Revija SRP 85/86

Ivo Antich

 

CHRKOVANJE IN VZKLIKANJE

 

VZKLIKANJE MAGME
 
Andrej Lutman: Vzkliknice;
Bistisk, zbirka Pesmarica 2;
Ljubljana, 2007; brez pag.

Troje znachilnosti je takoj opaznih in otipljivih pri tej broshuri: korektnost sicer skromnega dizajna (pripraven format, ugoden otip platnic, solidnost papirja, barva, velikost in tip chrk), anonimnost naslovnice (brez naslova in avtorjevega imena; oboje skoraj neopazno le na hrbtu), likovna in vsebinska dvodelnost. Barvna opozicija prve in zadnje strani platnic: prva rdeche-rumeno zhari kot magma, druga je v temachnih in hladnejshih tonih. Tudi likovna »sporochilnost« je dvodelna: prva stran je abstraktno amorfna z nakazano falichno formo, druga je kompozicija »mimetichno« prepoznavnih predmetov. Prvo prelistanje vsebine razkrije z rimskima shtevilkama oznachen prvi in drugi del, delitev je natanko na polovici, med drugo in tretjo polo (vsega shtiri pole, tj. 64 neoshtevilchenih strani). Avtor opreme in treh notranjih fotoilustracij sicer ni naveden, a ker je na levem zavihku med Lutmanovo bibliografijo opazno, da se poleg pisanja ukvarja tudi z likovno umetnostjo (slike, kipi, diapozitivi, preslikave) in da je naslov ene od njegovih razstav Podobe in pesmoslike, je mogoche sklepati, da je opremil tudi to svojo novo zbirko pesmi, pach vsaj deloma v smislu izvirnega literarno-likovnega pojma »pesmoslika«.

Branje pesmi v zbirki pokazhe, da so zgoraj navedene »zunanje« znachilnosti speljane tudi na notranjem, vsebinskem nivoju, to pa seveda utrjuje vtis konceptualne invencije in domishljene celovitosti knjizhnega projekta v celoti. Gre za Lutmanovo vztrajno nadaljevanje in izpopolnjevanje v prejshnjih zbirkah utemeljenega (»zagorichnikovskega«) prepushchanja iniciativi jezika ali besed (po Mallarméju) kot besedni alkimiji (po Rimbaudu) na tisti strzhenski sledi moderne poezije, ki se ji rado natika bolj ali manj zasilno, poldomishljeno oznako »igra besed« ali »igra jezika«. Delovanje, ki v bistvu nujno izvira iz krvavih izkushenj in ki mu je, radikalno vzeto, posvecheno zhivljenje za ceno smrti, ne more biti le nekakshno otrochje igrachkanje, kot to obichajno sugerira pojem igre, temvech gre bolj za igro kot dolocheno (hermetichno, zarotilno, svechenishko) obredje besedne ekspresije. Zarotovanje je vklikanje (blizhina pojma vzklitje), kot nakazuje naslovna oznaka »vzkliknice« za pesmi; nenehno ekstatichno »vzklikajochi«, bruhajochi tok lave (»Svechenica v valovih gleda vase /…/ pretakanje sokov skoz skrivnost meja; / kot zob zharech iz dna vulkana butne« je recheno zhe na koncu zbirke Vzbrsti vrst, 1999) se dopolnjuje, izmenjuje, alkimichno premeshuje z ohlajanjem, strjevanjem, omejevanjem, asketskim oblikovanjem kakor zhlindra z zhonto (»Zhlindra ali zhonta kaj je osnova, / kaj prva snov /…/ plamen izpodnebne zherjavice«; pesem Obredanje v zbirki Vzkliknice). Zarotovanje ali zarekovanje (prim. pesmi Zarek in Zaroka, konec slednje: »She bolj se zarekash.«) noche biti »obichajno« leposlovno leporechje, temvech je »Rezek rez raz zor ochi« (Zarek), »srhljivo drgnjenje kozh« (Srebanje), krcheviti »dir snovi v krch chrk« (S povitjem), kajti pesnik, besedni umetnik je po Mallarméju »charovnik chrk« (predhodna Lutmanova zbirka pesmi je Chrkovanje, 2006). Namesto leporechja gre za pesmotvorstvo v primarnem pomenu, ki aktualizira starodavni Devov pojem »spevorechje« (izrekanje speva) kot esencialno oznako za pesnishtvo, kakrshno se distancira od prigodnishkega »prepevanja«, pri tem pa dosledno – do nerazlochljivosti joka in smeha (gl. Zarek) – pretaplja »mimetichno sporochilnost« v abstraktnost zaumne zaloge jezika. Iz te nagonske (mag/mat/ichne) zaloge »vzklika« razosebljeni jezik »erotichne izpovedi« kot iz rázloke in razlike med »jaz« in »ti«, med govorechim in nagovorjenim, med prvim in zadnjim verzom knjige, ki je tokratni etapni obrok spevorechja: »Gledati rojstni chas /…/ O: si razodetno vesolje sredotezhne pizdne nakane.« (Obnebnica, Imam). Dvojnost dveh ciklov je dosledno »ponovljena« na ravni posameznih pesmi, ki so levo-desno zrcalno dvodelne (I) ali pa jih na levi zrcali prazna stran (II). Skratka: knjiga, ki je vech kot le knjizhica; je svojevrsten, markanten ustvarjalni dosezhek.

