Revija SRP 85/86

Andrej Lutman

 

MET UMETNEGA ZA UM
 
(spis za na glas)
 
 
Iskanje zunanjega vzroka za izrazhanje, za izrekanje, za izgovore in za izpise, ki se vsaj spogledujejo z lepim, z uravnoveshenostjo in s skladnim, je preiskovanje sil, posegajochih v domene umetnishkega ustvarjanja. Ustvarjanje je hkrati umetnishko, umetelno in umetno. Umetnishko sledi vzoru, umetelno je izvedba, umetno je namen izrazhanja in s tem izraza istega, sebe. Izrazhanje z izrazom.

Ustvarjanje je met k vzroku, je premet iz vzroka v posledico, je medmet in medmet. Posegi se vrshe v um in telo. Iskanje poteka v slogu: medmet med vzgib in gubo, medmet med pomeni. Ustvarja se vmes, stvaritev je vmesna, umeshchena v medmestnost, v prostor skritega, kjer je seveda najprimernejshe nahajalishche za iskanje, za najdeno v skrivnem, ki je za skritim. Kot bi bilo vse zadaj, za nami, tako blizu, a za zasuk nedosegljivo oziroma dosegljivo na zasuk.

Umetnost deluje po vzoru. Vzor je lahko skrit ali pa ne. Lahko se kazhe skozi postopek ustvarjanja kot vzrok izrazhanja, lahko pa skozi stvaritev kot dokonchen izid. Izrazheno tako lahko postane nov vzor, kolikor stvaritev ni namenjena podvajanju, se pravi razmnozhevanju ali razdeljevanju. Mnoshtvo in delci, mnozhica po delih, delecha se in delujocha gmota onostranstva.

Umetelnost izvaja izrazhanje, je nosilka in ustvarjalka vezi z umetnim, je vmesno, ki dolocha niz: po in v sredi, tu in zdaj, pa pred in po, pa pred izrazhanjem in po njem.

Umetno je izraz poti med vnosom in iznosom, je dana smer izrazhanja.

Gre vsekakor zaznati veselje nad skritimi pomeni jezika. Nekaj izhodishchnih tochk se lahko skozi opredelitve glasi: jezik je krit s pomeni; pomen je razkrit v jeziku; besedishche je skrivajocha se gmota; gmota omota iskanje in ga naredi, ustvari; poseg v gmoto je izmik stvaritvi; iskanje je sikanje ob stvar, ob predmet, ob besedno in pomensko zev.

Izrekanje se lahko v osnovi predeli s stavki in rekli, besedami, kjer je strnjeno zgodbino jedro ali dodan ton besedilu, opredeli se s povedmi, s katerimi se poskusha zadeti tarcho v gmoti. In izrekanje se kazhe tudi skozi nastajanja oblike domiselno izpeljanega nizanja besedí.

Poteka samorazvoj chrk, samosvoj svet chrk in njihovih pomenov, poteka igra in spogledovanje z vzorci. Vzorec nudi oporo in sili v ponavljanja, igra pa razpira neskonchne mozhnosti, kjer so vzorci zgolj za to, da se z njimi igra; in vzorec zaide v igro s samim seboj.

Obstaja izraz, ki je izrez v gmoti za prostor in chas v pesnjenju, pripovedovanju, igranju. Izraz je obstoj, je mozhnost, je smer. Izrez za obstoj je dogodek v gmoti. Izumljanje torej, ustvarjanje she nepreizkushenih ali komaj izkushenih mozhnosti jezika je smer, v katero um posega redko, preredko, da bi se dalo dolochiti stalni in natanchni prikaz takshnih uvidov. Uvidokaz je prikaz delnih raziskav in njih obdelav s stalishcha izhodishcha, s stalishcha vstopa v gmoto. A izstop iz gmote je igra z jezikom, igra za jezik.

