Revija SRP 83/84

Lev Detela

 

LITERARNA POPOTOVANJA
(I)

 

Lizbona – s spevi neizpolnjenega hrepenja in z zgodbami, kot jih ponuja zhivljenje

 

Velikanski kamniti Kristus ob bregu v blizhnji Atlantik leno se prelivajochega Teja razprostira roke, kot da hoche za vedno zashchititi Lizbono in z njo vso Portugalsko. Spomenik Cristo Rei je dal diktator Antonio de Oliveira Salazar zgraditi leta 1959 po zgledu podobnega kipa v brazilskem Riu de Janeiru. Z dvigalom se obiskovalec povzpne na teraso na vishini 82 metrov, od koder ima odlichen razgled na vso Lizbono. Nizhje ob shirokem Teju, zhe v blizhini oceana, stoji v mestni chetrti Belem drugi pompozni spomenik, 52 metrov visoki Padrao dos Descobrimentos. Postavili so ga leta 1960 v chasu diktature v chast in slavo »drznih portugalskih pomorshchakov in raziskovalcev sveta« ob petstoletnici kralja Henrika, ki velja za prvega portugalskega morjeplovca. Na spomeniku v obliki velikanske kamnite karavele stoje pogumni mozhje, na primer kralj dom Manuel Velichastni, shkofje, vojskovodje in najvechji portugalski pesnik Luis de Camoes, ki je zhe zelo zgodaj zapustil sled tudi v slovenski literaturi. France Presheren ga omenja v znameniti Glosi, v kateri tozhi o svoji trpki pesnishki usodi in jo primerja s podobnimi nesrechnimi primeri. Pri tem nashteje vrsto pomembnih pesnikov od starorimskega Ovida do velikega Danteja in med drugim zapishe: »Kako srecha pevce udarja, nam sprichujeta pisarja Luzijade, Don Quixota ...«

Pisar Luzijade, povelichan na spomeniku v Belemu, je prisoten na spominskih ploshchah, slikah in razlichnih kiparskih obelezhjih povsod po Portugalski, she posebej pa v raznih predelih glavnega mesta. Rodil se je okoli leta 1524 v Lizboni in se udelezhil razlichnih vojnih podvigov v Afriko, pri chemer je izgubil oko. Ker se je zapletel v prepir na dvoru, se je umaknil kot vojak v Indijo. Njegov z mitoloshkimi in patriotichnimi motivi prepleteni in v stancah napisani ep Os Lusiadas slavi »zlato dobo Portugalske« in poje o potovanju Vasca da Game v Indijo. Luzitanci v tem epu so sinovi ocheta slavnega rodu Lususa, ki so z zahodnih bregov na koncu Evrope »shinili chez morja, ki jih ni raziskal she noben ladijski krn ..., da bi v daljnih dezhelah ustanovili novo kraljestvo ...« Camoes se je pri pisanju svojega epa zgledoval po Vergilu kot obnovitelju za Evropo odlochilne Homerjeve dedishchine. Z njim je prekosil vse tedanje podobne epske poskuse pri nekaterih drugih evropskih narodih.

Pod vecher se iz lizbonskih lokalov v chetrti Alfama s shtevilnimi nepreglednimi ulichicami, ki she spominjajo na arabsko-mavrsko preteklost mesta, oglasijo otozhni zvoki fada. Ta posebna ljudska glasba je baje nastala med chrnci v chasu s Portugalsko dinastichno povezanega brazilskega cesarstva. V drugi polovici 19. stoletja, za chasa brazilskega cesarja Pedra II., se je z mornarji preselila v portugalska pristanishcha in se tu udomachila, vendar jo lahko danes le she redko dozhivimo v nekdanji avtentichni obliki, ker je velikokrat mochno skomercializirana in prirejena za tuje turiste. Na poslushalca uchinkuje kot tezhko, opojno vino.

To so chustveno stopnjevani spevi neizpolnjenega hrepenenja in subtilne pripovedi o neuresnichenih ljubeznih, a tudi hvalnice lepotam Lizbone in Portugalske. Pravzaprav gre za pesmi o usodi sveta in chloveka, saj je beseda fado etimoloshko neposredno povezana z latinskim izrazum fatum, ki pomeni nekaj usodnega, na primer nesrecho in smrt – pa tudi napoved nechesa, kar se bo shele dogodilo. V te speve sreche in nesreche se meshajo najrazlichnejshi obchutki, ki jih pevke in pevci ne poudarjajo le z glasom in naglasom, temvech she posebej z mimiko in kretnjami rok in telesa. Seveda je fado poleg tega velikokrat povezan z nostalgijo osamljenih zhalostnih posameznikov, kar Portugalci imenujejo saudade. Ta beseda po jezikovnem izvoru spominja na latinski izraz solitudo za samoto. V posebno lepem fadu O corvo je saudade oziroma bolechina poosebljena v figuri krokarja, ki se prebudi, ko se pevec odpravi spat. V drugem fadu sprashuje pevec, kam je odshel bolni galeb, da ga ni vech nikjer, ker je odletel kot izgubljena ljubezen. Toda priljubljena nova pevka fada Misia trdi, da je nostalgija prijetno obchutje. Je obchutek »svetle samote«, ki v zapushchenih srcih prizhiga iskrice upanja. Je kot neke vrste obljuba, kot upanje za naprej, ker hrepenenje o idealni ljubezni in idealnem svetu ne more nikoli umreti. Mariza, poleg Katie Guerreiro druga nova uspeshna pevka fada, celo meni, da se v fadu zrcali »notranjost portugalske dushe«.

