Revija SRP 83/84

Iztok Vrhovec

 

DEKLICA S SHKRLATNIMI OCHMI
(II)

III.

»Saj sem ti rekla, da ne pretiravaj!« sem zaslishal razburjeni glas babice, ko sem odprl ochi.

»Enkrat je moral izvedeti. Kri ni voda …« je s tresochim glasom odgovarjal ded in me zaskrbljeno opazoval. »No ja …, morda je bilo vendarle prevech za na enkrat …«

»Nich ni bilo prevech,« sem ugovarjal. »Najbrzh sem bil lachen, pa … Koliko chasa sem bil … odsoten?«

»Nekaj minut,« je zamomljal ded.

»No, kaj pa je to proti vechnosti!« sem poskushal razbliniti turobno vzdushje.

»Nekaj chasa naj bo she chisto pri miru,« je strogo zaukazala babica, »potem pridita jest.«

Ded je ubogljivo prikimal.

Kakshne pol ure sva tiho zhdela vsak v svojih mislih, zunaj se je zhe zachel spushchati mrak, babica pa se za spremembo tokrat ni pritozhevala, zakaj zamujava na kosilo. Pochasi sem se dvignil s postelje, za hip se mi je zvrtelo, ded me je zgrabil za podpazduho.

»Da ne bo spet kaj narobe, stara bi me ubila, che bi se ti kaj zgodilo,« se je poskushal nasmehniti.

Ko sem ga malo bolje pogledal, sem opazil, da je danashnji dan tudi njega dodobra izzhel. Njegov utrujeni obraz je kazal precej vech let, kot jih je nosil na grbi.

»Ne skrbi zame,« je odmahnil z roko, ko je zaznal, da sem zdaj jaz v skrbeh zanj.

Ko naju je babica gledala, kako kot pretepeni mrcini zhdiva za kuhinjsko mizo, je nataknjeno zakrilila z rokami, ob srebanju juhe pa se je v naju pochasi vendarle zachelo vrachati zhivljenje, in zdaj nama je obchasno namenila celo kak malce bolj prijazen pogled.

»Kri ni voda, stara, enkrat je moral izvedeti, iz kakshnega testa se je izvalil,« je spet zachel ded, ko je odnesla zadnji krozhnik z mize.

Nenadoma me je popadla silna utrujenost. Z zadnjimi mochmi sem vstal in se odvlekel skozi kuhinjska vrata.

»Mislim, da moram … spat,« sem zamomljal.

»Upam, da ga ne bo frshlok, ko mu bosh povedal she zadnji del …« sem zaslishal babichin glas skozi priprta kuhinjska vrata, ko sem tavajoch iskal vrata svoje sobe.

»Tega mu ni treba vedeti,« je odbrusil ded.

»Tudi to mora enkrat izvedeti,« se ni dala babica. Vech nisem slishal. Le she zgrmel sem na posteljo in zaspal.

