Revija SRP 83/84

Iztok Vrhovec

 

UGANKA S CHASOM

 

»Pridem zvecher,« je mama za dobro jutro oznanila prebujajochemu se Svitu, ga pogladila po razmrsheni grivi in poljubila na lice, potem pa odhitela skozi svoj dishechi vrt, po katerem so zadovoljno frfotali razigrani metulji, v svoj mavrichni avto in odbrzela po vselej radostni Cvetlichni ulici v nov pomladni dan.

»Ochi, ochi!« je vzklikal Svit, medtem ko so njegove pisane igrache s svojimi nemimi vzkliki buchno protestirale proti njegovemu rokomavharskemu drvenju v spalnico, v kateri je zaspani oche pravkar razprl svoje odsotne veke.

»Vstani, vstani!« je zaklical tako glasno in presherno, ko je prisopihal do ochetove v dremavo pobozhnost zasanjane postelje, da je steklo v okenskih shipah osorno zazhvenketalo, papiga Janja, ki je ob tej zgodnji uri ponavadi she gromoglasno smrchala, pa je tako sunkovito stresla svojo rumeno glavo, da sta jo v mahu zapustili dve ostareli modri peresi.

»Smrkavec!« je besno zarozhljala Janja. »Kaj ti moram spet in she enkrat trobezljati, da imam na svoji porumeneli grbi zhe sto devet let in me lahko vsak hip pobere? Ah, ta mladina!«

»O, oprosti, Janja,« je tiho zamrmral Svit, »sem chisto pozabil. Bom naslednjich bolj pazljiv …«

A Janja ga ni vech ne slishala ne videla. S svojimi osivelimi krempeljci si je zakrila v odsotno modrost zazrte mrenaste ochi in – zadrnjohala.

»Ochi,« je zashepetal Svit in ocheta povlekel za rokav njegove za jutranje akrobacije nich kaj voljne pizhame. »Pa zbudi se zhe! Mama je zhe shla.«

»Aha,« si je oche pomel bledo krmezhljava zrkla. »Koliko je pa ura?«

»Prevech!« je prhnil Svit. »No, vstani in greva,« je bil she naprej odlochen kot mali Artur z bleshchechim mechem v drobnih rokah; potem se je tudi sam namrshchil – nemara zato, ker mu je bila Janja simpatichna in jo je rad oponashal, morda pa zgolj zategadelj, ker je bil trenutek za tovrstno mladostnishko dejanje ravno pravshnji. »No, kam pravish, da bova shla danes?«

Oche se je, na njegovo zachudenje, v hipu prebudil.

»K jezeru!« je izstrelil kot iz topa.

»H kateremu jezeru?«

»K tistemu, ki sem ga videl danes ponochi v sanjah,« je she naprej kot v transu odgovarjal oche.

»Ja, pa kaj je to s temi tvojimi sanjami?« se je zasmejal Svit. »Odkar sem te navdushil za svoja nochna potovanja, me vsak dan znova presenechash! Kaj zdaj v njih potujesh zhe kar brez moje pomochi?«

»Ja, kazhe, da res,« se je chudil tudi oche. »No, kakor koli, moj dragi sin,« je nadaljeval, »tam bova videla – biserno srno s snezhnobelim kozhushchkom in srnjaka s knezhjih vrhov.«

»Srno?« je bil razocharan Svit. »Pa kaj bova s – srno?«

»To je najlepsha srna, kar jih je kdaj koli skakljalo po katerem koli gozdichku tega sveta,« se je prebrisano nasmehnil oche.

»Kako pa to vesh?« je zanimalo Svita.

»Njen kozhushchek je bel kot biserni sneg s Himalaje in na njem se leskeche na tisoche drobnih peg, ki se bleshchijo kot pisana mavrica najlepshih briljantov,« je she naprej mlel oche.