Chim bolj se v Evropski uniji prej tako melanholichna Lizbona spreminja v moderno evropsko mesto, toliko bolj zhelijo njeni prebivalci rasti v moderni svet iz svojih lastnih korenin. Novi fado, nekoch priljubljen v predmestnih chetrtih, polnih vonja po pechenih kostanjih, s pivnicami, iz katerih dishi po ocvrtih sardinah in skuhanih prekajenih polenovkah (kar velja za staro portugalsko nacionalno jed), se danes razvija pri mlajshi generaciji v manj sentimentalno, vchasih celo rahlo ironichno smer. Dokaz za to so prav pesmi omenjene Marize, ki jo je londonska BBC leta 2003 razglasila za najboljsho evropsko pevko.

Fado, ki je zhivel iz starih ljudskih besedil, so zlasti v novejshem chasu s svojimi verzi obogatili najrazlichnejshi moderni pesniki. Najpomembnejshi med temi je zagotovo Fernando Pessoa, ki velja poleg klasika portugalske literature Camoesa za glavnega lirika Portugalske. Melanholichni avtor, ki se je rodil leta 1888 in umrl leta 1935, je vse zhivljenje nagibal k samotarstvu in razmishljanju. Njegova protitradicionalistichna poezija, ki je shirshi javnosti postala v glavnem znana shele po avtorjevi smrti, je prepletena s shtevilnimi eksistencialnimi vprashanji. Po drugi strani je v tej poeziji tudi zelo veliko »portugalskega«. Na primer opevanje velikanskega morja in zhalovanje za minulo svetovno slavo Portugalske, ki se ne bo povrnila. »Toda iskati moramo tisto daljno, kar je v nas«, pravi Pessoa, »zdaj moramo iskati samega sebe, svoj jaz.«.

Morda je njegova poezija, ki jo je na nenavaden nachin polozhil v roke treh izmishljenih pesnikov z lastnimi biografijami in heteronimi Ricardo Reis, Alvaro de Campos in Alberto Caeiro, neke vrste »literarni fado«, namrech iskanje nechesa, chesar ni, hrepenenje po tistem, kar se ne bo nikoli uresnichilo. Nekatere Pessoeve pesmi so postale tako znane, da so danes sestavni del repertoarja kvalitetnejshih pevcev fada. K tem nedvomno sodi Ples bolechine (Danca de magoas) ali pa Napev v zraku lebdechih sanj (Orfao de um sonho suspenso).

Pessoa je bil zaljubljen v svoje rojstno mesto Lizbono. Menil je, da zhe od dalech pokazhe prihajajochemu svoj »sanjski obraz«. Napisal je celo ljubeznivo knjigo Moja Lizbona. Njegova rojstna hisha v chetrti Chiado v zgornjem delu mesta stoji nedalech od opernega gledalishcha in v blizhini kavarne A Brasileira. Pred tem lokalom, kamor je Pessoa zahajal pit kavo, pelinkovec in portugalsko zhganje iz tropin, so leta 1988 postavili pesnikov kip – v njegovi naravni velikosti.

Na literarnem zemljevidu Lizbone je zachrtanih she vech pesnikovih gostilnishkih zatochishch, na primer restavracija Leao (Lev) in chastitljivo gostishche Marthino da Arcada na trgu Comercio, kamor se je zatekal ob koncu zhivljenja pozabljat svoje svetobolje, razocharan nad svetom in ljudmi – in she bolj osamljen po koncu svoje edine izprichane ljubezni do devetnajstletne Ophelie Queiroz. V tem lokalu, kamor je prishel she celo nekaj dni pred smrtjo – umrl je zaradi ciroze na jetrih – je zanj, zdaj povsod sposhtovanega pesnika, she danes rezervirana miza.

