Laura Menichini
OKROG NICHLE
"Mati Smrt je poklicala
in jaz sem odgovorila.
Vsi so jokali,
le jaz sem nehala."
(B. M.)
Korenine – so z mano –
in polomljene veje – so z mano –
oprani in ozhgani kamni – so z mano –,
sence pod rastlinjem.
Oblaki, ki se naglo premikajo,
tudi v brezvetrju –
so z mano –
in beganje razdejanega mravljishcha.
Odtenki med premikanjem stvari
– so z mano –
in polozhena lica na toplo zemljo,
vode, v katerih vidimo blato.
V tezhnjah po odmaknjeni svetlobi
polne lune in katarze
obzorje proti nadirju
me lizhe z zhejnim jezikom praoblik
in sledovi bozhanskega v pozabljenju
so neizbezhno
z mano.
VRT
She vedno smo
in bili smo vedno
V vsakem obdobju
kraju
rasi
celini
otoku
ledeniku
hribu
Smo manjshine
tudi v manjshinah
vseh chasov
barv
jezikov
Govorimo po starem
v Pomenih
in se med seboj
vedno razumemo
Stojimo molche
trmoglavo
in se nedvomno
prepoznamo
v pozornih ocheh
Vemo veliko stvari
ki vzbujajo strah in
jih drugi nochejo videti
nikoli
Imamo majhne roke
trdne in zanesljive
velike
gladke
zhuljave
drhteche
z nalomljenimi nohti
ali s prsti kakega harfista.
Lica premazana z ilovico
z igralsko shminko
z ogljem
ali s sintetichnimi iskrami.
Goli pod stoletnim zrakom,
obrazi brez sledov srda,
pretreseni obrazi
sproshcheni
hladni
mili
bledi
vedri.
Nismo pokonchni in niti vodoravni,
a niti ne poshevni –
gremo v vse smeri
in v nobeno.
Che prevech govorimo,
nas ubijejo
in vchasih se tudi
sami ker smo
videli prevech
in pozabili na svojo
lepoto na kateri
sloni chloveshko
dostojanstvo
Mora biti zate
tvoja neznanska lepota
da te milo bozha
z vejami belih dreves
In chagallova nebesa
te morajo zazibati
kot si jih ti videvala
s svojega skrivnega vrha
Ali kakshen zvok Carla Bleya
ali tvoji bluesi,
luchi na katere si
spotoma naletela
morajo
– za vedno tvoje
brez odrgnin –
pospremiti valove
tvojih energij
ki se lahkotno dvigajo
kot se je tvoj glas.
Mila Sestra Ljubezni,
misli chloveka, ki te ljubi,
naj ti prinesejo Zgodbo Zemlje,
najlepshe chloveshke besede,
kot skrinjo tvoje preteklosti
chisto zraven tebe na Neskonchni Poti.
Njegove bele obupane roke,
tanke modrikaste sence pod njegovimi ochmi
(kot gore na obzorju
nekega oblachnega zimskega popoldneva)
naj bodo zhrtvena chasha
za Blishch tvojih novih plesov:
zate dih, poljub na peruti,
zanj gotovost
nove medsebojne govorice.
kot tiste blede vrtnice
pred katerimi
ves objokan mi je rekel
vi ste taki.
Smo vedno
vsepovsod
che nam je vshech
ali ne
Poslushamo Razodetja
vidimo Bleshchanja
predvidevamo Logichnosti
Smo knjige
godbe
slike
vse kaj drugega
ali nikoli nich
vse zhivljenje
gledamo negibni
sejemo
spimo
krozhimo po svetu
ali smo vselej
kjer smo
in pochenjamo vse
sorte in nichesar
gledamo zemljo
in nichesar
moshke
zhenske
in se smejemo na njihov rachun
in se zavoljo njih
razjokamo in znorimo
bruhamo
zmerjamo
tolazhimo
spodbujamo
ishchemo
dopovedujemo
z ochmi brez tanchic
ki razkrijejo Smisel, che se smejejo
(in konec je
steklenih ochi)
vchasih si predstavljamo
da smo edini
da smo zadnji
– ko govorimo gluhim
razkazujemo slepim
in gledamo odseve
v vodnjakih brez vode
Vendar smo Nasprotni
smo Zavoji
in druge mochi
spirale
"smo rane
na jezikih tistih, ki opushchajo
v zasvojenem mesu"
s svojimi Izrazi
v svetlih Razjedah
smo Negibna bitja
Besna
Brezbrizhna
za nas Vse Shteje
in je Vse Relativno
smo Zaznamovani
Privilegiranci
Skratka
zavestni smo in poucheni
cvetje
zastrupljenega vrta
in pijemo sonce
mrachnost
bozhanje
in gledamo vas zvishka
z nashe dragocene
razzharjene
prevratnishke
nespodobne
magichne
zemeljske
slepeche nichevosti.
(okna)
Potrkala je na tvoja lica
a bila so mesechna
s srebrnimi in snezhnimi
zrnci
Iskala je na tvojih vratih
a bila so zapahnjena
z nevidnim kristalnim
in medenim cvetjem
Chakala je tvoje zvoke
a bili so iz marmorja
z jesenskimi lasmi
ob tvojih nogah.
Rotila je svetlobo
a tvoja medla in
mila senca
zakriva sonce
Jata belih ptic
te vodi onstran morij
in preobracha ledene vode
ki opechejo njene prste
Da bi se ti lahko priblizhala
samo Velichina
samo Ponizhnost
da bi odprla vse sobe do tvojega bistva.
TEBI *
Ko se te dotaknem, te skoraj okusham
v najglobljih plasteh dushe
Zazhari, ko odfrchi kot urna pushchica
iz srca proti nebesni tarchi
v buchno svetlobo poletja
* Op. prev.: Naslov je v slovenshchini.
O AVTORICI
Laura Menichini se je rodila v Vidmu (Udine) leta 1963, a je kar nekaj desetletji do nedavna zhivela zlasti v Nadeshki dolini, na katero je zelo navezana, saj je menda zibelka njene rodovine. Letos se je zaradi dela – kot za chasa shtudija – spet preselila v Videm. Ukvarjala se je zlasti z umetnostjo, na zachetku osemdesetih let je bila zelo aktivna v videmskem in nacionalnem gibanju anarhichnega punka, v devetdesetih pa v tistem, ki mu je sledilo in se je zavzemalo za najrazlichnejshe she ne dosezhene svoboshchine in za samoupravljanje (na italijanski nachin, da smo si na jasnem). Prve njene objave so iz tistih let, zlasti v reviji Nuova Fahrenheit. Leta 1998 je objavila dvojezichno zbirko Il Cerchio – Krog v zelo lepem slovenskem prevodu znane pevke in prevajalke Klarise Jovanovich. Leta 2002 pa je izdala zelo estetsko opremljeno zbirchico Immaginario (Imaginarij) s prelepimi risbami Aleksandre Pajkove. Pri obeh zbirkah se ni podpisala s svojim pravim imenom, marvech si je izmislila zelo poseben psevdonim: Laura dei Gatti – Machkinova. Shele tretjo zbirko, ki je izshla aprila letos pri znani videmski zalozhbi KAPPA VU z naslovom Intorno allo zero (Okrog nichle), je podpisala s priimkom iz svoje osebne izkaznice. Prevedene pesmi so iz tretje zbirke, ki je sestavljena iz pesmi in pesnishkih proz.
Prevedla iz italijanshchine in pripravila zapis o avtorici Jolka Milich