo-oranzhna vrata, soba se je odela v pravljichne barve in vstopil je Oranzhni Kralj, ki je imel natanko devetindevetdeset let in nich vech in nich manj.

»Jaz sem Oranzhni Kralj,« je ponosno spregovoril.

»Me veseli,« je odvrnil oche in mu ponudil roko.

Kralj si ga je nekaj chasa previdno ogledoval in tuhtal, kakshni obichaji vladajo v svetu, iz katerega prihajata prishleka. Prichakuje, da mu bo v roko stisnil oranzhno ali belo banano? Morda pa sploh ne prichakuje banane? Morda si, tako kot tisti gospod z rdechim klobukom in zelenimi hlachami, ki jih je obiskal predvcherajshnjim nekaj sekund po polnochi, zheli, da mu v roko stisne najbolj belega od vseh belih machkinih repov ali pa morda oranzhno pomado za lase svojega sina Kraljevicha trinajstega. Kdo bi vedel? Kralj je bil tako zelo zamishljen, da je po nesrechi, she sam ni vedel, kdaj, iztegnil svojo oranzhno roko proti ochkovi in mu jo stisnil. Ko se je zavedel, kaj je storil, je za trenutek postal chisto temno oranzhen; v opravichilo je zachel jecljati neke silno nenavadne besede.

»Zares zanimiva govorica,« je prijazno kimal ochka.

»Kako je pooranzhel,« se je chudil Svit. »She malo prej pa je bil popolnoma bledo oranzhen.«

Ochka je medtem odmaknil roko in predstavil svojega sina:

»To je moj Svit,« je dejal ponosno.

In she preden bi Kralj lahko zadobil svojo obichajno bledichasto oranzhno barvo, mu je v roko segel she Svit, in Kralj je zopet tako silovito pooranzhel, da je ocheta zaskrbelo, da bo zdaj zdaj postal chisto rdech ali pa – bog ne daj! – celo vijolichast.

A she preden so lahko razchistili, kako te stvari tukaj zares potekajo, so se na levi odprla velika bela vrata, in ko so bila odprta chisto na stezhaj, je skoznje pridrsela Bela Kraljica. Na glavi je imela velik bel turban, v rokah je stiskala eleganten bel vrch, okoli njenega kraljevskega zhivota se ji je ovijal prelep bel steznik.

»Jaz sem Bela Kraljica,« je dejala, pridrsela do Svita in ocheta, narahlo sklonila svoj beli vrat in vsakemu od njiju stisnila v roko belo banano. »Moj najmlajshi sin, triintridesetletni Oranzhni devetnajsti,« je rekla, »mi je narochil, naj vama dam belo.«

»Aha,« je dejal ochka. »Hvala lepa.«

»Aha,« je pokimal she Svit. »Najlepsha hvala.«

»No, kar povejta, kaj vaju zanima!« je rekel Kralj in sédel na velik oranzhen stol, ki se je nenadoma pojavil iz belega nicha. »Sedita tudi vidva, lepo prosim, sposhtovana gosta.«

In she preden je Svit znova vdihnil, je bilo v sobi vse polno najrazlichnejshega belega in oranzhnega pohishtva, pa oranzhne in bele hrane ter bele in oranzhne pijache.

»Le postrezita si!« je veselo zaploskal Kralj »Kar vama srce pozheli, otroka moja!« In je segel na mizo, zgrabil veliko oranzhno cheshnjo in jo vrgel enemu svojih velikih belih psov, ki so leno polezhavali v senci velikega oranzhnega hrasta.

Kraljica je elegantno zavrtela svojo lepo belo glavo, da je njen beli turban v trenutku ubogljivo odfrlel na obeshalnik, v sobi pa je zavelo po opojnem vonju njenih belih las.

»Tudi jaz imam rada oranzhne cheshnje,« je rekla Kraljica in njena bela usta je spreletel nadvse ljubek smehljaj.

»Kako to, da ste pri vas vsi oranzhni in beli?« je zanimalo Svita.

»Ti si pa gotovo znanstvenik, a?« ga je Kralj pogledal s svojimi prijaznimi oranzhnimi ochmi.

»Ne she,« je odkimal Svit. »Moram prej konchati she nekaj shol.«

»Aha,« je pokimal Kralj in se popraskal po svoji oranzhni glavi.

»Aha,« je dejala Kraljica in se s svojimi belimi ochmi zamaknjeno zazrla v  oranzhnega Kralja.

V trenutku, ko sta se njuna pogleda srechala, je v sobi zavladala svechana tishina in Svitu se je zazdelo, da je med njima zagorelo majhno sonce. Kralj in Kraljica sta she vedno zamaknjeno in nepremichno zrla drug v drugega, ko je Kralj spregovoril:

»Lahko si zazhelish, da bo svetilo v kateri koli barvi.«

»Sonce?« je Svit presenecheno razprl svoje modre ochi.

