Revija SRP 85/86

Boris Vishnovec

 

OBSEDENOST

 

 
V rokah je drzhala zadnji izvod chasopisa in v tistem hipu ni bila sposobna izgovoriti niti besede. Telo ji je otrpnilo v nekakshnem krchu. Nekaj, chesar ni mogla prepoznati, bili so obchutki groze, ki so se razlezli po telesu, se zalezli v vsako celico, v vsak najmanjshi delchek tkiva. Pomislila je, da se bo zgrudila po tleh, da ji odpoveduje dihanje, da se odpravlja nekam proch. Samo proch, je pomislila. Nikoli vech vrniti se v to hisho, ki je ni nikoli obchutila kot svoj dom. Mnogokrat se je sprashevala, ali je v resnici sploh kdaj imela svoj dom. Sprashevala se je, ali se lahko imenuje dom tisti kraj, kjer je dozhivela obchutke groze.

Vsako jutro je najprej vzela v roke tisti chasopis, ki sploh ni bil na najboljshem glasu. Vendar je pomirjal njeno radovednost, saj se ji je zdelo, da prinasha porochila iz najnizhje tochke zhivljenja. Na naslovnici so kraljevali umori in strelski obrachuni, pretepi in izsiljevanja, prometne nesreche ter gospodarski prestopki, vsa beda tako imenovanega svobodnega podjetnishtva. Zhivljenje so te zgodbe odslikavale z nasprotnega konca, kot ga imamo za normalnega ali kot se lahko znanstveno reche: v mejah normale. To, da te zgodbe kazhejo na temno stran chloveshke narave, jo je zanimalo tudi po shtudijski strani, ker je nekaj temnega v chloveshki naravi, da rad brska prav po teh zgodbah. Kazhejo pach na obdobje, v katerem zhivimo, kako si chlovek na vse pretege prizadeva priti do lahkotnega nachina zhivljenja. Motilo jo je le dejstvo, da te novice o zlorabah, procesih, prostituciji prevzemajo vodilno vlogo v obveshchanju, pisci pa ne storijo nichesar, da bi pojasnili ozadje, vzroke nastanka teh ekscesov. In she so jo pritegnile zgodbe o brezciljnem zhivljenju mlade generacije, o apatiji in tabletomaniji, o alkoholizmu. In o tem ima vsakdo svoje mnenje, lahko se potem tudi zgrazha, chesh, poglej jih, kaj pochno, nekoliko posmehljivo in brez prizanesljivosti, chesh, njemu se kaj takega ne more pripetiti. She te zgodbe o zhivljenju filmskih in televizijskih zvezd, o zasluzhkih shportnikov, o poroki kakshnega princa in o visoki modi. Prav prikrito pa jo tudi skrbi za otroka, vprasha se, v kakshnem svetu bo zhivel. In potem naleti na tisto novico, ki jo vrzhe iz tira, o smrti Ukrajinke, ki je umrla za aidsom.

»Kaj imash spet?«  se tedaj mozh obrne k njej. Po izrazu na njenem obrazu ugane, da se mu ne obeta nich dobrega.

Brez besed mu poda chasopis. Gledata si v ochi. In she potem, ko on prichne z branjem, ne odvrne pogleda z njegovega obraza.

– Ukrajinska prostitutka, ki je v Bosni umrla za aidsom, naj bi delovala tudi v Sloveniji. V Bosni in Srbiji se bojijo epidemije, saj je zanesljivo okuzhila vech deset strank, kaj pa pri nas? Moshki, ki so leta 2002 iskali spolne uzhitke pri prostitutkah, naj si dobro ogledajo fotografijo in se, che jim je enaindvajsetletna Ukrajinka znana, takoj odpravijo na zdravnishki pregled. Dekle je, kakor smo zhe pisali, prejshnji torek umrlo v bolnishnici v Mostarju zaradi tuberkuloze, ki je bila posledica aidsa, okuzhena pa je bila she s hepatitisom C in sifilisom. Virus HIV je prejkone prenesla na svoje stranke v Bosni, Srbiji in vse kazhe, najverjetneje tudi v Sloveniji. Mnogo moshkih na sonchni strani Alp je zlezlo med njene rjuhe. –

She vedno je bila v shoku, ko je mozh odlozhil chasopis.

»No! In?«  jo pogleda.

Njegova brezizraznost jo dokonchno tako razbesni, da plane iz otopelosti.

»No! In!«  ponovi z ledenim glasom.

»Saj si chisto histerichna,«  doda presenecheno.

