Revija SRP 85/86

Iztok Vrhovec

BACH
ali
NASVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI

 

 

Pesnik v predstavljanja otipljivega sveta dalech zaostaja za slikarjem, v predstavljanju nevidnega pa dalech za glasbenikom.

  Leonardo da Vinci 1

 

Za shesti rojstni dan sem dobil pianino. Da je rabljen, nisem niti opazil, pa chetudi bi, me zaradi silne vznemirjenosti, ki me je prevzela ob pogledu na to, novo igracho, ne bi niti najmanj motilo.

Namestili so ga v kot kuhinje poleg velike kredence, kjer je bilo, v nashi precej majhni hishi, v kateri sta bivali dve druzhini, she edino nekaj prostora. Enega od kuhinjskih stolov sem zvlekel predenj in s svojimi nerodnimi prsti zachel udarjati po chrno-belih tipkah, v katere sem se zaljubil na prvi pogled.

Bilo je moje zadnje poletje pred odhodom v sholo, ki sem ga, na razocharanje mnogih, vechino chasa prezhivel za to obsezhno gmoto lesa in kovine. Precej pogosto so pogledovali proti meni in se sprashevali, ali niso nemara storili usodne napake, ko so se odlochili za takshno zavestno kravzhljanje zhivcev, saj so morali cele dneve trpeti te glasbeno neizobrazhene zhalitve, ki so muchile njihova ushesa.

Med letom sem moral s svojim igranjem prenehati najkasneje ob Musterjevih zajchkih, po risanki in svetem trenutku politkomisarskega informiranja pa sem moral – spat. No, poleti, ko zjutraj ni bilo treba v sholo, se je vse skupaj vendarle razvleklo za kakshno uro ali celo dve, ko so kokoshi in zajci, oboji v svojem lesenem tabernaklju zhe zdavnaj potihnili, jaz pa sem tihi vecherni mir she vedno vznemirjal z nadlezhnim in neubranim trushchem, da se je she machka Meta, edina predstavnica zhivalske vrste, ki ji je babica sploh kdaj (zhivi) dovolila prestopiti hishni prag, nejevoljno zavlekla v vezho in se z obtozhujochim pogledom presedala po hladnih tleh.

Pochasi mi je zachelo zmanjkovati domishljije. Poizkusil sem zhe vse, kar mi je padlo na pamet, a iz svojega velikega prijatelja nisem mogel izvabiti vech nichesar novega.

Ko sem nekega jutra zamishljeno tuhtal o sebi nepredstavljivem, se mi je priblizhal ded, ki je sicer vechino chasa prezhivel z menoj v kuhinji, kjer je prebiral chasopise in knjige, gledal televizijo, se prepiral z babico ali pa s kom drugim, ki je bil ravno na obisku – v glavnem o stvareh, ki me niso niti po nakljuchju zanimale; nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se moj umirjeni ded, ki se mi je tudi sicer vedno zdel odmaknjen od vsega, kar se je dogajalo okoli nas, tako silno razburja zaradi nekaj bedastih televizijskih komentarjev – pa se mi ga o tem ni nikoli zdelo vredno sprashevati; bom zhe izvedel, ko bo pravi chas, se mi je vedno zdelo. In seveda sem. Zdaj ga zhe predolgo she predobro razumem.

Ded je opazil mojo zadrego in prvich po dobrem mesecu, odkar smo dobili novega druzhinskega chlana, je sédel poleg mene in se zagledal vanj, kot da ga vidi prvich. Narahlo je pogladil tipke in me prosil, naj mu namenim malo vech prostora. Ko sem se prestavil za kuhinjsko mizo, se je she nekaj trenutkov presedal in nekaj nerazlochno zhlobudral, potem pa vendarle z nekakshnim strahosposhtovanjem polozhil prste na tipke in zamaknjeno oslushkoval zvoke, ki so prihajali iz njegovega nepomichnega trupa. Bil sem ocharan. Kako … prijetneje je bilo to za uho, kot pa tisto pomechkano cviljenje, ki sem ga skomponiral jaz!

Po tem zachetnem ogrevanju me je ded za hip odsotno pogledal, globoko vdihnil, potem pa zachel premikati svoje stare prste. Zazdelo se mi je, da zvoki prihajajo iz sveta, ki ga she malo prej ni bilo in bo izginil takoj, ko bo skladbe konec. Moj bog, kako lepshe od razoranih poskochnic, ki smo jih morali poslushati na dolgochasnih nedeljskih izletih, me je spreletelo.

Ko je konchal, je tiho obsedel, kot da se je pravkar vrnil z dolgega popotovanja in tiho meditira o ravnokar prehojeni poti, ker se o tem tako ali tako ne da povedati nich pametnega. Vsaj nichesar, kar bi lahko razumel kdo, ki tam ni bil tudi sam.

Potem je pochasi odprl usta.

»Vnuk moj …« je zachel kot zhe tolikokrat. Na kratko je zastal, kot da bi hotel she enkrat preveriti, ali sem pripravljen na odkritje velike skrivnosti, ki jo bom slishal pricurljati iz njegovega grla.

»Tole je bil … Bach,« je dahnil ganjeno.