»Hm,« se je Svit zdaj namrshchil chisto zares. »Da ti ta nochna kolovratenja po vesoljnih sanjskih prostranstvih vendarle malce ne shkodijo, kaj? Morda bi moral bolj paziti nate, da se ti sluchajno ne …«

»Ne, ne, Svit,« se je zasmejal oche, medtem ko je tuhtal, kje bi lahko nashel vsaj eno svezho nogavico.

»Pa kaj bova tam?« je spet zanimalo Svita.

»Nad bleshchechim sinjim jezerom, kjer zhivi biserna srna s snezhnobelim kozhushchkom in tisocherimi bleshchechimi pegami, se vzpenja strmo gorovje in na njegovem vrhu, na majhni skalni planoti, prebiva mogochni knezhji srnjak.«

»Aha,« ni bil Svit z odgovorom she vedno nich kaj zadovoljen. Zasrbel ga je nos, pa je namesto svojega raje popraskal ochetovega.

»Ah, ta mladina!« je zacmokala Janja, ki je za trenutek odprla eno svojih zelenih vek. »Kaj vse moram jaz gledat …« In si je prek glave navlekla majhno belo odejo, s katero se je pokrila vsakich, kadar njene kot ugaslo sonce brbotajoche rumene ochi niso hotele she enkrat videti tistega, kar je v svojih dolgih letih bivanja v tem chloveshkem svetu uzrla zhe vse prevechkrat.

»Janja je spet v svojem elementu,« se je nasmehnil oche.

»Ah, ta je tako ali tako vedno v svojem elementu …« je odmahnil z roko Svit, potem pa se popraskal she po svojem nosu. »No?« je pomignil ochetu, chesh naj zhe vendar nadaljuje.

»Pred kratkim je ta prelepa biserna srna izvedela, da tam na vrhu, kjer biva knezhji srnjak, precej dobro uspevajo jabolka; da je zraslo zhe nekaj srebrnih, pa zelenih in rozhnatih, pa … kar je she tega. In se je odlochila, da mu bo poslala deset svojih jabolk; ta namrech uspevajo le ob njenem sinjem jezeru. – Poshiljam kosharo z desetimi zlatimi jabolki – je napisala na droben hrastov list in ga prilozhila k poshiljki. – Zhivim ob jezeru in rada pleshem. Morda vam bodo vshech – je she dodala, potem pa narochila drobnemu gozdnemu zajchku, naj odskaklja po strmini chisto do vrha, do majhne planote, kjer …«

»… zhivi tisti srnjak. Ja, okej. Ampak …« je she naprej nejevoljno vzdihoval Svit.

»Nich ampak,« je zabrlizgal oche, »temvech – greva! Bosh zhe she vse izvedel pri jezeru.«

Kot strela se je pognal v kopalnico, se na hitro stushiral in si umil zobe, si obul chevlje, pozabil zavezati vezalke, na eni od stopnic, ki so vodile na vrt z modrimi cikorijami in po katerem so od jutra do mraka frfotali razigrani metulji, telebnil na nos, zagrmel gromoglasni »au!«, se na hitro pobral, si popravil frizuro, potem pa le dohitel svojega sina, ki je, she vedno mrshchech svoje sedemletno chelo, zhdel na razpokanem bukovem shtoru.

»Joj, ochi, pa zakaj te moram jaz veeedno tako doooolgo chakat?« je mencal Svit.

»No, vesh kaj,« se je zasmejal oche in ga hotel ushchipniti v ramo, pa se mu je Svit she pravochasno izmuznil na drugo stran Cvetne ulice. »Kaj pa, kadar te moram jaz zjutraj celo uro budit za sholo, ti pa samo zehash in momljash, da bi raje she spal?«

»Ah, pustiva zdaj sholo …« je zavil z ochmi Svit in zlezel v ochkov avto. »Zdaj greva k jezeru, ne? Pa chevlje si zavezhi!«

»Ja,« je pokimal oche, si konchno zavezal vezalke, potem pa zagnal svoj shkrpetasti avto, da je zacvilil kot sosedov trinajstkilogramski machkon, kadar mu kdo stopi na predebeli rep, in odbrzel proti bleshchechemu sinjemu jezeru, kjer naj bi zhivela biserna srna s snezhnonobelim kozhushchkom in srnjak s knezhjih vrhov.

