Revija SRP 83/84

Jolka Milich

Vprashalnica
 
O PREVAJANJU IN POEZIJI (VIII)
 
 
O Vilenici skozi razlichne ochi (tudi pesnishke in prevajalske)
 
Najbrzh ne veste, morda pa, a ne vsi, in tem so namenjene te vrstice, da si je slovenski pesnik in gorishki slavchek Simon Gregorchich pred vech kot dobrim stoletjem – maja 1905 – ogledal jamo Vilenico. Ne vso od zachetka do konca, vendar jo je videl tudi od znotraj, ni samo slishal zanjo. Nanj pa je naredila, sodech po pismu prijatelju, prej muchen kot prijeten vtis, saj je precej znano, da na nekatere ljudi, zlasti na tiste, ki trpijo za klavstrofobijo in se tega vchasih niti ne zavedajo, hoja po jamah in podzemlju – in vchasih zhe sama misel na te sicer prav velichastne kamnate dvorane, a tudi mrachne in skrivnostne hodnike, podhode, rove in chudne prostore najrazlichnejshih oblik, vedno malce strashljive zaradi nenadnega shelesta netopirjevih kril ali srebrnopolzechih kapelj s stropa in vchasih pretihih ali preshumechih voda, vse to pa nekoliko spominja na prastare predstave pekla Dantejevega kova – vzbuja le bolj ali manj hudo tesnobo in skoraj preplah. She zhivo se spominjam precej znane italijanske pisateljice Giuliane Morandini, menda iz Rima, a povezane s Trstom, ki je pred okroglimi dvajsetimi leti, she pred zachetkom slavnostne podelitve nagrade Vilenica Petru Handkeju, kot mi je povedala kasneje, ko si je malce opomogla, stekla ven na prosto, vsa panichna in tresocha pa chisto brez diha, in kar naprej ponavljala sama pri sebi »strashno, strashno«. Strashno kaj? – sem jo vprashala, tokrat jaz v strahu in skrbeh, da se ji morda zdi hlad tam spodaj neznosen, pa tisto nezazheleno kapljanje na glavo, ali pa ji ni vshech program, morda ima kaj proti avstrijskemu pisatelju, je kaj narobe s pevci ali s slavnostnimi govorci, jo je kdo uzhalil ali kako drugache prizadel, bog ve kaj ji ni po godu. A vso tisto nepremagljivo grozo ji je v kosti vlivala le jama jamasta kot taka – za vse nas prechudovita Vilenica – in ni pomagala niti navzochnost mnozhice praznichno razpolozhenih ljudi ob njej v okusno okrasheni dvorani niti mochna elektrichna razsvetljava z igrami senc in svetlobe in barvnimi odtenki, ki je vse kaj drugega kot brlenje nekdanjih karbidovk ali oljenk, ki jih je bil zelo verjetno delezhen tudi Gregorchich, da bi se znebila tesnobe in zachela gledati na divashko ali lokavsko jamo pa na vse druge pri nas z nashimi – izrazito podezhelskimi, beri: narave vajenimi, s klavstrofobijo in z napachnimi predstavami o peklenskem breznu – neobremenjenimi ochmi.

Tudi trzhashki knjizhevnik in stihotvorec Giuseppe Compagnoni, ki se je v neki svoji pesmi leta 1795, to je pred 212 leti – ne pozabite na to visoko shtevilko! – razpisal o vilenishki jami, Matjazh Puc pa je sedem njenih verzov dal kot moto svoji lichno opremljeni in zanimivi broshuri VILENICAzgodovina in opis krashke jame (zalozhil jo je leta 2000 nekdanji Kulturni center Srechka Kosovela v Sezhani, ki se je potem preimenoval v sedanji Kosovelov dom). Dozhivetje groze je pri njem she potencirano. Saj zachne:

Terribil fatto! Alor cedendo anch'essa
L'inferior parte dell'immensa pietra,
Onde sorge non ultimo tra quanti
il (?)* circondano qui monti tremendi,
Vileniza si scosse, e un cupo offerse
Baratro immenso. La caverna oscura.
             Ecco: scendiamo …
 
*(vprashaj sem postavila jaz)

 

Eden izmed mozhnih, skoraj instant prevodov, brez obichajnih dokonchnih lepotnih posegov, je:

O groza! Tedaj se spodnja plast
orjashke skale, kjer k nebu dviga se
ne najneznatnejsha izmed okolishkih
gora mogochnih, nenadoma pogrezne! …
Zatresla se je Vilenica, zgrmela (?) je
v ogromno mrachno brezno. Chrna jama …
Le vanjo se spustimo …
 
(Vprashaj je postavila trzhashka prevajalka Darja Betocchi, ki je verze na mojo zheljo tudi prevedla, lahko bi seveda prevod tudi malce ali precej spremenila oziroma izdelala kar nekaj razlichnih prevodov, kot sem jih jaz, a je nisem hotela dodatno obremenjevati.)

