Revija SRP 85/86

Danilo Dolci

 

 

 

EN DAN JE VELIKO ALI MALO?

 

 

Za tistega, ki je poznal lakoto *

 

*

 

Kaj pomeni kolonialisti?

Naj bi pomenilo, da “obdelujejo”,

a v najboljshem primeru

kot koze na pashi:

vedno vech obgrizejo, kot za sabo pustijo.

 

Stara MINISTRSTVA ZA VOJNO

je treba po novem nazivati Ministrstva

za obrambo:

gre pri tem bolj za razshirjanje hinavshchine

ali za demistifikacijo vojne?

 

Ena od chlovekovih mej:

doslej je bil bolj veshch v ropanju

kot v ugotavljanju vrednot.

 

In najbolj sposobni v tehtanju vrednot,

prevzeti od svojih obvez in nesposobni

analiziranja in koncentracije prebliskov,

nezmozhni, da bi organizirali uspeshne strategije –

so ostali spodaj.

 

 

*

 

Za tistega, ki je poznal lakoto,

ki chloveka izprazni od glave do kolen,

in je videl bingljati od izchrpanosti

otroshke glavice,

zveni kot jedka ironija

voshchilo na mizi “Dober tek”:

ta izlochek lepega vedenja

vseh tistih, ki jih trapijo problemi

s prebavnimi preobremenitvami.

 

Vsi ti – saj sploh ne vem, koliko kopalnic

imajo v svojih domovih,

medtem ko imamo mi pol ure vode na dan,

ko pach priteche, za cele vasi –

obchudujejo bozhjo podobo,

ki igra na flavto v Indiji, in nebesa, kjer

kerubini igrajo na violine:

cheprav rade volje pustijo nekaj drobizha

v pomoch, ali ga dajo tistim,

ki hochejo pomagati drugim, da si nato sami

pomagajo,

stiskajo ochi in motno strmijo vate

kot ribe, ki so zhe dva dni mrtve,

brzh ko slishijo, da revnim otrokom

ob morju

dash v roke flavto in Bachovo glasbo.

 

 

*

 

Delal je kot kamnosek

v kamnolomih.

Na vsem lepem zgrmijo dol skale;

che se potrgajo jeklene zhice, ko se

mukoma naprezash in te ujamejo, te

pokosijo; z minami, ko ne pochijo in

gresh pogledat, si je mogoche pozhgati

obraz, in zasluzhek v teh razmerah

ni vreden tveganja.

 

Zdaj Franco dela kruh:

bolj ko se druzhi s ljudmi, vech se nauchi,

bolj ko se druzhish s kruhom, vech se

nauchish. Zhe ob mali nepazljivosti se

ti skazi vsa peka. Tudi za delanje

kruha se moramo nauchiti pravil:

za hranljivi domachi kruh naravni

kvas in na vrhu sezam, lazhje vrste

kruha kakor zhemljice, kruhki iz

listnatega testa z oljem namazani,

francoski kruh z moko posut, bolj

hrustljav je, che ga malo dlje

popechemo, in krushni kolachi z

okusom po janezhu in koromachu.

 

Ko je nekega dne shel na obisk k

prijateljem, je srechal Rosalbo,

bila mu je simpatichna,

in potem, ko je opazil, da je tudi

pridna, je zachel govoriti z njo

in zdaj sta zarochena.

Ne zheli imeti nekoristnih rechi:

z zhivljenjem se hoche mirno spoprijeti,

nauchil se je, da je vse,

tudi kruh, che ga delash z ljubeznijo,

umetnina.

 

 

*

 

Vchasih gre mimo tebe obraz, ki te ochara –

tebe ni vech

razen obzhalovanja, da ta trenutek

se ne bo nikoli vech ponovil:

vendar ne vesh, koliko gre za

tvoje sanje in koliko je bilo res.

 

Che pa nato kak blizhji vzgib

ali senca skali dovrsheno podobo,

ki je nastala ob srechanju nekega telesa s sanjami,

trpish, a skoraj se potolazhish: bilo je

prelepo zate.

 

 

*

 

Temu mishice in ljubo zdravje,

onemu ograjeno zemljishche,

tretjemu v last avtomobil,

onim drugim lahkoto uchenja

in spretnost, da kaj naredijo,

tistemu pa cigaretni dim

in izjemen smisel za spletkarjenje,

njej seveda zlató in blago,

oni drugi pa napeta prsa,

ki poskakujejo pod bluzo –

in vse se ujema in zdruzhuje na razlichne nachine:

zhivljenjske prilozhnosti,

varnost, odlochnost, samozavest in zaprtost.

