Lev Detela
BALADA KRESNE NOCHI
(Erotichna varianta)
- Zvezde, daljne zvezde kot omama,
- mimo cest, ljudi bezhe
- skozi tihi chas predano
- v temé ljubech dotik.
- Vse bolj je noch.
- In mesec se predrami.
- Zrcali v beli vodi
- svoj obraz.
- Kot svetlo chudo,
- kot blazhena milina,
- prshi chez svet
- njegov srebrnkasti lesket.
- Ga gleda mehka trava
- pod neba svetishchem,
- kako zhari v neskonchnost
- obredno chist in blag.
- Si misli: To je sladka milost
- v chasu izven chasa,
- ko jo poljubi z zharki
- svetlo bitje, da je srechna.
- Ob reki, med shushtenjem travnih bilk,
- sedi dekle v narochju nochnih ptic.
- Zazre se dalech v daljav vishave,
- kjer cvete meseca bleshchechi sij.
- Omamljena od pijane mesechine
- privzdigne glavo visoko v svit iz zvezd.
- Si ljubko slachi srajco, odvrzhe krilo,
- zachuti na dojkah strastni mesechev pogled.
- Nedostopni silak sredi tihe nochi
- jo prebudi z radostjo prichakovanja.
- Hoche, da luch vrh neba she bolj zagori
- in postaneta skupen nesmrten plamen.
- »Oh, beli mesec nad goro,
- ti svetla luch, ki presladko
- mi v dusho sijesh zasanjano!
- Kdaj pridesh, da vzamesh me v nebo?«
- Stoji nad njo svetal in blag.
- Jo bozha s svilnatim polnochnim leskom,
- prezhet z lepoto njenega telesa,
- ko stopa gola skozi praprot v vodo.
- Zavzdihne zheljno, ko zhenska skochi v senchno reko,
- se potopi na dno, med drobne kamne.
- Ko splava k bregu med stoletne hraste,
- zatrepeta in ji oblije z zharki mokri dojki.
- Njegovo hrepenenje kresnonochno
- se druzhi s shumom vode mimobezhne,
- giblje se z vetrom v mili mesechini,
- rosi prevzeto pod neba obokom.
- Objel bi jo z milino svojih luchi,
- prelepo zhensko spodaj na trdem svetu,
- vendar ne more, zgoraj, previsoko,
- premrzel kamen, nemi pesek, skala.
- Bi rad spustil na zemljo se brezbrezhno,
- bi bozhal rad jo strastno v tihi travi,
- jo ljubil kot mladenich v zanosu,
- vendar je mrtev ostroroben kamen.
- Bi rad se sklonil k belim prsim zhene,
- vendar ne more brez zhivega telesa
- dosechi sreche, tople kakor pesem,
- nesrechni mrtvec vrh neba v nichu.
- Tako lebdi samotno v trudnem lesku.
- Pod njim je noch kot solza ob slovesu.
- Nemochen krozhi nad strastmi sveta.
- Ne najde steze do zhenskega srca.
- Na travi se dekle zravna bohotno,
- privzdigne dojki si, ju bozha z roko.
- V mladostni radosti se ji pretaka kri,
- ko se obleche in domov hiti.
- Kot nezhna srna teche chez mrachine,
- dviguje krilo, si zheli blizhine
- pogumnega, ki bi jo vzel v narochje
- in ljubil v hitrih sunkih brez oddiha.
- Na hishnem pragu se zasuka v levo, dvigne roke
- k mesecu nad vnetljivo kozho zemlje.
- Zapre ochi in se umakne med hodnike,
- pod sivim oknom se utrujeno nasmehne...
- Spet pride dan, za njim vecher,
- ki v srcih prebudi nemir.
- V zhenski zavriska gozd kot chvrst srnjak,
- na jasi se predramita praprot in mah.
- Mesec dvigne oko, ko nemirno hiti proti vodi
- in se kot ljubka uganka prikazhe ob bregu
- med temnim mahom in rozhnimi grmi,
- obzharjena s tezhko modrino kresne ljubezni.
- Nad njo so same zvezde. In mesec kakor plamen,
- poslan od zgoraj z neznanega obmochja.
- Prezheta s svezhim sojem rezkega odbleska,
- se slachi, ko ji poljublja kozho strastni zharek.
- Mesec drhti chez polnost njenega telesa,
- ji vneto bozha sochne tople prsi.
- Prezheta z lepoto polnochnega bleska,
- se ji v mesechini zasvetita napeta rdecha seska.
- Tiho kot klic, ki ga ne slishish,
- tozhi mesec, ko se priblizha gola k produ
- in se pozhene s prozhnimi nogami
- po bregu med vzgibi vetra k reki.