 

Drug, prav tako instantni prevod:
Strashen dogodek! Tedaj, ko je popustil
tudi spodnji del ogromne skale,
kjer se dviguje ne zadnji med tolikimi
strahotnimi hribi, ki jo tukaj obdajajo,
se je stresla Vilenica, in zazijalo je
mrachno in globoko brezno. Temna jama.
Glejte, spushchamo se vanjo …

(Za velelnik pri zadnjem stihu manjka klicaj. V tistih chasih so pisali rajshi kakshno lochilo prevech kot premalo.)

 

Tretja razlichica: 

Strahota! Tedaj se nenadoma
sesede spodnja plast velikanske cheri,
kjer nastaja ne zadnji vrh, ki ga
mnozhica mogochnih gora obdaja,
Vilenica se strese in razkrije
globok in mrachen prepad. Temachno jamo.
Pravkar se spushchamo vanjo …
 
S podobnim strahom in enako drhtechega srca se je menda s svojo bujno in kreativno domishljijo spushchal Alighieri v svoj grozoviti in grozovzbujajochi pekel. Compagnoni pa samo v nekaj kilometrov dolgo krashko jamo Vilenico, kjer ne vedrijo niti chloveshke ribice. Najvech kakshen nedolzhen netopirchek pa divji golob in prej koristna kot shkodljiva rovka in sorodne zhivalce, morda tudi kakshen pajkec. Vendar so pred 212 leti po svetu hodili in lomastili strahovi drugachne sorte od danashnjih. To ponovim v njegov zagovor in olajshanje. Ker smo medtem spremenili tudi jame v nekakshne lunaparke s spektakli, ki jih oznachuje pravo razkoshje na robu razsipavanja z luchmi in zvoki, je za nas staroselce (naj rechem aborigine?) in trd(ozhiv)e Krashevce … sveta groza Giuliane Morandini malodane tezhko umljiv zhivchni ali dushevni pretres.
 
She to, mimogrede, ker smo zhe pri prevajanju: Compagnonijevo obchutje strashnosti je slovenska nepoklicna, le improvizirana prevajalka (morda iz slabega poznavanja italijanshchine, a skoraj ne verjamem; najbrzh prej iz silne ljubezni in lokalpatriotichne privrzhenosti do vilenishkih lepot) chisto prezrla (v pomenu ignorirala, ne pa spregledala) oziroma brez vsake prevajalske skrupuloznosti in pomislekov kar preskochila (lahko berete: iz dobronamernosti zatajila) in verze prikrojila izrazito po svojem svetlem obchutju, ki je konec koncev tudi nashe. Skratka, strashnost je preobrazila v milino in prijaznost brez primere. Zanjo se ob rojstvu Vilenice ni nich strashnega zgodilo, dogodilo se je le … nekaj:
Nekaj se je dogodilo!
Tla so se vdajala v globino,
skale so se dvigale v vishine.
Obkrozhajo nas gora kamenine.
Vilenica nas vabi v globino
z velikimi brezni, vabi v temino.
Spustimo se k lepoti, v tishino.
 
