Revija SRP 83/84

Marko-Mitja Fegush

 

 

PO SLEDEH ARHITEKTURNE IN LIKOVNE DEDISHCHINE PLEMENITIH AUERSPERGOV

Ob Trubarjevi 500-letnici poizvedujemo po usodi arhitekturne in likovne dedishchine Auerspergov,
podpornikov Trubarja in njegovega kroga slovenskih reformatorjev

 

 

PRENOVA PALACHE AUERSPERGOV ZA LJUBLJANSKI MESTNI MUZEJ

 

Dunaj, Ljubljana, Turjak, Pajkovo … Nemajhno presenechenje prinasha razstava v prizidku ljubljanske Narodne galerije, ki razshirja pogled na delo vodilnega srednjeevropskega klasicista med slikarji Franca Kavchicha (Caucig; Gorica 1762 – Dunaj 1828), slovenskega rojaka in svetovno znanega pedagoga dunajske likovne akademije. Razstava nudi pregled njegovega slikarskega opusa v oljni tehniki iz galerijskih zbirk in depojev ter omogocha vpogled v izvrstno ohranjene stenske slikarije, freske Auerspergove palache na Dunaju. Pri tem nas opozarja na aktualna vprashanja povezanosti velikih galerijskih dogodkov v chasu, ko smo politichno in gospodarsko zhe vkljucheni v evropske tokove, vendar she ne zmoremo vechjih kulturnih izmenjav tudi na likovnem podrochju. Narodna galerija in njeni sodelavci so v tem pogledu dobrodoshle izjeme.
 
Tudi palacha Auerspergov v Ljubljani ima poseben pomen za slovensko kulturo, na kar velja opozoriti zlasti ob aktualni Trubarjevi obletnici v letu 2008.
Rojstno mesto protestantizma je Luthrovo mesto Wittenberg, kjer je na takratni artistichni (filozofski) akademiji shtudiral Adam Bohorich. Na Sashko se je vrnil leta 1583, ko je skupaj z Lenartom Mravljo, Adamom Bohorichem mlajshim in Janom Znojilshkom pripravil vse potrebno za tisk slovenskega prevoda Biblije in svoje slovnice v latinshchnini, znane kot Zimske urice proste o latinsko-kranjski pisavi.
Zgodovinarji so zhe zdavnaj pritrdili tezi, da je Luthrovo protestantsko gibanje, ki je, che zhe ne prekinilo, vsaj razrahljalo dominacijo Rima, imelo soglasno podporo predvsem pri takratnih sashkih knezih in razumnikih.
Podobno velja tudi za razmere v tedanjih dezhelah Kranjski, Shtajerski in na Koroshkem. Med pomembnimi plemishkimi druzhinami je bil zelo vpliven knez Auersperg in njemu se krog slovenskih reformatorjev lahko zahvali za zashchito pred pogromi, saj so se pred begom v tujino skrili na Turjaku in na odmaknjenem gradichu Pajkovo, dokler ni knez moral na Dunaj, kjer je sklonil glavo in se odrekel novemu nauku, sicer bi izgubil privilegije.
Dogodki novejshe zgodovine dedishchini Auerspergov niso bili naklonjeni. Palacho v Ljubljani v Turjashki ulici so leta 1937 morali prodati takratni mestni obchini. V njej so se naselile mestne sluzhbe, v pritlichju je imel pisarno ljubljanski sholski naduchitelj, moj ded pesnik Fran Lochnishkar, v drugih delih palache pa se je postopoma formiral mestni muzej, ki je zbiral in ohranjal del mestu dodeljene zapushchine kranjskih stanov, mestno arhivsko gradivo in arheoloshko gradivo, izkopano med obema vojnama. Po drugi svetovni vojni se je ponovno formirani mestni muzej ob novih nalogah znashel v prostorski stiski, del palache je zasedla Slovanska knjizhnica, del pa stanovanja. Palacho so hkrati uporabljali za razstavno dejavnost in za muzealsko sluzhbo she potem, ko je muzej v blizhnji hishi pridobil dodatne prostore za svoj informativni center in razstave.
 