Noch se je vlekla kot jara kacha, môre, ki so se podile skozme, me niso in niso hotele izpustiti iz svojih zlakotnenih cheljusti. Na trenutke se je moja zavest, kot da se hoche malce odpochiti, oddaljila od telesa in ga neprizadeto opazovala, kako se vrochichno prevracha po postelji in se skoraj mehansko odziva na ples nevidnih mechev, ki jih v svoji nepopustljivi vnemi vihti trop podivjanih lovcev, ki skusha izzhiveti nekaj svoje groteskne narave na svoji nemochni zhrtvi. Ko ji je bilo tega vzvishenega spremljanja ostudnih dogodkov dovolj, je znova shvignila nazaj v sredishche besnechega rajanja nevidnih lutkarjev; za hip sem obmiroval, nad mano pa se je zdaj zarisalo nekajmetrsko breztelesno bitje, odeto v ohlapen, prek okonchin segajoch plashch, okoli  brezoblichnega obraza mu je opletala mlahava chrna kapuca, in me hotelo s svojimi pokvechenimi prsti prizheti k sebi. Silovito sem se stresel, prikazen je izginila, ko pa sem znova pomislil nanjo, je vnovich vzplapolala iz nepredirne teme kot sestradana chrna luknja, ki pozhreshno hlasta za vsakim utrinkom svetlobe, ki zamiglja na dosegu njene pogoltne golshe. Poskushal sem misliti na druge stvari, a vsakich znova se je nekako prikradla v podobo, ki sem jo hotel ustvariti. Ko se mi je zhe zdelo, da se bo ta najina morasta igra nadaljevala v neskonchnost, me je spreletelo, da v boju na njegovem terenu nimam nikakrshnih mozhnosti; zdaj sem se popolnoma sprostil, in cheprav mi je njegova spachkasta figura znova zaplahutala tik pred ochmi, sem dojel, da mi ne more nichesar, che se ga le ne poskusham prestrasheno otresti; kljub temu, da sem bil she vedno v sredishchu tega bozhjastnega viharja, sem bil nenadoma docela nedotakljiv; njegovi cheljustkarski prsti so segali skozme, jaz pa sem celotnemu dogajanju ravnodushno sledil, kot da se odvija na filmskem platnu. Schasoma me je ob njegovih nemo hlastajochih poskusih prevel celo nekakshen blagi val sochutja – zhe naslednji hip je zachel brezpomochno izginjati v brezno teme in s svojimi krevljastimi okonchinami nemochno opletati po vakumski praznini, ki ga je goltala vase, dokler ni popolnoma izginil v njen osamljeni nich. Zaslishal sem she odsotno doneche glasove starke, ki sva jo bila obiskala z dedom: »Malo zhal, malo  zhal … vse, vse  vas bi bilo treba … malo zhal, malo zhal … saj sem vam zhe stokrat rekla, da … malo, malo zhal …« In potem … je potihnilo tudi njeno tiho jechanje. Zdaj ni bilo vech ne podob ne besed. Moja zavest pa, kot da si je po tem izchrpajochem gomazenju po smrdechem blatu zazhelela pochitek, je utrujeno zadremuckala, ne menech se za grozote, ki se odvijajo na prizorishchu nekega obskurnega filmarja. In po tem prijetno okrepchujochem brezchasju sem zachutil prisotnost nechesa domachega. Ko sem odprl ochi, je bilo jutro.

Ded je sedel ob meni na postelji in me je z zaskrbljenim obrazom nepremichno opazoval.

»Tokrat sem pa res pretiraval. Oprosti,« je dejal.

»Za kaj vendar? Enkrat sem tako ali tako moral izvedeti, ne?« sem se nasmehnil. Pochutil sem se spochitega in chilega, prezhet z nekakshnim skoraj herojskim zmagoslavjem. »Pa kaj danes nisi pri mashi?« me je preshinilo, kaj v nedeljo zjutraj pochne doma.

»Ponedeljek je,« je odvrnil mirno, ko je videl, da je z mano vse v redu.  »Chez pol ure se ti zachne shola.«

»Ponedeljek?!«  nisem  mogel  verjeti.  »Pa  ne, da sem …«

»Ja, prespal si dva dni. Prvo noch in potem she del dneva si se premetaval in potil, kot da te dajejo iz kozhe. Babica te je hladila z nekakshnimi obkladki in proti vecheru si se konchno le umiril. Ponochi je bil ves chas kdo ob tebi, ampak ni bilo vech nich hujshega. Kako se pochutish?«

»Super,« sem zadovoljno cmoknil.

Ded me je she vedno nejeverno opazoval.

»Che hochesh, ti danes ni treba v sholo.«

»Ne, ne, ni problema, saj ti pravim, da sem vech kot odlichno.«

»Ja, kakshen problem se vedno najde,« je zdaj, ko se je tudi njemu zazdelo, da je z mano vse v redu,  zhe malce bolj sproshcheno modroval ded, »le kako zelo nadlezhen je, to je vprashanje.« Potem pa spet bolj zaskrbljeno: »Kako sem lahko tako bedasto pretiraval …«

»No, nekaj zhe tarnati,« sem zhe imel dovolj njegovega mazohizma. »Zdaj je spet vse v redu. Pa saj vedno pravish, da chlovek dobi vedno le tolikshno porcijo, kot jo je she sposoben prebaviti. Da je v tem sistemu, ki ga sicer ne razumemo ravno ne vem kako dobro, bozhja previdnost poskrbela tudi za to.«

»Naj bo po tvoje,« je pokimal ded. »A tudi chloveshka – previdnost – sem pa tja ni odvech,« je she pristavil svoj lonchek.

Ko sem odhajal, je prishtorkljal do vrat in me, dokler nisem bil le she drobna pika v njegovem peshajochem pogledu, malce razdvojeno opazoval, ali vendarle ni spet storil nápak, ker se je uklonil moji presoji.

Pa se je izkazalo, da ni bilo tako.

Teden je minil, kot bi kihnil, in v soboto sem se znova naslikal pred njegovimi vrati.

»Zadnjich, preden sem cepnil v posteljo,« sem zachel pretirano navdusheno, ko sem vstopil v njegovo sobo, »sem slishal, da je babica rekla, da …«

»Ne, ne …« je nezainteresirano odmignil, »prezgodaj, prezgodaj … Sploh pa … o tem ti jaz nimam vech nich za povedat.«

Kadar je bil takole odlochen kot tokrat, sem vedel, da se ga ne bo dalo omajati. Che bi bil jutri sodni dan, bi morda she shlo, a prav nich ni kazalo na to, da bi lahko bil. Nekaj chasa sem she kljubovalno zhdel na njegovi postelji, da se je zhe zachel nejevoljno presedati in nemirno bliskati z ochmi. 

»Zunaj je lep dan. Tu nimash kaj iskati, adijo,« je pomignil proti vratom. Ko se she vedno nisem zganil, me je zabodeno pogledal naravnost v ochi: »Adijo, poba! Ven, ven, na sonce!«

In sem se pobral iz njegove sobe.

V naslednjih dneh sem poskusil she nekajkrat, a vsakich znova neuspeshno.

»Ne sprashuj me vech,« me je na hitro odpravil. »Adijo!«

Schasoma sem odnehal in ga o tem nisem vech sprasheval.

 

IV.

»Minilo je nekaj mesecev, bilo je sredi poletja.

»Imash zhe vse ocene zakljuchene?« je nekega dne vprashala babica.

She nikoli je ni zanimalo, kaj se z mano dogaja v sholi.

»Shola se je konchala pred enim mesecem,« sem jo pogledal izpod obrvi.

»A, zato si toliko doma,« je odvrnila, kot da se je to skoraj ne tiche.

»Hm …« sem odvrnil.

»Mi gresh pomagat pobirat krompir?«

Odkar sva zadnjich skupaj pobirala krompir, je minilo zhe kar nekaj let.

Zachudeno sem se zabuljil vanjo.

»No, pridi, pridi,« se ni dala motiti, si nadela shkornje, s katerimi je shla obichajno na njivo, in vrgla predme moje, ki sem jih she komaj zvlekel na noge.

Nekaj chasa sva brez besed razkopavala zemljo in pobirala krompirjeve gomolje.

»Kako zhe pravi stari?« je izustila iznenada.

»Zadnje chase stari le bore malo pravi,« sem se bebavo zahihital, zatopljen v opazovanje koloradskega hroshcha, ki se je okorno kobacal po rokavu moje srajce.

»Da kri ni voda, to sem mislila,« je odvrnila in zaluchala obgrizen krompir, ki si ga je poprej strokovno ogledala, proti blizhnjemu grmovje. »Svojat voluharska!« je siknila, pa je bilo jasno kot beli dan, da njena pretirana vnema ni namenjena zgolj voluharjem, saj je njihovo krompir ljubecho naravo v svoji dolgoletni kmetovalski praksi poznala prevech dobro, da bi jo lahko tako zlahka vrgla iz tira.

