Umberto Saba
PREMISHLJEVANJE
PREMISHLJEVANJE
Sinjina se preliva v modrino iz samih
zvezd. Ob oknu sedim in gledam,
gledam in poslusham; saj je v tem vsa
moja moch: gledati in poslushati.
Lune she ni, vzshla bo pozneje.
Danes so odprta neshteta okna
velikih hish, polnih preprostih
ljudi. In v meni se rojeva neka
resnica, ki jo je sladko spet izrechi,
ki bo osrechila tistega, ki jo bo slishal,
in veselila vsako stvar. Pravzaprav
bolj malo cenish, chlovek, stvari. Tvoja
svetilka, postelja, tvoj dom se ti zdijo
malo in chisto nepomembne rechi, saj ko
si se rodil, je bil zhe ogenj, bila je odeja
in za spanje zibelka, uspavanka pa, da si
lazhje zaspal. A kakshno prestano trpljenje,
in kako dolgo chasa je trajalo za tvoje
prednike, preden je nastala, med zvermi,
koliba; preden se je zvok spremenil v
uspavanko za otroka, beseda pa za tovarisha.
Koliko tisochletnih tegob, chlovek, za vsako
malo stvar, ki jo vzamesh in uporabljash
in je niti ne pogledash; saj ti srce ob njej
ne vztrepeta in tvoja roka ne vzdrhti,
zdelo bi se ti chisto odvech
pomisliti, da je sicer malo,
kar danes vrzhesh med odpadke,
a da ni dragulja, ki bi bil zate toliko vreden,
kolikor bi bile vredne nekoch tiste malenkosti.
Mesec je vzshel, medtem ko zvezde na
nebu zahajajo. Tam dol je ugasnila
rumena in kadecha se svetilka. Odbila
je ena. Petelin je zapel;
drugi so mu tu pa tam odgovorili.
KOZA
Govoril sem s kozo. Bila je
sama na travniku, privezana.
Sita trave, od dezhja
premochena, je meketala.
Tisto enolichno blejanje je bilo v sorodu
z mojo bridkostjo. In sem mu odgovoril,
sprva za shalo, nato ker je trpljenje vechno,
saj ima svoj glas in ga ne spreminja.
Zaslishal sem jechanje tega glasu
v osamljeni kozi.
V kozi s semitskim licem
sem chul, kako se pritozhuje vsakrshno gorje
in vse, kar zhivi.
TRST
Prehodil sem vse mesto.
Nato sem se povzpel na strmino,
sprva obljudeno, malo dlje samotno,
zapiral jo je zidek:
v kotichku chisto sam posedevam;
in zdi se mi, da – kjer se on koncha –
je konec mesta.
Trst ima nekakshno osorno
milino. Ko nam je vshech,
je kot oglat in snedast pobalin,
s sinjimi ochmi in prevelikimi rokami,
da bi podaril rozho;
kot ljubezen
z ljubosumnostjo.
S te strmine odkrivam vsako cerkev, vsako
njegovo ulico, ki pelje na nabito polno plazho
ali na grich, kjer se kamnitega
vrha oprijemlje zadnja hisha.
Okoli
vsake stvari krozhi
chuden zrak, tesnoben zrak,
rojstni zrak.
Moje mesto, ki je na vsaki strani zhivo,
ima kotichek, primeren zame, za moje
zhivljenje, zamishljeno in nevsiljivo.
STARO MESTO
Pogosto, ko se vracham domov,
zavijem po mrachni ulici starega mesta.
V kakshni luzhi se rumeno zableshchi kak
zharomet, mnozhica na cesti pa vrvi.
Tu med ljudmi, ki pridejo in grejo
iz gostilne domov ali v javno hisho,
kjer sta blago in chlovek le izmechek
velikega morskega pristanishcha,
spotoma prepoznavam neskonchnost
v vsej tej neznanski bedi.
Tukaj vlachuga in mornar, starec,
ki preklinja, zhenshchina, ki tezhi,
dragonec, ki sedi v prodajalnici
z ocvrtimi jedmi,
vihrava mladenka, ki nori
od ljubezni,
so vsi bitja zhivljenja
in trpljenja,
tako njih kot mene preveva Gospod.
