Revija SRP 85/86

Andrej Lenarchich

Za zgodovinski spomin

 

 

AVSTRIJSKA DRZHAVNOST IN KOROSHKI SLOVENCI
 
(Brez oborozhenega boja koroshkih Slovencev med drugo svetovno vojno Republike Avstrije ne bi bilo)

 

Vech kot 1500 besed je potrebno zapisati, da se pred slovensko in – kot najbolj prizadeto – koroshko javnostjo zakrije preprosto dejstvo, ki ga je mogoche zapisati v enem stavku:

Republike Avstrije ne bi bilo brez junashkega oborozhenega boja koroshkih Slovencev za svoj obstoj med drugo svetovno vojno.

Ne bilo bi seveda niti ADP niti famoznega chlena 7 in she chesa. In ne bilo bi potrebno vztrajno manipulirati in skrivati resnice. Pa vendar se sredi glavnega mesta sosednje drzhave, v dunajskem Arzenalu – vojashkem muzeju – v dvorani avstrijske zgodovine med drugo vojno in kolaboracije Avstrije z nacisti bleshchi slovenska beseda, knjige, letaki, chasopisi, dokumenti, uniforme koroshkih partizanov, vechinoma Slovencev, ki so se na ta nachin uprli genocidu in prezhiveli slovenski holokavst, nich manj grozen od onega bolj znanega.

Zavezniki so na konferenci v Moskvi leta 1943 v Moskovsko deklaracijo, v poglavje o Avstriji/Anschlußu, zapisali v tretji alinei, da bodo priznali Avstriji pravico do statusa "zhrtve" in do obnove njene drzhavnosti le pod pogojem, da se izkazhe z aktivnim bojem proti nacizmu. Dolga leta so zaman iskali tak odpor, dokler konchno niso bili prisiljeni priznati, da je bil tak odpor "samo na jugu drzhave", nakar so lahko sestavili znamenito ADP.

Na srecho niso vsi pomembni drzhavniki slepi za ochitna dejstva. Tudi niso vsi pokvarjeni in prodani. Gospa Barbara Prammer, ki je bila leta 2006 podpredsednica avstrijskega parlamenta, je takrat ob proslavi pred mnozhico na Ljubelju odkrito povedala:

»Prinasham vam pozdrave s spominske svechanosti Avstrijskega Mauthausen komiteja s severne strani Ljubelja, kjer sem pravkar govorila v spomin zhrtvam. Kot Druga predsednica Drzhavnega zbora Avstrijskega parlamenta se vam hochem tudi osebno zahvaliti, da zhe toliko let skrbite za to, da tukajshnje podruzhnichno taborishche Mauthausna ne tone v pozabo, da neutrudno spominjate na tiste, ki so se uprli nacizmu, ki so se borili proti nacistichnemu barbarstvu in se borili za svobodo.
Antifashistkam in antifashistom, partizankam in partizanom hochem izraziti svoje sposhtovanje. Tem pogumnim zhenskam in moshkim bi se na tem mestu rada zahvalila. Ko je bilo v Avstriji treba dokazati lastni prispevek k osvoboditvi, so uveljavili vasho borbo, saj je bila skorajda edini oborozheni boj. Da se mora slovenska manjshina na Koroshkem she danes boriti za svoje v ustavi zagotovljene pravice, kot to ochitno kazhe prepir okrog postavitve dvojezichnih krajevnih napisov, je znachilen izraz avstrijske pozabljivosti, ko gre za posledice iz nacistichne zgodovine. Vendar zgodovinska odgovornost ne sme nikdar pretechi, obdelava nacistichnih zlochinov pa she sploh ne. Pod to preteklost nikdar ne smemo potegniti chrte.
Zahvaljujem se vam za pozornost.«

 

Slovenska politika seveda ni niti zardela. Pach trda kozha ... A chvrsto na njeni strani stoji tudi tukajshnja medijska srenja. Ne takrat niti danes, ko je gospa Prammerjeva predsednica – ne "le" podpredsednica – avstrijskega parlamenta, in je obiskovalcu, predsedniku Türku odlochno povedala resnico, slovensko chasopisje o tem molchi in si ni upalo niti povzeti pisanja npr. dunajskega chasnika Der Standard ob tokratnem obisku nashega predsednika drzhave: 

»... Die SPÖ-Politikerin strich die Bedeutung der Ortstafel-Frage für die slowenischsprachige Kärntner Bevölkerung hervor. Sie erinnerte auch daran, dass die (mehrheitlich slowenischen) Kärntner Partisanen im Zweiten Weltkrieg Entschädigungszahlungen bekommen und meinte in diesem Zusammenhang, sie schäme sich für die diesbezüglichen Reaktionen so mancher nicht lernfähiger Menschen in Österreich. In gewissen Kreisen werden die Partisanen immer noch als "Feinde Österreichs" verunglimpft, obwohl sie für die Befreiung des Landes vom Nazi-Terror kämpften ...«

In potem beremo vedno znova – kot tokrat v Delu, Sobotni prilogi * – marnjanja o obrobnih zadevah, o "nasledstvu ADP", o "zashchitnishki vlogi" RS itd., namesto da bi obveljala zavest, in da bi sosedom konchno enkrat za vselej v obraz odkrito povedali, da je Avstrija naslednica nechesa, kar nosi jasen slovenski predznak in jezik. In o tem govori zgodovina, pishe Moskovska deklaracija 1943, krichi razstava sredi Dunaja ... in tako naprej brez konca.

 

_________
* Delo, Sobotna priloga, 12. aprila 2008:Sasha Vidmajer, Manjshina kot okrasek/Slovensko-avstrijski odnosi.