»Nekaj ti moram she povedat, pa mi gre malo tezhko z jezika,« je konchno le potrdila mojo domnevo, da njena pozornost ni namenjena zgolj zlohotni favni. »Ampak stari ti zagotovo ne bo, za druge pa ne vem. Imajo toliko dela sami s sabo, da na take  stvari vse prevech radi pozabijo. Ampak pustimo zdaj to. Skratka … zdaj si okej, ne?«

»Kako to mislish? A je bilo z mano kaj narobe?«

»Mislim, tiste môre in podobne rechi te ne tlachijo vech?«

»Ne, saj sem zhe vechkrat rekel, da se niso vech ponovile.«

»Nich,« je she neodobravajoche zamahnila z roko in jezno zabrisala enega od prav nich obgrizenih krompirjev proti vrabcem, ki so zadovoljno zobali semena, iz katerih naj bi zrasla solata. »Svojat salamenska!« je zarjula, da so se razbezhali kot prestrasheni otroci pred renchechim psom.

»O Ani in starem vesh zhe skoraj vse, ampak chisto vsega pa she ne,« je nadaljevala in me pogledala kot kaka stara charovnica, si v predpasnik na hitro obrisala roke, vrgla she en pogled po njivi, ochitno nezadovoljna z dekorjem, ki se ji je moral zazdeti neprimeren za njeno naslednje rezhisersko dejanje, in mi pomignila, naj ji sledim proti uti.

»Tule sedi,« je zaukazala, kot da sem tam prvich, in ne bi vedel, kako se sede na klop.

»Kar mirno,« sem odvrnil pokroviteljsko, ko sem videl, da jo razjeda dvom o tem, ali bo kos vlogi, ki jo je doletela.

»Ja, ja, saj vem, da sem sitna kot stara kokosh, ki bi rada znesla she kakshno jajce, pa je njen chas zhe zdavnaj potekel,« je zanergala.

Takega humorja od nje nisem bil vajen. Precej glasno sem se zakrohotal.

She enkrat si je popravila predpasnik, nekaj chasa bolshchala v umazanijo, ki se ji je nabrala za nohti, potem pa vendarle spregovorila.

»Leta oseminshtirideset, takrat je minilo zhe precej let, odkar je Jakob zapustil tale nornhaus, so na veliko zapirali,« je zachela. »Saj to najbrzh zhe vesh … Mislim, o tem so vam najbrzh kaj malega zhe povedali v sholi … «

»Ja, so,« sem pokimal. »Pa kakshnega Levitana sem tudi zhe predelal,« sem dodal malce oholo.

»Kakshnega Levitana?« me je zabodeno pogledala. Za knjige ji ni bilo nikoli kaj dosti mar.

»Ah, nich, nich, saj ni vazhno.«

»No, starega so takrat tudi zaprli,« je nadaljevala.

V trenutku je pritegnila vso mojo pozornost, otrochja prevzetnost teoretichnega znalca, ki je she hip poprej objestno zaudarjala iz moje prenapete glave, pa se je razblinila v nich, kamor je tudi sodila.

»Osem let je bil v arestu.«

»Mislim …« sem nejeverno zmajeval z glavo, »pa kaj bom she izvedel o tejle svoji druzhini …«

»Tole bo zadnje, kar she morash vedeti, vsaj kar se mene tiche,« je odbrusila. »Imeli smo she nekaj precej tezhkih pijancev, ampak niso naredili nich tako znamenitega, da bi jih bilo treba posebej omenjati. Razen tega, da so zafurali  sebe in svoje familije, ampak o tem zdajle ne bova debatirala. Vechina moshkih v tejle nashi domovinici je tako ali tako zhe od nekdaj pijandur. A s tem se bosh ukvarjal kdaj drugich, che se ti bo zdelo potrebno … Kakorkoli … to, da so starega zaprli, ni bilo v tistih chasih nich posebnega. Marsikoga so. Stlachili so ga v vojashnico – ali kako so tisto neumnost, ki so se jo tam shli, zhe imenovali – v Shentvidu. Po osmih letih so mu, kot se seveda za civilizirano druzhbo spodobi, prek ochi zavezali chrno rutico, da mu ne bi bilo treba gledati poslednje svinjarije, ki so se je spomnili tisti … pordeli manijashki mladci, in ga, skupaj z drugimi, ki jih je doletela taista chast, namestili pred pushke, da jih chastno odstrelijo s tega bledolichnega sveta.«

Za hip je, jezno pobliskujoch z ochmi, pomolchala in zazdelo se mi je, da jo je to, da jo po toliko letih spomin na preteklost she vedno tako razbesni, vznejevoljilo bolj, kot pa tisto, kar se je bilo takrat zgodilo.