Tu v druzhbi bednikov chutim, da postaja
moja misel najchistejsha prav tam, kjer
je ta neugledna ulica najsramotnejsha.
KAVARNA TERGESTE
Kavarna Tergeste, ob tvojih belih mizah
pijanec ponavlja svoje delirije; sam pa
na njih pishem svoje najbolj vesele pesmi.
Kavarna tatov, brlog razuzdank,
ob tvojih mizah sem muke pretrpel
in si v trpljenju zoblikoval novo srce.
Mislil sem: Ko se bom dodobra nauzhil
smrti in nicha, ki si ga v njej prerokujem,
mi bo sploh poplachano, da sem zhivel?
Velikodushno si ne upam, da bi se hvalil;
che pa je rojstvo napaka, she do svojega sovrazhnika
bi bil bolj prizanesljiv za she vechjo krivdo.
Ljudska kavarna, kjer sem nekoch skrival
svoj obraz, te zdaj ves radosten gledam.
Saj ti pobotash Italijana in Slovenca*
pozno ponochi, okrog tvojega biljarda.
* Op. prev.: Saba sicer pishe slavo (Slovan), a
takrat so v Trstu tako imenovali le Slovence.
O NEKEM SVOJEM OTROSHKEM PORTRETU
Kako lep si bil, o dechek, in kako
nas zhivljenje spreminja! Gledam te
v mornarski oblekci, naslanjash se na
naslikano ladjo in imash dobre in mile ochi,
skoraj zamaknjene v chudezh, v rahlo shtorasti
pozi skrajne predanosti in naivne zadrege.
Drugi chasi, dechek, drugachno obdobje!
Sedanjost je dolgchas, tozhi se mi le
po preteklosti; prihodnost pa mi grozi.
In vendar, ljubeznivi dechek, zhe ob pogledu
nate, na tvoje plave lase, na tvoje svetlo
chelo, odpushcham sebi in zhivljenju;
zhe res, da je lice spremenjeno, in da naju
lochijo bolechine in leta; toda v srcu,
to vem in chutim, sem she vedno isti otrok.
PROSHNJA MATERI
Mati, ki si zaradi mene
trpela
(na oknu je prepeval kos, dan je
zahajal, bolechina je bila tako ostra,
da sem klical smrt za oba),
mati,
she vcheraj pozabljena v grobu, danes
ponovno zhiva prisotnost,
ki privre z dna skoraj kot vodna
zhila, ki jo je silna moch dushila
in jo zdaj spretna ali neprevidna
roka ne zavira vech;
ves radosten slutim
tvojo vrnitev, mati moja, ki sem ti zadajal
bolechine kot vsak dober in ljubech otrok.
Pomirjena v meni, ponavljash stara
nekoristna svarila. Predstavljam si, da
prebivash v zelenem vrtu, kjer se s teboj
lahko spet pogovarja moja mlada dusha
in se nauzhije tvojega otozhnega obraza,
dokler si ne pozhge kril kot ob svetilki
metulj. To so sanje, zhalostne
sanje; in jaz to vem.Vendar bi rad dospel
tja, kamor si ti dospela, stopil noter,
kamor si ti vstopila
– sem tako vesel
in tako utrujen! –
rad bi se spremenil, o mati,
v grudico iz rodne prsti,
ki jo zemlja vsrka vase in iznichi.
SHTEDILNIK
Neskonchno sem hvalezhen zhivljenju,
ki je ohranilo vse te drage stvari;
ocean sladkosti, dusha moja!
O, kako je vse she na svojem mestu!
O, kako je vse na svojem mestu ostalo!
V veliki revshchini je tudi odreshitev.
Lepota rumene polente prevzame
moje ochi; srce se povzpne,
zaradi bolj skrivnostnih charov,
do skrajno mozhne obchutljivosti.
Ko bi le mogel, bi rad umrl tu, nekaj
me je sem nagonsko privleklo. Ob meni
brezskrbno vecherjata dva zidarja;
starchek pa, ki je zhe pouzhil brez vina svoj
obrok, se je vase pogreznil in na toplem,
ki mu dobro de, je kot novorojenchek v
materinem narochju. Podoben je morda
mojemu potepushkemu ochetu, ki ga je
moja mati klela; zaprepaden otrok pa jo je
poslushal. Pochutim se blizu svojega izvira;
zdi se mi, che se ne motim, kot da sem se
vrnil v svoj domachi kraj;
k ljudem, kjer umiram in kjer sem se rodil.