»Samo to lahko rechesh?«

Zhelela mu je vrechi v obraz, da je navaden prasec. Toliko vsega se je nabralo med njima. In ta chlanek je bil pika na i. Saj, je pomislila, razchistila sta vse za nazaj. Izrekla sta si vse, kar je mogoche, ko se dva spoznata z najslabshe, temne strani. Najprej so bile na vrsti njegove shtevilne ljubice, nastavljachice, ki jih je imel v registru, prsate in ritaste, o katerih je menil, da so mnogo boljshe kot ona. In tudi tisto o njegovem prijatelju, s katerim sta prirejala nekakshne orgije, seanse s pijacho, in vchasih so kadili tudi travo. Potem pa ji je zatrjeval, da ne pije. Pa to je poznala zhe od doma, od ocheta. In tudi iz pubertete, ko se je sama zatekala v klateshtvo. Drug drugega sta vredna, ji je nekoch navrgel. Potem pa je spoznala njega, dechka iz dobre, bogate druzhine. In sta se vzela. Ko sta se porochila, je bila ona she shtudentka. Dobila sta sina. V hishi, kamor se je preselila po poroki, je zhivela tudi mozheva mati, ki je marsikdaj odlochala o vsem. In tudi pomagala jima je z denarjem, ko sta ustanovila podjetje.

»Rada sem te imela, ker si bil drugachen kot tisti, ki sem jih poznala, preden sem spoznala tebe.«

»Tisti, ki so te polagali!«

»Samo eden je bil. Pri tebi pa jih je bila cela vrsta!«

»Samo zato, ker si me osirala. Naj bi poslushal tvoje zafrkancije?«

»Nepojmljivo, kako debelo kozho imash! Kot slon! Kaj slon, ta je mnogo bolj nezhen!«

»Bile so boljshe kot ti. V postelji! In imele so kaj pokazat!«

»Ja. Prsate in ritaste! In po mozhnosti obrite!«

»Ja. Spodaj obrite so mi vshech!«

»Brala sem, da imajo obrite radi infantilni moshki.«

»Sem pa infantilen! Morda je pa moda taka?«

Nikoli niti besede opravichila. Najmanjshega znamenja ni nikoli pokazal, da mu je zhal, ali da bi se ji vsaj kdaj opravichil. Niti najmanjshega znamenja obzhalovanja, niti da je dojel, kaj vse je dozhivljala ob njegovih ljubicah, med katerimi je bila ena celo njena prijateljica.

To, to sedaj, kar je pisalo v chasopisu o tisti Ukrajinki, pa je shlo chez rob. Nikoli ne bo konca, je pomislila. Nikoli vech mu ne bo mogla zaupati.

»Ali si hodil k njej?«  je pochakala, da je odlozhil chasopis. »Tisti tvoj prijatelj, s katerim sta imela tiste seanse, o njem si mi pravil, da je hodil k Ukrajinkam.«

»Prijatelj?«  se je naredil nevednega. »Spet si domishljash. In, che je hodil prijatelj? Zakaj naj bi hodil tudi jaz?«

»Domishljam si? Tisti, s katerim sta bandala. In si pripovedoval, da je obdeloval neko Ukrajinko.«

»In ravno to? O kateri pishe v chasopisu! Ti, ti pa imash domishljijo!«

Stemnilo se ji je. Spet ta njegova neoprijemljiva brezbrizhnost. Medtem ko njo trgajo neznane sile. Vse, vse, kar jo je pripeljalo na rob zloma. Kako naj v takem dokoncha shtudij? Dvom? Ali gotovost! Da je bil tudi on pri Ukrajinki?! Zavedla se je, kako dolgo zhe traja njuna odtujenost. In, che je bil tudi on z njo?

»Saj vesh, da se te stvari prenashajo!«

Gnusil se ji je! In gnusila se je sama sebi. Na test mora. Da se prepricha, ali ji je prinesel kaj od tistega, zaradi chesar je umrla Ukrajinka.

»Tam, kjer delajo teste za aids, je sedaj gnecha.«

»Ali naj grem tja?«

»Jaz bom shla! Vsekakor bom shla!«

Znebiti se moram te negotovosti. Znebiti se vseh dvomov. In, che bi imela mozhnost, bi odshla. Z otrokom! Kako naj sedaj, ko she ni konchala shtudija, vzdrzhuje sebe in otroka? Stanovanja nima.

Tako pa bo treba zhiveti naprej. S tem dvomom v sebi.

»Vedno znova zachenjash,«  ji reche. »Pogrevash tudi vse tisto, kar sva med seboj zhe razchistila.«

»Vesh, sprashujem se, kakshen chlovek je oche mojega otroka.«