»Ja, sonce,« je prijazno odvrnila Bela Kraljica in she naprej nepremichno zrla v Kralja.

»Pa naj bo … rumeno,« je predlagal Svit in sonce, ki je sijalo natanchno tam, kjer sta se stikala pogleda Oranzhnega Kralja in Bele Kraljice, je zasijalo v rumeni barvi.

»Kot pri nas, a, ochi?« je ponosno zazhvrgolel Svit, ne da bi pravzaprav vedel, zakaj ga je nenadoma prevzel tak ponos.

»Ja, kot pri nas,« je pokimal oche.

Zdaj sta se Kralj in Kraljica obrnila proti ochku in Svitu, rumeno sonce med njima pa je she vedno zharelo.

»Che bosh zhelel, Svit,« je rekla Kraljica in ga s svojo belo roko prijazno pogladila po laseh, »lahko tole sonce odnesesh s sabo.«

»Da bomo pri nas imeli dve sonci?« se je chudil dechek.

»Ne, ne,« se je nasmehnila Kraljica, »tole sonce je samo zate. Imel ga bosh lahko ves chas pri sebi in kadar koli te bo zeblo ali pa bosh zhalosten, te bo tole tvoje sonce nezhno pobozhalo in bo spet vse v najlepshem redu.«

»Zasebno sonce za Svita …« se je pobalinsko muzal dechek. »Ni slabo, a, kaj pravish, ochi?«

»Jaz nimam nich proti,« se je nasmehnil oche.

Svit je – zakaj bi si dal chlovek dvakrat rechi, che zadostuje enkrat, si je rekel – zgrabil rumeno sonce in ga vtaknil v hlachni zhep.

»Raje ga daj semle,« je predlagala Kraljica in ga s svojo belo roko pogladila po srcu.

»Ampak tukaj nimam nobenega zhepa,« je ugovarjal Svit.

Kraljica se je she enkrat dotaknila njegovega srca.

»Poglej,« je dejala, »zdaj je sonce natanko tam, kjer mora biti. Zdaj te ne bo nikoli vech zeblo, in vedno, kadar bosh zhelel, bosh videl in vedel vse, kar bosh hotel videti in vedeti.«

»Ker imam zdaj svoje lastno sonce?«

»Natanko tako,« je pokimal Oranzhni Kralj, ki je she vedno sedel v svojem velikem oranzhnem stolu in srkal oranzhno vino, pridelano iz najboljshe oranzhne trte njegovega nechaka Triindvajsetega Oranzhnega.

»Pridi blizhe, dragi,« je zdaj dejala Kraljica in se s svojimi lepimi belimi ochmi ponovno zazrla v Kralja. In ko sta se njuna pogleda srechala, je med njima zagorelo novo sonce.

»Povejte, gospod,« je rekel Kralj, »kakshne barve pa naj bo vashe sonce?«

Ochka je za trenutek okleval, se zasukal k svojemu sinu, in ko je ta skomignil z rameni, chesh: kaj pa jaz vem, saj si zhe dovolj star, da se bosh znal sam odlochiti, je oche zaklical:

»Naj bo oranzhno!«

Oranzhni Kralj je ganjeno zaploskal.

»Oranzhno, Kraljica! Joj, kako sem navdushen, sposhtovani gospod! Veste, kako dolgo zhe nisva ustvarila nobenega oranzhnega sonca! Jooj, kako sem vesel!« In je she enkrat navdusheno zaploskal, iz ochesa pa mu je kanila velika oranzhna solza. Ko je zhe skoraj padla na tla, se je Bela Kraljica galantno sklonila in jo ujela v dlan. Kralj pa je Kraljico, ko je videl, kaj je storila, pogledal tako ljubeznivo, da so se tudi ochetu zasolzile ochi.

»Svit,« je dejal svojemu sinu, »poglej, to je Ljubezen.«

»Che ti tako pravish,« je dejal malce odsotno dechek, potem pa se namrshchil: »Vesh kaj …«

»No, povej …«

»Pogresham mamo.«

»Pa saj bo jutri zhe doma,« ga je skushal potolazhiti oche.

Ob teh besedah se je Kraljica s svojimi predirnimi in ljubeznivimi belimi ochmi zazrla v Svitovega ocheta in mu izrochila oranzhno sonce. Solza, ki je bila kanila iz Kraljevega ochesa in je zdaj pochivala na njeni beli dlani, pa se je spremenila v velik bel dragulj.

»Ta dragulj je pa za vasho zheno, gospod,« je dejala Kraljica.

»Za vasho zheno, gospod,« je pokimal she Kralj.

Ochka se je zahvalil, pokazal dragulj Svitu, potem pa ga spravil v zhep.

