Revija SRP 85/86

Bogdan Novak

 

SKUPNA JEDRA SE URESNICHUJEJO

 

 

Spominjam se, da se je slovensko osamosvajanje v bistvu zachelo zaradi nasprotovanja Slovenije skupnim jedrom, kot so poimenovali nachrte, da bi v vse jugoslovanske shole uvedli enoten sholski program, ki bi uvajal tudi posrbljanje oziroma nekakshen srbo-hrvashko-slovenski skupen jezik in pri knjizhevnosti vech pouka o srbskih in hrvashkih avtorjih. To je bila sicer le ena od obchutljivih tochk tedanjega skupnega zhivljenja, a ne najmanj pomembna za nas, ki smo she posebej obchutljivi za svoj jezik in knjizhevnost.

Iz tega je nastal sploshen upor, ki je pripeljal do osamosvojitve. Zhal pa smo po osamosvojitvi postali precej brezbrizhni do svojega jezika. She posebej jezik v chasnikih, chasopisih, na radiu in televiziji je naravnost grozljiv.

Nekateri jezikoslovci se smehljajo in pravijo, da je slovenshchina zhiv jezik in da ni z njo v javni rabi nich narobe. Do neke mere se s tem strinjam, kadar gre za prevzemanje tujejezichnih izrazov, ki si jih prilastimo in jih ponashimo. Ne moremo se izogniti temu, da mladi loudajo in daunloudajo igre na rachunalniku, kar je konchno chisto kul, dokler to ostane domena mladih, pa naj gre za njihov zasebni pogovor ali za javno rabo.

Chisto nekaj drugega pa je brezbrizhnost jezikoslovcev do temeljnega neznanja slovenskega jezika, ki vedno bolj prodira v javno rabo. Vzroka sta dva. Prvi je pomanjkljivo znanje piscev in govorcev, ki nastopajo v medijih. Cheprav imajo mnogi od njih diplomo visoke shole, so ostali polpismeni. Drugi vzrok je mnozhichen prodor v medije tistih novinarjev, katerih materni jezik ni slovenshchina. Cheprav so hodili v slovenske shole, so se slovenshchine uchili kot tujega jezika. In v slabem sholskem sistemu so se nauchili she manj kot tisti, ki jim je slovenshchina materni jezik.

Tako beremo v chasnikih in poslushamo na radiu in televiziji grozljivo slovenshchino. Nedolochne oblike sploh ni vech. Tako vedno beremo in slishimo, da je imel pijanec rdechi nos, na roki je nosil zlati prstan in hlache mu je opasal ozki pas. Pravilnega naglashanja besed tudi ni vech, vsak naglasha po svoje. Posebej modno je naglashanje na predzadnjem zlogu: polnochníca, uchiteljíca, igríce, avto so popravíli, jed so skuháli itd. Vmes stresajo napovedovalci tudi take nesmisle: trgovci so si manili roke ob razprodaji, pesek so odvozili s tovornjaki. Samostalnike srednjega spola obravnavajo, kot da so moshkega: ta okno je bil zaprt. Shiroki samoglasniki postajajo ozki: ókno, téta, téle. Da ne govorimo, kako trdovratno pishejo in govorijo: ti imash pa iste hlache kot jaz (enake), dozhivljenjski zapor (dosmrtni), da je temu tako (da je tako ali da je to tako). »Da je temu tako« je she posebej priljubljena krilatica Jelka Kacina in zhal tudi ministra za sholstvo Zvera.

Da ne boste mislili: vse te napake so mnozhichne tako v Dnevniku kot na TVS, POP TV, pa v bolj obskurnih chasopisih tipa Zhurnal, Dobro jutro itd. She posebej grozljivi pa so prevodi besedil pri TV programih, kot so Discovery, National Geografic in Animal Planet, zadnje chase celo pri filmih na A kanalu in POP TV. Ker je prevajanje filmov plachano vech kot bedno, se ga lotevajo prevajalci, ki jim slovenshchina ni materni jezik. Lektorjev pa seveda nimajo. Tako redno beremo v podpisih pod sliko, da je junak iz pushke ustrelil metek (v resnici je iz pishtole izstrelil kroglo), zadel ga je metek, bila je guzhva, guzhvali so se, jabolko je padlo na tlo, pesek so odvozili s tovornjaki, evo ti kureca, oken je bil zaprt, imel je mokro perelino itd. Vsak dan preberem v podpisih na televiziji in v chasnikih na desetine takih grozljivosti. Skupna jedra se ochitno zhe uresnichujejo.

