Revija SRP 83/84

Rosemarie Schulak

 

SPOMINI NA PIRAN

(Erinnerungen an Piran)

 

 

Plavalka

(Die Schwimmerin)

 

Iz vode dvignjeni lasje

k obrezhju od nikogar. Molk

je molk oglushelega kamenja

 

Od dalech samo shepet shkoljk v ushesu

in sol, ki she peche na ustnicah

pena pred chelom, mokri lesk kolena

 

Zahrbtnost sploh ni odstranjena

iz chrnikasto lisastih globin –

Le kam se naj obrnem, kam?

 

 

 

 

Subaquatic. Rimska cesta

(Subaquatic. Römische Straße)

 

V koprenah sivozelenkastega mraka sledi

chloveshke roke. Spodaj v bledi hladni svetlobi

se ovijajo trave, trepetajo

sence zibajochih se cholnov. Povej, ali ribji zarod

ne bezhi pred roparskim gobcem hitreje?

 

Fuga na fugi ena na drugi –

Kot vedno pochivajo mogochni kvadri

obrashcheni s halogami. In mimo hitijo

grive na zasluteni progi vozhenj

Drgetajo repi dirkajochih konj

 

Se lesketajo tam chelade? Se belo svetijo chrepinje

se poganjajo kolesa skozi motne vode

polzijo skozi uho stari napevi?

Toda lupine shkoljk na mahovitih robovih

ohranjajo dedishchino, izprichujejo resnichno

 

Choln se neslishno obracha. Trikrat obkrozhi

tochko, kjer je mala Lavinia

zrla za svojim najdrazhjim – »Moj Decij!« –

in se je njeno ihtenje slishalo she sedem cipres naprej

ker je tako bridko jokala

 

 

 

 

Cheri. Spomini na Piran

(Klippen. Erinnerungen an Piran)

 

Morje, nastalo kot drugachen svet

uganka iz njegovih zamolklih globin

Biti skrivnost svoji zakritosti

se tu razkrije na svojevrsten nachin, medtem

ko se tisto, kar nam je znano, razpusti kot pena na soncu,

kot vodena belina in ostane nedoumeto

 

To pride in gre in ne miruje, se vechno giblje

razzharjeno od opoldanske svetlobe kot zrcalna slika

nedostopnega neba, voda –

oprijemajoch se cheri, krhkih skal

sem na majavih nogah, unichljiva kot

posamezna med posameznimi, jaz –

 

Figovec ima svoje korenine v kamenju

Deblo granatnega jabolka stoji

v trdni zemlji in vsiljuje na ustnice gostu

ki se she ni razgledal po cvetju

sladko poplavo zrelega vonja –

zeleni lovor hladi veke

 

Med trtnim vitjem se nenadoma v vetru

vrtijo krogi svetlobe. Pasijonka zre nate

iz solznih ochi, mlechnobelo

vijolichasto, kjer se mirno med slapovjem

vrtnichnega grmichevja pomika krn cholna

se odpre pogled v zhelezne daljave

 

Dalech zunaj so se zapisala jadra v modrino. Pisava

z oshiljenimi koti. Poganjajo se in vrtijo

in sunki vetra in ples valov jih dvigajo –

Morda je tako, da tam kjer se volja in pogum

zdruzhita proti silam, ki jima nasprotujejo

vchasih vendar zmaga, kdor tvega

 

Zvecher potem kruh in vino. Polne sadezhe

ponuja v strogi roki krilatec

s vsevednim obrazom. Ne tehta, daje

deli zalogo, ki ti jo je pristavil

neki Vechni. In tako naj bo zahvala rek

ki je zapoved usihajochemu glasu –

 

Pot se vleche strmo navzgor, in kamen in stopnice

preizkushajo srce. Zakaj nich ni prihranjeno

tistemu, ki si je svoj kraj izbral na skalah

razumevanje si zazheli v globinah Ilirije –

Sanje poplacha z znojem in z bolechinami

Kdor je vseeno tvegal, si tu odpochije. In ostane –

 

 

 

 

Z nakupovalnimi kosharicami

(Mit Einkaufskörben)

 

Divje in spremenljivo

se odvija nemi film Zgodovina

Brez besed stojimo tu

 

Trezno, ne da bi trenil

odvrzhesh tovor. Chakash

ishchesh znamenje

 

 

 

 

Postoj!