»Skratka,« je nadaljevala nestrpno, »tam se je znashel tudi nek kapetan ali stotnik ali kako se zhe reche tistim s svetlechimi zvezdicami ovenchanim uniformiranim razpechevalcem chasti – s starim sta se poznala od malih nog – in na srecho, vsaj nasho, ga je reshil. Naslednji dan je bil zopet doma. Po osmih letih …« se je spet prepustila neljubim spominom. »Kaj se je dogajalo vmes, niti ni vazhno. Kot recheno, ni bil edini, mi pa tudi ne. Pa vojno smo tudi zhe dali skoz. Kar je bilo, je bilo. Jokat za prezhgano zhupo nima nobenega smisla. Hotela pa sem povedat, in to je pri celi shtoriji najbolj … nerodno,« je, borech se sama s sabo, da ne bi izustila kaj hujshega, »kako se je stari sploh znashel v arestu.« Poshkilila je proti meni in ko je ocenila, da moje psihofizichno stanje izpolnjuje njene kriterije she vedno prisebnega, je nadaljevala.

»Tole, kar vidish tule, pa vse do tistega ogabnega turna,« je s kazalcem pomerila proti toplarni, »do tamle,« je zdaj prst  usmerila v nasprotno smer, »do zheleznice in malo chez, so  pokradli – nacionalizirali, che se izrazim v njihovi strokovni terminologiji – leta oseminpetdeset; uradno je bila ta zemlja zhe od chasov Marije Terezije last Jakobove druzhine. Ana je, zaradi vsega, kar se je dogajalo z njo po njegovi smrti, to izvedela shele leto pozneje. Iz Jakobove oporoke je bilo jasno razvidno tudi to, da je vedel, da je nosecha – nihche ne ve natanko, kako je izvedel. Che se bo izkazalo, je zapisal v oporoki, da je otrok njegov, vse zapushcha njemu, sicer pa …« je z odporom zavzdihnila, »… njej. Nekaj let ji je bilo vursht, kaj se dogaja z njo in z vsemi drugimi na svetu, potem pa so jo zopet zacheli obletavati moshki in konchno je enemu od njih dahnila ‘da’… Imela sta she dva otroka. Oba sina. Eden hujshi od drugega, che mene vprashash, ampak to je zhe tretja zgodba …« se je togotno presedala. »Skratka, ko je stari postal polnoleten, je podedoval precejshen grunt. In ko sta chez nekaj let njegova cenjena polbrata dojela, kaj to pomeni, sta zachela nagovarjati Ano, naj kaj ukrene. Ana nekaj chasa ni naredila nich, ko pa le nista in nista odnehala, se jo je ochitno prijelo. In je zachela pregovarjati starega, naj jima dá nekaj zemlje. Stari je nekaj chasa razglabljal, kaj naj stori, in ker, kot vesh, rad trobezlja, da kri ni voda in podobne neumnosti, se je odlochil, da ji bo ustregel. In je na vsakega od njiju prepisal po tisoch kvadratov. Mladenicha sta bila nekaj chasa seveda nadvse zadovoljna in hvalezhna in sploh in oh, potem pa … kaj pa drugega!« je spet besno zarobantila, »sta hotela – vech. In sta spet zachela masirati svojo cenjeno mamo, naj ukrepa. A zdaj stari ni vech popustil. Zhe Jakob mu je v oporoki napisal, naj grunta ne razkosa, in che bi sluchajno kdaj moral prodati, naj to stori v enem kosu. In ker jim ni hotel ustrechi, so, seveda, dvignili nos tja pod oblake. Nihche od svete trojice ni vech hotel govoriti z njim, chesh, kakshno neznansko krivico da jim dela. Stari pa, saj vesh, kakshen jezik ima, je bil po vojni precej glasen, kar takrat ni bila ravno cenjena lastnost. No, saj tudi danes ni kaj dosti drugache … In ko je nekoch nekaj bentil chez … kaj zhe jaz vem koga, ga je cenjena gospa – prijavila.«

»Kako, prosim?« sem izbuljil ochi.

