Revija SRP 83/84

Matjazh Jarc

 

MODRO IN RDECHE

 
 
Sibila
 
Na svili vetra valoví in sanja
izvir, ki sinjo luch iz njega pije,
lepote zven iz chiste harmonije,
iz vode ogenj, vechnost iz spoznanja.
 
Na niti bele niza si planete,
da v njen pogled po krozhnicah zdrsijo
skoz svetle vdihe v chrno galaksijo,
kjer spi prihodnost, njeno mrtvo dete.
 
Na zadnji barki plove iz resnice
v besede moch zavezana Sibila,
ki je v deveti knjigi utonila,
kot pojejo o njej nevidne ptice.
 
 
 
 
Boginja usode
 
Zacharaj me, odpelji me na pot usodno,
tja, kjer je cilj nejasen, meni nepoznan,
tja, kjer bo vsako lazhno upanje brezplodno,
kjer bo nevidna kri odtekla iz teh ran
 
in nich ne bo svetlobe bele pordechilo,
zaman bo padal chrni dezh nad mirni kraj,
srce ne bo sanjarilo in se slepilo
in misel sprashevala vech ne bo, zakaj,
 
le senca s tabo bo drsela brez imena,
drhtela v zraku kakor mlechni soj nochi,
kot srechna pesem v duhu vechnega refrena
ljubezen bo zharla dnevu iz ochi.
 
Je to moj sen, so moja zamegljena zrenja
nad mesto, ko zacharano zasije v dan,
je to ta sla, ki v meni zhge od hrepenenja,
moj chut, namesto bogu, tebi darovan?
 
Ne vem, zakaj razvnemash svetlo moch veselja,
razzharjash v meni to chrnino tezhkih zmot,
zakaj prav ti si moja zadnja tiha zhelja,
edina, ki poznash edino pravo pot.
 
 
 
 
V odprti in voljni globini odmeva
 
V odprti in voljni globini odmeva
ljubezenski krik, se odbije od dna
in shine v vishave, pod brezno neba
izgine v minevanju zadnjega dneva
 
prihodnost neznana, nevidna mineva
pod kamnom modrosti zachne in koncha
se bivanje dushe, esenca duha
ki pesem visoka ga vechno opeva
 
razbeljenih kamnov pod skorjo ledeno
bo luch presijala kristale nochi
in s kljuchem odprla bo pot zamegljeno
 
ki vodi v tolmune blestechih ochi
in nich ne bo mrtvo in nich izgubljeno
izginilo bo samo to, chesar ni.
 
 
 
 
razorana srecha
 
slani kruh te jem in pijem te kot vino
lesk nochi se svetim v siju tvojih las
vetra shum vrshim iz tebe tihi glas
rdechi pajek vate pletem pajchevino
 
silnih chustev tok vrtinchim te v globino
vroch objem zapletam te pod mehki pas
sinja vechnost vzpenjam se s teboj nad chas
nad zharenje sonca in nad mesechino
 
sladka sanja sem brez konca vpeta vate
strast peklenska v tebi blazna hrepenim
zhgem ljubezen nore barve sinjezlate
 
mavrica te v izobilju zadushim
ko izgovorim, da izgorevam zate
razorana srecha v tebi se rodim
 
 
 
 
potem
 
potem, ko se bosh raztopila
prelestna vsa na vlazhni svili
in te bo vzela vase sila,
ko angeli te bodo pili
in te bo jedel mesec rdechi
kot da sesa krvavo mleko
razblinjal te planet vrtechi
v nebo in te razpenjal preko
teh zvezdnih cest bo v daljne kraje,
ko bosh lebdela in hlapela
v nevidne kapljice ozheta,
 
sladkost vijolichnega sija
iz tebe sinja bo blestela,
v koprene svetle bo odeta
pod charnim svodom galaksija
globoko v tebi izgorela
 
 
 
 
modro in rdeche
 
tiho metuljeva krila shumijo
v gladini ochesa se gleda nebo
nad njim se vijolichna vrata odpro
tishina odene se v melodijo
 
na modrem oboku sanje vzdrhtijo
poljubi zardeli talijo telo,
mehchajo si pot, koprnijo nad njo
v ritmu vijolichnem vanjo zdrsijo
 
nezhna modrina se v ognju razzharja
ko vanjo utaplja se rdechi kristal
zasije v globini vijolichna zarja
 
razlije rdechino do zadnjih obal
vechnosti modre, kjer brez gospodarja
kraljuje nad morjem vijolichni val
 
 
 
 
psiha
 
chutish, zakaj se bosh v mehkih dlaneh raztopila
in se povzpela v vishavah na shumni zefir
v kozhi iz vonja bo bezhal tvoj vlazhni nemir
ko te zajela v vrtinec bo angelska sila
 
z blazhenim duhom ti segel bo v dusho globoko
s strelico charno predrl bo tvoje srce
angel, ki smrtno oko videti ga ne sme
nezhni trepet le zachuti lahko ga pod roko
 
s krili gasil bo dotikov nevzdrzhne plamene
skrite poti si utrla drazhljiva bo dlan
ko se bo v tebi talil, oslepela bosh zanj
s tabo neviden bo tonil v tkanine svilene
 
a ko nekoch ti odprla ochi bo omama
da tvoj pogled bi v nasladi po njem zadrsel
se bo razblinil v prozoren, modrikast odsev
ti pa za vedno brez njega ostala bosh sama.