Revija SRP 83/84

Laura Menichini

 

OKROG NICHLE

 

 

 

"Mati Smrt je poklicala

in jaz sem odgovorila.

Vsi so jokali,

le jaz sem nehala."

(B. M.)

 

 

Korenine so z mano

in polomljene veje so z mano

oprani in ozhgani kamni so z mano ,

sence pod rastlinjem.

Oblaki, ki se naglo premikajo,

tudi v brezvetrju

so z mano

in beganje razdejanega mravljishcha.

Odtenki med premikanjem stvari

so z mano

in polozhena lica na toplo zemljo,

vode, v katerih vidimo blato.

V tezhnjah po odmaknjeni svetlobi

polne lune in katarze

obzorje proti nadirju

me lizhe z zhejnim jezikom praoblik

in sledovi bozhanskega v pozabljenju

so neizbezhno

z mano.

 

 

 

VRT

 

She vedno smo

in bili smo vedno

V vsakem obdobju

kraju

rasi

celini

otoku

ledeniku

hribu

 

Smo manjshine

tudi v manjshinah

vseh chasov

barv

jezikov

 

Govorimo po starem

v Pomenih

in se med seboj

vedno razumemo

 

Stojimo molche

trmoglavo

in se nedvomno

prepoznamo

v pozornih ocheh

 

Vemo veliko stvari

ki vzbujajo strah in

jih drugi nochejo videti

nikoli

 

Imamo majhne roke

trdne in zanesljive

velike

gladke

zhuljave

drhteche

z nalomljenimi nohti

ali s prsti kakega harfista.

Lica premazana z ilovico

z igralsko shminko

z ogljem

ali s sintetichnimi iskrami.

Goli pod stoletnim zrakom,

obrazi brez sledov srda,

pretreseni obrazi

sproshcheni

hladni

mili

bledi

vedri.

 

Nismo pokonchni in niti vodoravni,

a niti ne poshevni

gremo v vse smeri

in v nobeno.

 

Che prevech govorimo,

nas ubijejo

in vchasih se tudi

sami ker smo

videli prevech

in pozabili na svojo

lepoto na kateri

sloni chloveshko

dostojanstvo

 

Mora biti zate

tvoja neznanska lepota

da te milo bozha

z vejami belih dreves

In chagallova nebesa

te morajo zazibati

kot si jih ti videvala

s svojega skrivnega vrha

Ali kakshen zvok Carla Bleya

ali tvoji bluesi,

luchi na katere si

spotoma naletela

morajo

  za vedno tvoje

brez odrgnin

pospremiti valove

tvojih energij

ki se lahkotno dvigajo

kot se je tvoj glas.

 

Mila Sestra Ljubezni,

misli chloveka, ki te ljubi,

naj ti prinesejo Zgodbo Zemlje,

najlepshe chloveshke besede,

kot skrinjo tvoje preteklosti

chisto zraven tebe na Neskonchni Poti.

Njegove bele obupane roke,

tanke modrikaste sence pod njegovimi ochmi

(kot gore na obzorju

nekega oblachnega zimskega popoldneva)

naj bodo zhrtvena chasha

za Blishch tvojih novih plesov:

 

zate dih, poljub na peruti,

zanj gotovost

nove medsebojne govorice.

 

kot tiste blede vrtnice

pred katerimi

ves objokan mi je rekel

vi ste taki.

 

Smo vedno

vsepovsod

che nam je vshech

ali ne

 

Poslushamo Razodetja

vidimo Bleshchanja

predvidevamo Logichnosti

 