»Ja, tochno tako,« je pokimala babica. »Njegova velecenjena mama ga je prijavila rdechesrajchnikom. Za namechek sta s Krishtofom, tako je ime starejshemu smrkavcu, proti njemu she prichala na sodishchu. Ja, pa da sluchajno ne pozabim, njena ljubecha sestra Loti je tudi pristavila svoj lonchek pelina. Da je bilo vse lepo po predpisih in chrno na belem trikrat podpisano … Kako, da stari ni nikoli nobenega fental, mi she danes ni jasno …«

»Uf …« sem zavzdihnil. »In to je tista stara brbljajocha zhenica, ki sva jo shla takrat obiskat …« she vedno nisem mogel verjeti.

»Ja kdo pa drug?« je bevsknila. »Stari pa gre she vedno vsak teden k njej … Sicer pa bolje, da o tem ne razmishljam … Che tako hoche, je to njegova stvar … A kako je tega sposoben in zakaj to pochne, mi ne bo nikoli jasno …«

»Saj vesh, kaj pravi … Soditi je …«

»Seveda vem,« je spet zhivchno zarenchala, »ampak od kod mu potrpljenje, da jo vsakich znova she lahko pogleda v ochi … Tega preprosto ne morem dojeti … Sicer se pa s tem zhe zdavnaj ne ukvarjam vech,« je zabolshchala v tla, malce pomirjena, da je vendarle speljala do konca, kar se je bila namenila. »Za  prezhgano  zhupo tarnati nima smisla … Kar je bilo, je bilo … No, in to je vse. Zdaj pa je treba she kaj narest,« je poskochila, kot bi jo shavsnil peklenshchek. »Dovolj je bilo govorichenja. Kar se pa krompirja tiche, lahko nadaljujem tudi sama. Saj vesh, da sem te zvlekla na njivo samo zato, da ti povem tole bedasto shtorijo … Kaj si zhe rekel? Da imash zhe cel mesec pochitnice? Ja, moja stara butara je tudi zhe precej za luno. Pa zakaj nisi v bazenu ali kaj jaz vem, kje bi zhe moral biti?«

»Skoraj vsak dan sem tam,« sem jo pogledal prizanesljivo.

»No, potem je pa tako ali tako vse v redu. No, pojdi zdaj. Che te ne bo na kosilo, ti bom zhe kaj pustila na shtedilniku.«

In je odmarshirala nazaj med svoj krompir in fizhol in voluharje in koloradske hroshche in salamenske vrabce.

V.

Na zachetku novega sholskega leta sem nekje staknil Berkeleyeve Dialoge med Hilasom in Filonusom*; njegova trditev, da na svetu ne obstaja nich materialnega, mi ni in ni shla v rachun. Oborozhen z mnozhico vprashanj, sem se po dolgem chasu spet napotil k dedu, odlochen, da se pod nobenim pogojem ne pustim odgnati, dokler mi ne pojasni, chesar nisem razumel.

Na moje zachudenje je bil nad mojim prihodom celo navdushen.

»Zanimivo, zanimivo,« je zadovoljno kimal, ko je videl, kaj sem privlekel s sabo. »Pa se ti ne zdi, da je tole zate vseeno malo pretezhko?« me je preizkushal.

»Che je tale irski shkofek,« sem prevzetno potrkal po bukli, »tole skomponiral v chasu, ko je moral vsak, ki mu je podivjala kakshna odvechna kocina, velikemu Petru odstopiti pest kopejk, ni vrag, da ne bi tega nekako dojel tudi jaz, zdaj ko smo zhe tako olikano pametni, da lahko brez nevarnosti za lastni zhep mashiramo po svetu, a? *«

Ded se je najprej na ves glas zakrohotal, nato pa pristavil:

»Ampak so pa tudi zhe vedeli, da se je motiti chloveshko, oprostiti pa …**«

»No ja …« sem se malce umiril.

Po kakshni uri razpravljanja sem bil zhe preprichan, da mi bodo Jurijeve*** ideje kristalno jasne, ko se bom z dedovimi komentarji she enkrat prebil skozi knjigo.