- Shchip svojih zharkov ji drzhi kot roko
- nad glavo, ko nesrechen po nebu krozhi.
- Polzi nad njo s poljubi iz svetlobe,
- ko skozi noch presherno stopa v vodo.
- Oblije ji vabljivo polne prsi
- z zharki, nevarno strastnimi poljubi,
- ji bozha charni cvet med njenimi nogami
- v shiroki rezhi, vzburjeno razpeti.
- Nemirno plete venec bisernih vzhigov
- iz ostrih niti, kot mavrica plamtechih
- okrog dekleta globoko sredi reke,
- zaljubljeni samotni mrtvi kamen.
- »Ne smel bi ljubiti, brezkrvni norec,
- zhenske tam spodaj v zemlje zhivih krogih,
- ker sem le sij sam sebi brez chloveka,
- zaklet v nich brezchasno brez odziva.«
- Zgubljeno ishche smisel svoji dushi,
- izmuchen od ljubezni in od sanj.
- Bi rad prijazno jo poklical po imenu,
- vendar ostaja nemo plah in sam.
- Nad njim je kres zvezdá v brezbrezhnih zankah,
- napovedujoch usodo, lepo, kruto, chrno,
- prshech po tirih brez konca in brez kraja,
- zamolkli rebus, hladen, brez odmeva.
- »Sem le peshchen odsev med bliski neskonchnosti,
- bleda luch v megli, sebi v breme v gluhi nochi,
- mrtvi plamen sem, ki kliche zaman,
- da prishel je chas iti zhivljenju naproti!«
- Dekle dvigne ochi v ljubech dotik
- pod nebo nad rozhnimi grmi in reko.
- Prezheta s charom polnochnega bleska,
- stoji pod mesecem zvesto kot nevesta.
- »Oh, ljubo bitje nad goro,
- ne jochi bridko mi v temo!
- Postoj pri meni presladko,
- me nezhno vzemi v nebo!«
- Dve solzi ji padeta chez lice,
- ker mesec nich ne odgovori.
- Ob njej so le veshche in kresnice,
- mamljivi ples kresne nochi.
- V vetru ji zashumi rdeche krilo,
- ko pred svitom domov zbezhi.
- Zdi se ji, da jo je srecha zapustila.
- Nad gozdom mesec brezmochno lebdi.
- Nesrechno shepa skozi noch
- po svojem vishavskem krogu,
- vzdihuje, kliche na pomoch,
- se pritozhuje Bogu.
- »Pomagaj mi iz stiske te,
- spremeni me v chloveka,
- da ljubil bom izvoljenko,
- dokler se chas mi ne izteche!
- Nesmrtnost mi je zdaj odvech!
- Prinasha le nesrecho!
- Daj mi telo do konca dni,
- ki me bo zdruzhilo z ljudmi!«
- Zabliska se skrivnostni duh
- iz strashnega vesolja:
- »Kar hochesh zdaj, je le napuh
- brez pravega razloga!
- Greshiti hochesh kot ljudje,
- cheprav si brez zhivljenja!
- Umrl bi rad za to dekle
- v ljubezni in trpljenju!
- Nesrechni stvor! Poglej v nebo,
- razpri ochi v vesolje!
- Tam tvoj je dom vechno – lepo,
- to tvoja so nebesa!«
- Zhe pride vecher in z njim nemir.
- Dekle hiti k tihi vodi.
- Visoko na nebu mesec srep
- med oblaki zhalostno brodi.
- V zelenkasto svilo zavit,
- pada zrak med tesne mrachine,
- chez gluhe nochne daljine
- trepeche rumenkasti shchip.
- Nad zemljo visi ostri svod neba.
- Chez gozd je razlito neslishno grmenje.
- Bele poti je zasula tema
- podlega chrnega charovnika.
- Sapa nochi zashumi v dehtechem zraku.
- Skovir se rezko oglasi v zacharanem mraku.
- Zhenska k strugi odbezhi s prehitrimi koraki.
- Mesec chudno zazhari iz brezbrizhnih oblakov.
- Zaslishi daljno zvenenje sveta in bezheche divje zhivali,
- vendar vidi le golo dekle globoko v vecherni goshchavi.
- Iz jeklene vishine prileti k njej s shopom zlate svetlobe,
- ko dvigne glavo v okno sanj sredi razkodrane vode.
- Trudno bleshchi nad skrivnostmi bolechega shelestenja,
- ko po slapovih nochi frfota njegova kresnica hrepenenja.
- Zdi se mu, da je odprla ochi in bo vsak chas v nebo poletela,
- vendar ve, da je to le sen kresne nochi,
- dalech od trpke resnice zhivljenja!
Dunaj, Sredishche ob Dravi, 2005