»In kadar koli boste zheleli,« je nadaljevala Kraljica, »da bi bila vasha zhena z vami, se morate spomniti le na ta dragulj.«

»In ona bo z vami,« je she naprej poznavalsko kimal Oranzhni Kralj, potem pa objel Belo Kraljico in jo poljubil na lice. In ko se je s svojo oranzhno roko dotaknil njenih belih ramen, se je v sobi zaiskrilo kot na kakshnem shodu razigranih kresnic. Svitu se je zazdelo, kot da so se iz malih belo-oranzhnih iskric zachela rojevati drobna oranzhno-bela bitjeca, ki so zadovoljno frfotala okoli Kralja in Kraljice.

»Midva se imava rada,« je pojasnila Kraljica.

»Chisto zares,« je dejal zadovoljno Kralj. »Zhe vech kot sedemdeset let, si morete to predstavljati?«

»In vse, kar ustvariva, je plod ljubezni,« je dejala Kraljica. »Zato ljudje tako radi prihajajo k nama.«

»Ja,« je kimal Kralj, »cheprav se je obisk v zadnjem letu znizhal za dober odstotek. Enega mojih sinov je to zachelo tako zelo skrbeti, da je vcheraj za kosilo pojedel kar sedemindvajset oranzhnih cheshenj. Cheprav mu je zdravnik zhe zdavnaj zabichal, da mora jesti le bele cheshnje.«

»In kaj se je potem zgodilo z njim?« je zanimalo Svita.

»Ah, kaj,« je odmahnil z roko Kralj. »S Kraljico sva ga poljubila na chelo, pa je bilo spet vse v najlepshem redu.«

»Aha,« se je namrshchil Svit.

»Ne skrbi, ne skrbi,« je dejal Kralj. »Bosh videl, kako hitro bosh razumel tudi ti. Nekajkrat se bosh zasukal, se obril, preoblekel nekaj zemeljskih oblek, pa ti bo zhe vse jasno.«

»Aha,« je spet zaahal dechek in malce zbegano pogledal ocheta. A tudi on je le skomignil z rameni.

Bela Kraljica se je zdaj nagnila h Kralju in se s svojimi lepimi belimi ustnicami dotaknila njegovih, soba pa je zazharela v tako mochni in jasni svetlobi, da si je moral Svit zakriti ochi.

»Vidish, Svit,« je dejal Kralj. »To je Ljubezen.«

»Svit, Svit …« je zdaj dechek zaslishal neki drug glas, za katerega je vedel, da ni vech Kraljev. Ko je razprl ochi, je pred seboj zagledal ochetov obraz. »Ura je zhe sedem. Hajdi, vstani,« ga je priganjal oche.

Svit je nekaj trenutkov nepremichno zrl vanj, potem se je zgrabil za srce, ki je, vsaj tako se mu je zdelo, zharelo.

»Ochi,« je rekel Svit, »poglej!« In je s kazalcem potrkal po srcu. »A vesh, da tule sije pravo pravcato sonce?«

»Ja, moj dragi Svit, seveda vem,« je pokimal oche.

»Zanimivo …« se je zachel mrshchiti dechek in si z znanstveno radovednostjo ogledoval obmochje okoli srca. »In kar naprej sveti, kot neugasljiva luch.«

Oche je iz ust svojega sina slishal zhe marsikaj, zato ni bil posebno presenechen. Malce pa vendarle.

»In tamle, v zhepu,« je nadaljeval Svit, »ja, ja, v zhepu tvoje pizhame, je beli dragulj za mamo.«

Ochka je, najbrzh zaradi zaspane glave in zgodnje jutranje ure, brez ugovarjanja segel v zhep in – glej ga, zlomka! – zdaj se je pa zares zachudil. Shiroko je razprl ochi in  nekaj trenutkov je bolshchal v beli dragulj, pa v Svita, pa spet v dragulj.

»Ampak, ampak … kako …?« je opletal.

Svit je zhe malce navelichano odkimal z glavo.

»Ampak ochi, a si ti res ne moresh nichesar zapomniti?«

Oche je v obupu zvlekel rami skoraj do ushes.

»Oranzhni Kralj in Bela Kraljica sta ti ga dala za mamo. Si spet vse pozabil? Tako kot vsako noch. Ah, saj ne vem vech, kaj naj storim, da si bosh kakshno rech s teh nochnih potovanj konchno le zapomnil.«

Ochka se je zdaj priblizhal Svitu in mu desno dlan prislonil k chelu.

»Nisem bolan, pa tudi vcheraj in predvcherajshnjim nisem bil. Gre preprosto za to, da ti precej stvari pozabljash. Bom naslednjich, ko bova spet tam, vprashal, kaj bi se dalo storiti v zvezi s tem.«

Oche je she kar bolshchal v svojega sina; najbolj ga je begalo to, da je vedel, da Svit prav zares ni bolan. In zazdelo se mu je tudi, da je prav zares prevech pozabljiv.

