Revija SRP 83/84

Lev Detela

 

BALADA KRESNE NOCHI

(Erotichna varianta)

 
 
 
Zvezde, daljne zvezde kot omama,
mimo cest, ljudi bezhe
skozi tihi chas predano
v temé ljubech dotik.
 
Vse bolj je noch.
In mesec se predrami.
Zrcali v beli vodi
svoj obraz.
 
Kot svetlo chudo,
kot blazhena milina,
prshi chez svet
njegov srebrnkasti lesket.
 
Ga gleda mehka trava
pod neba svetishchem,
kako zhari v neskonchnost
obredno chist in blag.
 
Si misli: To je sladka milost
v chasu izven chasa,
ko jo poljubi z zharki
svetlo bitje, da je srechna.
 
Ob reki, med shushtenjem travnih bilk,
sedi dekle v narochju nochnih ptic.
Zazre se dalech v daljav vishave,
kjer cvete meseca bleshchechi sij.
 
Omamljena od pijane mesechine
privzdigne glavo visoko v svit iz zvezd.
Si ljubko slachi srajco, odvrzhe krilo,
zachuti na dojkah strastni mesechev pogled.
 
Nedostopni silak sredi tihe nochi
jo prebudi z radostjo prichakovanja.
Hoche, da luch vrh neba she bolj zagori
in postaneta skupen nesmrten plamen.
 
»Oh, beli mesec nad goro,
ti svetla luch, ki presladko
mi v dusho sijesh zasanjano!
Kdaj pridesh, da vzamesh me v nebo?«
 
Stoji nad njo svetal in blag.
Jo bozha s svilnatim polnochnim leskom,
prezhet z lepoto njenega telesa,
ko stopa gola skozi praprot v vodo.
 
Zavzdihne zheljno, ko zhenska skochi v senchno reko,
se potopi na dno, med drobne kamne.
Ko splava k bregu med stoletne hraste,
zatrepeta in ji oblije z zharki mokri dojki.
 
Njegovo hrepenenje kresnonochno
se druzhi s shumom vode mimobezhne,
giblje se z vetrom v mili mesechini,
rosi prevzeto pod neba obokom.
 
Objel bi jo z milino svojih luchi,
prelepo zhensko spodaj na trdem svetu,
vendar ne more, zgoraj, previsoko,
premrzel kamen, nemi pesek, skala.
 
Bi rad spustil na zemljo se brezbrezhno,
bi bozhal rad jo strastno v tihi travi,
jo ljubil kot mladenich v zanosu,
vendar je mrtev ostroroben kamen.
 
Bi rad se sklonil k belim prsim zhene,
vendar ne more brez zhivega telesa
dosechi sreche, tople kakor pesem,
nesrechni mrtvec vrh neba v nichu.
 
Tako lebdi samotno v trudnem lesku.
Pod njim je noch kot solza ob slovesu.
Nemochen krozhi nad strastmi sveta.
Ne najde steze do zhenskega srca.
 
Na travi se dekle zravna bohotno,
privzdigne dojki si, ju bozha z roko.
V mladostni radosti se ji pretaka kri,
ko se obleche in domov hiti.
 
Kot nezhna srna teche chez mrachine,
dviguje krilo, si zheli blizhine
pogumnega, ki bi jo vzel v narochje
in ljubil v hitrih sunkih brez oddiha.
 
Na hishnem pragu se zasuka v levo, dvigne roke
k mesecu nad vnetljivo kozho zemlje.
Zapre ochi in se umakne med hodnike,
pod sivim oknom se utrujeno nasmehne...
 
 
Spet pride dan, za njim vecher,
ki v srcih prebudi nemir.
V zhenski zavriska gozd kot chvrst srnjak,
na jasi se predramita praprot in mah.
 
Mesec dvigne oko, ko nemirno hiti proti vodi
in se kot ljubka uganka prikazhe ob bregu
med temnim mahom in rozhnimi grmi,
obzharjena s tezhko modrino kresne ljubezni.
 
Nad njo so same zvezde. In mesec kakor plamen,
poslan od zgoraj z neznanega obmochja.
Prezheta s svezhim sojem rezkega odbleska,
se slachi, ko ji poljublja kozho strastni zharek.
 
Mesec drhti chez polnost njenega telesa,
ji vneto bozha sochne tople prsi.
Prezheta z lepoto polnochnega bleska,
se ji v mesechini zasvetita napeta rdecha seska.
 
Tiho kot klic, ki ga ne slishish,
tozhi mesec, ko se priblizha gola k produ
in se pozhene s prozhnimi nogami
po bregu med vzgibi vetra k reki.
 
