Revija SRP 83/84

Umberto Saba

 

PREMISHLJEVANJE

 

 

PREMISHLJEVANJE

 

Sinjina se preliva v modrino iz samih

zvezd. Ob oknu sedim in gledam,

gledam in poslusham; saj je v tem vsa

moja moch: gledati in poslushati.

 

Lune she ni, vzshla bo pozneje.

Danes so odprta neshteta okna

velikih hish, polnih preprostih

ljudi. In v meni se rojeva neka

resnica, ki jo je sladko spet izrechi,

ki bo osrechila tistega, ki jo bo slishal,

in veselila vsako stvar. Pravzaprav

bolj malo cenish, chlovek, stvari. Tvoja

svetilka, postelja, tvoj dom se ti zdijo

malo in chisto nepomembne rechi, saj ko

si se rodil, je bil zhe ogenj, bila je odeja

in za spanje zibelka, uspavanka pa, da si

lazhje zaspal. A kakshno prestano trpljenje,

in kako dolgo chasa je trajalo za tvoje

prednike, preden je nastala, med zvermi,

koliba; preden se je zvok spremenil v

uspavanko za otroka, beseda pa za tovarisha.

Koliko tisochletnih tegob, chlovek, za vsako

malo stvar, ki jo vzamesh in uporabljash

in je niti ne pogledash; saj ti srce ob njej

ne vztrepeta in tvoja roka ne vzdrhti,

zdelo bi se ti chisto odvech

pomisliti, da je sicer malo,

kar danes vrzhesh med odpadke,

a da ni dragulja, ki bi bil zate toliko vreden,

kolikor bi bile vredne nekoch tiste malenkosti.

 

Mesec je vzshel, medtem ko zvezde na

nebu zahajajo. Tam dol je ugasnila

rumena in kadecha se svetilka. Odbila

je ena. Petelin je zapel;

drugi so mu tu pa tam odgovorili.

 

 

 

KOZA

 

Govoril sem s kozo. Bila je

sama na travniku, privezana.

Sita trave, od dezhja

premochena, je meketala.

 

Tisto enolichno blejanje je bilo v sorodu

z mojo bridkostjo. In sem mu odgovoril,

sprva za shalo, nato ker je trpljenje vechno,

saj ima svoj glas in ga ne spreminja.

Zaslishal sem jechanje tega glasu

v osamljeni kozi.

 

V kozi s semitskim licem

sem chul, kako se pritozhuje vsakrshno gorje

in vse, kar zhivi.

 

 

 

TRST

 

Prehodil sem vse mesto.

Nato sem se povzpel na strmino,

sprva obljudeno, malo dlje samotno,

zapiral jo je zidek:

v kotichku chisto sam posedevam;

in zdi se mi, da – kjer se on koncha –

je konec mesta.

 

Trst ima nekakshno osorno

milino. Ko nam je vshech,

je kot oglat in snedast pobalin,

s sinjimi ochmi in prevelikimi rokami,

da bi podaril rozho;

kot ljubezen

z ljubosumnostjo.

S te strmine odkrivam vsako cerkev, vsako

njegovo ulico, ki pelje na nabito polno plazho

ali na grich, kjer se kamnitega

vrha oprijemlje zadnja hisha.

Okoli

vsake stvari krozhi

chuden zrak, tesnoben zrak,

rojstni zrak.

 

Moje mesto, ki je na vsaki strani zhivo,

ima kotichek, primeren zame, za moje

zhivljenje, zamishljeno in nevsiljivo.

 

 

 

STARO MESTO

 

Pogosto, ko se vracham domov,

zavijem po mrachni ulici starega mesta.

V kakshni luzhi se rumeno zableshchi kak

zharomet, mnozhica na cesti pa vrvi.

 

Tu med ljudmi, ki pridejo in grejo

iz gostilne domov ali v javno hisho,

kjer sta blago in chlovek le izmechek

velikega morskega pristanishcha,

spotoma prepoznavam neskonchnost

v vsej tej neznanski bedi.

Tukaj vlachuga in mornar, starec,

ki preklinja, zhenshchina, ki tezhi,

dragonec, ki sedi v prodajalnici

z ocvrtimi jedmi,

vihrava mladenka, ki nori

od ljubezni,

so vsi bitja zhivljenja

in trpljenja,

tako njih kot mene preveva Gospod.

 

Tu v druzhbi bednikov chutim, da postaja

moja misel najchistejsha prav tam, kjer

je ta neugledna ulica najsramotnejsha.

 

 

 

KAVARNA TERGESTE

 

Kavarna Tergeste, ob tvojih belih mizah

pijanec ponavlja svoje delirije; sam pa

na njih pishem svoje najbolj vesele pesmi.

 

Kavarna tatov, brlog razuzdank,

ob tvojih mizah sem muke pretrpel

in si v trpljenju zoblikoval novo srce.

 

Mislil sem: Ko se bom dodobra nauzhil

smrti in nicha, ki si ga v njej prerokujem,

mi bo sploh poplachano, da sem zhivel?

 

Velikodushno si ne upam, da bi se hvalil;

che pa je rojstvo napaka, she do svojega sovrazhnika

bi bil bolj prizanesljiv za she vechjo krivdo.

 

Ljudska kavarna, kjer sem nekoch skrival

svoj obraz, te zdaj ves radosten gledam.

Saj ti pobotash Italijana in Slovenca*

 

pozno ponochi, okrog tvojega biljarda.

 

* Op. prev.: Saba sicer pishe slavo (Slovan), a

takrat so v Trstu tako imenovali le Slovence.

 

  

 

O NEKEM SVOJEM OTROSHKEM PORTRETU

 

Kako lep si bil, o dechek, in kako

nas zhivljenje spreminja! Gledam te

v mornarski oblekci, naslanjash se na

naslikano ladjo in imash dobre in mile ochi,

skoraj zamaknjene v chudezh, v rahlo shtorasti

pozi skrajne predanosti in naivne zadrege.

Drugi chasi, dechek, drugachno obdobje!

Sedanjost je dolgchas, tozhi se mi le

po preteklosti; prihodnost pa mi grozi.

In vendar, ljubeznivi dechek, zhe ob pogledu

nate, na tvoje plave lase, na tvoje svetlo

chelo, odpushcham sebi in zhivljenju;

zhe res, da je lice spremenjeno, in da naju

lochijo bolechine in leta; toda v srcu,

to vem in chutim, sem she vedno isti otrok.

 

 

  

PROSHNJA MATERI

 

Mati, ki si zaradi mene

trpela

(na oknu je prepeval kos, dan je

zahajal, bolechina je bila tako ostra,

da sem klical smrt za oba),

mati,

she vcheraj pozabljena v grobu, danes

ponovno zhiva prisotnost,

ki privre z dna skoraj kot vodna

zhila, ki jo je silna moch dushila

in jo zdaj spretna ali neprevidna

roka ne zavira vech;

ves radosten slutim

tvojo vrnitev, mati moja, ki sem ti zadajal

bolechine kot vsak dober in ljubech otrok.

 

Pomirjena v meni, ponavljash stara

nekoristna svarila. Predstavljam si, da

prebivash v zelenem vrtu, kjer se s teboj

lahko spet pogovarja moja mlada dusha

in se nauzhije tvojega otozhnega obraza,

dokler si ne pozhge kril kot ob svetilki

metulj. To so sanje, zhalostne

sanje; in jaz to vem.Vendar bi rad dospel

tja, kamor si ti dospela, stopil noter,

kamor si ti vstopila

     – sem tako vesel

in tako utrujen! –

rad bi se spremenil, o mati,

v grudico iz rodne prsti,

ki jo zemlja vsrka vase in iznichi.

 

 

 

SHTEDILNIK

 

Neskonchno sem hvalezhen zhivljenju,

ki je ohranilo vse te drage stvari;

ocean sladkosti, dusha moja!

 

O, kako je vse she na svojem mestu!

O, kako je vse na svojem mestu ostalo!

V veliki revshchini je tudi odreshitev.

Lepota rumene polente prevzame

moje ochi; srce se povzpne,

zaradi bolj skrivnostnih charov,

do skrajno mozhne obchutljivosti.

Ko bi le mogel, bi rad umrl tu, nekaj

me je sem nagonsko privleklo. Ob meni

brezskrbno vecherjata dva zidarja;

starchek pa, ki je zhe pouzhil brez vina svoj

obrok, se je vase pogreznil in na toplem,

ki mu dobro de, je kot novorojenchek v

materinem narochju. Podoben je morda

mojemu potepushkemu ochetu, ki ga je

moja mati klela; zaprepaden otrok pa jo je

poslushal. Pochutim se blizu svojega izvira;

zdi se mi, che se ne motim, kot da sem se

vrnil v svoj domachi kraj;

 

k ljudem, kjer umiram in kjer sem se rodil.

 

 

 

BILO JE

 

Stalo je, nekoliko v senci, ognjishche; imelo je

vsenaokrog bakreno posodje. Nad njim

se je sklanjala mati s pihalnikom

in utrinjale so se iskre.

 

Stala je na sredi miza, nanjo pa

je stara zhenska odlagala nakupljeno.

Kuhinjski valjar je okroglasto raztezal

vlecheno testo.

 

Stala je, zeleno pobarvana, velika gajba,

in kokosh na prostosti je brskala.

Dva shkafa, tam gor, zvrhano polna,

sta odsevala predmete.

 

Stal je, nezazhelen v tem kraju, dechek.

Njegovi upi skupaj z iskrami

ognjishcha so se vzdigovali.

Nekaj jih je – glej! – ostalo.

 

 

 

PEPIN SIN

 

Lastovke

so naredile gnezdo ob hishici,

kjer me sprejme ona, ki me chaka vsako

nedeljo zvecher; s smehljajem na starem

pegavem in zgubanem licu, ki je samo

meni sladak.

 

Sprejme me, kot je sprejemala otroka,

ko se je blazheno vzpenjal do uboge

hishe svoje dojilje. Za dechka je bila

kot raj, in je she vedno raj za chloveka, ki

se spopada z zhivljenjem. Na mizo prinese

pogreto vecherjo; dolgo govori o tem, kar

je zhivo samo za naju; pove mi, kako sem,

po smrti njenega edinega sina, zasedel

njegovo mesto, in kako je trpela, ko

sem ji tudi jaz ushel, ne po njeni krivdi,

nekega dne kot ukraden.

 

Ljubecha mati ga je ukradla njej, po treh

letih, na vsem lepem. Prepozno – si

pravim – medtem ko se spushcham dol

po dolgem drevoredu, ki me spet

pelje v vrvezh. Svezhina, neznana drugim

treznim smrtnikom, mi s solzo orosi

lice, naredi me med najstniki in fantichi

njihovega otozhnega in osamljenega

vrstnika. Po nekem novem svetu tavam;

kar je bilo na dnu bridkost, se spremeni

na povrshini v veselje.

 

 

 

ODHOD IN VRNITEV

 

Po ochetu

Srbu, v Srbiji se je rodila. In je imela v Padovi

lepo gosposko hisho.

Nekega dne

je rekla moja mati: »Ko bi poslala Umberta

k teti Stellini in k Elviri? Morda,

ko se povrne, me bo konchno vzljubil.

Morda, ko bo dalech, bo pozabil

na Pepo, na vechno Pepo.«

 

In shel sem dalech, v Padovo. Elvira mi

je bila zelo vshech, mnogo manj teta,

stara in stroga gospa. In koliko rechi

me je lepa Elvira nauchila! Chrke

abecede in celo nekaj astronomije.

 

Njeno ime mi je ugajalo,

in njena soba, in njen parfum

po vrtnicah in grenkih mandljih. In

nekega vechera z okna, ki gleda na vrt,

slishim, da me nekdo kliche po imenu.

»Zdi se mi« - pravim - »zdi se mi,

da chujem glas moje trzhashke mame.«

 

 

Zid

zagledam in pleshoche sence, pa neko

senco, ki se nad mano sklanja in me

miri. Vrnil sem se v Trst; in lezhim

bolan v posteljici. A brzh ko ozdravim,

she vedno povprashujem po njej, po svoji

prijateljici. In ker vztrajam, me takoj

popeljejo k njej. Ni me vech prichakovala,

si mislim, moja dobra, moja zvesta

rednica. »O Berto, o Berto!« je vzklikala,

presrechna, in mi nalila belo kavo. Povedal

sem ji o vseh svojih napredkih. Potem, ko

me je – kot kakshno veliko tajno med

nama – vprashala, ali mi je dobro v Padovi,

ali mi je boljshe tam dol kot z mojo materjo,

sem ji rekel: »Bilo je lepo z Elviro, ampak

s tabo« – in sem jo prosil, naj se skloni k

meni, ker ji hochem to povedati na uho –

»s tabo je she lepshe.«

    Na svojo ljubo Itako

se Odisej verjetno ni srechnejshe vrnil od

mene, Berta iz Ulice del Monte. Dan

je bil jasen, blestech; v meni je ostal

kot vzorec vsakega srechnega dneva,

zhiva prispodoba sreche.