BILO JE
Stalo je, nekoliko v senci, ognjishche; imelo je
vsenaokrog bakreno posodje. Nad njim
se je sklanjala mati s pihalnikom
in utrinjale so se iskre.
Stala je na sredi miza, nanjo pa
je stara zhenska odlagala nakupljeno.
Kuhinjski valjar je okroglasto raztezal
vlecheno testo.
Stala je, zeleno pobarvana, velika gajba,
in kokosh na prostosti je brskala.
Dva shkafa, tam gor, zvrhano polna,
sta odsevala predmete.
Stal je, nezazhelen v tem kraju, dechek.
Njegovi upi skupaj z iskrami
ognjishcha so se vzdigovali.
Nekaj jih je – glej! – ostalo.
PEPIN SIN
Lastovke
so naredile gnezdo ob hishici,
kjer me sprejme ona, ki me chaka vsako
nedeljo zvecher; s smehljajem na starem
pegavem in zgubanem licu, ki je samo
meni sladak.
Sprejme me, kot je sprejemala otroka,
ko se je blazheno vzpenjal do uboge
hishe svoje dojilje. Za dechka je bila
kot raj, in je she vedno raj za chloveka, ki
se spopada z zhivljenjem. Na mizo prinese
pogreto vecherjo; dolgo govori o tem, kar
je zhivo samo za naju; pove mi, kako sem,
po smrti njenega edinega sina, zasedel
njegovo mesto, in kako je trpela, ko
sem ji tudi jaz ushel, ne po njeni krivdi,
nekega dne kot ukraden.
Ljubecha mati ga je ukradla njej, po treh
letih, na vsem lepem. Prepozno – si
pravim – medtem ko se spushcham dol
po dolgem drevoredu, ki me spet
pelje v vrvezh. Svezhina, neznana drugim
treznim smrtnikom, mi s solzo orosi
lice, naredi me med najstniki in fantichi
njihovega otozhnega in osamljenega
vrstnika. Po nekem novem svetu tavam;
kar je bilo na dnu bridkost, se spremeni
na povrshini v veselje.
ODHOD IN VRNITEV
Po ochetu
Srbu, v Srbiji se je rodila. In je imela v Padovi
lepo gosposko hisho.
Nekega dne
je rekla moja mati: »Ko bi poslala Umberta
k teti Stellini in k Elviri? Morda,
ko se povrne, me bo konchno vzljubil.
Morda, ko bo dalech, bo pozabil
na Pepo, na vechno Pepo.«
In shel sem dalech, v Padovo. Elvira mi
je bila zelo vshech, mnogo manj teta,
stara in stroga gospa. In koliko rechi
me je lepa Elvira nauchila! Chrke
abecede in celo nekaj astronomije.
Njeno ime mi je ugajalo,
in njena soba, in njen parfum
po vrtnicah in grenkih mandljih. In
nekega vechera z okna, ki gleda na vrt,
slishim, da me nekdo kliche po imenu.
»Zdi se mi« - pravim - »zdi se mi,
da chujem glas moje trzhashke mame.«
Zid
zagledam in pleshoche sence, pa neko
senco, ki se nad mano sklanja in me
miri. Vrnil sem se v Trst; in lezhim
bolan v posteljici. A brzh ko ozdravim,
she vedno povprashujem po njej, po svoji
prijateljici. In ker vztrajam, me takoj
popeljejo k njej. Ni me vech prichakovala,
si mislim, moja dobra, moja zvesta
rednica. »O Berto, o Berto!« je vzklikala,
presrechna, in mi nalila belo kavo. Povedal
sem ji o vseh svojih napredkih. Potem, ko
me je – kot kakshno veliko tajno med
nama – vprashala, ali mi je dobro v Padovi,
ali mi je boljshe tam dol kot z mojo materjo,
sem ji rekel: »Bilo je lepo z Elviro, ampak
s tabo« – in sem jo prosil, naj se skloni k
meni, ker ji hochem to povedati na uho –
»s tabo je she lepshe.«
Na svojo ljubo Itako
se Odisej verjetno ni srechnejshe vrnil od
mene, Berta iz Ulice del Monte. Dan
je bil jasen, blestech; v meni je ostal
kot vzorec vsakega srechnega dneva,
zhiva prispodoba sreche.
