Revija SRP 85/86

Bogdan Novak

 

 

SLOVO

 

Slovo
 

Sedela sta na vrtu morskega letovishcha na Santoriniju. Jedla sta ovchjo ribico v omaki, dushene jajchevce in grshko solato. Pila sta tezhko rdeche, skoraj chrno vino faros. Pekoche sonce, ki sta se mu nastavljala ves dan na obali, je zashlo, bila je noch, gorele so svetilke in sveche, gostinci so se trudili vzbuditi romantichno vzdushje, ki pa te je ob rachunu hipoma minilo.

»Poglej!« ga je sunila z lahtjo. »Tista dva, za tretjo mizo, ob palmi!«

»In kaj je na njiju posebnega?« se je zachudil. Ni videl nichesar izjemnega.

»Samo njuna porochna prstana poglej,« mu je rekla. »Razlichna sta. On ima debel, masiven porochni prstan, ona tankega, z drobnim briljantom. Povem ti, da shmirata.«

»Mogoche,« je zategnil. »Recimo, da sta se spoznala na otoku. Ona je ushla mozhu, on zheni, dobila sta se na obali, shla sta na vecherjo, in po vecherji bosta morda shla she na hiter kavs v posteljo, mogoche celo na mivko.«

»Ne,« mu je rekla. »Chisto moshko gledash na zadeve. A ne opazish, kako ga ona nezhno gleda, on je zhalosten? To mi vse pove. Nikogar od svojcev nimata na otoku. Ves teden, morda shtirinajst dni, sta bila na Santoriniju, ljubila sta se, uzhivala svobodo in ljubezen z veliko zhlico, jutri pa se vrachata. On bo shel na letalo za München, ona za Berlin, mogoche se bosta she kdaj videla, mogoche nikoli vech.«

»Zakaj München? Zakaj Berlin?« se je zachudil. »Zakaj ne Pariz in Marseille? Ali pa London in Bristol?«

»Oblechena sta kot Nemca,« mu je pojasnila. »Zapeto, nesproshcheno. Nihche se ne oblachi tako zapeto in staromodno kot Nemci.«

»In?« se je zachudil. »Kurbata se pach in jutri je lepega konec.«

»Oh, moshki!« je vzdihnila z vlazhnimi in napetimi ustnicami. »A ne vidish zgodbe? Ne vidish romantike? Nekoch davno sta se zaljubila. A ker sta porochena, si nista utrgala nich vech kot droben dopust. Da sta sanjala in morda izsanjala skupno zhivljenje, ki ga ne moreta uzhivati. Glej, on jo drzhi za roko in njej polzijo solze po obrazu. A vidish? Zhalost, ker gresta jutri narazen. Mogoche za vedno. Morda je on po shtirinajstih dneh spoznal, da ona sploh ni zanj, in ona to ve. Mogoche je bilo obratno. Lahko pa tudi, da sta idealen par, a ne zmoreta dovolj poguma, da bi se lochila. Razumesh? Vesta, da je po rajskih pochitnicah napochil konec. Nepreklicen konec!«

»Ne vem,« je shepnil. Segel je po metaksi s shestimi zvezdicami, kajti slabshe ni hotel piti, srknil pozhirek in ponovil: »Ne vem.«

»Jaz pa vem,« je rekla ona in ni marala metakse, ostala je pri chrnem farosu. »O, jaz pa vem!«

In je neprichakovano zajokala.

»Vem, da je konec!« je hlipala. »Nepreklicen konec!«

 

 

Opremljenost
 

Prishli so na plazho kot chudo vseh chudes. Kot iz znanstvene fantastike. On je bil pri tridesetih. Oblechen v potapljashko obleko, z ochali, masko na obrazu, s plavutkami, z nozhem za pasom. Na tropskem otoku so bile plavutke res priporochljive, ker so bili vchasih tokovi okoli otoka premochni, da bi izplaval brez njih, a vse drugo je bilo obichajnim smrtnikom odvech. Tudi ona je bila v popolni potapljashki opremi, z masko, shnorfljem, plavutkami, z nozhem za pasom, kot da se bo borila z najhujshimi morskimi psi. Morski psi okoli otoka so bili fishenfreserji, jedci rib, ki se niso zmenili za ljudi, to so vedeli vsi. A ta zakonski par, ki je prihajal iz Nemchije, je ochitno prebral prevech prirochnikov za pochitnikovanje na tropskih otokih. Vendar to ni bilo grozljivo.

Grozljivo je bilo, ker sta s seboj vodila tri ali shtiriletnega otroka, oblechenega v potapljashko obleko, z masko na obrazu in s shnorfljem, s plavutkami na nogah in z nozhem za pasom. Vsi trije so bili groteska na plazhi. Ljudje niso vedeli, ali bi se smejali, krohotali ali naj bi jih oblile solze.

Zapletlo se je, ko so se odpravljali v vodo. Oche je pogumno skochil v plitvo vodo lagune, preuchil podvodni svet pod seboj, zaplaval, nato je pomigal potomcema, naj prideta za njim. Sinu ni bilo do potapljanja. Mama ga je rinila v vodo, oche ga je vlekel, a vedno jima je ushel in rinil iz vode.

Oche je besno odplaval. Fantek je strgal masko s shnorfljem z obraza in jo odvrgel. Mama se je pognala za masko in jo pobrala. Fantek je trgal s sebe kos za kosom oblachila. Ves chas se je drl, kot da ga dajejo iz kozhe. Resnichno je bil videti kot lichinka, ki leze iz bube in trga s sebe kose ovojnice.