 

Ko sta prispela, je bilo sonce zhe visoko na nebu. Gladina jezera se je umirjeno zibala v bleshchavi nezhnih sonchnih zharkov in shirila opojni shepet svojih bozhajochih valov vse do Svita in njegovega ocheta.

»U!« je priskakljalo iz grla mladega shkorca.

»Ja, jezero je prav táko, kot sem ga videl v sanjah,« je bil navdushen tudi oche.

»Pa zakaj me nisi … Mislim, zakaj mi ga nisi pokazal zhe v sanjah?«

»Ko si pa bil spet tako zatopljen v dirkanje s tisto svojo sanjsko koreto, da nisi videl ne slishal nich drugega.«

Svit je razprl usta, da bi ochetu zastavil novo vprashanje, takrat pa je iz modrega gozda priskakljala biserna srna s snezhnobelim kozhushchkom in velikim rdechim rubinom na sredi drazhestnega chela. Za trenutek je zastala ob veliki rozhnati jelki, pomulila nekaj listov bele trave, potem pa se na svojih tankih belih nogah pochasi prizibala k jezeru.

»Kako je lepa,« je ocharano dahnil Svit.

»No, kaj sem ti rekel?« je bil navdushen oche.

Srna je she nekaj trenutkov sukala svoj sloki vrat v smereh okolishkih grichev, potem pa, kot vsak dan ob isti uri, sklonila svoj z bisernimi pegami posuti gobchek k jezeru; iz globine se je nenadoma pognalo trideset zlatih ribic in s svojimi drobnimi perutmi so navdusheno zaploskale.

»In kje je on?« je zanimalo Svita.

»Tamle,« je oche pokazal proti pechini, ki se je strmo dvigala nad modrim gozdom, »na tistem vrhu je njegov dom.«

»Aha,« je pokimal Svit. »Pa bo prishel tudi on?«

»Bova videla,« je odvrnil oche. »Che sem res zhe tako izvrsten sanjár, bi moral biti vsak hip tukaj. Dogovorjena sta, da se dobita tochno ob dvanajstih.«

»Uf,« ga je obchudujoche pogledal Svit, »ti se pa res hitro uchish. Pa kaj bi se chudil! Saj si vendar moj oche! Od tebe ne bi prichakoval nich drugega kot to, da bosh naravnost izvrsten uchenec.«

Ko je ochkova ura pokazalo natanko poldne, je sonce razsvetlilo majhno skalno planoto na vrhu strme pechine in izza zavetja devetih najvechjih gozdnih smrek se je prikazal srnjak. Previdno se je priblizhal srni in se zazrl v njene smaragde ochi. Ochetu in Svitu se je zazdelo, da je iz njegovih temno zharechih zrkel shvignila kot sonce bleshchecha iskra.

Za trenutek sta se podrgnila z gobchkoma, potem pa se je srna zamishljeno zazrla proti jezeru.

»Kako si?« je vprashal srnjak in jo pobozhal po njenem bisernem kozhushchku.

»Kar v redu,« je odvrnila srna in se narahlo prestopila.

»Hvala za kosharo z zlatimi jabolki,« je dejal srnjak. »Najlepsha jabolka, kar sem jih videl …«

»Prosim,« je odvrnila srna in malce zardela.

»Lej, tudi jaz sem ti nekaj prinesel,« je dejal chez chas srnjak.

Jezero je veselo zavrshalo, zlati ribici, ki se kljub prigovarjanju druzhic she vedno nista hoteli potopiti v sinjemodri objem svojega mokrega doma, sta she naprej radovedno bolshchali proti bregu.

»Aha,« je dejala srna in se znova prestopila, potem pa se s svojim belim kozhushchkom za hip podrgnila ob srnjakovega.