 

 

 

KOS

 

Mar je obstajal tisti svet, kamor se v sanjah

she vedno vracham, ki me v sanjah presune?

Seveda je obstajal. In v njem predvsem

moja mati in droben kos.

 

Njo komaj vidim. Bolj izstopata chrnina in

rumenina nekoga, ki je veselo pozdravljal

s svojim petjem (tako sem si predstavljal)

mene, ko sem ga zaslishal z ulice. Moja mati

je sedela, utrujena, v kuhinji. Samo zanj

je sekljala (tako sem si predstavljal) meso

in za mojo vecherjo. Noben drug pogled

ali ropot ga ni tako prijetno vzburil.

 

Med dechkom v kletki in zhuzhkojedom,

ki mu je kradel chrvichke z rok,

v tisti hishi, v tistem davnem svetu,

je bila ljubezen. In tudi nesporazum.

 

 

 

MARIZIN PORTRET

 

(Prof.. dr. Marinu Gopchevichu

- za neko njegovo intuicijo -

z iskreno hvalezhnostjo.)

 

Mariza je bolnicharka. Kot ptice

ima okrogle ochi;

vendar ne ve vech, kakshne barve. Modre

so ji nekoch napisali v osebno izkaznico,

drugich zelenkaste. In zato je zdaj v dvomih.

 

Mariza je bolnicharka in dobra

punchka. Nikoli si ni nashminkala obraza

in razkazuje se, kot jo je Bog hotel. Zdi se

kot brez sochutja do bolnikov, cheprav

skriva v prsih redko dragotino (v nashem

svetu najredkejsho) – srce.

 

Mariza je bolnicharka. Kot ptice

ima okrogle ochi, nekoliko

spreminjaste kot frnikole, s katerimi

se je chepe igrala pod kakshnim drevesom,

proti vashkim mulcem. Vechkrat je

izgubljala; jokala pa – pravi – ni nikoli.

 

 

 

STAREC IN FANTICH

 

Starec je imel rad dechka. On, otrok

– na pogled divji kot machek – se je

bal kazni zaradi skritih misli. Zdaj

pa dve stvari pustita v srcu sladko

sled: zhenska, ki svoj lahni korak

prvich uskladi s tvojim, in otrok,

ki ti zaupljivo, zato, da ga reshish,

polozhi rochico v dlan.

 

Tiranski najstnik z nebeshkimi ochmi,

razprtimi nad prepadom, je moledoval

od svojega prijatelja dolgo uspavanko.

Uspavanka je bila neka zgodba, ki z

redko ganjeno izkushenostjo je prodirala

v njegovo nenasitno mladost: kot dodatno

dobro in zlo. »Zdaj pa dovolj,« – se je na

vsem lepem oglasil – »ugasniva, spiva.«

In se je obrnil proti zidu. »Imam te rad,« –

je pristavil hip za tem – »ti si vedno dober

z mano, s tvojim otrochichkom.« In se je

takoj pogreznil v nemirno spanje. Starec,

z odprtimi ochmi, ni vech spal.

 

Pozabljiv, neobchutljiv, she vedno angelskih

potez. V svoji nestrpnosti, srce, ga ne

obsojaj. Pomisli: Sam je; ima tezhko

nalogo; zhivljenje ima, ne za seboj, pach pa

pred sabo. Ti, che moresh, podvizaj svojo

smrt. Ali o vsem tem ne razmishljaj vech.

 

 

 

OPCHINE 1947

 

Vrnil sem se letos poleti na Opchine.

Z menoj je bil mlad komunist.

Tito je razvidno pisalo na zidovih

mojega belega mesteca, tam spodaj.

 

V vecherni uri spominov sva sedela

v gostilni, ki me she danes razzhalosti,

che pomislim na natakarico, ki nama

je stregla z ubijalskim obrazom.

 

Dve stari judinji, trmasti letovishcharki,

jaz, oni fant smo she vedno govorili tam

gori po italijansko, med kamni in smreko.