Polpismenost novinarjev pa se kazhe tudi drugache. Klasichen primer je chlanek Pri Mariboru sinochi shest poshkodovanih v trchenju vlakov (Dnevnik, 19. 4. 2008, prva stran). Najprej pishe, da sta si vlaka pripeljala »nasproti po istem tiru« (prav je naproti).

Komaj razumljivi so naslednji stavki: »Sprevodnik hitrega vlaka je prejel opozorilo, da mu nasproti pelje drugo tirno vozilo, zato je ustavil kompozicijo, izstopil iz kabine in prichel z mahanjem opozarjati sprevodnika potnishkega vlaka. Stekel je iz sprevodnishke v potnishko kabino, potem pa zaradi silovitega trka padel po tleh in se huje poshkodoval.« (V naslednji shtevilki Dnevnika smo za namechek izvedeli, da to sploh nista bila sprevodnika, ampak strojevodja!)

Seveda spet nasproti namesto naproti. Tirno vozilo je nepotrebno spakovanje, pa tudi napachno. Tirno vozilo je npr. drezina, vagon, lokomotiva, medtem ko je naproti hitremu vlaku peljal potnishki vlak, ki nikakor ni tirno vozilo, ampak kompozicija, sestavljena iz tirnih vozil. Sprevodnikovo ravnanje je kaj chudno. Najprej je izstopil in mahal sprevodniku potnishkega vlaka, potem pa nenadoma stekel iz sprevodnishke v potnishko kabino, kjer je padel in se poshkodoval. Tako je vsaj napisano. Ubogi revezh, ki je pisal ta chlanek, je seveda mislil, da je sprevodnik hitrega vlaka mahal sprevodniku potnishkega vlaka in sprevodnik potnishkega vlaka je stekel iz svoje kabine v potnishko. Napisal pa je chisto nekaj drugega. Tudi »silovit trk« je slab izraz, ker vlaka ne trkneta, ampak trchita, zato je silovito trchenje bolje.

Krona tega chlanka pa je v zadnjem odstavku: »Vse ponesrechence – dva sta utrpela hujshe in dva lazhje telesne poshkodbe – so reshevalci prepeljali v mariborski klinichni center.« Dva in dva je she vedno shtiri – od kod, za vraga, potem v naslovu shest poshkodovanih v trchenju vlakov? Ja, treba je biti zares mojster, da stlachish toliko shlamparije v en sam chlanchich s 23 vrsticami in se potem z njim celo bahash na prvi strani chasnika!

Ni pa edini. V levem stolpcu od tega chlanchicha je she en tak umotvor. V njem pishe o tem, kako je sin umoril ocheta: »Otroci pred blokom so povedali, da so iz stanovanja slishali krik, potem pa so videli mater, ki so jo policisti odpeljali na zaslishanje, ter za njo she sina, vklenjenega v lisice.«

Po tem stavku sodech so bili policisti priche umora, saj so otroci slishali krik, potem pa so zhe policisti iz stanovanja pripeljati mater in sina.

Moram pa priznati, da me je Dnevnik v chlanku o sodnikih na isti strani razveselil, ko je zapisal, da so sodniki soglasno zavrnili denar. Smo se le odvadili tega, da sprejemajo enoglasne odlochitve? A zhe naslednji trenutek mi malce pokvarijo veselje, ker napishejo, da je ponudba vlade zavrzhna. Verjetno je to le tiskarski shkrat in menijo, da je ponudba zavrzhena oziroma moralno pokvarjena.

Che pomislimo, da sem vse te napake nashel na isti prvi strani chasnika, je ochitno skrb za nash jezik v javni rabi grozljivo slaba. Vsakdo lahko z njim dela kot svinja z mehom. Nashi jezikoslovci pa so zhe od Chopa naprej enaki: od sebe ne dajo nobene fige.