 

Kaj pa meni?

 

 

*

 

 

Ko ne drzhish besede, ki si jo dal tovarishu,

se ne drzhish dogovora,

 

je kakor ko je v cholnu na visokem morju

in se mu odpre shpranja, voda vdira vanj,

ne ve pa, kako bi luknjo zamashil –

ali se mu veslo zlomi;

 

je kakor da bi motorju izskochil kos –

ni mogoche nadaljevati poti brez popravka;

 

je kakor da bi mizi na chuden nachin

popustila noga –

ali oboku opeka:

 

zhe nepogreshljivo vitalni del sveta

spolzi v kaos.

 

 

*

 

Ni pes

in pes se mi smili,

da je samo pes:

gane me ta chlovek, ne vech mlad,

tako dober in pozoren do mene –

 

in vendar me jezi,

da se on, tako dober, chuti prisiljen

vsakich, vsakich, vsakich,

da je tak, kot je.

 

 

*

 

Oporekajo shkofom in papezhu,

obdolzhujejo jih avtoritarnosti:

to je nekako kot terjati

od Gospodarjev, naj se odrechejo svoji posesti,

ali od Shefov mafije, da se odpovejo svojemu prestizhu,

Razsvetljeni naj nehajo

razsvetljevati ljudstvo v temi,

Gospodovi Izbranci naj slednjich postanejo

chisto navadni ljudje,

Pastirji pa naj se branijo pasti

svoje ovchice.

 

Po tolikshnih spustih Besede z neba

– in sicer iz najbolj razkoshnih

palach, in najmogochnejshih –,

po stoletjih avtoritarnosti,

se ti bistroumni fantje

tako premochrtno trudijo oporekati

farjem, mafijcem, kifeljcem in profesorjem,

da se – ko tile zmanjkajo –

pochutijo v praznini.

 

 

*

 

Morda, ko bi jim to povedal, bi se chudili,

a tisti ljudje, ki so preprichani,

da je nenasilna revolucija

bila umorjena z Gandhijem,               

ali da je med chrnci spodletela,

ko je Kingova kri prepojila zemljo,  

 

so podobni chloveku,

ki je ob smrti Einsteina mislil,

da je umrla fizika,

 

in materi, ki ob sinovi smrti

ne ve vech, kako je mogoche

vsakega sina chisto znova izumiti.

 

 

*

 

Prispem na delo, ko je jutro

she obsijano od meseca:

belomodri zidovi na cestah,

luknjaste sence balkonov,

tezhki vozovi, ki razgrebejo tlak,

psi, negotovi med domachnostjo

mojih korakov in vonja ter med

moralno dolzhnostjo, da zalajajo.

 

Ponovna hoja ob vsaki zori ne

jemlje chara tem starim hisham.

In tudi che je chlovek stopil nanj,

je mesec ostal mesec.

 

 

*

 

Dnevnik porocha: po nekem zakonskem

dolochilu jushni izvlechki in koncentrati ne

smejo vsebovati nohtov,

gnilega mesa, kuzhnih snovi,

ostankov bub sviloprejk,

sechnine, glicerina, lepila, kovin –

v tej zvezi je izshlo zhe dvesto devet

in sedemdeset zakonov.

 

Razumem.

 

Dnevnik porocha: iz Ministrstev

so izginili vsi dokumenti,

nadvse skrbno zhe arhivirani,

v zvezi z odnosi med banditi in

njihovimi prijatelji vladnimi politiki:

“navkljub skrajno vestnim iskanjem in preizkavam”,

tozadevne izjave so redno podpisane.

 

Seveda, razumem.

 

Dnevnik porocha: nenavadni prijatelj

atentatorjev in bombashev, ki so razstrelili

dinamit in pognali v zrak nedolzhne ljudi,

fashist po pripadnosti,

je sin cenjenega vatikanskega funkcionarja

Propagande Fide.

 

Razumem, razumem.

 

 

*

 

Nekdo ploska,

nekdo potegne mech iz nozhnice in strelja

topovske salve;

nekdo prepeva hvalnice – in drugi za njim kot odmev

hip hip hurá

eia eia alala;

nekdo razvname godce na pihala;

nekdo udarja s pestmi ali topota z nogami,

kjer najbolj doni in votlo odmeva;

nekdo dvigne roko in tiho kot metulj

maha z njo;

nekdo sklene roke, in nato se skloni

v hvalezhno zahvalo:

na svetu

je vech nachinov za pritrjevanje.

 

In nekdo obstane zamaknjen, z

zaljubljenimi ochmi.