KOS
Mar je obstajal tisti svet, kamor se v sanjah
she vedno vracham, ki me v sanjah presune?
Seveda je obstajal. In v njem predvsem
moja mati in droben kos.
Njo komaj vidim. Bolj izstopata chrnina in
rumenina nekoga, ki je veselo pozdravljal
s svojim petjem (tako sem si predstavljal)
mene, ko sem ga zaslishal z ulice. Moja mati
je sedela, utrujena, v kuhinji. Samo zanj
je sekljala (tako sem si predstavljal) meso
in za mojo vecherjo. Noben drug pogled
ali ropot ga ni tako prijetno vzburil.
Med dechkom v kletki in zhuzhkojedom,
ki mu je kradel chrvichke z rok,
v tisti hishi, v tistem davnem svetu,
je bila ljubezen. In tudi nesporazum.
MARIZIN PORTRET
(Prof.. dr. Marinu Gopchevichu
- za neko njegovo intuicijo -
z iskreno hvalezhnostjo.)
Mariza je bolnicharka. Kot ptice
ima okrogle ochi;
vendar ne ve vech, kakshne barve. Modre
so ji nekoch napisali v osebno izkaznico,
drugich zelenkaste. In zato je zdaj v dvomih.
Mariza je bolnicharka in dobra
punchka. Nikoli si ni nashminkala obraza
in razkazuje se, kot jo je Bog hotel. Zdi se
kot brez sochutja do bolnikov, cheprav
skriva v prsih redko dragotino (v nashem
svetu najredkejsho) – srce.
Mariza je bolnicharka. Kot ptice
ima okrogle ochi, nekoliko
spreminjaste kot frnikole, s katerimi
se je chepe igrala pod kakshnim drevesom,
proti vashkim mulcem. Vechkrat je
izgubljala; jokala pa – pravi – ni nikoli.
STAREC IN FANTICH
Starec je imel rad dechka. On, otrok
– na pogled divji kot machek – se je
bal kazni zaradi skritih misli. Zdaj
pa dve stvari pustita v srcu sladko
sled: zhenska, ki svoj lahni korak
prvich uskladi s tvojim, in otrok,
ki ti zaupljivo, zato, da ga reshish,
polozhi rochico v dlan.
Tiranski najstnik z nebeshkimi ochmi,
razprtimi nad prepadom, je moledoval
od svojega prijatelja dolgo uspavanko.
Uspavanka je bila neka zgodba, ki z
redko ganjeno izkushenostjo je prodirala
v njegovo nenasitno mladost: kot dodatno
dobro in zlo. »Zdaj pa dovolj,« – se je na
vsem lepem oglasil – »ugasniva, spiva.«
In se je obrnil proti zidu. »Imam te rad,« –
je pristavil hip za tem – »ti si vedno dober
z mano, s tvojim otrochichkom.« In se je
takoj pogreznil v nemirno spanje. Starec,
z odprtimi ochmi, ni vech spal.
Pozabljiv, neobchutljiv, she vedno angelskih
potez. V svoji nestrpnosti, srce, ga ne
obsojaj. Pomisli: Sam je; ima tezhko
nalogo; zhivljenje ima, ne za seboj, pach pa
pred sabo. Ti, che moresh, podvizaj svojo
smrt. Ali o vsem tem ne razmishljaj vech.
OPCHINE 1947
Vrnil sem se letos poleti na Opchine.
Z menoj je bil mlad komunist.
Tito je razvidno pisalo na zidovih
mojega belega mesteca, tam spodaj.
V vecherni uri spominov sva sedela
v gostilni, ki me she danes razzhalosti,
che pomislim na natakarico, ki nama
je stregla z ubijalskim obrazom.
Dve stari judinji, trmasti letovishcharki,
jaz, oni fant smo she vedno govorili tam
gori po italijansko, med kamni in smreko.