Lizbona je ochitno magichno mesto. Vedno znova ujame v svoje chare najrazlichnejshe umetnike, she posebej filmske rezhiserje in pisatelje. Znani nemshki rezhiser Wim Wenders je v filmu Lisbon Story postavil portugalski prestolnici poetichen spomenik, pretkan z imenitnimi slikami mestne scenerije. V filmu Taxi Lisboa Wolfa Gaudlitza vodi skoraj stoletni taksist gledalce skozi slikovitosti mestnih chetrti ob in nad Tejom. O tako imenovani »revoluciji nageljnov«, vojashkem udaru levo usmerjenih generalov, ki so aprila 1974 odpravili vech desetletij trajajocho nacionalistichno diktaturo, pa pripoveduje film Marie de Medeiros Capitaes de Abril.

Nich manj zanimiva tudi niso soochanja nekaterih znanih pisateljev s portugalskim glavnim mestom. V ospredje te kritichne pisateljske naklonjenosti lahko postavimo kar tri pomembne sodobne portugalske avtorje, prejemnika Nobelove nagrade za literaturo Joseja Samaraga, mednarodno uveljavljenega Antonia Lobo Antuneza in profesorico za portugalsko literaturo na lizbonski univerzi Lidio Jorge. Pod naslovom Novice z druge strani ulice je slednja napisala barvit roman, ki se dogaja v ozkih ulichicah na hribovitih strminah zgornjega dela Lizbone. Tu, v mestni chetrti Alfama, sta socialna stiska revnejshih plasti prebivalstva in razpadanje starih zhivljenjskih nachinov posebno ochitna, vendar se stapljata z morbidnim charom starega mestnega okolja in z multikulturalno zhivljenjsko pestrostjo. She bolj jasno se ta posebnost portugalske zgodovinske dedishchine razkrije v chetrti Cova da Moura, kjer zhivi veliko shtevilo emigrantov iz nekdanjih portugalskih kolonij, iz Angole, Mozambika ali s Kapverdskih otokov.

V Lizbonskem ladijskem dnevniku je pred nekaj leti umrli Jose Cardoso Pires ustvaril zelo subtilno in poetichno podobo Lizbone. Vendar velja za kultno knjigo z analizo psiholoshkega in politichnega ozadja glavnega mesta predvsem Lizbonski rekviem, ki ga je v portugalshchini napisal italijanski pisatelj in nekdanji vodja lizbonskega Italijanskega inshtituta Antonio Tabucchi. Po tem delu je rezhiser Alain Tanner posnel istoimenski film. Tudi drugi Tabucchijev lizbonski literarni tekst, namrech roman Razlozhi Pereiro, je dozhivel uspelo filmsko upodobitev z znanim igralcem Marcellom Mastroiannijem.

Leta 714 so arabski Mavri zavzeli Lizbono, ki je zhe pred tem dozhivela pestro zgodovinsko usodo kot kolonija Grkov, Fenichanov in pozneje Rimljanov, katerim so oblast v 5. stoletju iz rok iztrgala germanska plemena Alanov, Vandalov in Zahodnih Gotov. Shele prvi portugalski kralj, »osvoboditelj« dom Alfonso Henriques, je leta 1147 Lizbono spet prikljuchil krshchanskemu svetu.

Zanimivo je, da se je iz zgodovinskega zornega kota zhelel Lizboni priblizhati portugalski Nobelov nagrajenec Jose Saramago. V Zgodovini obleganja Lizbone je na duhovit nachin predstavil srednjeveshke boje med Portugalci in Mavri. Nemshki protifashistichni avtor Erich Maria Remarque pa je eno svojih knjizhnih uspeshnic – Noch v Lizboni – posvetil nemshkim emigrantom v portugalskem glavnem mestu na begu pred Hitlerjem v nevarnem chasu druge svetovne vojne. Na spreten nachin posega v portugalsko polpreteklost in v obdobje Salazarjeve diktature ter na podrochje zamaskiranih nemshko- portugalskih gospodarskih in politichnih stikov tudi Robert Wilson v kriminalnem romanu Smrt v Lizboni. Toda Portugalska ima svojega lastnega zelo priljubljenega avtorja kriminalnih romanov. Francisco Jose Viegas je ustvaril poseben tip psiholoshkega kriminalnega romana, ki ga je zachinil s plastichnimi opisi pokrajine in s posluhom tudi za drobne in obrobne detajle dogajanja. Seveda je v ospredju teh romanov razkrivanje zlochina, ki ga pisatelj postavlja v zasebno sfero svojih »junakov«, ujetih v vrtince  idealistichnih sanj, neuresnichenih hrepenenj in zlorabljene erotike in strasti. Vendar je najbolj zanimiva temna, nevrotichna in morecha atmosfera Viegasovih romanov, ki se v glavnem dogajajo v Portu, v provinci in na Azorih. Nad vsem dejanjem in nehanjem pa se peni viharni Atlantik in bleshchi nenavadno svetlo nebo Lizbone. Tudi Viegasovi romani (npr. As duas aguas do mar, Porto 1992; Um ceu demasiado azul, Porto 1995) se berejo kot neke vrste fado o osamljenih moshkih in osamljenih zhenskah sredi otozhno razpolozhene, a tudi nevarne druzhbene stvarnosti. Oziroma kot je v enem od svojih romanov zapisal kar avtor sam: »Fado v ozadju, ki ga ne moresh prepoznati, ker ga ne poslushash dovolj pozorno«. Zato je potem prepozno ...