 

 

*

 

Pinov oche Leonardo pripoveduje:

“Bili smo v jeklenem obrochu, ko

pa imash dvajset let, si marsikaj zhelish:

najprej sem pomislil, da bi nashel

svoje zhivljenje dalech od tod –

zhelel sem zazhiveti boljshe,

ko sem odhajal, sem kopal zemljo.

Trikrat sem poskusil in mi je spodletelo.

Imel sem veliko prijateljev, dragih sodrugov,

a ko je kdo popil kaj vech, je rad bleknil:

– Ubogo revshe sestradano,

zakaj se ne vrnesh v svojo vas!? –

Ni bilo reshitve,

in sem se vrnil v domachi kraj,

kjer nisem tujec.

Moj nepismeni oche me je nauchil,

da se zhena tatu smeje

osem dni in joka vse zhivljenje:

delo nam pomaga, da mirno spimo,

nezasluzheni denar pa nam prinese

veter in veter ga tudi odnese.

Vechkrat me niso razumeli,

a se nisem uzhalil:

boljshe je, da te zhalijo, ko da sam zhalish.

Che nekdo ljubi zhivljenje, ljubi delo,

ljubi zheno, ljubi zemljo,

druzhino, prijatelje –

odvzemi ljubezen in je zhivljenje prazno.

Ta dar mi je zapustil oche

in jaz ga zapushcham svojim otrokom.

 

Le po nechem se mi tozhi, po glasbi.

Ko sem bil nekoch vojak, me je vprashal

narednik vodnik: Kdo od vas je godbenik? –

Stopil sem iz vrste korak naprej, pa cheprav

nisem poznal ene same note.

In ko me je vprashal, koliko chasa

zhe igram, sem mu rekel

– petnajst dni – da mi ni bilo treba rechi

– niti en dan –

on je prasnil v smeh,

in cheprav sem mu obljubil, da se bom uchil,

me ni hotel imeti zraven.”

 

 

*

 

En dan:

en dan je lahko zrnce peska

na plazhi, ali v pushchavi,

lahko je Hiroshima,

in je lahko tvoj rojstni dan.

 

En dan je veliko ali malo?

Bi si znal odgovoriti,

kako je lahko pomemben en dan?

 

* Iz zbirke Lunin limonovec

   (Pesnitev za radio revezhev)

   Zalozhba Laterza & Figli, Bari 1970

 

 

 

 

Zhiveti stane*

 

*

 

zagrizejo se najrajshi v tilnik

v mehko kozho tik ob ocheh,

da bi se izognili besu nohtov in zob –

dokler ne nabreknejo od krvi:

 

che jih udarec odtrga,

kaplja trebuha odpade,

vendar ostri kavlji ostanejo pripeti

v tujem mesu

 

tudi chloveshki klopi se spoprimejo

in s piki prisesajo drug v drugega –

 

shiri se brezupno cementno

gnezdo,

mesto klopov –

 

sesajo

sesajo, da bi pozabili

 

 

*

 

Bolniki, ki jih je najtezhje ozdraviti,

so klopi;

zanje je zhivljenje zapichiti se

v kosmato kri in se je nalokati.

Zlepa ne ozdravijo – kanijo ostati klopi.

 

Tudi stari Bog je bolnik – vendar tega ne ve.

 

Bog upanja ne izumlja

krvolochnih klopov,

marvech jih zatre,

in ni Vsemogochni in Popolni

Bog –

trudi se, da bi tak postal,

v nadi, da bo samega sebe znova spochel.

 

 

*

 

Ne zamenjuj dogodkov z upi:

zapishi kot v laboratoriju,

zapishi, kar se je zataknilo ali razbilo,

zapishi, chesar ne vesh,

zapishi, chesar ne razumesh,

zapishi, chesar ne vidish,

zapishi, da bi spregledal.

 

Je zate sedanjost kot nevidno ustje

peshchene ure, ki se prikazhe v temi?

V njej pa polzijo galaksije trenutkov:

che ji tvoja pozornost zatisne grlo,

utegnesh nemara zaznati vsak hip posebej,

bodisi enak ali drugachen,

in ga povezati –

saj je dan kot peshchena ura,

ki je ne moresh obrniti.

 

 

*

 

In vendar ti je dusha ostala

pod varno streho,

zapredena

v bleshcheche veje rozhichev.

 

Sklenil si, da bosh izbiral

na vsakem razpotju:

ko slani veter mokro zavrshi,

te spreletavajo njegovi nenadni sunki –

 

pesek svetov se vate vrtinchasto zaganja

bolj ko se pogrezash v svetovja,

tem vishje se povzpnesh,

nosijo te nenadejana krila.