 

 

SPEVORECHNI KRCH CHRK
 
Andrej Lutman: Chrkovanje;
Bistisk d.o.o.,
Ljubljana, 2005-2006; brez paginacije

Tanjsha knjiga pokonchnega formata in trdih platnic z anonimno naslovnico: platnichna vizualija avtorjevemu imenu in naslovu odmerja le hrbet, skritost za »zahrbtni obrat«. O dolocheni pomenljivosti tu ne more biti dvoma, saj se zdi Chrkovanje s pesnishkimi teksti in z bogato likovno opremo celovito avtorsko dejanje. Ta pesnishko-likovna dvotirnost ob avtorjevem pisanju proze nakazuje »trotirnost« delovanja.

Lutmanovi (pesnishki) zachetki v prvi polovici 80-XX so oznacheni z ludizmom in konkretizmom kot prostoverzno igro z jezikom »takim, kot je«, tel quel, depoetiziran, prozaichen. Zhe v prvi, »samizdatni« zbirki s »proznim« naslovom Opisovanja (Idrija, 1984) je vech takih izvirnih jezikovno »samozadostnih« utrinkov, celo s »haikujevskim« primorskim kontekstom, npr. Samomor (»sam / o morje / samo morje«; str. 38), se pravi s pokrajinskim zaledjem, ki premore zhe dolocheno tradicijo prozne jezikovne bravuroznosti (Pregelj, Sasha Vuga), na katero se Lutman navezuje v svoji poetizirani prozi.

Radikalizirana »igra z jezikom« se zapleta z zankami »tehnichne pasti«, v katero je ujeta po svoji volji in doslednosti. Past tehnike jezikovnega sistema svojo napetost vzdrzhuje z »nasprotjem« bivanjskega sporochila, ki iz sistema vedno znova izvablja »korespondenchne« (Baudelaire) pomene, motive, vsebine, drobce zgodb. Sistem »kot tak« spontano porojeva vsaj nekatere, za »zahrbtnim obratom« prikrite elemente lastne pomenske presezhnosti. Po Feliksu Devu je poezija »spevorechnost«, pesnik »spevorechnik«, izrekovalec speva, kovach jezika. Ali pri Lutmanu: Naklepi sklepov kovanj (In redchi in zgosti; str. 48).

Naslov Chrkovanje kazhe konkretistichno pozornost ne le na besedo, temvech she ozhje in strozhje – na njene elemente (chrke – glasove). Iniciativa je (mallarméjevsko) prepushchena besedam. Pesem daje vtis spontanega brizga zaumne besedne energije v erotichnem krchu jezika brez obichajne ritmichnosti ali lepotnosti, zatikajoch se sama vase, nihajoch med mimetichnostjo in hermetichnostjo vse do »alkimije« v zbirki In rédchi in zgósti (1998), ki je parafraza alkimistichnega gesla »solve et coagula« (dezintegracija in reintegracija); tu je mdr. pesem Al´kemik (prim. Rimbaud: Alkimija besede). Hkrati se izpostavi tudi zakorachenje v duhovnost new agea in njegovega megaguruja Castanede (obshirni citati kot prolog in epilog). A ne gre le za nabijanje po tipkah: »Vsaka beseda ima svoj namen,« pravi Lutman (zbirka proze Golochasje, str. 18). Med abstrahiranim besedishchem so naturalistichni zaseki telesnih sokov in izlochkov z man(tr)ichno trojico fuk-pizda-kurc; zhe v prvi zbirki gre za »lepoto od ochi do spushchene vode« (str. 19); v zbirki Na prepihu (1991) je ekstatichna »himna« Fukat nagi! V zbirki Vzbrsti vrst (1999) »Mashinerija sanjanja in fukanja« (verz str. 75) izrazno skrepeni v nizanju vechstopenjskih genitivnih metafor s trenjem soglasnikov (aliteracija zhe v naslovu) in s tendenco po urejanju forme (vsaka pesem enostranska, 11 verzov, izjema 10 verzov na str. 93; vseh pesmi 56; tj. 5 + 6 = 11). Od tod skoraj ni bilo videti izhoda, cheprav je zadnji verz »veder spev duha« (str. 115). A sledi Chrkovanje z osvezhenim dinamizmom jezika. Prva pesem Nagovor s celotnim prvim ciklom nadaljuje v vseh prejshnjih zbirkah navzoche nagovore med »jaz« in »ti« kot nihanja med »izpovedjo« govorca in skrivnostjo nagovorjenega (bitja, pesmi?). Briljantno inventivna kompozicija treh ciklov z vzpenjajochimi se naslovi z usti, z ochesoma, z mislijo in s shemo shtevila pesmi 7 + 11 + 18 (tj. 18 + 18). Kot v besedishchu tudi na fotovizualijah med abstrakcije udarja razvidna predmetnost. Trenutek zrele pesnishke identitete, izpolnjenosti, »sitosti«. Zadnja pesem Razgon pravi: »Je veselje v zhrtju in rjutju/… In je neskonchno zadovoljstvo/ … shine smeh…« – Spevorechnik kot spevosrechnik?