Po skrajno prostem prevodu sodech, ko ga preberemo do konca, vseeno zvemo, da se ni dogodilo samo nekaj, marvech da se je zgodilo nekaj zavidljivo lepega, saj lepshe kot tako ni niti mogoche. Brez senchice bojazni v dushi, brez vsake tesnobe, brez kanchka prestrashenosti, nich mrachnosti, grozljivosti pa she manj kot nich. Tla se vdajajo – mehko, pochasi, obzirno, previdno, lagodno kot kakshna zaljubljena zhena mozhu, skale se brez vsakega shuma in ropota dvigajo v nebeshke vishine, gorske kamenine vsepovsod raztresene, pardon, razstavljene kot pri kakshnem draguljarju, Vilenica pa, nekoliko nizhe, prazhnje oblechena in s stalagtiti okronana nas vabi … in smo spet pri ljubechi zheni ali darezhljivi gostiteljici, ki nam odpira vrata na stezhaj v svoj podzemni dom in z blagim smehljajem na ustnicah nas milo prosi, da se spustimo k lepoti, v tishino. Res lepo. Le shkoda, da niti za nohtek vsega tega ni povedal Compagnoni v omenjenih stihih! Mi – oziroma vechina nas, kar ne pomeni vsi – tako dozhivljamo jame, in ne samo Vilenico. Tudi Shkocjanske jame in Postojnsko in jame nasploh, saj smo bili vzgojeni od mladih nog, da so nekaj edinstvenega in dragocenega, kar zasluzhi samo nasho ljubezen in neizmerno obchudovanje. Pri omenjeni prevajalki je edino narobe to, da se pod tisto blagozvochno sedemvrstichno pesmico na chast Vilenici ni sama podpisala kot avtorica in jo mirne dushe svetu prodala ali podarila kot svoj izum. Saj to v bistvu je. Noben bralec ne bi niti od dalech zaslutil, kaj shele posumil, da je na svoj in zelo svojski nachin interpretirala Compagnonija, nato pa ga je povsem nerazpoznavnega pretochila v slovenshchino. Saj gre za dvoje chisto nasprotnih dozhivetij ene in iste stvari. Inspirira pa nas lahko vsakdo; vplivi in ustvarjalno zgledovanje bolj kot posnemanje, hvala bogu, niso she prepovedani, saj nas prav oni potiskajo naprej. Drugache bi tichali she vedno … v kakshni jami – in smo spet pri jamah! – a tokrat kot trogloditi alias jamski ljudje, ne pa kot lavreati kakshne vilenishke nagrade ali slavnostno obchinstvo pri tem enkratnem dogodku, ozarjeni od uslug, ki nam jih za dolocheno ceno na Sezhanskem deli Elektro Primorska iz Nove Gorice. Lahko bi jo potemtakem celo postavila pod italijanskim motom; kot zhe recheno, a naj bo ponovljeno, nihche niti opazil ne bi, da imata kaj skupnega in da sta si v sorodu, morda v desetem kolenu, ki ne pride v poshtev. Lahko bi italijansko pishochemu Trzhachanu iz hvalezhnosti tisto elementarno grozo celo prevedla, seveda kot se spodobi za prevod, nich odvzemala ali dodajala, skratka nich potvarjala in prirejala po svojem okusu in nashi meri. Che se je v italijanshchini zgodilo nekaj strashnega, naj se tudi v slovenshchini – ali se strahote pri nas ne morejo dogajati? In che nekdo baja o gromozanskih ali strahovitih hribih, pa cheprav smo obkrozheni le od grichkov, holmcev in vzpetin(ic), noben dober prevajalec ne sme marnjati o kameninah gora, ko pa o njih – kameninah – ni v pesmi niti besedice. Prevajanje ima svoja pravila, ki se jih mora chlovek drzhati, che noche, da ga kdo prej ali slej pokliche … k redu ali mu pove brez rokavic ob kakshni lepi prilozhnosti nekaj bridkih, v vzgojne namene: da ne bi drugich zapadel spet v skushnjavo in ga ponovno po svoje biksal.

 

Zdaj pa je zhe skrajni chas, da napishem she nekaj tehtnih misli o Gregorchichevem obisku jame Vilenica, o katerem verjetno redkokdo kaj ve na nashem koncu. Ali pa. Jaz nisem vedela. Zvedela pa sem to od dobre, ukazheljne in zelo nachitane znanke Slavke Kranjec, ki kot chlanica sezhanskega bralnega krozhka Sonchna ura marsikaj prebere she zanavrh in, ko se srechava, kaj posebno zanimivega pove tudi meni. Tokrat da je med branjem knjige Ivana Sivca BISERI BOLECHINE, ki ima podnaslov Slike iz zhivljenja gorishkega slavchka in ki je izshla pri zalozhbi Druzhina v Ljubljani leta 1996, na strani 152 naletela na tele vrstice:

 
»Ko je s prijatelji obiskal veliko krashko jamo Vilenico pri Divachi, je napisal pesem Iz ila.«

(Sivec je potem navedel prve shtiri verze te pesmi, ki jih bom jaz preskochila, ker bom prepisala pesem v celoti na koncu.)

 

Vech kot zanimivo za vse, a za nas Krashevce she prav posebej. Morda nashi jamarji hranijo she kakshne stare vpisne bukve, v katere se je takrat morda ali verjetno tudi vpisal. S Slavko sva stopili v … poizvedovalno akcijo. Sposodili sva si v knjizhnici pesnikovo Zbrano delo, da se pretolcheva she do kakshnega podatka in seveda do navedene pesmi v celoti. V chetrtem zvezku na strani 372 v pismu prijatelju Ivanu Vrhovniku pishe takole:

 
16. maja 1905

Velechastni! Predragi!

Ti tako zame skrbish, bolj nego za brata dober brat. Bog Ti plati tisochkrat. O svojem chasu dobish potrdilo.