»Ampak, ochi,« ga je lopnil po hrbtu Svit, »tudi ti imash srce! In to oranzhno, si moresh misliti! To pa tudi ni kar tako.« In je stekel v kopalnico, da si umije zobe in se obleche.

Ochka je she za trenutek posedel na sinovi postelji in se sumnichavo oziral proti svojemu srcu.

»Oranzhno srce. Kdo bi si mislil! Kakshno domishljijo ima tale moj sin!« je mrmral.

In ko je zhe hotel vstati, je v levici ponovno otipal beli dragulj, ki mu ga je dala Bela Kraljica. »Za tvojo zheno,« je v svoji glavi zaslishal glas, o katerem je vedel, da ni chisto njegov, in moral si je priznati, da se ne more in ne more spomniti, od kod je ta bleshchechi kamen prishel v zhep njegove pizhame.

»Ja, kaj je zdaj, ochi?« je prisopihal v sobo Svit, ki je bil zhe nared za sholo. »Kaj nisi rekel, da se nama mudi? Ti pa she vedno postopash v pizhami kot kak klovn.«

»Oranzhno srce, pravish?« je oche zmajeval z glavo.

»Ja, saj si ga sam hotel,« je brezbrizhno odvrnil Svit. »Saj te je Kralj vprashal, kakshno srce hochesh. In potem je bil tako zelo vesel, ker si izbral oranzhno srce, da mu je po licu spolzela solza, in preden je padla na tla, jo je Bela Kraljica ujela v svojo dlan in jo spremenila v dragulj za mamo.«

»Aha,« se je popraskal po bradi oche in odhitel v kopalnico.

»Morda si bosh pa naslednjich,« je za njim zaklical sin, »vendarle kaj zapomnil!«

»Che si po nakljuchju ne bom,« je odgovarjal oche, medtem ko si je zhe petich skushal zavezati neubogljivo kravato, »bom pa naslednjo noch dobil she eno prilozhnost, kajne?«

»Saj vesh, kaj pravish o teh stvareh,« je pokroviteljsko odvrnil Svit. »Ena izgubljena prilozhnost, dve izgubljeni prilozhnosti in tako naprej… Potem pa v tebi, zaradi vseh teh izgub, ostane tako malo prozhnosti, da postanesh trd kot kamen, na katerega lahko sem pa tja sede kak ostarel ptich, za kaj bolj uporabnega pa v tebi ni vech nichesar.«

»Jaz da to pravim?« se je namrshchil oche.

»Aja!« se je lopnil po glavi Svit. »Zdaj se je pa ta tvoja pozabljivost naselila she vame. Ampak …« je ponosno dvignil kazalec svoje drobne desnice, »jaz sem se she pravi trenutek spomnil, da ti namrech pozabljash skoraj vse, kar se zgodi v pravljichnem svetu. Razen tistega najpomembnejshega.«

»In to je?« se je zdaj namrshchil oche.

»Da me imash rad,« je chisto mimogrede navrgel Svit in stekel na dvorishche. »Kot Oranzhni Kralj svojo Belo Kraljico. No, zdaj pa zhe pojdiva! Danes bomo v sholi jemali … Kaj zhe?«

»Kralje in Kraljice!« je nenadoma izustil oche in, ne da bi vedel, zakaj, segel v hlachni zhep. Ko je ugotovil, da je beli dragulj she vedno tam, se je – pomiril.

Svit se je za trenutek ustavil, se zasukal k njemu in ga sumnichavo pogledal:

»Ti, ti …« je pozhugal s kazalcem svoje drobne levice. »Morda pa vendarle nisi tako zelo pozabljiv, kot se delash …«

Ochka je spet le skomignil z rameni, potem pa ga, kot vsakich, ko ga je peljal v sholo, prijel za roko in se z njim napotil po njihovi Cvetni ulici, ki se mu je danes zdela presenetljivo oranzhna in bela.

»Ponochi ti bo spet vse jasno,« je she rekel Svit, preden sta se poslovila. »Nich ne skrbi. Vse bo she natanko tako, kot je najbolj prav.«

Oche ga je she nekaj trenutkov opazoval, kako stopiclja proti vhodu, in se sprasheval, kdo od njiju je pravzaprav oche in kdo sin, potem pa se je napotil v sluzhbo. Po she vedno presenetljivo oranzhno in belo lesketajochih se plochnikih, po katerih je stopal zhe tolikokrat doslej, ga je spremljal prijetno shchemech obchutek v srcu, ki mu je pravil natanko to kot malo prej njegov sin: da bo vse she natanko tako, kot je najbolj prav.