 

»Po chrnem fashistu chrni far; to je Italija,

in ti to vesh. Potemtakem,« – je ponavljal

moj sodrug – »le po chem naj se nama tozhi?«

 

 

 

 

O AVTORJU

 

Umberto Saba (Saba je psevdonim, njegov pravi priimek je Poli) je bil rojen v Trstu leta 1883, umrl pa je v bolnishnici v Gorici 25. avgusta 1957. Potem ko je doshtudiral in v Salernu odsluzhil vojashki rok, je v Trstu odprl majhno antikvarichno knjigarno. Leta 1903 je izdal svoj pesnishki prvenec z naslovom Il mio primo libro di poesie. (Moja prva pesnishka zbirka). Tej sta sledili Poesie (Pesmi, 1911) in Coi miei occhi (S svojimi ochmi, 1912), ki pa v antologijski zbirki sploh nista omenjeni pod tema naslovoma, marvech sta vkljucheni deloma v Poesie dell’adoloscenza e giovanili (Mladostnishke in mlade poezije, 1900 – 1907), delno v Versi militari (Vojashki stihi, 1908), pa v Casa e campagna (Dom in podezhelje,1909 – 1910) in Trieste e una donna (Trst in zhenska, 1910 – 1912). Nato je izdal La serena disperazione (Vedri obup, 1920), Cose leggere e vaganti (Lahne in blodeche stvari, 1920), L'amorosa spina (Ljubezenski trn, 1921), Preludio e canzonette (Preludij in pesmice, 1923), Cuor morituro (Umirajoche srce, 1926), Preludio e fughe (Preludij in fuge, 1928), Il piccolo Berto (Mali Berto, 1929 – 1931), Parole (Besede, 1934), Mediterranee (Sredozemske, 1947), Uccelli – quasi un racconto (Ptice – skoraj povest, 1950-51). Verjetno sem spregledala kakshen naslov, saj bolj kot za zbirke gre vechkrat za cikluse. In vse te skupaj zbrane zbirke in zbirchice so se pochasi in druga za drugo prelivale v njegovo Pesmarico, ki je postajala postopoma zajetnejsha in je dozhivela tudi popravke in izboljshave. V teku let je teh ponatisnjebih Pesmaric izshlo zhe za njegovega zhivljenja najmanj dvoje in she nekaj po njegovi smrti. Leta 1961 je bila v njej zajeta zhe skoraj vsa njegova pesnishka produkcija. Prevedene pesmi so iz petega ponatisa antologijske zbirke Il canzoniere, 1900 – 1954 (Pesmarica, 1900 – 1954), ki je izshla kot obichajno s kronoloshko ureditvijo leta 2004 pri turinskem zalozhniku Giuliu Einaudiju ter z daljsho spremno besedo Nunzie Calmieri.

Pisal je tudi prozo: chlanke, epigrafe, recenzije, eseje, spomine, povestice in “krajshnice” (scorciatoie) pa premishljevanja, ki jih je sproti objavljal po revijah in chasopisih. In seveda kratki roman Ernesto (Ernest). Zdaj pa je vse to mogoche brati v debeli antologiji Tutte le prose (Vse proze), ki so izshle leta 2000 pri milanski zalozhbi Mondadori na biblijskem papirju na vech kot tisoch petsto straneh; tisoch sto enainsedemdeset strani za ponatis objavljenih proz, ostale pa za razne sezname – npr. izgubljenih ali neidentificiranih proz, pa za opise, razlage, dodatke.in pojasnila, bodisi izpod peresa samega pesnika ali urednika Arriga Stare, ki so po svoje nekakshno nadaljevanje literarnih proz in pesmi ter vechkrat she bolj zanimivo branje, ko zvesh za namechek she marsikaj, kar si prej spregledal ali bolj slabo razumel..

Letos, ob petdesetletnici smrti tega trzhashkega pesnika, mu je parmska univerza skupaj s fakulteto za arhitekturo in z denarno podporo dr. Paola Chiesija izdala sicer drobno, a luksuzno opremljeno in numerirano zbirko deloma she neobjavljenih kratkih pesmi z naslovom Intermezzo quasi giapponese - Estate 1927 (Skoraj japonski intermezzo - Poletje 1927), s fotokopijami Sabovega rokopisa in z reprodukcijami slikarja Filippa de Pisisa. Zbirko je uredila Maria Antonietta Terzoli.

 

 

Prevedla iz italijanshchine in pripravila zapis o avtorju Jolka Milich