»Srnica,« je dejal srnjak s tako ljubechim glasom, da je mlajshi od ribic, ki se je zaradi utrujenosti she komaj drzhala nad jezersko gladino, iz ochesa kanila skoraj chisto odrasla zlata ribja solza, »jutri bosh stara tri leta …«

»Kaj?« je pogledal svojega ocheta Svit. »Rojstni dan ima? Midva ji pa nisva nich kupila!«

»Midva zdajle nisva pomembna,« je mirno odvrnil oche. »Tu sva zgolj kot … opazovalca.«

Svitu ni bilo jasno, kaj je v tem tako mikavnega, che sta »zgolj opazovalca«, a ga je dogajanje ob jezeru vendarle tolikanj zanimalo, da se ni vech pritozheval.

»Ja, vem,« je s svojim milozvochnim glasom odvrnila srnica. Srnjak si je moral zaradi vznemirjenosti, ki je znova shvignila vanj kot voda v razpokano skalo, za svoje klecajoche noge poiskati oporo ob veliki rumeni leski, ki je tiho shelestela ob jezerskem bregu.

Ko si je malce opomogel, je srni najprej izrochil vechji zavoj in potem, chez nekaj trenutkov, she drugega, manjshega, in jo poljubil na smrchek.

»Ej!« je zaklicala srnica. »Kradesh!«

Srnjak je zachel loviti sapo, potem pa se je vendarle zbral in se sesedel na tla ob veliko zeleno skalo, v kateri je zhivela zhelva velikanka.

»Ja,« je nadaljevala srna, »tega si ukradel.«

Srnjak se je zazrl v njene modre ochi in spet se mu je zazdelo, da iz nje prihajata dva glasova: tisti, ki ga je pravkar slishal tako razlochno, da ga je skoraj vrglo po tleh, in drugi, ki se je z njim strinjal pravzaprav zhe ves chas, odkar jo je poznal.

»Zdi se mi, da od mene prichakujesh tako … veliko,« je dahnila srna s snezhnobelim kozhushchkom in tisocherimi briljantnimi pegami in ga za hip pogledala malce bolj ljubeche.

»Srnica, nichesar drugega kot to, da delash tisto, kar ti narekuje tvoja dusha,« je nezhno rekel srnjak in se za trenutek s svojim chrnim smrchkom podrgnil ob njeno sloko nozhico.

»Hm …« je zavzdihnila srna.

»Gresh z mano?« je dejal srnjak.

»Saj vesh, da … Daj mi she nekaj chasa …« je odvrnila srna.

»Srnica moja ljuba,« je dejal srnjak, »nihche te ne more imeti tako rad kot jaz.«

»Pa kako to vesh?« se je zopet namrshchila srna.

Srnjak je s svojo nezhno shapo narahlo pogladil njene ljubke gubice, potem pa jo poljubil. Na njegovo presenechenja ga srna tokrat ni oznachila za kradljivca.

Nekaj chasa sta she lezhala v travi, srnjak je bozhal njen beli vrat, srnica je vsake toliko malce vzdrhtela in se tudi sama podrgnila obenj. Ko se je zachel spushchati mrak, je srnjak znova spregovoril.

»Saj vesh, da si vedno dobrodoshla …« je dejal. »Kadar koli, srnica …«

»Ja, vem,« je tiho odvrnila srna in pogledala proti vrhu strmih pechin, kjer je zhivel srnjak in kjer so rasla zlata in rumena in srebrna in alabastrna jabolka.

Potem sta odshla do roba gozdne jase, she za hip postala na soncu, ki ju je obsijalo s svojimi vechernimi zharki, potem pa sta izginila v modri gozd, kjer ju oche in Svit nista vech mogla videti.

»Pa zdaj?« je zanimalo Svita.

»To bi rad vedel tudi jaz,« se je nashobil oche.