Soochanja z izrazhanjem so tezhave in izzivi hkratnega branja. Branja na glas, ob znakih, ki niso chrke, ob znakih, ki ne zaznamujejo glasu, ampak izraz za glas, izraz glasú. Kaj je izraz glásu? Je glas za branje in glas za glasovanje, je glas za chrkovanje in chrta v chrki. Sta chrkovanje in glasovanje. Vprashanje: je chrka za zapis, je pisanje za spomin, je opomin na zdaj, ki ga zhe ni vech? Vprashanje … In spet vprashanje: je glas pred chrko ali je chrka pred glasom? In odgovor na premici: zachetni glas in konchna chrka, dokonchni glas in zachetnica.

V gmoti je polje v prostoru, ki ga dolochata glas in njegov zapis. Drugache povedano, povprashano: je zapis misli enak branju zapisanega; in: je prebrano brez premikov ustnic enako branju z glasilkama? In nadvprashanje: kaj je gmota?

Obstaja povod za poved in pokaz. Zapoved za izpovedovanje in izpisovanje. Pojma, nakazujocha izhod. Ko se smisel razrushi, razsmisli, ostanejo njegovi deli, ki pa niso nesmisli, ampak manjshi smisli, smiselchki, tako majhni, da ne zmorejo vnovichne zdruzhitve sami, pach pa potrebujejo zunanjo silo, da jih osmisli. Delchki v del, del v delezh k celoti. Pokazhe se izpoved v pripovedi.

Zvezana beseda je zaveza. Je zveza z vezjo, ki je chrka, ki je glas. Glas v chrki. Zachrkano petje. Od tu dalje je chrkopisje, ki mu sledi chrkovanje, ki jima sledi glasovanje, glasopisje oglasnih chrk. In chrkanje.

Gmota je obseg, gmota je vse, omotano z vsem. Gmota vsebuje sebe na nachin, ki to ni, saj ni znan. Znanje o nichu ni znanje o nechem.

Pesem spôje in spoji skupaj smisel, sestavi pomene, pojme in resnice, ki naj zadoste do vnovichne razdruzhitve. Proste vezi, ki so dolochale svet in pesem, odtekli stihi, a pesem se napoti dalje, tja, ker ni lastnine: le napev in odmevi.

Pesem v pripovedi je prepoved petja in preporod izpovedi. Kaj lahko izpove pripoved, ki je igra? Kaj lahko dosezhe prepoved, ko ni glasu, ko ni pomena, ko ni izmenjave, ko ni pretoka? Prepoved igre je zapoved za petje.

Pri nekaterih pesmih je hitro prepoznati razlochno tezhnjo po izpisu vsega in she marsichesa zraven, pri nekaterih zelo razlichne nachine izrazhanja tega, pri nekaterih pa odlochno premalo posluha za pravo mero.

Mnoge so miselne poti za ukvarjanje z izraznostjo pisane zapisane besede. Uporabnost pesmi je pretochnost za jezik, ki ni njen. Uporabnost pripovedi je tochnost izraza, ki je nujen. Kaj poje pripoved in o chem pripoveduje pesem? Pripeta pripoved in odpeta pesem.

Notranji takt in brezrimje ter naslonitev na molitveni nachin izrazhanja so mozhni opisi za besedila, ob katerih se sprashuje o samih besedilih drugache. V precep se vzame besedilo kot tako, samo besedilo in ne samo pomena, sporochila. Pa kaj ni vedno tako?

Moleti sebe kvishku je nachin postavitve telesa. Tedaj je telo prevodnejshe za stik z gmoto. Molitev postaja petje, ko je dosezhena tista pretochnost besed, ki je znachilnost bajanja. Bajanje kot ustvarjanje odmeva, bajanje kot baje. Priblizhki za oznachitev mejnih leg so she v dosegu jezika, a takshnega jezika, ki ne sledi ustaljenim nachinom skladanja, jezika, ki ne rachuna nase, jezika, ki noche biti edini in sam sebe zavezujoch. To je polje umetnishkega jezika, kjer se lovita smisel in misel, kjer je sel besed le she sled spomina na po tem.