»No ja …« je bil skeptichen, »po mojem bosh potreboval she precej let, da te bo tole v resnici … presvetlilo.«

Pa ga v svoji mladostni razvnetosti nisem vech poslushal. Seveda se je izkazalo, da je imel spet prav.

»She kaj?« so se mu znova zasvetile ochi.

»Ee …« sem malce zbegano zajecljal.

»No, reci zhe …« me je she naprej hrabril, »karkoli.«

»Ti,« sem previdno nachel staro temo, o kateri dotlej ni hotel govoriti, »zakaj si hotel, da grem takrat s tabo v cerkev? Pa zakaj sem moral o tem nashkrabati tisto shtorijo?«

»Aja, seveda, seveda,« se je tlesknil po kolenih, »le kako sem lahko pozabil …«

»Pozabil, ja …« sem zamomljal.

Iz spodnjega predala, kjer je imel vse tisto, je izvlekel moje liste.

»Tole,« je potrkal na zachetni odstavek, »je … zanich. Nekaj povrshno nashpichenih shablon, ki izrazhajo predvsem tvojo slabo voljo in nich drugega. Tole tule,« je s prstom pomeril malo nizhje, »je na smrt dol-go-chas-no,« je bil teatralen. »In, seveda, otrochje.« In potem se je spotikal ob naslednjo stran in she naslednjo in tako naprej vse do bridkega konca. Pridigal je o okorelih mislih, o predsodkih, o vzvishenem moraliziranju mladega pametnjakovicha, ki misli, da zhe vse ve; da literatura ni chasopisno podajanje nekakshnih tretjerazrednih novichk, katerih bistveni namen je, da povzrochajo vsakodnevne prebavne motnje, chez dan ali dva pa se zhe nihche vech ne spomni, v katerem smetnjaku lezhijo. Che te zanima resnica,« se je hkrati potrkal med obrvmi in po srcu, »morash zaorat precej globlje … Ajde, zdaj pa popravi.«

Cel dan sem tekal sem in tja, od njegove do svoje sobe, pilil okorne in trde in oshabne in povrshne in neprezhvechene in prazne in izkrivljajoche osebne in … kar je she bilo teh bednih misli, ki mu niso bile pogodu; in ko se je nelagodno nakremzhil le she ob tej ali oni besedi, je rekel, da moram zgladiti tudi te.

»Chutiti morash duha prav vsake besede, razumesh?« je goreche krilil z rokami, »in vedeti, da je edino njen zven in pomen in duh zate pravi. Shele potem bo stvar res izraz edinstvene, nebanalne energije; zgodba mora biti osebna, a tega, kar se pretochi skoz tebe in se s shkrabarijo izrazi navzven, ne smesh motiti s svojimi pokvechenimi znachajskimi hibami … potem vse skupaj ni nich drugega kot milijonkrat  prezhvecheni patetichni chustvenomiselni iztrebki  …«

In smo zgladili she poslednje vijuge.

Ko konchno ni imel vech nobenih pripomb, je zadovoljno kimal in z njim jaz.

»Evo,« je rekel, »to je zdaj tvoj pristen glas.«

»Aha,« sem se podrgnil po nosu in priblizhno se mi je celo sanjalo, kaj je s tem mislil.

»Za zdaj,« me je spet pomenljivo pogledal. »Schasoma bosh zhe she dojel … No, zdaj pa dovolj o tem … Ja, she nekaj te je zanimalo … Kot vesh, babica nikoli ne gre v cerkev. Pravi, da je Bog ne zanima. Da ji je v zhivljenju zhe toliko hudega prizadejal, da se z njim ne misli vech ukvarjati. Pa chetudi bi jo zanimal, pravi, je cerkev zadnji kraj, kjer bi ga bilo vredno iskati. In, moram rechi, da se v tem  z njo kar strinjam …«

