Revija SRP 85/86

Dushan Marolt
 
KRHKOST
 
 
RAZPRTJE                                                    
 
vrneva se z zadnjim krikom
izpraznjene narave.
odeta v neslishnem trajanju,
zjutraj,
malo pred razprtjem vek,
ozeleniva odmev vedrega vetra,
da v krhki rosi chasa,
izzoveva novo rojstvo.
 
 
 
 
 
TELESI
 
objem uzre srzh blizhine.
dotik nochi
ji ponudi povrshino ogledala,
osvetli se slika telesne resnice
in jutro v zenici zgosti
pramen njenega trebuha.
ne odide. ne prestrashi.
 
shivam ugrize rojene strasti,
stopam na sled popka
in s smehom budnosti
se prilepim nanjo.
 
obrisheva zrak mezhikov
in na relief obraza izrisheva
piko ochi.
 
 
 
 
 
KRHKOST
 
krhkost navdahnem s poljubom
in prebudim hitrost obrisa.
konica gibanja razbere dih
in drget shepetanja kozhe.
 
skrivnosten je izgovor,
ki spregovori v dolgi tishini,
ne vzdrami niti solz,
ki vlazhijo slepoto zrkel.
 
krhkost navdahnem s poljubom
in zaspim v nochnem trajanju.
 
 
 
 
 
SVETLOBA
 
moder zaliv s strastjo,
staplja vame ples soli
in moja polt
postaja zgodba koral iz globine.
vchasih dno izprazni majhnost
in nastopi trenutek za trenutek.
prezhivim v plimi,
ob vsaki uri,
za vse zhivljenje,
odvrzhem sidro
in ob soncu naselim otok.