(Verweilen)

 

Odtis mojih prstov

v pesku. Vdolbine

ostanejo. Ni vetra, ne dezhuje

 

Trenutek. Tishina besede

v ustih in vir milosti

bo v blagor mojemu jutru

 

 

 

 

Igra s shtevili

(Zahlenspiel)

 

Prestrasheni zaradi skrivnosti shtevila

trepetajo zlogi, premaknejo se

V sanjah jih neprestano obracham

zaman ishchem, kar naj bi nashla

 

Zjutraj shtejem krizhe

na nadprazhju, opazujem machko

ki tako zanesljivo lazi po divjini –

ne tolazhi jih, ostani hladna

 

Shele pozneje se stvari mirno dotaknejo

moje roke, kot izgubljena znamenja

ob tiktakanju ure. – Pet. Sedem –

Enajst. Toda potem: skushnjava s Sedemnajst

 

 

 

 

Trije haikuji

(Drei Haiku)

 

Nizko visi shchip

in machke stokajo –

Morje se lesketa in molchi

 

– – –

 

Prepevajoche dekletce

prepodi kacho v travi

in poskakuje pojoch naprej

 

– – –

 

Kaj zhene moje jadro

tako zagotovo skozi modrino?

Kaj se ni veter polegel?

 

 

 

 

Burja

(Bora)

 

S krasa nenadoma udari burja

tuli in drvi navzdol

chez morje

 

Na svetlih chereh

osat in zhajbelj,

prevetrena z melanholijo

 

 

 

 

Polzh

(Die Schnecke)

 

Morsko dno. Vijugaste

razsezhnosti bivanja

umaknjene vase

 

Polzheva bela slina

skozi milijone let vedno

ta ista slika

 

Okamenel lezhi

negiben in brez upanja

v moji topli roki –

 

 

 

 

Mesechina

(Mondlicht)

 

Na chrni vodi shari

mesec po chrepinjah razdrobljene svetlobe

 

Zakrite resnichnosti sejejo

nezaupanje v stare misli

 

Iz njih, iz nujnosti

iz bolechine mi konchno nastane oblika

 

 

 

 

Skok chez senco

(Der Schattensprung)

 

Mesec na oljki

rishe blede tanchice skozi travo

Rosa se bleshchi

 

Tedaj skochish chez

lastno senco. Slepa

skochish v svetlobo

 

 

 

 

Chuden gost

(Seltsamer Gast)

 

Modrovijolichasto: Povej

od kod imash te vmesne odtenke

           sredi jasnega dne?

 

Temen, zakrit s trepalnicami

chudno molchi vame

           dolg spomin

 

mi zakrije opoldansko svetlobo

in kava ima grenak okus

kot da bi bila zadnja

 

 

 

 

Dezh

(Regen)

 

Nekaj se je nashlo. Iz temne razpoke

chasa se dviga potopljeno, in spet

jochejo trave in cvetlice zaradi

bremena tega sveta, in zemlja to sprejme

 

Tostran in onstran grobov veje vonj

poletnega cvetja, zhalujochih vrtov

Tiho dihajo hribi, in njihovo petje

pritiska obtozhujoche vse do mojega okna

 

In prebudi s svojim dihom v meni stavke

tako se moja ljubezen ne more izgubiti –

Che vrabchji zarod cheblja po dolgi nochi

se je nekaj reshilo v mojo roko –

 

 

 

 

Notturno Piran

 

Vzdihi vode pod trgom

ki se ne razodene

Kaj kljub temu govori? Prochelja

 

Srce tega mesta zveni

z zhalostinko rib

z machjimi kriki pri ljubljenju –

 

Izgubljeno stopajo

zacharani, z zachudenjem

krozhijo okrog marmornega kolobarja

 

Zgoraj pojo zvezde

Z violinskim lokom

se mojster Tartini dotika zraka

 

 

(Iz she neobjavljene nove pesnishke zbirke)

 

 

 

 

 

O AVTORICI

Avstrijska pesnica Rosemarie Schulak se je rodila leta 1933 v Poysdorfu v Spodnji Avstriji. Na Dunaju je shtudirala pedagogiko in umetnostno zgodovino in shtudij zakljuchila z doktoratom. Do leta 1989 je delovala kot pedagoginja, vendar se je ves chas posvechala tudi literarnemu ustvarjanju. Med drugim je chlanica avstrijskega centra PEN in Avstrijske pisateljske zveze. Objavila je vech pesnishkih zbirk. Na njeno pesnjenje je med drugim vplivala japonska literarna tradicija, na primer kratka pesnishka oblika haiku. Prichujochi teksti so izbrani iz njene nove, she neobjavljene pesnishke zbirke, ki je nastala po avtorichinem nedavnem obisku Slovenije in po bivanju v Piranu.

 

 

Prevod iz nemshchine in zapis o avtorici Lev Detela