Polozhaj, v katerem se izreka, je lahko poljuben, a kakovost izreke niha. Niha kot telo, ko izdiha, niha v izreki, niha v polozhaju, zaniha lega v gmoti. In igra gre v ples, ki je petje telesa, ki je pripoved giba, ki je igra v gmoti. Tresenje glasilk in stresanje gmote je nastanek umetnega, je ustvarjanje stvaritve, je obseg telesa. Kako in s chim zaobjeti gmoto?

Izpoved pove vse o osebi, ki se telesi, ki razprostira svojo snov v gmoti. Pripoved umesti in dolochi mesto, ob katerem se gmota toliko omota, da je izraz bajajochega telesa dosegljiv okolju. Igra splete niti z okoljem na nachin, s katerim je okolje povezano z gmoto in vsem v njej. In s stresanjem tonov donijo vsebine, in ob pomenih pomenki postanejo postaje za razmislek o vsebini telesa. Izraz chesa je torej telo? Izrez chesa je pesem? Odraz koga je obraz vechnega?

Naglashanje vprashanj je dokaz sprashevanja o dogovorih, ki niso odgovori. Govor o lastnem je dogovor o smislu. Igra z zasebnim je pesem o okolju. Okolje se shiri v gmoti, v plesu telesa in grla, v gibih in likih svetlobe.

Lik v prostoru je chrka v polju, v mnozhici, ki je dolochena s presekom okvirja. Omejitev polja je izraz meje, ki je zamejenost obsega, skromnost dosega. Kako lahko chrka pleshe, kako lahko glas miruje, kako lahko telo v tresenju tako zaniha, da se premakne? Se tedaj premakne tudi chrka, se tedaj odebeli ali stanjsha ali zakrivi ali zravna tudi chrta? Kdaj je telo chrta? Le v svetlobi, ki mu podeli senco, senco, da stanjsha telo na prostorski odmev.

In ples je molitev sence, ki da telesu mozhnost izraza v prostor, ki ni le polje. Glas izzveni, chrka se poravna v chrto, telo izrazi gib v prostor ali na ploskev. Spomin postane delchek v gmoti.

In pesnjenje o gmoti.

Gmota je dejstvo. Chas je pojavna oblika gmote. Vsak pojav v gmoti je chasovno dejstvo. Zaznamuje ga zavest. Osredotochenje na pojav kako drugache je tudi dejstvo, sestavljajoche gmoto. Gmota se kazhe v pojavih in dejstvih in njihovih nasprotjih ter dopolnitvah. Gmote in zmote ni mogoche zaznati v celoti. Vsaka zavest, ki v gmoti gmoto zaznava, je zanemarljivo neznatna, da bi dojela kaj vech kot delchek, a prav zgmotenje z gmoto je edini nachin smiselnega obstoja in zavedanja gmote. Gmota sploh ni in ne more biti znana, biti v domeni znanega, kaj lahko znanje o gmoti she ustvari.

In zamota. K gmoti gre pot. Skozi gmoto zmot obstaja kot dejstvo in kot pojav redchenje in tja je usmerjena zavest: kako priti globlje v gmoto, v vedenje o njej. Gibkost in hitrost dojemanja sta kljuchni, saj je chas takshnim vzpostavitvam dokaj omejen. A popotuje se, vanjo, v gmoto, pa vchasih tudi po isti sledi nazaj. Splet svobode in varnosti, prelet nad breznom, polet k vzoru, a ishche se in tudi najde in niti ne tako poredko. Za gmoto je she in she. Vsaj tako daje slutiti zhe sama gmota v svojih podobah, v svojih vchasih ponavljajochih se oblikah.

Kot bi se uzrlo delchek naenkrat … in um ishche podobnosti, ishche vzorce, saj le po njih deluje, po skupkih pomenov, po miselnih vezeh, in tudi vnos podatkov je temu primeren, dojemanje je delno. Deluje le celostna vkljuchitev, ki ni nakljuchna, a je kljuch do gmote in tudi za nazaj, kar je morda pomembnejshe, saj se gmota ne odzove na takshne izlete, kar pomeni, da je prepushchenost lastnemu znanju edina mozhnost v svetu, ki to ni, ki je utripanje vseh zmozhnosti gmote, omejenih s posamezno zaznavo. Tako se zaznava brezkonchnost in brezchasnost gmote in vseeno daje slutiti, da to ni vse, da je she in she nechesa in mnogo ter precej nichesar. O gmoti skorajda ni za besediti. A vseeno se poskusha, saj med izrekanji o gmoti mrgoli zmot, ki se kazhejo kot sam pojav in dejstvo v resnici, v obliki, ki ni zmotna in je kot podoba, ki se ji lahko sledi.

