Revija SRP 85/86

Andrej Lenarchich

Za zgodovinski spomin

 

 

IN TAKO SE PONAVLJAJO VEDNO ISTE ZGODBE
 
(junashka drzha Borisa Pahorja – redka izjema)

 

 

Je vprashanje, koliko Slovencev, drzhavljanov Slovenije in sosednjih drzhav, se v resnici zaveda, kako mogochnega priznanja je delezhen Boris Pahor. In je morebiti prav tako vprashanje, ali se tisti, ki so izrochitev tega priznanja skrili v neko ljubljan­sko zakotje, chetudi gre za Slovenca, drzhavljana Ita­lije in predvsem Trzhachana, zavedajo, kaj so oziroma chesa niso storili. Resnichno je veliko vprashanje, zakaj tega pomembnega, za vse slovensko silno afirmativnega dogodka niso mogli videti v vsem blishchu Pahorjevi someshchani, sodrzhavljani, vsaj Trst, che ne Rim in vsa Italija. Morebiti je zadaj tista poniglava drzha, ki je pognala leta 1918 trzhashke Slovence, da so shli v Be­netke prosit tresohlache italijanske generale, naj za bozhjo voljo pridejo in okupirajo Trst s Primorsko vred. Morebiti.

Zagotovo pa taka drzha nima nich z junashkim Bori­som Pahorjem, in she manj z vsebino njegovega veli­kega francoskega odlikovanja. Ker je treba verjeti besedam ustanovitelja Reda Legije chasti, lahko po­novimo njegove misli, ki jih je narekoval Las Casasu na Sv. Heleni. Vrtinec revolucije je sicer pri­nesel nove chase, dih svobode, upanje za mnozhice, a hkrati je prishla v ospredje groba Sila, surova moch orozhja je grozila drzhavnishki modrosti. Napoleon je hotel zavarovati dosezhke Revolucije, hkrati pa ohra­niti vse plemenito, uvidevno, obzirno, kar je nosilo Francijo skozi zgodovino. Zato je »civilno« vsebino zavil v vojashko formo, v chvrst okvir, ki bo zagoto­vil trajnost in uchinkovitost fronte za ohranitev civi­lizacijskih dosezhkov, ki bo skratka varoval drzhavl­jansko sposobnost in krepost pred zlorabo.

Res je velika shkoda, da so odgovorni tako enkrat­no prilozhnost pokazati svojim someshchanom in sodr­zhavljanom, do kod sezhejo chloveshke kvalitete zatira­nega naroda, zanemarili in zamudili.

In tudi tu se hochesh nochesh vriva nich kaj prijetna pri­merjava: na avstrijskem Koroshkem se slovenski sta­roselci obnashajo vsaj tako ignorantsko/kapitulant­sko, che ne she bolj. Nedolgo tega je Avstrija bobneche praznovala pol stoletja, odkar je iz nacistichne kolabo­racije s Hitlerjem znova vstala kot suverena drzhava v »predvojnih mejah«. Ob tej prilozhnosti je bilo izgovorjenega obilo. Popoln molk – onstran in tostran – pa je vladal tam, kjer bi bilo treba najbolj glasno vpiti! Povedati bi bilo treba preprosto resnico, da so vnovichno avstrijsko drzhavnost prisluzhili koroshki Slo­venci, ki so z orozhjem vstali v obrambo pred naci­stichnim nasiljem. Zavezniki so namrech leta 1943 na konferenci v Moskvi jasno povedali: Avstriji bomo priznali status zhrtve in jo po zmagi znova vzpostavi­li kot suvereno drzhavo v predvojnih mejah, a le pod pogojem, da bo z aktivnim odporom, bojem proti nacizmu, to upravichila. Ko so po vojni Avstrijci na mile vizhe iskali tak odpor, ga seveda niti z luchjo pri belem dnevu niso nashli. Povsod je shtrlelo vanje ne­kaj prav nasprotnega. Konchno so ta odpor »odkrili« in so morali radi ali neradi priznati slovenski parti­zanski boj na Koroshkem. Od tedaj se sredi nemshke­ga Dunaja v vojnem muzeju v veliki dvorani, posve­cheni drugi svetovni vojni, bleshchi slovenshchina, slovenski leta­ki, chasopisi, uchbeniki in koroshko partizanstvo. Chesar tujec ne more videti sredi slovenske Koroshke, lahko vidi sredi nemshkega Dunaja.

Zelo znachilno in povedno pa je, da o tem molchi tudi slovenska Koroshka. In ne le Koroshka, molchi tu­di Ljubljana in Slovenija. In zamejstvo in emigraci­ja ... Namesto da bi vsemu svetu povedali, da Avstri­je brez Slovencev, njihovega junashkega boja proti nacizmu, nikoli vech ne bi bilo. She manj pa kake Dr­zhavne pogodbe, od katere slovenska beda opazi le neki ubogi chlen, namesto da bi opazila in opozorila na vso resnico, ter povedala, da je ta Pogodba nasha, Slovenska. Brez Slovencev bi je pach ne bilo.

In tako se ponavljajo vedno iste zgodbe.

Tudi od slovenske osamosvojitve bi verjetno ne bilo nich, che bi tiste slovenske sile, ki so vedrile in oblachile na slovenskem narodnem nebu zadnjih dve­sto let, leta 1945 ne izginile s scene. To je bilo namrech leta 1991 drugache. Celo manj mozhnosti smo imeli tokrat kot npr. ob pomladi narodov 1848 ali ob koncu prve svetovne vojne ter 1941 ali 1945 ... A tokrat na srecho med nami ni prevladovala drzha, o kateri je govor tukaj.

 

Andrej Lenarchich

 

__________
(Objavljeno v Mladiki, sht. 10, 2007)