»Kaj ne vesh, kako so se nadaljevale sanje?«

»Ne,« je odkimal oche. »Konchale so se ravno v hipu, ko izgineta v gozd.«

»Ampak mene vseeno zanima, kakshen je konec, razumesh!« je trmoglavil dechek.

»Kaj ti ni bilo dovolj to, kar si videl?« je malce nepreprichljivo odvrnil oche.

»Bo shla z njim ali ne?« je she naprej vrtal Svit. »Ali bosta ostala ob jezeru ali v gozdu ali kaj?«

Ochetov obraz je nenadoma spreletel zmagoslaven nasmeshek.

»Temu pa tale zgodba ni namenjena,« je navihano pomezhiknil Svitu. »Poglej: z njima je tako kot z vsemi … nami.«

»Mislish z nami, ljudmi?«

»Recimo,« se je zasmejal oche.

»Kako to mislish – recimo? Saj sva chloveka, ne?« je vzkipel Svit.

»Hm,« je zdaj ochka namenoma oponashal srno, kot da bi hotel svojemu sinu s tem sporochiti nekaj silno pomembnega. »V resnici sva midva, ljubi moj Svit, zgolj kopica chrk na papirju, ki ozhivijo shele takrat, ko jih kdo prebere oziroma zapishe.«

Svitova zhila na sencih je zachela nemirno utripati.

»Ampak, ampak,« je zajecljal, »saj sva vendar popolnoma resnichna! Poglej, kako so se mi zachele potiti dlani,« je pokazal svoje mokre roke, »pa kako hitro diham, pa kako razlochno te vidim tule pred sabo, pa kako jasno sva videla srno in srnjaka. In vse te besede, ki zdajle vrejo iz mene …«

»So pravzaprav njegove …« se je vmeshal oche.

»Njegove?« Svit ni razumel. »Chigave – njegove

»Pisateljeve,« je odvrnil oche.

»Mislish – takega pisatelja, ki pishe knjige, kakrshnih imamo vse polno tudi doma?« je bil dechek za trenutek pomirjen, ker se mu je zdelo, da vsaj priblizhno razume, po drugi strani pa je bil she vedno vznemirjen, ker je popolnoma jasno chutil, da to vendarle ni eden tistih pisateljev, ki jih je poznal sam.

»Poglej, Svit,« je dejal oche. »Vse, kar pochneva, dolocha on. Sva kot igralca v gledalishchu, ki izgovarjata njegove besede, a skoznje zhiviva tudi midva in jim s svojim posebnim, enkratnim znachajem vlivava edinstveno zhivljenje, ob katerem nekaj novega spozna tudi ta, ki naju je ustvaril.«

Svit se je zbegano praskal po zhe popolnoma razmrshenih laseh.

»Pa od kod ti kar naenkrat vse to?« je bevsknil.

»Tisti, ki naju je ustvaril, mi to pravkar govori,« je odvrnil oche.

»In kako ga slishish?«

»Tako razlochno kot tebe, Svit. Morda celo jasneje, ker si tudi ti v resnici le njegov odmev …«

»Uf,« se je tresel Svit, »ne razumem in ob tem mi ni nich kaj prijetno.«

»Poglej,« je nadaljeval oche. »Tisti, ki naju je ustvaril in naju ohranja pri zhivljenju, je razmishljal o tem, kaj bi dal … nekomu za rojstni dan. V sanjah se mu je prikazala tale zgodba, v kateri imava tudi midva precej pomembni vlogi. In ko se je prebudil, jo je zachel pisati …«

»Nama se v sanjah tudi marsikaj razkrije,« se je vmeshal Svit.

»S tem nama sporocha, da svoje lastnosti in izkushnje prenasha tudi na naju in s tem gradi tudi najin svet …«

»Uf, zapleteno.«

»Ja in ne,« se je in se ni strinjal oche. »Poglej, midva sva tukaj in zdaj – v prostoru in chasu, ki pa v resnici sploh ne obstajata, ker sva samo kopica urejenih chrk na papirju in sva zhiva le takrat, kadar to hoche on … In ko bo konchal, bova znova ozhivela shele takrat, ko bo tole pripoved bral she kdo drug.«

Svit se je nelagodno prestopil in se vznemirjeno podrgnil po razgretem chelu.