Sicer pa je Lizbona mesto, ki na vsakem koraku ponuja zgodbe, kot jih pishe zhivljenje. Mesto, ki ljubi lepoto in okraske. O tem med drugim prichajo umetelno, z ornamenti skrbno tlakovani trgi in ulice, in seveda azulejos, z razlichnimi motivi pobarvane keramichne ploshchice, ki krasijo shtevilne zidove hish in stene na postajah podzemske zheleznice.

 1. novembra 1755, na praznik vseh svetnikov, je strahovit potres unichil predvsem spodnje predele mesta in zahteval okrog 30.000 smrtnih zhrtev. Voltaire je pod vplivom tega potresa v daljshi Pesmi o katastrofi v Lizboni in v satiri Candide izrazil svoj dvom o »dobrem Bogu«, ki da je ustvaril na Zemlji »najboljshi svet od vseh mozhnih svetov«. Tudi Goethe se je v dnevnishkih zapiskih prizadeto razpisal o unichenju Lizbone. Vendar je razsvetljeni minister portugalskega kralja Joseja I. markiz de Pombal obnovil porusheni del mesta na tedaj zelo moderen nachin. Zadnji urbanistichni premik pa je Lizbona dozhivela nedavno v vzhodnih mestnih predelih, kjer so leta 1998 zaradi razstave Expo zgradili shtevilne zelo moderne objekte. Leta 1994 je bila Lizbona poleg tega evropska kulturna prestolnica.

Chez strmine gornjega dela mesta, ki z nepreglednim blodnjakom zavitih ulichic she vedno spominja na svojo mavrsko preteklost, se prebija stari legendarni tramvaj proge 28. Vozi mimo zanimivih prodajalnic, obrtnih delavnic in razlichnih lokalov, v katerih normalni Lizbonchani s ponosom razpravljajo predvsem o uspehih in neuspehih obeh glavnih konkurenchnih nogometnih mestnih klubov Benfica in Sporting v boju proti vedno znova zelo uspeshnemu Portu. In tujcu seveda radi pripovedujejo o imenitnosti mesta, o stolpu ob obrezhju Teja v Belemu (ljudstvo to obrezhje rado imenuje »Praia das saudades e lagrimas« – »Obala hrepenenj in solz«), odkoder so slavni morjeplovci odpluli chez shiroka morja odkrivat tuje dezhele med jokom in strahom svojih najblizhjih.

V blizhnjem samostanu svetega Hieronima se nahajajo grobovi Vasca da Game, pesnikov Camoesa in Pessoe in nekaterih kraljev in kraljic. In ne tako dalech od portugalske prestolnice, v hriboviti Sintri, so nekateri monarhi, ki so imeli tu letni dvorec Paco Real, skushali uresnichiti svoje sanje in hrepenenja. Ekscentrichni kralj Fernando II. (1816-1885) si je tu po nachrtih nemshkega arhitekta barona Eschwegeja zgradil surrealno Palacio da Pena, ki je meshanica fantastichnega viteshkega gradu s shtevilnimi stolpi in stolpichi ter miniaturnega samostana, pravi blodnjak s fasadami v drznih barvah, in s sobicami, natrpanimi s pohishtvom in z najrazlichnejshimi predmeti, s kapelo in krizhnim hodnikom. Je nekakshna uresnichena stavbarska norost v najrazlichnejshih stilih, ki si jo je lahko privoshchil chudni kralj, ki je sicer rade volje podpiral umetnost in kulturo in skushal biti tudi sam likovni umetnik. Z gradu se ponuja imeniten razgled na blizhnji Atlantik s peshchenimi plazhami letovishkega mesteca Cascais in s pechinami skrajne zahodne evropske geografske tochke Cabo da Roca.

Nenavadni char Sintre in njeno prijetno hladnejshe podnebje she vedno privlachita tudi shtevilne tujce. Ko je angleshki pesnik lord Byron leta 1809 potoval po Portugalski, ga je muchil in vznemirjal hrup v Lizboni, medtem ko je zasanjano in mirno Sintro, ki jo je UNESCO leta 1996 razglasil za zashchiteno svetovno kulturno dedishchino, poimenoval »raj na zemlji«.

 

_______
Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA II