Revija SRP 83/84

Jurij Japelj

 

ODA

NA GOD ENE MLADE GOSPODICHNE

 

 

 

 

ODA

NA GOD ENE MLADE GOSPODICHNE

 

Gospodichna Magdalena,

jest se h godu njih imena

'z celga srca veselim

in vse dobru njim zhelim.

 

Naj jim vse po srechi gréde,

naj srce njih vse posede,

kar toistu le zheli,

al njih samo veseli.

 

Naj jim bodo fantji zvesti,

naj le prov za njimi lesti

inu lubit njih zachno,

dokler njih en sam dobó.

 

Ta ima le njim dopasti

inu z njimi gori rasti,

zraven tudi dober bit,

vse po njih glavíci strit.

 

Kadar bodo njega siti

inu druge jel' lubiti,

naj takrat per miru bo

in ne ajfra za zhenó.

 

Che njih eden lubit neche,

naj on sam po druzga teche,

naj jih samo brzh pusti,

kadar kdo per njih techí.

 

Naj od zhene dobru misli,

de b lih shvogre imel v chisli

in che nosi on roge,

naj to drugim ne pove.

 

Che dobodo otrochiche,

al fantichke al dekliche,

naj mu bodo vsi lubí,

kakor de b njegov bili.

 

Kadar bocio stara baba

kumej lezli koker zhaba,

naj jih dedec rad ima

in pomoch v nadlogi da.

 

ok. 1783

 

 

 

 

 

KAKU SE NA KRAJNSKIM PROSU MANE

 

»Drevi bomo prosu meli,

dekla, pojd sosed iskat,

rec', ob shestih bomo jeli

tamkaj, kér smo drugekrat.

 

Gledaj, de bosh naprosila

narmajn pet al shest deklet,

vsaka bode vzhe dobila,

de brez para ne gre met.

 

Jest imam pet korenjakov,

kir se snopja ne bojé:

zraven bo she kdo perskakov,

de se srote ne zgube.

 

Pòd je lejp, brhka kopica:

che lih ena omedli,

al to drugo prime íca,

se na kopo polozhi.«

 

Dekla je zhe vkup dobila,

kar je rekal gospodar,

luch je pòd vzhe razsvetila,

kér bo mel za param par.

 

Zdaj si slejdni snope zbira

in pod nóge zaluchí,

zdaj se v steno vsaki upira

inu snop z nogó vrti,

 

zdaj ga, kir predalech pride,

z drugo spet nazaj dobi,

zdaj se s param z ritjo snide,

zdaj ga ona zaroti:

 

»O ti kozel srboriti,

al ne bodesh gmaha dal!

Kmal ti znamo narediti,

de bosh na kopici spal.«

 

»Kaj chenchash, ti uboga reva?«

ji nje fant odgovori

in jo vzhe na kopo deva,

de vse shtiri pomoli.

 

Ta eksempel vsi ti drugi

per tej prichi ponové

ter na vrhi enga drugi

kakor snopje tam lezhé.

 

Fantalini se krohlajo,

punce pak hudú perté,

ene fante shegetajo,

de jih zdajci popusté.

 

Te se gori brzh zravnajo

in se v enga zazhenó,

tega sem ter kje degájo

in ga srechnu poderó.

 

Ta je njih narvechi hvala,

al se malkadaj zgodi,

vechidejl jih eden vala,

kakor koli sam zheli.

 

Kdor za druge shpase vprasha,

jih bo zvejdil she kaj vech.

Zdaj se gor pernese kasha,

zdaj denite snope prech!

 

ok. 1783

 

 

 

 

 

OTROCHJA POSTELA NA KMETIH

 

Ta deveti mesic teche,

kar sim se ozhenil jest,

ena nova skrb me peche:

zhena hoche se razlest.

 

Ona je vzhe meni rekla,

de je babco chas najet,

de se bode skoraj ulegla:

zdaj bom mogel dnarce shtet.

 

Prvich morem jest kupiti

kurjih jajc pehare tri,

drugich morem jest dobiti

polhen kurnjek kokushí.

 

Tretich morem spech pustiti

narmajn pet al shest pogach,

tolkajn vina tud kupiti,

de bom kmalu en berach.

 

Kej so cule in plenice,

kej je zibel in povoj?

Kej so kape in tanchice,

kej je mir in pokoj moj?

 

Zhena zdaj le hujshi stoka

inu groznu v svitke gre,

baba jo na postli zhoka,

dékle sem ter kje lete.

 

Kumaj se bo ona udrla,

morem vzhe po botre tech,

baba bode zdajci cvrla,

prata se bo jela pech.

 

Kar bo meni she ostalu,

bo v botrinji gori shlu,

kaj se bo kaplanu dalu,

kaj she tudi mezhnarju?

 

Nekaj bodo botre spile,

kadar k zheni pridejo,

nekaj bodo dekle zlile,

kadar piskre ubijejo.

 

Kej je to, kar bo potreba

noter v kopel babci dat?

Kej je to, kar ni potreba

in se vender more dat?

 

Zdaj se eden tukaj zgledaj,

kaku enmu mozhu gre,

che se zhenska kroshna spredaj

enkrat naglu dol podre.

 

ok. 1783

 

 

 

 

 

OPOMBA K JAPLJU

 

Ob 200-letnici smrti se velja spomniti Jurija Japlja (izv. Apel; Kamnik, 11. 4. 1744 – Celovec, 11. 10. 1807) ne le kot prevajalca prve (katolishke) Biblije po Dalmatinovi in pete slovnice »slovenskega jezika« (Slawische Sprachlehre; v nemshchini, po zgledu Bohorichevih Zimskih uric z vseslovanskim primerjalnim vidikom; ostala v rkp.), prevajalca »janzenistichnega barda« Racina in klasicistichnega satirika Popa (francoshchine in angleshchine se je Japelj nauchil med shtudijem teologije v Trstu; tik pred smrtjo imenovan za trzhashkega shkofa), razsvetljenca-preporoditelja iz Zoisovega kroga (z janzenistichno »heretichno« tendenco), temvech zlasti kot skoraj povsem neznanega pesnika, enega od trojice (Dev, Knobl) najpomembnejshih pred Vodnikom. V rokopisih (Arhiv RS) so poleg njegovih hvalnic v latinshchini in slovenshchini ostale tudi slovenske satirichne pesmi, za tisti chas mojstrske v jeziku in verzifikaciji ter vsebinsko nenavadno pomenljive z drznim, grobo slikovitim izrazom v duhu ljudskega pesnishtva. Oda na god ene mlade gospodichne, Kaku se na Krajnskim prosu mane, Otrochja postela na kmetih – te tri pesmi so kot markantne predhodnice Jenkovega Ognjeplamticha antologijski primerki starejshe slovenske satirichne poezije. Pozornejshemu branju se pod humorno lahkotnostjo odkriva tako rekoch razdiralno, morda celo strashljivo izostren (janzenistichen?) pogled na klobchich vsakdanjega zhivljenja »navadnih ljudi«. Prva od navedenih pesmi je pravzaprav kruta demaskada rokokojske »radozhivosti« in prikritega »feminizma«, druga upodablja kaotichnost »ljudskega udarnishtva«, tretja »katastrofo rojstva« v skromnejshi kmechki druzhini. (Tukajshnji natis po: Alfonz Gspan, Cvetnik, I; SM, Lj. 1978)

 

Izbor in opomba Ivo Antich