 

 

*

 

Prileze previdno,

a ko se zarije

v tujo kri,

pichi, razzhira, pouzhije –

kajpada

od zunaj.

 

 

*

 

Imate polna usta glavnic,

nalozhb, proizvodov, prihrankov –

vendar ne znate rachunati:

rachunate z ugaslimi ochmi,

rachunate z mrtvo domishljijo.

Bolna je vasha ljubezen –

je nekrofilija.

 

Zhiveti stane:

 

vendar prevech, prevech

zapravljanja, brizganja strupa

in rushilnih strategij pa

zgoshchanja mrzhnje v napravah,

ki naj prereshetajo svet;

 

vedeti stane manj

stane manj nauchiti se zgraditi

zemeljsko mesto – stane manj

nauchiti se zdraviti

se varovati in se sporazumevati.

 

 

*

 

dozorish, ko odkrivash slepe zveze

ko povezujesh drobce

 

kot kisel grozd med redkim

vejevjem v soncu – vsrkavati,

pustiti, da prenikne vate

 

na sebi chutiti zobe lakote

brezupno trganje, kratkovidne ugrize –

dozorish, ko se pustish pojesti

zhivega:

vendar ne od klopov

 

 

*

 

Skushajo mu dokazati, kako se moti,

kako nezanesljivo stopa in kako

neutemeljene

so njegove napovedi:

 

skushajo ga spodkopati, unichiti,

in si izmishljajo prisrchne izgovore,

ne iz golega sovrashtva –

 

prepadeni

upajo, da je vse, kar je predvidel,

nemogoche.

 

* Iz zbirke Bog klopov ;

   Arnoldo Mondadori Editore, Milan 1976                                          

 

 

 

 

O avtorju

 

Italijanski pisatelj, pesnik, esejist, sociolog in druzhbeni delavec Danilo Dolci se je rodil v Sezhani 28. junija 1924. Njegov oche Enrico je bil italijanski zheleznishki uradnik, mati Karmela (Meli) Kontelj pa Slovenka iz Sezhane. Nekaj razredov osnovne shole je obiskoval v Sezhani, ki je bila takrat pod Italijo, potem pa se je z druzhino odselil najprej v Lombardijo, na italijanski sever, nato na jug, na Sicilijo. Maturiral je na milanski Breri, v Rimu pa shtudiral arhitekturo, vendar ni nikoli diplomiral, ker so ga zachela zhivo zanimati socialna vprashanja pa pisateljevanje. Od leta 1952 je zhivel v najsiromashnejshih predelih Sicilije (Partinico, Trappeto), kjer je ustanovil shtudijsko raziskovalno sredishche in kjer je do smrti bojeval z neustrashno odlochnostjo svoje sicer nenasilne gandijevske druzhbeno reformatorske bitke, zaradi katerih je bil neshtetokrat preganjan in zaprt ter imel tezhave z oblastmi, s cerkvijo in sicilijansko mafijo. Umrl je za infarktom v Trappetu (blizu Palerma) 30. decembra 1997, star 73 let.

Njegove kar shtevilne knjige (shtudije, eseji, razprave, pesmi, novele in she kaj) so bile prevedene vsaj v petnajst jezikov, dve tudi v hrvashchino. Nekaj naslovov: Far presto (e bene) perché si muore (Stori takoj - in dobro – ker bosh umrl), 1953; Banditi a Partinico (Razbojniki v Partinicu), 1955; Inchiesta a Palermo (Anketa v Palermu), 1957; Spreco (Zapravljanje), 1960; Conversazioni (Pogovori), 1962; Verso un mondo nuovo (Novemu svetu naproti), 1964; Chi gioca solo (Kdor se sam igra), 1967; Inventare il futuro (Izmisliti si prihodnost), 1968; Il limone lunare (Lunin limonovec), 1970; Chissà se i pesci piangono (Kdo ve, ali ribe jokajo), 1973; Esperienze e riflessioni (Izkushnje in premishljevanja), 1974; Poema umano (Chloveshka pesnitev), 1974; Il Dio delle zecche (Bog klopov), 1976; Da bocca a bocca (Iz ust v usta), 1980, in Creatura di creature (Kreatura kreatur; – brez slovenskega slabshalnega pomena besede kreatura, morda je ustrezen prevod: Bitje bitij), 1983. Slednja knjiga je bolj kot antologija izbor besedil iz zhe tiskanih zbirk od leta 1949 do 1978 s kakshnim obveznim dodatkom, oziroma gre za njihove vchasih kar skrajne krajshave in do nerazumljivosti proste predelave, ki jih sicer pesnik na koncu knjige s poldrugim stavchichem imenuje sintetiziranje, vechkrat pa so nekaj povsem drugega, ne samo po zvenu, tudi po pomenu, z veliko tezhje razberljivimi sporochili, ki so bila prej domala linearno in otroshko nedvoumna. To je za navadne bralce, ki prvotnih zbirk niso brali, lahko samo zavajajoche; vsi ti veliki, najvechkrat kar drastichni rezi in spremembe so na koncu knjige tako bezhno omenjeni, kot da bi shlo le za drobne stilistichne posege in miselne precizacije, tako da pomensko razsezhnost opombe kar spregledash; ko pa primerjash staro verzijo z novo, se zhivo zavesh, kaj vse se je razgubilo v nemar s strnitvijo, ter sploh ne razumesh, zakaj je avtor tako korenito posegel v svoja besedila, ki so imela vedno, kar je v primerih socialne kritike samo hvalevredno, zelo jasno in konkretno sporochilo, in jih preobrazil v dokaj hermetichne ali enigmatichne lirske tekste. Da bi ustregel pesnishkemu okusu chasa? Se shel tudi sam na vsem lepem hermetika? Da bi bil s temi rezi in manipulacijami pogodu tudi tisti literarni kritiki, ki ji je zlasti do visokodoneche in chiste poezije, ki se ne ubada – vsaj ne tako intenzivno, kot se je on – z mizerijami in krivicami realnega sveta? To vprashanje bo verjetno za zmeraj ostalo brez pravega odgovora.