Na koncu je oche ves besen odplaval po laguni v popolni bojni opremi, kakor so mu jo ponudile nemshke revije. Mama je ostala oblechena na obali pred ochmi vseh napol golih turistov in opazovala svojega sina, ki je strgal s sebe kos za kosom dragocene opreme, jo zmetal chim dlje od sebe. Na koncu se je gol igral v mivki in vriskaje skakljal, pljuskal vodo proti mami in se veselil.

Mama ga je nekaj chasa gledala, potem ji je postalo vroche, snela si je rokavice z rok, potem zgornji del potapljashke obleke in na koncu je odvrgla pas in nozh in shkornje in vse, dokler ni ostala v kopalkah. Bila je lepa zhenska, she posebej je njena lepota izzharevala, ko je opazovala sproshchenega sina, kako se gol kobaca v mivki in vodi ter vreshchi in krichi in mu je zhivljenje zares bivanje.

Potem sta se proti plazhi napotila dedek in babica. V popolni potapljashki opremi. Ko sta zagledala hcherko v kopalkah in golega vnuka, sta za hip obstala. Oshinila sta s pogledom plazho, svoje potomstvo, potem sta se brez besed obrnila in izginila nazaj v svoj bungalov.

Sonce na nebu se je smejalo na vse. Na bungalov dedka in babice, ki sta se skrila, na njo v kopalkah, na sina, ki je bil brez vsega, in na ocheta, ki je besno plaval zunaj lagune v popolni bojni pripravljenosti.

 

 

Prepad
 

Bil je lep, sonchen dan. Hodila sta po visokogorski stezici, ki se je vila med drevjem po obrobju hribovja. Na levi breg, na desni prepad. Vse obraslo z lepimi borovci, gabri, bukvami in smrekami.

Zadaj so bile strme skale Kanina, spredaj blizhnje hribovje. Namenila sta se k izviru Bljuna. Vchasih je bil to italijanski Biuno, nashi so mu rekli Bjun, a potem so ga po novoreku krstili za Bljuna. Bil je potok, ki so ga Italijani pred drugo svetovno vojno pedantno uredili, da jim je poganjal elektrarno v dolini.

Ob elektrarni je bilo 357 stopnic, poleg katerih se je raztezala cev, po kateri so spushchali Bljun, da je poganjal turbino. Nato je shla pot okoli zbiralnika in zavila na levo, vsa betonirana, da je ni bilo mogoche zgreshiti. Pod potjo je, ujet v betonski kanal, tekel Bljun.

Sonce je sijalo, zholna je trkala po strohnelem lesu, zabetoniranega Bljuna ni bilo slishati, onadva pa sta hodila nad njegovim molkom proti izviru.

Bila je v rdechih kapri hlachah. Hodil je za njo in uzhival, ko je opazoval gibanje njenih ritnic na levo in na desno. O, Bog, kako jo je ljubil! Kako je imel rad njene gibe, njeno hojo, skodrane lase, premikanje njenih ritnic in pochasno, graciozno premikanje njenih rok.

Prishla sta do velikega zbirnega jezera Bljuna. Tam je potok pritekel v betonsko korito, ob katerem je pisalo, da je ribolov prepovedan. Dno betonskega jezera je bilo obraslo z algami. Zelenimi, sluzastimi in valujochimi. Rib pa nikjer.

Pach. V poglobljenem delu ob ograji je bila kakshna stotnija postrvi, ki so se drzhale skupaj, verjetno v strahu pred nenaravnim okoljem. Nepremichno so lebdele v vodi. Ko sta se priblizhala, so se razprshile, zbrale v jato in znova obmirovale. Vrgla sta v vodo nekaj koshchkov kruha od popotnega sendvicha, a ribe se niso zmenile zanje. Lebdele so v vodi kot sence v svetlobi.

Shla sta naprej, proti izviru. Mimo vasi Kljun, ki jo je predstavljalo sedem hish in en vikend. Zatem sta morala navkreber. Ob poti sta zagledala dve maslenki in ju utrgala za dodatek popoldanski juhi.

Izvir je bil tu. Nenavaden. Bljun je izviral izpod skal, porashchenih z mahom, tekel je naprej vzporedno s stezico in izginjal v betonskih kanalih, ki so vodili do elektrarne.

Chez mostichek sta zavila chez Bljunov izvir in obstala nad prepadom, ki je bil kot odsekan in globok sedemsto do osemsto metrov. Prav to je bil chudezh. Bljun ni zavil na levo in se v slapu zlil chez skale v prepad, kakor bi prichakovali po naravnih zakonih, temvech je tekel po robu prepada na desno, po vijugavi poti v drugo dolino.

Stala sta ob nizki ograji, pod katero je bil prepad. Gledala sta izvir kipeche vode, ki je odtekala v naglih brzicah.

Rekel ji je:

»A me kaj mash?«

»A ne vesh?« se je smejala.

»Ne vem,« ji je odvrnil. »Vem samo to, da te imam neizmerno.«

Poljubil jo je na ustnice, nato je z desnico prijel za ograjo, odskochil od tal in se pognal v prepad.

Bilo je vse tiho. Ona je onemela v grozi, on ni med padanjem izustil niti krika, in njegovo telo je treshchilo ob tla tako dalech, da ni bilo slishati tleska.

Samo Bljun je tiho zhuborel, kot da se ne bi zgodilo nich.

 

 

_________
Iz she neobjavljene knjige kratkih zgodb Bogdana Novaka Zhivljenje na Marsu (Ljubljana, 2001). (Op. ur.)