»Vse, kar izgovoriva, celotno dogajanje, ki se odvija na teh nekaj straneh, je namenjeno njemu in bralcem, pa seveda njej, ki ji zheli she enkrat povedati, da jo ima rad. Pa she rojstni dan ima.«

»O!« se je Svit tlesknil po kolenu. »Zato je tudi srna z bisernim kozhushchkom v najini zgodbi imela rojstni dan. Kako smeshno … Zdaj mi je kar naenkrat vse skupaj precej bolj jasno, cheprav vsega she ne razumem popolnoma.«

»Ker ti je to razumevanje prav v tem trenutku omogochil pisatelj,« se je zasmejal oche. »Pa cheprav do tega trenutka she ni chisto natanchno vedel, koliko ti bo razkril do konca zgodbe.«

»Ampak zakaj mora tako komplicirati? Zakaj ji preprosto ne reche, da … « je zardel Svit in beseda mu kar ni shla z jezika.

» … jo ima rad,« mu je priskochil na pomoch oche.

»Ja …« je nadaljeval Svit in se spet spomnil svoje Zarje in she enkrat zardel kot kuhan rak.

»Ah, saj ji je, zhe vechkrat. Pa ji hoche she enkrat, na malce drugachen nachin. Pa she nekaj je … Tako kot v najinem svetu, ki ga ustvarja on, tudi njegovega kreira nekdo drug …«

»Uf, kako je to zapleteno …« se je spet namrshchil Svit.

»Je in ni,« se oche spet je in ni strinjal. »Midva mu s tem, ko pishe o nama, pomagava razumeti tudi njegov lasten obstoj. Ko je zatopljen v to svoje opravilo, zelo jasno chuti, da iz njega prihaja njegov pravi glas – glas njegove dushe – in ko se domisli takih in drugachnih zgodb, tudi njemu postanejo nekatere rechi bolj razumljive.«

»Pa srna? Ve to tudi ona?«

»Ja, tudi ona to ve … In ne ve.«

»Torej se she ne ve, kaj bo z njima?«

»Hm,« se je oche popraskal po bradi, »vse skupaj je le vprashanje chasa, ker drugache preprosto ne more biti …«

»Chasa …« je znova tuhtal dechek, »ki pa ga v resnici sploh ni, che prav razumem?«

»Ja, ker je le zaporedje, v katerem lahko tisti, ki ustvarja, sledi lastni zgodbi in znachajem likov, ki v njej nastopajo …«

»In midva sva prav tako samo lika s svojimi znachajskimi lastnostmi?« je pobliskal z ochmi Svit.

»Ja, natanko tako. Vidish, tebi so se ravnokar zasvetile ochi, ker te je razsvetlilo neko novo spoznanje. Ob tem si obchutil nekakshno ugodje, ki pa je pravzaprav pisateljevo lastno zadovoljstvo, ker se mu je zazdelo, da zapisuje najbolj prave besede. Che bi midva zhe zdaj lahko pogledala na liste, ki jih je napisal pozneje, potem bi poznala svojo prihodnost, a bova to izvedela shele takrat, ko bova tam tudi v resnici, cheprav najina prihodnost zhe obstaja.«

»Njega pa, pravish, prav tako vodi nekdo drug …«

»Bolj ali manj … Sam ima mozhnost izbire med mozhnostmi, ki jih dolocha njegov znachaj,« se je nasmehnil oche.

»Potem pa sploh ni problemov,« se je razveselil dechek. »Midva sva dobra chloveka in se nama ne more zgoditi nich slabega, tudi che kdaj pa kdaj kazhe … bolj slabo, kaj ne?«

»Natanko tako,« je veselo kimal oche.

