Revija SRP 83/84

Lev Detela
Neprevedene knjige

PONAREJENI SREDNJI VEK?

 

Heribert Illig
Das erfundene Mittelalter
Hat Karl der Grosse je gelebt?
(Izumljeni Srednji vek, Je Karel Veliki sploh kdaj zhivel?)
Ullstein Verlag, München, 2002
Okrog 10 zhepnih izdaj do leta 2007
(prva izdaja Econ Verlag, München – Düsseldorf 1996)
 
Bernd Ingmar Gutberlet
Die 50 populärsten Irrtümer der deutschen Geschichte
(50 najbolj znanih zablod nemshke zgodovine)
Europa Verlag, Hamburg 2002
(zhepna izdaja Bastei Lübbe, Bergisch Gladbach 2005)

 

Uradnemu (univerzitetnemu) zgodovinopisju danes nikjer ni lahko. V chasu fashistichnih, nacionalnosocialistichnih in komunistichnih diktatur se je velikokrat prevech prilagajalo tem nasilnim enosmernim sistemom in njihovim ideoloshkim, rasistichnim in nacionalistichno-  »patriotichnim« interpretacijam zgodovine in se na ta nachin – razen redkih nekonformistichnih izjem – vech ali manj ochito diskvalificiralo. Morda zato niti ne presenecha, da se zlasti izven univerzitetnih krogov pojavljajo in vedno bolj uveljavljajo razlichni kritiki uradnega zgodovinopisja. Velikokrat so njihove teze nedokazane in nedokazljive in rezultat iz razlichnih razlogov nastalega obeshenjashkega zanesenjashtva, marsikdaj pa je v njih vsaj kanchek resnice. Che pogledamo na najblizhje domache podrochje, lahko hitro ugotovimo, da slovenskemu univerzitetnemu zgodovinopisju povzrochajo kar veliko preglavic hipoteze Ivana Tomazhicha, Mateja Bora, Lucijana Vuge in drugih o venetski preteklosti Slovencev in njihovem staroselstvu, ki postavljajo pod vprashaj migracijsko teorijo o prednikih Slovencev, z vzhodnih podrochij priseljenih na danashnje ozemlje.

In kako je z alternativnim ugovarjanjem uradnemu zgodovinopisju drugod po Evropi? Na primer v Nemchiji? Zelo mochan tobak je tu precej odmevna hipoteza o »problematichnem srednjem veku« izpod peresa leta 1947 rojenega nemshkega zgodovinarja Heriberta Illiga, ki je svoje shtudije zakljuchil z razpravo, za univerzitetne kroge she dovolj spodobno, o avstrijskem kulturnem zgodovinarju in publicistu Egonu Friedellu. Vendar si je zhe leta 1996 zapravil v zgodovinarskih krogih ves znanstveni ugled z obshirno polemichno knjigo Izumljeni srednji vek, katere obseg je v zadnjem desetletju z novimi dopolnilnimi izdajami narasel na okrog 500 strani.

Kaj so glavne Illigove teze, ki so tako razburile uradno znanost in povzrochile nemir in predrzno zanimanje v shirshi nemshki javnosti? Pisec in privatni raziskovalec med drugim trdi, da veliki utemeljitelj zahodne Evrope Karel Veliki sploh ni nikoli zhivel. Za Illiga so kar tri stoletja srednjeveshke zgodovine enostavno »ponarejena«. Gre za razdobje med letoma 614 in 911 po Kristusu. Po Illigovem mnenju gregorijanska koledarska reforma, ki jo je v 16. stoletju uveljavil papezh Gregor XIII., ni bila dovolj dobro premishljena. Shtevilo desetih dni, ki so jih v oktobru 1582 enostavno izpustili iz koledarja oziroma preskochili, je bilo baje neprecizno in nepravilno izrachunano, kar naj bi imelo za posledico tri dodatna neeksistirajocha stoletja. Ta je bilo treba napolniti z izmishljotinami. (Po Illigu bi gregorijanska korektura morala obsegati izpust 13 dni, kar pomeni, da shtejemo zdaj kar 256 ali po nekaterih rachunih celo 384 let prevech.)