Slediti resnici skozi gmoto je le delna reshitev pojava posameznih zavesti. Ostaja chudenje in zretje gmote v chudezhu. In odsotnost ukvarjanja z resnico, z izrekanjem, z mislimi. Z gmoto vse je. In vse je gmota in nich je gmota in negmota je gmota in protigmota je gmota in vse ostale zmote so gmota sama kot dejstvo za pojave, ki omrezhijo zavest, da zaznava dejstvo gmote, da zazna gmoto v obliki gmote. In zavest v zavedanju gmote je gmota. Sochasnost vsega je edini nachin dojemanja chasa, vechni zdaj je opis za zdaj, a ne daje obetov v gmoti, ki kar traja. Iz gmote v gmoto od rojstva do umrtja, vmes pa ukvarjanje z gmoto.

Gmota je lepa in dobra in je grda in zla, gmota je vir navdiha in vdiha, je izvir stvarstva, je izhod v vhod tujega. In od tu dalje je izrekanje in nudenje kakrshnegakoli izraza vech kot le potrata chasa. Od tu dalje je molk, polmrak in so mrmranja, ki niso od tu, so pa za zdaj. In umetnost posega na nivoju veshchine v prav te odondotne izvire, kjer se v podobah in glasovih kazhe in daje tuje, da se prikuje za semkaj. Iz sveta zamisli in izmisli v snovni svet, v svet, ki deluje skozi lepo kot tako, skozi lepoto samo in zase. Ustvarjanje je jemanje gmoti delchek, da ta delchek prevzame eno do vseh mozhnih lastnih prispodob. Glasba v podobi, ko glas upodobi lik, ko zvok naslika znitene ploskve v tresenju, v petju, v barvnem utripanju, v tipanju po vzoru in po vzorcu.

Sklicevanje na gmoto je v domeni zasledovanja zora med polji in med tresljaji, kar ni umetno, ker je um zadolzhen za raze, za obstranost, za obrobje. In najde razpoke v predstavi, nalome v skladnji, zatrte vzbrsti, mnozhichne brise. Golosek pomenov se razume kot predrugachenje vsaj vzorca, che zhe ne tudi vzora. A ni ne eno in ne drugo. Golosek pomenov je naravna pot pomenskega polja, je postaja na poti dolochenega nachina izrazhanja. Naravni izbor je, ki omogochi vsakich na novo zazrtje vase in vanje. Pomen postaja svoje nasprotje in tako prehaja v polpomen in prenesen pomen. Dokonchno se razpomeni in postane osnova za mozhna pomenska polja ali pa postane del mnozhice opominov na davne pomene. In gmoto se lahko zaznava kot mnozhico pomenskih polj in smiselnih skupkov. Kdaj postanejo takshna polja in skupki pravi nosilci pomena in lepote, oblike in sporochilnosti stvaritve, je vsekakor prevladujoche sprashevanje v umetnishkem sosvetju, ko je chas she lahko izraz dolgchasa, ko je trenutek she izrez hipnih gibov telesa v razrastu po prostoru, ko je izdelek enak vzoru.

V igri zaznavnih motenj in bliskov tujega se poraja radost v dobroti bivanja, ki je bitje bitke z lastnim in zavojevanje tujega, je boj za izraz zaveze z molkom. Je vojna na odru vechnosti. Um tehta in je odsoten in zre v prikaz porazov. A umetelno vznikne in ni zarod ljubezni. Je spust duha v obliko, v izdelek, je tisto, kar lochi umetnino od drugega, a ni tuje, pa je s tujega.