Auerspergova palacha je pred zadnjo, zelo radikalno rekonstrukcijo skrivala sprimek vechjega shtevila gradbenih faz, ki so skozi njeno stavbno zgodovino tako odlichnostni preplet slogovno raznolikih prostorskih in oblikovalskih reshitev kakor tudi poenotenje zunanje podobe palache z enovito barokizacijo. Raziskave so deloma pritrdile dosedanjim ugotovitvam o razvoju srednjeveshke Ljubljane, deloma pa so jih dopolnile z novimi najdbami. Ob ugotovljeni varchnosti pri uporabi prostora z znachilno parcelacijo se je poleg dragocenih najdb pokazalo, da je bilo ohranjanje dobro zgrajenih prvin stavbarstva vodilo in primarna vrednota.
Radikalnejshi urbanistichni in gradbeni posegi so bili domena gradbenih aktivnosti po vechjih naravnih katastrofah, kot sta bila potresa v letih 1511 in 1895 ter vech pozharov. Ti so unichevali predvsem lesene stavbe in lesene dele stavb.
Geneza spremenjene stavbne strukture je rezultat temeljitejshih raziskav, tako zgodovinskih in arheoloshkih kot stavbnozgodovinskih. Zgodovinski okvir in usodne dogodke rodu Auerspergov je zanimivo opisal Urosh Lubej pod naslovom Auerspergi in njihova grofovska palacha v Ljubljani.
 
Danashnja podoba palache se je izoblikovala iz potreb in predstav Mestnega muzeja. Tako je bila ob koncu osemdesetih let nadzidana, nadgrajeno je bilo podstreshje in spremenjen naklon in vishina strehe, vse po nachrtih arhitekta Marjana Lobode. Chez poletje leta 1991, v chasu vojne za Slovenijo, pa je skupina Ulrih & (Fegush, Ulrih in Zidar) po smernicah spomenishke stroke obnovila zunanji plashch (fasado in vence) palache.
Zadnjo, radikalno rekonstrukcijo in programsko prenovo Auerspergove palache je omogochila izselitev Slovanske knjizhnice in stanovalcev. Za pridobitev idejne reshitve muzeja je bil razpisan javni natechaj. Izbrana natechajna reshitev naj bi uposhtevala spomenishko varstvene smernice, izdelane na podlagi arheoloshkih izkopavanj in sondiranj, ki jih je opravil restavrator Veljko Toman.
Ta reshitev je v dvorishchni prostor umeshchala novo, obsezhno prostorsko spiralo, ki naj bi kot komunikacijsko jedro in motiv povezovala nadstropja palache v skupno oz. integrirano celoto.
Ideja, ki je bila odlochilna za nadaljnjo projektno obdelavo, je bila kasneje spremenjena, njen ostanek (inkremen) pa je razviden z realiziranim segmentom prostorske vijachnice, ki se v zavoju podobni obliki naslanja na dvorishchno pozharno steno muzeja.
Celota deluje nedokonchano, na vhodu sta ostala titana (kopiji iz semenishcha), dostopna avla z nichimer ne izkazuje karakterja stavbe in muzeja (mestni muzej). Izginila sta duh in predstava o stavbi kot zgodovinski razsezhnosti, nikjer ni sledu o zgodovini njenih nekdanjih prebivalcev, plemenitih Auerspergov.
Objekt je s prenovo sedaj mogoche bolj zashchiten pred potresom, je pa energetsko potraten in s tem nefunkcionalen. Vse podstreshje zasedajo pisarne, kjer so predmeti obdelave in kustosi izpostavljeni nihanjem temperature in vlage. Oblikovanje notranjshchine je uniformno, detajli so nerazumni, poti po muzeju  nasprotujejo nachelu »bihevioristichnega« gibanja, svetloba je kontrastna (hitre spremembe temnih in svetlih ter osvetljenih delov so za muzej nezazhelene), tlaki so raznovrstni (tako hladni kot topli, a nerazlochni). Barvno je muzej v bistvenih delih monohromatsko zasnovan in odbijajoch, poudarki pa so krichechi.
 
Osnovni vrednostni kriteriji za programsko prenovo Auerspergove palache kot zgodovinske stavbe so zanikani, opushchena je prostorska imaginacija, prostorsko kontrastiranje je izgnano iz stavbne strukture.
Notranja obdelava omogocha postavitve razstav, a prostori so brezdushno nanizani, povezave ne uposhtevajo logike notranje razporeditve oz. tistega » geniusa loci« ki je poganjal take arhitekte, kot so bili Plechnik, Bitenc, Valentinchich, Jugovec ter Boris in Jurij Kobe, v zavetje nashega, neredko tudi protestansko logichnega in predirnega duha, ishchochega harmonijo, ki ni le pozunanjena …
 
Trubarjeva obletnica je prilozhnost tudi na podrochju obnavljanja arhitekturne dedishchine, predvsem pri dokonchanju obnove Turjashkega gradu in restitucije Pajkovega dvorca. Z aktivno vkljuchitvijo in vzpostavitvijo lastnih stavbno prenoviteljskih tendenc se bo morala arhitekturna stroka ponovno navezati na izrochila ljubljanske arhitekturne shole v preteklosti in dodati odlichnosti, ki jih spodbujajo evropska kulturna prizadevanja.