»In tudi njima … srni in srnjaku …«

»Ja, tudi njima se v resnici ne more zgoditi nich slabega … Ker je vse skupaj le vprashanje chasa, ki pa ga v resnici sploh ni, in obstaja le zato, da lahko tako ona kot on – in jaz in ti in mama in Kralj in Kraljica in Valter in Baletka – izzhivimo nekaj, kar pravzaprav zhe obstaja.«

»Potem pa res ni nikakrshnih skrbi. Mislish, da bova tej …«

»Mateji,« je nenadoma izstrelil oche.

Svit ga je presenecheno pogledal.

»Tudi jaz do tega trenutka nisem vedel, kako ji je ime,« je odvrnil oche.

»In jutri ima rojstni dan, pravish. In gotovo ima prelestno belo polt in po njej so posute smaragdne pege …« se je hahljal Svit.

»Briljantne.«

»Aha, briljantne,« se je glasno zakrohotal Svit, da sta srna in srnjak za hip pristopicala iz modrega gozda, radovedno poizvedujoch, kdo moti njun tihi mir.

»A! Poglej, she sta tu!« je bil navdushen Svit.

»Kazhe, da res,« je pokimal oche.

»Ja,« je zdaj razumel tudi Svit, »tebi se stvari razkrivajo prav tako kot meni; she pred nekaj trenutki nisi vedel, kako je tej Mateji ime; meni pa se je tudi shele ta hip razkrilo, da ima srna v najinem svetu prelep bel kozhushchek samo zaradi tega, ker ga ima tudi Mateja.«

»Ja.«

»Uf, zapleteno, a vendarle tako zelo preprosto,« je modroval Svit.

»Ljudje temu pravijo – intuitivni prebliski.«

»Ko nam je popolnoma jasno, da smo v stiku s tistim, ki nas je ustvaril.«

»Ja!« je veselo zaklical oche.

»Torej bo na koncu vse v redu.«

»Oziroma je zhe,« je pokimal oche.

Sonce je zhe skoraj zashlo, na nebu je luna zachela shiriti svoja bela krila. Jezerska gladina se je svetlikala v soju njene nochne lepote, iz strmih pechin, ki so se dvigale nad modrim gozdom, je vel tihoten mir. Le iz sosednje vasi je odmevalo rezko kikirikanje petelina, ki ga je vznemirjal novi kurnik, v katerem se ni nich odvijalo tako, kot bi se po njegovem petelinjem preprichanju moralo.

»Mislim, da je chas, da greva,« je rekel oche. »Tudi mama se je najbrzh zhe vrnila iz sluzhbe.«

Ko sta dospela do avta, se je nebo nenadoma razjasnilo; bilo je, kot da se je sonce za trenutek prebudilo in kot mesechnik odkrevsljalo na svoje delovno mesto; ribice so radovedno pomolile svoje mokre smrchke iz jezera in zachele vznemirjeno chebljati. Jelen, ki se je na robu jase ravno odpravljal spat, je nejeverno pogledoval proti nebu, potem pa mu je zhelva velikanka, ki jo je radovednost prignala izpod njene zelene skale, pomignila, da sonce sije le na ozek kos gozda.

»Kot kazhe, se nista povzpela k njemu na vrh, ob jezeru pa ju prav tako ni,« je ugotovil oche in zaloputnil vrata avta.

»Mislish, da sta skupaj?«

»To je le she vprashanje …«

» … chasa, ki ga ni,« je znova ugotovil Svit, potem pa se uleknil na sedezh, prisluhnil zvoku brundajochega motorja in zadovoljno utonil v spanec.

Oche se je she enkrat razgledal po jezerski gladini, po gozdu in strmih pechinah. »Ves svet,« je pomislil, »v katerem imam ljubechega sina in zheno in avto in sluzhbo in papigo, je bil ustvarjen samo zato, da bi ji on lahko nekaj dal za rojstni dan,« je nejeverno odkimaval z glavo. »No, che mora biti tako, pa naj bo,« je odmahnil z roko, zavil na glavno cesto in odbrzel proti domu.