»Po chrnem fashistu chrni far; to je Italija,
in ti to vesh. Potemtakem,« – je ponavljal
moj sodrug – »le po chem naj se nama tozhi?«
O AVTORJU
Umberto Saba (Saba je psevdonim, njegov pravi priimek je Poli) je bil rojen v Trstu leta 1883, umrl pa je v bolnishnici v Gorici 25. avgusta 1957. Potem ko je doshtudiral in v Salernu odsluzhil vojashki rok, je v Trstu odprl majhno antikvarichno knjigarno. Leta 1903 je izdal svoj pesnishki prvenec z naslovom Il mio primo libro di poesie. (Moja prva pesnishka zbirka). Tej sta sledili Poesie (Pesmi, 1911) in Coi miei occhi (S svojimi ochmi, 1912), ki pa v antologijski zbirki sploh nista omenjeni pod tema naslovoma, marvech sta vkljucheni deloma v Poesie dell’adoloscenza e giovanili (Mladostnishke in mlade poezije, 1900 – 1907), delno v Versi militari (Vojashki stihi, 1908), pa v Casa e campagna (Dom in podezhelje,1909 – 1910) in Trieste e una donna (Trst in zhenska, 1910 – 1912). Nato je izdal La serena disperazione (Vedri obup, 1920), Cose leggere e vaganti (Lahne in blodeche stvari, 1920), L'amorosa spina (Ljubezenski trn, 1921), Preludio e canzonette (Preludij in pesmice, 1923), Cuor morituro (Umirajoche srce, 1926), Preludio e fughe (Preludij in fuge, 1928), Il piccolo Berto (Mali Berto, 1929 – 1931), Parole (Besede, 1934), Mediterranee (Sredozemske, 1947), Uccelli – quasi un racconto (Ptice – skoraj povest, 1950-51). Verjetno sem spregledala kakshen naslov, saj bolj kot za zbirke gre vechkrat za cikluse. In vse te skupaj zbrane zbirke in zbirchice so se pochasi in druga za drugo prelivale v njegovo Pesmarico, ki je postajala postopoma zajetnejsha in je dozhivela tudi popravke in izboljshave. V teku let je teh ponatisnjebih Pesmaric izshlo zhe za njegovega zhivljenja najmanj dvoje in she nekaj po njegovi smrti. Leta 1961 je bila v njej zajeta zhe skoraj vsa njegova pesnishka produkcija. Prevedene pesmi so iz petega ponatisa antologijske zbirke Il canzoniere, 1900 – 1954 (Pesmarica, 1900 – 1954), ki je izshla kot obichajno s kronoloshko ureditvijo leta 2004 pri turinskem zalozhniku Giuliu Einaudiju ter z daljsho spremno besedo Nunzie Calmieri.
Pisal je tudi prozo: chlanke, epigrafe, recenzije, eseje, spomine, povestice in “krajshnice” (scorciatoie) pa premishljevanja, ki jih je sproti objavljal po revijah in chasopisih. In seveda kratki roman Ernesto (Ernest). Zdaj pa je vse to mogoche brati v debeli antologiji Tutte le prose (Vse proze), ki so izshle leta 2000 pri milanski zalozhbi Mondadori na biblijskem papirju na vech kot tisoch petsto straneh; tisoch sto enainsedemdeset strani za ponatis objavljenih proz, ostale pa za razne sezname – npr. izgubljenih ali neidentificiranih proz, pa za opise, razlage, dodatke.in pojasnila, bodisi izpod peresa samega pesnika ali urednika Arriga Stare, ki so po svoje nekakshno nadaljevanje literarnih proz in pesmi ter vechkrat she bolj zanimivo branje, ko zvesh za namechek she marsikaj, kar si prej spregledal ali bolj slabo razumel..
Letos, ob petdesetletnici smrti tega trzhashkega pesnika, mu je parmska univerza skupaj s fakulteto za arhitekturo in z denarno podporo dr. Paola Chiesija izdala sicer drobno, a luksuzno opremljeno in numerirano zbirko deloma she neobjavljenih kratkih pesmi z naslovom Intermezzo quasi giapponese - Estate 1927 (Skoraj japonski intermezzo - Poletje 1927), s fotokopijami Sabovega rokopisa in z reprodukcijami slikarja Filippa de Pisisa. Zbirko je uredila Maria Antonietta Terzoli.
Prevedla iz italijanshchine in pripravila zapis o avtorju Jolka Milich