Shchip svojih zharkov ji drzhi kot roko
nad glavo, ko nesrechen po nebu krozhi.
Polzi nad njo s poljubi iz svetlobe,
ko skozi noch presherno stopa v vodo.
 
Oblije ji vabljivo polne prsi
z zharki, nevarno strastnimi poljubi,
ji bozha charni cvet med njenimi nogami
v shiroki rezhi, vzburjeno razpeti.
 
Nemirno plete venec bisernih vzhigov
iz ostrih niti, kot mavrica plamtechih
okrog dekleta globoko sredi reke,
zaljubljeni samotni mrtvi kamen.
 
»Ne smel bi ljubiti, brezkrvni norec,
zhenske tam spodaj v zemlje zhivih krogih,
ker sem le sij sam sebi brez chloveka,
zaklet v nich brezchasno brez odziva.«
 
Zgubljeno ishche smisel svoji dushi,
izmuchen od ljubezni in od sanj.
Bi rad prijazno jo poklical po imenu,
vendar ostaja nemo plah in sam.
 
Nad njim je kres zvezdá v brezbrezhnih zankah,
napovedujoch usodo, lepo, kruto, chrno,
prshech po tirih brez konca in brez kraja,
zamolkli rebus, hladen, brez odmeva.
 
»Sem le peshchen odsev med bliski neskonchnosti,
bleda luch v megli, sebi v breme v gluhi nochi,
mrtvi plamen sem, ki kliche zaman,
da prishel je chas iti zhivljenju naproti!«
 
Dekle dvigne ochi v ljubech dotik
pod nebo nad rozhnimi grmi in reko.
Prezheta s charom polnochnega bleska,
stoji pod mesecem zvesto kot nevesta.
 
»Oh, ljubo bitje nad goro,
ne jochi bridko mi v temo!
Postoj pri meni presladko,
me nezhno vzemi v nebo!«
 
Dve solzi ji padeta chez lice,
ker mesec nich ne odgovori.
Ob njej so le veshche in kresnice,
mamljivi ples kresne nochi.
 
V vetru ji zashumi rdeche krilo,
ko pred svitom domov zbezhi.
Zdi se ji, da jo je srecha zapustila.
Nad gozdom mesec brezmochno lebdi.
 
Nesrechno shepa skozi noch
po svojem vishavskem krogu,
vzdihuje, kliche na pomoch,
se pritozhuje Bogu.
 
»Pomagaj mi iz stiske te,
spremeni me v chloveka,
da ljubil bom izvoljenko,
dokler se chas mi ne izteche!
 
Nesmrtnost mi je zdaj odvech!
Prinasha le nesrecho!
Daj mi telo do konca dni,
ki me bo zdruzhilo z ljudmi!«
 
Zabliska se skrivnostni duh
iz strashnega vesolja:
»Kar hochesh zdaj, je le napuh
brez pravega razloga!
 
Greshiti hochesh kot ljudje,
cheprav si brez zhivljenja!
Umrl bi rad za to dekle
v ljubezni in trpljenju!
 
Nesrechni stvor! Poglej v nebo,
razpri ochi v vesolje!
Tam tvoj je dom vechno – lepo,
to tvoja so nebesa!«
 
 
Zhe pride vecher in z njim nemir.
Dekle hiti k tihi vodi.
Visoko na nebu mesec srep
med oblaki zhalostno brodi.
 
V zelenkasto svilo zavit,
pada zrak med tesne mrachine,
chez gluhe nochne daljine
trepeche rumenkasti shchip.
 
Nad zemljo visi ostri svod neba.
Chez gozd je razlito neslishno grmenje.
Bele poti je zasula tema
podlega chrnega charovnika.
 
Sapa nochi zashumi v dehtechem zraku.
Skovir se rezko oglasi v zacharanem mraku.
Zhenska k strugi odbezhi s prehitrimi koraki.
Mesec chudno zazhari iz brezbrizhnih oblakov.
 
Zaslishi daljno zvenenje sveta in bezheche divje zhivali,
vendar vidi le golo dekle globoko v vecherni goshchavi.
Iz jeklene vishine prileti k njej s shopom zlate svetlobe,
ko dvigne glavo v okno sanj sredi razkodrane vode.
 
Trudno bleshchi nad skrivnostmi bolechega shelestenja,
ko po slapovih nochi frfota njegova kresnica hrepenenja.
Zdi se mu, da je odprla ochi in bo vsak chas v nebo poletela,
vendar ve, da je to le sen kresne nochi,
dalech od trpke resnice zhivljenja!

 

 

Dunaj, Sredishche ob Dravi, 2005