Pisal in objavljal je seveda do svoje nenadne in prezgodnje smrti, a zhal nimam kasnejshih podrobnejshih podatkov o njem, mislim pa, da po zadnji omenjeni pesnishki zbirki ni izdal nobene vech. Da so ga vmes in v letih, nenaklonjenih njegovi brezkompromisno nepodkupljivi in napredni politiki, deloma pozabili oz. ignorirali in zelo radi zamolchevali, je samo po sebi umevno, vendar se je medtem zanimanje zanj mochno razmahnilo, to pa je vsekakor dobro znamenje. Leta 1976 je sezhanski odbor za proslavo 50-letnice smrti Srechka Kosovela povabil med drugimi tudi njega, z namenom, da navezhemo stike z zasluzhnim italijanskim in deloma tudi nashim piscem. A takrat se ni mogel odzvati sorojakom. Obiskal je Sezhano na jesen tri leta kasneje, na povabilo takratne Delavske univerze. In prav on je svetoval sezhanskim gostiteljem, ko so mu med drugimi krajevnimi posebnostmi razkazovali tudi krashko jamo Vilenico, naj priredijo v tako pravljichno sugestivnem ambientu kakshno lepo literarno prireditev. Pri prvi je leta 1980 tudi sodeloval, saj so takratni sezhanski kulturni delavci njegovo pobudo oberoch sprejeli in se je “zgodila” prva primorska literarna Vilenica, ki je z leti zrasla v nacionalno in nato v mednarodno prireditev  z letno prestizhno nagrado za tuje pisatelje.

Dolci je prejel vech pomembnih nagrad in priznanj: leta 1956 Zlato medaljo za ohranitev idealov odpornishtva, leta 1958 Leninovo nagrado za mir, leta 1968 mu je univerza v Bernu podelila chastni doktorat za pedagoshko delo, sledila je nagrada Sokrates v Stockholmu leta 1970, naslednje leto v Kopenhagnu nagrada Sonning, leta 1975 nagrada Etna Taormina za poezijo, leta 1989 pa mednarodna nagrada Gandhi za poglobitev nenasilnih revolucionarnih vrednot; leta 1996 mu je univerza v Bologni podelila diplomo honoris causa za vzgojne vede. Devetkrat je bil nominiran za Nobelovo nagrado za mir, ki je pa ni nikoli prejel.

Dne 28. 8. 2004 ob 10. uri je na prochelju hotela Tabor v Sezhani (v neposredni blizhini zhelezhnishke postaje, kjer je nekoch stala njegova rojstna hisha) Kulturno drushtvo Vilenica Sezhana Danilu Dolciju odkrilo spominsko ploshcho.

V Gorici, Trstu in nato tudi v Sezhani so mu lani in letos kar shtevilni kulturni organizatorji s Sicilije, iz Pize, Trsta in Sezhane posvetili vech prireditev z veliko in nadvse pregledno razstavo z naslovom “Danilo Dolci in njegova zhivljenjska izkushnja. Zhivljenje za nenasilje”.

 

Prevod iz italijanshchine in zapis o avtorju Jolka Milich