Res pa je tudi, da je omenjeni zgodnji srednjeveshki chas zelo slabo dokumentiran z razlichnimi listinami in drugimi viri, che ga primerjamo z naslednjimi stoletji. Tudi uradno zgodovinopisje ugotavlja, da je vsaj 40 odstotkov teh listin ponarejenih. Vendar se vseeno tezhko sprijaznimo z Illigovo tezo, da so zhe v chasu cesarja Otona III. (983- 1002) zacheli prikrojevati zgodovino po svojem okusu in zgolj za posebne potrebe. Oton je baje hotel oditi kot »cesar ob koncu sveta v letu 1000« v zgodovino kot sijajen krshchanski vladar in resnichno vreden naslednik velikega »nadcesarja« Karla I. V tem chasu in v naslednjih stoletjih so zacheli nastajati miti in legende z razlichnimi zhivljenjepisi in rodovniki vladarjev, ki sploh niso nikoli obstajali. Po Illigovem mnenju so zahodnorimsko »nemshki« cesarji Karel Veliki, Ludvik I. Pobozhni, Lotar I., Ludvik II., Karel II. Pleshasti, Karel III. Debeli in njihovi nasledniki, na primer Guido iz Spoleta, Arnulf Koroshki, Ludvik III. Slepi, samo fiktivni konstrukti sleparskih delavnic. Zato zhivimo zdaj v resnici v popolnoma drugem chasu, kot mislimo, namrech shele na zachetku 18. stoletja, ko je po uradnem shtetju vladal Evropi oche Marije Terezije, nemshko-rimski cesar Karel VI. Habsburshki (nemshchine zaradi mladosti v Shpaniji baje sploh ni obvladal, za dvorjane na Dunaju je bil zato nedostopno »shpanski«, od tod she danes v nemshchini uporabljani izraz za vse nerazumljivo: »das kommt mir spanisch vor«).

Illig se na veliko ukvarja tudi z arheologijo in z arhitekturo srednjeveshkih cerkva in drugih spomenikov in skusha tudi z ozirom na zgradbe v Aachenu in drugod ugotoviti vech anahronizmov, ki bi naj potrdili njegovo tezo, da te stavbe niso nastale ali bile prenovljene pred 10. stoletjem.

V svoji prav tako zanimivi publikaciji 50 najbolj znanih zablod nemshke zgodovine zgodovinar in svobodni publicist Bernd Ingmar Gutberlet izpodbija nekatere Illigove teze, cheprav je po drugi strani preprichan, da so zhivljenjepisi vladarjev, papezhev in razlichnih zgodovinskih dogodkov velikokrat po svoje prikrojeni in celo ponarejeni in je dejanska podoba preteklih chasov vech ali manj dostopna le v zamegljenih obrisih in jo obkrozha gozd iz fikcij, mitologije in legend. Che bi namrech Illigovo hipotezo vzeli zares, bi morali odchrtati tudi vso preostalo zgodovinsko dogajanje od Islandije do Sicilije, od Atlantika do Armenije in do arabsko-perzijsko-indijskih daljav in Kitajske. Odmisliti bi si morali celo vrsto dobro dokumentiranih vzhodnorimskih (bizantinskih) cesarjev in she marsikaj. In chetudi se Zemlja mogoche napachno vrti, ne moremo iti tako dalech, da bi zanikali vse in povsod. Zato Gutberlet meni, da se bomo kljub Illigovim ugovorom morali sprijazniti z dejstvom, da je Karel Veliki zhivel – in za njim tudi drugi bolj ali manj vredni in pomembni vladarji.

Vendar Gutberlet v svoji knjigi opozori she na vrsto drugih vech ali manj zmotnih hipotez, na primer na tako imenovani rodovnik Maksimilijana I. Pripravili so ga na izrecno cesarjevo narochilo. Iz rodovnika je razvidno, da si je habsburshki cesar domishljal, podobno kot Julij Cezar, da njegov rod izvira kar iz prachasov v Troji. Tudi shvicarski legendarni junak Wilhelm Tell sploh ni nikoli zhivel, temvech je le mit shvicarskega boja za neodvisnost in svobodo. Posebno pozornost posveti Gutberlet inkviziciji. Tu ugovarja tezi, da so se inkvizicijski in charovnishki procesi konchali vedno s smrtno obsodbo obtozhenega. Nasprotno meni, da so bili obtozheni marsikdaj tudi oproshcheni, medtem ko je – strogo gledano – smrtne obsodbe vedno izrekalo posvetno in ne cerkveno sodishche, ki je domnevne delikvente v zadnji fazi (seveda licemersko) prepustilo drzhavnemu sodstvu.

Pod kritichni drobnogled ta avtor postavi she celo vrsto bolj ali manj zanimivih zgodovinskih problemov, med katerimi med drugim korigira nekatere dogodke iz zhivljenja pruskega kralja Friderika Velikega in ekscentrichnega bavarskega kralja Ludvika II. Obe knjigi torej konec koncev ponujata dovolj vprashanj in nekaj odgovorov, ki nam lahko pomagajo – ob dolocheni distanci do vchasih kar prevech slepo in samozavestno ex cathedra izrechenih »uradnih« zgodovinarskih stalishch – k boljshemu in kritichnemu oblikovanju lastne zgodovinske zavesti.