Ime, ki sem ga slishal prvich, je izgovoril pochasi in s sposhtovanjem, ki ga obichajno ni izkazoval prav veliko ljudem. Spet se je nepremichno zazrl vame, potem pa bolj zase kot zame zamrmral: »Preludij v es-molu.2 Potem naj pa she kakshen cepec reche, da v baroku niso poznali … romantike3« Ime sem si zapomnil za vse vechne chase in obchutke, ki so me prevevali ob tem dogodku, prav tako.

Potem je ded she enkrat globoko zajel sapo, se malce namrshchil, skomignil z rameni, nakar je vstal in odshel v svojo sobo. Jaz pa sem she nekaj trenutkov obstal z odprtimi usti, in ko so mi po glavi znova zachele shelesteti bolj obichajne in pritlehne misli, ugotovil, da si tudi jaz zhelim spoznati tega strica Bacha vsaj tako dobro, kot ga je bil spoznal moj ded.

V naslednjih dneh sem ubogljivo sedel z njim za veliko kuhinjsko mizo in se uchil risati celinke, polovinke, chetrtinke, pa take in drugachne pavze, vishaje, nizhaje, violinski in basovski kljuch ter durove in molove lestvice in akorde in, nekaj let pozneje, ko je presodil, da sem zhe dovolj zrel, je sledil she nauk iz harmonije, pa kontrapunkta in kar je she tega …

Chez kar nekaj let – ko ga zhe ni bilo vech, in sem prav te note, kot jih je on takrat, prvich preigraval tudi sam – sem se ob igranju tega preludija in drugih skladb, ki so bile njegove najljubshe, v mislih in v srcu vsakich znova vrachal v tiste neponovljive, magichne otroshke dni, ko je moj ded tako tiho in mojstrsko odprl v meni vrata do tega chudezhnega toka energije, ki mu pravimo glasba. In do mnogih od najinih pogovorov, ki sva jih imela o tej prelestni in najblizhji sorodnici chloveshkega duha.

»Mnogi ljudje,« mi je dejal nekoch, ko sem bil zhe malce starejshi, »in to tisti zelo zelo pametni filozofi,« je pristavil s kanchkom sarkazma, »se trudijo in naprezajo, da bi odkrili nekaj, kar imenujejo jezik, ki naj bi bil okleshchen vseh ideologij, ki bi znal prenashati sámo bistvo nashega chloveshkega obstoja … In veliko poizkusov je bilo zhe narejenih, da bi ustvarili tak univerzalen, neideoloshki, simbolni jezik, kot ga imenujejo. In kljub temu, da se imajo za vzgojitelje ljubezni do modrosti, je njihova pamet ujeta v zacharani krog lastne omejenosti, ki jo pamet sama po sebi pach ne more presechi; kajti reshitve vedno znova ishchejo na podrochju, kjer ta ne obstaja – v okviru besednih znakov. Che bi bili resnichni poznavalci modrost in bi dopustili, da bi se njihovih dush dotaknile njene misli, bi najbrzh zhe zdavnaj dojeli tisto, kar so spoznali zhe mnogi, cheprav vechina tega ne ve zavestno. Da je tak jezik pravzaprav zhe napisan – in da se neideologije in neizrekljivega ne da razkriti s precej okornimi orodji, kakrshna so besede. Globino neizrekljivega se da namrech precej … avtentichno, se mi zdi, prenashati z glasbo. Ne z vsako, seveda. A pustiva zdaj dlakocepstvo in razne vashke poskochnice, ki rabijo le za to, da lahko bledolichna raja izprazni in razbije kakshno prepolno steklenico in malce razgiba svoja zatohla in uvela chustva. Govorim o tistih, ki jim je uspelo nekaj te neubesedljive magichnosti vesoljne dushe prenesti med nas, povprechne popotnike skozi chas …«

Seveda lahko rechem le to, da sem svojemu dedu she danes hvalezhen, da je nekaj tega svojega razumevanja in obchutenja tako mojstrsko in nevsiljivo prenesel tudi name. Pa cheprav sem potem mukoma in stezhka dojel in si priznal, da glasba, vsaj v tem zhivljenju, ni moj pravi poklic. In se konchno od nje tudi spodobno, torej brez zamer in druge odvechne share, poslovil.

Na svidenje v naslednji vojni.

 

 

___________
1 »The poet ranks far below the painter in the representation of the visible things, and far below the musician in that of invisible things.« Leonardo da Vinci, Selections from the notebooks of Leonardo da Vinci; World's Classics, 1952, str. 198.

2 J. S. Bach: Das Wohltemperierte Klavier I: Preludium VIII, BWV853.

3 O tem, kako je glasbeni svet osupnil nad »romantichnostjo« (in she mnogochim) izvedbe Bachove klavirske glasbe, je na primer pripovedoval pokojni slovenski pianist in profesor Aci Bertoncelj (1939 – 2002), ko so slishali najverjetneje do zdaj najboljshega interpreta Bachove klavirske glasbe Glenna Goulda in njegovo, zdaj zhe petdeset let staro (1956) izvedbo Goldbergovih variacij (sledile so she mnoge, pozneje posnete razlichice, zadnja v letu Gouldove smrti, leta 1982, ko je imel 49 let). Njegovo interpretacijo teme, naslovljene Aria, so uporabili v mnogih filmih, najbolj znan je najbrzh Ko jagenjchki obmolknejo (The Silence of the Lambs), ko se Hannibal Lecter (Anthony Hopkins) v ograjeni kletki, dobro minuto in pol, kolikor traja Aria, zamaknjeno pripravlja, da zagrize v svojo naslednjo zhrtev.