Smo knjige

godbe

slike

vse kaj drugega

ali nikoli nich

 

vse zhivljenje

gledamo negibni

 

sejemo

spimo

 

krozhimo po svetu

ali smo vselej

kjer smo

 

in pochenjamo vse

sorte in nichesar

 

gledamo zemljo

in nichesar

moshke

zhenske

in se smejemo na njihov rachun

 

in se zavoljo njih

razjokamo in znorimo

 

bruhamo

zmerjamo

tolazhimo

spodbujamo

ishchemo

 

dopovedujemo

 

z ochmi brez tanchic

ki razkrijejo Smisel, che se smejejo

(in konec je

steklenih ochi)

vchasih si predstavljamo

da smo edini

da smo zadnji

ko govorimo gluhim

razkazujemo slepim

in gledamo odseve

v vodnjakih brez vode

 

Vendar smo Nasprotni

smo Zavoji

in druge mochi

spirale

 

"smo rane

na jezikih tistih, ki opushchajo

v zasvojenem mesu"

 

s svojimi Izrazi

v svetlih Razjedah

 

smo Negibna bitja

Besna

Brezbrizhna

za nas Vse Shteje

 

in je Vse Relativno

 

smo Zaznamovani

Privilegiranci

 

Skratka

zavestni smo in poucheni

 

cvetje

zastrupljenega vrta

 

in pijemo sonce

mrachnost

bozhanje

 

in gledamo vas zvishka

z nashe dragocene

razzharjene

prevratnishke

nespodobne

magichne

zemeljske

slepeche nichevosti.

 

 

 

(okna)

 

Potrkala je na tvoja lica

a bila so mesechna

s srebrnimi in snezhnimi

zrnci

 

Iskala je na tvojih vratih

a bila so zapahnjena

z nevidnim kristalnim

in medenim cvetjem

 

Chakala je tvoje zvoke

a bili so iz marmorja

z jesenskimi lasmi

ob tvojih nogah.

 

Rotila je svetlobo

a tvoja medla in

mila senca

zakriva sonce

 

Jata belih ptic

te vodi onstran morij

in preobracha ledene vode

ki opechejo njene prste

 

Da bi se ti lahko priblizhala

samo Velichina

samo Ponizhnost

da bi odprla vse sobe do tvojega bistva.

 

 

 

TEBI *

 

Ko se te dotaknem, te skoraj okusham

v najglobljih plasteh dushe

 

Zazhari, ko odfrchi kot urna pushchica

iz srca proti nebesni tarchi

v buchno svetlobo poletja

 

* Op. prev.: Naslov je v slovenshchini.

 

 

 

 

 

 

O AVTORICI

 

Laura Menichini se je rodila v Vidmu (Udine) leta 1963, a je kar nekaj desetletji do nedavna zhivela zlasti v Nadeshki dolini, na katero je zelo navezana, saj je menda zibelka njene rodovine. Letos se je zaradi dela kot za chasa shtudija spet preselila v Videm. Ukvarjala se je zlasti z umetnostjo, na zachetku osemdesetih let je bila zelo aktivna v videmskem in nacionalnem gibanju anarhichnega punka, v devetdesetih pa v tistem, ki mu je sledilo in se je zavzemalo za najrazlichnejshe she ne dosezhene svoboshchine in za samoupravljanje (na italijanski nachin, da smo si na jasnem). Prve njene objave so iz tistih let, zlasti v reviji Nuova Fahrenheit. Leta 1998 je objavila dvojezichno zbirko Il Cerchio Krog v zelo lepem slovenskem prevodu znane pevke in prevajalke Klarise Jovanovich. Leta 2002 pa je izdala zelo estetsko opremljeno zbirchico Immaginario (Imaginarij) s prelepimi risbami Aleksandre Pajkove. Pri obeh zbirkah se ni podpisala s svojim pravim imenom, marvech si je izmislila zelo poseben psevdonim: Laura dei Gatti Machkinova. Shele tretjo zbirko, ki je izshla aprila letos pri znani videmski zalozhbi KAPPA VU z naslovom Intorno allo zero (Okrog nichle), je podpisala s priimkom iz svoje osebne izkaznice. Prevedene pesmi so iz tretje zbirke, ki je sestavljena iz pesmi in pesnishkih proz.

 

 

Prevedla iz italijanshchine in pripravila zapis o avtorici Jolka Milich