V nedeljo sem bil v Divachi; naredil sem veliko »raboto«: uzhitka – nich. Moje ochi in noge niso za tisto »vilenico«. Prihromavshi tipajoch do pod stopnic, vsplezal sem nazaj rekoch si: »Ko bi bil to prej vedel, vzel bi bil list do Ljubljane, da she enkrat vidim in poljubim mojega Vrhovnika!« Pravijo, da jama je prekrasna; ljudstva je bilo she precej; a prave vznesenosti ni videlo moje oko, ni chutilo srce: navadni semenj!
 
 
***
 
 
Sledi she nekaj zanimivih stavkov, ki pa niso vech v zvezi z Vilenico, zato jih kar preskochim.

Ker je bil takrat telesno zhe precej oslabljen in je imel z zdravjem same tezhave (noge so mu odpovedovale, slabshal se mu je vid), sta bila zanj tako spust v jamo kot strmo lezenje nazaj na povrshino najbrzh silno naporna, ker v tistih chasih jama prav gotovo ni zmogla tako urejenih vhodov in izhodov, z varnimi in ograjenimi stopnicami, kot smo jih vajeni danes, kaj shele, da bi bilo vse zelo pregledno in pristopno zaradi elektrichne razsvetljave. A she dandanes marsikdo, navkljub vsem melioracijam, nima pravih nog in telesnih kondicij za obiskovanje jam.

Pisatelj Ivan Sivec v svojih skoraj napeto zanimivih »slikah iz zhivljenja gorishkega slavchka« bralcem nekako sugerira, da je pri pesmi Iz ila botroval njegov obisk vilenishke jame; potemtakem pri tej hoji, ki jo je Gregorchich v pismu prijatelju tako bridko obzhaloval, le ni shlo samo za … veliko »raboto« brez uzhitka, marvech tudi in predvsem za navdih in tenkochutno pesnishko premishljevanje o rojstvu in smrti, o minljivosti chloveshkega mesa in vechnosti duha. Konec koncev tudi mi lahko tako domnevamo, saj je Vilenico obiskal prvo nedeljo pred 16. majem 1905, pesem pa datiral – kot pishe v opombi drugega zvezka Zbranega dela (DZS, Ljubljana 1948) na str. 419 – le nekaj dni pozneje, in sicer 18. maja istega leta. V stoletnem koledarju na internetu mi je sezhanski knjizhnichar Bojan nadvse prijazno poiskal, kateri dan je bil pravzaprav 16. maj tiste zhe stodve leti stare letnice (1905), in je nashel, da je bil torek. Jamo je Gregorchich potemtakem obiskal v nedeljo, 14. maja, prijatelju je pisal dva dni kasneje, to je v torek, 16. maja, pesem pa je datiral, prav tako dva dni kasneje, in sicer v chetrtek, 18. maja 1905. Drugache recheno, od obiska Vilenice do napisane pesmi je preteklo le pet dni. Dovolj za prelitje nekega obchutja v besede. Drugih podatkov, razlag ali pojasnil ob opombi v zvezi s pesmijo pa ni. Shkoda. A morda je kje drugje kakshen stavek, ki potrjuje Sivchevo trditev – hipotezo, da je bila jama vzvod pri pisanju obravnavane pesmi. To brzhchas zhe vedo razni strokovnjaki, ki so se veliko ukvarjali z njegovim opusom, med njimi tudi gorishka univerzitetna profesorica Lojzka Bratuzh in verjetno she (marsi)kdo v Ljubljani ali kje drugje. Kdorkoli o tem kaj ve, je naproshen, da pove.

No, meni je ta hip kar zelo vshech misel, da je ali – bolj pravilno – naj bi gorishkega slavchka inspirirala krashka jama Vilenica, ko je sedel za mizo, vzel v desno roko pero, ga namochil v chrnilo in zapisal pesem

 

IZ ILA
 
Iz ila vechni nam kipar
telo je umrljivo ustvaril,
in v njem duha plamtechi zhar                             
z bozhansko iskro je razzharil.
Oh, krhek pa je ilotvor,
minljiv je ko njegov izvor;
kako se lahko skrha –
minljivost mu je svrha!
In ilotvora bode konec,
ko zazvoni mrtvashki zvonec,
a iskre vechne dushni zhar
nam ne zamre nikdár, nikdár!
Kipar vesoljstva vechni Ti,
ta kip iz ila le razbij,
a iskre Svoje vechni zhar
ohrani v nas za sé vsekdar!

 

 

__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 69/70 – 2005; 81–82 – 2007)
O prevajanju in poeziji I
O prevajanju in poeziji II
O prevajanju in poeziji III
O prevajanju in poeziji IV
O prevajanju in poeziji V
O prevajanju in poeziji VI
O prevajanju in poeziji VII
O prevajanju in poeziji IX