»Ja, zakaj pa gresh potem vsako nedeljo tja?«

»Mladost sem vechinoma prezhivel v internatu, ki so ga vodile neke prijazne nune. To, da so bile nune, pravzaprav ni bistveno. Pa nek kaplan je bil, ki mi je bil kot nekakshen nadomestni oche. Vedno dobre volje in nasmejan. In tako je cerkveno okolje postalo moj nadomestni dom. Tam sem se vedno pochutil … nadvse prijetno. In ker je navade, sploh pa tiste, ki se chloveka primejo v mladosti, zelo tezhko  spremeniti, se tam she vedno pochutim … izjemno dobro. Ko sem bil malo starejshi in sem spoznal tudi njihovo drugo plat, je bilo zhe prepozno. Vsakich, ko stopim skozi tista vrata, me preveje nekakshno radostno, vzvisheno obchutje … v trenutku postanem drug chlovek in vse okoli mene – kisli obrazi, znervirane mame, stare zhenice, ki skljucheno brbotajo svoje trpeche molitve, zdolgochaseni izlivi nepreverjenih dogem, ki se valijo iz ust tega ali onega zhupnika – se chudezhno spremeni. Nobenega od njih ne morem vech obsojati in postane mi jasno, da vsak od nas poskusha po svojih najboljshih mocheh storiti to, kar verjame, da je najbolj prav; povechini smo vsi le precej razvajeni otroci, ki potrebujemo svoj odmerek … sochutja. In ko spet pridem ven in tega ne chutim vech tako zelo jasno, se moram v trenutkih, ko mi je tezhko, samo spomniti … in mi je takoj spet bolje. In zato vem, da je vsako chloveshko dejanje, vsaka kretnja, ki jo naredimo, vsak glas, ki ga izdavimo, lahko glas, ki se pricedi iz intuicije dushe ali pa iz neshtetih instinktov nizhje narave, ki te nenehno nagovarjajo, da sovrazhi, obsojaj, kritiziraj vsakega, ki stori kaj, kar te, che se temu prepustish, prizadene in uzhali. Chlovek pa ni bil ustvarjen zato, da bi s svojo krvolochnostjo konkuriral zhivalim. Njihove reakcije so bolj ali manj avtomatske in zato ne morejo biti odgovorne za tisto, kar pochnejo. S chlovekom pa ni tako … preprosto. Vse, kar sem kdaj koli videl, me preprichuje o tem, da je chlovekova edina pot, po kateri se lahko izkoplje iz te mizerije, v kateri smo se znashli, da sledi tej svoji … iskri; vsako drugo ravnanje, pa che ga je sposoben she tako naucheno argumentirati, je streljanje slepih nabojev v prikazni, ki se z vsakim njegovim strelom she tisochkrat pomnozhijo. Chlovek je bojishche neshtetih energij, ki se, vsaka bolj ali manj brezobzirno in brezglavo, bori za svoj ministrski stolchek. Kateri od njih bo sledil, pa je chlovekova svobodna izbira. In s tem si oblikuje usodo po lastni volji. Bog – dusha v njem – njegov najtishji, najpotrpezhljivejshi in najzhlahtnejshi del, pa neskonchno potrpezhljivo chaka, kdaj se bo navelichal svojega slepega eksperimentiranja, in se odlochil, da sledi edinemu glasu, ki ga bo, slej ko prej, pripeljal iz labirinta neskonchnih slepih ulic. In prav tako kot se sredi buchnih vashkih poskochnic ne moresh prepustiti plemenitim velemojstrstvom kakshnega Horowitza*, precej hitro preslishish in zbrkljash vsak, cheprav popolnoma razlochen in jasen piano ali fortissimo svoje dushe, ki ga preglasi ali pa do nerazpoznavnosti izmalichi groba in oglushujocha gorechnost nesnage, ki se brezobzirno skusha izraziti skozi v goneche instinkte zaverovanega slepca. In,« je na shiroko razprl svoja svetlikajocha zrkla, »ti tam seveda nimash kaj iskati, ker v tisti plitvini ne moresh skakati na glavo, a meni kljub temu le nekako uspe … In v stanju tiste zavesti mi tudi to, kaj je hotel povedati Berkeley, postane razumljivo, pa s tem ne mislim zgolj njegove logichne izpeljave … Takrat mi je jasno, da je materija zgolj predstava nashih zelo omejenih chutil, che precej poenostavim. Che bi chloveka skrchil na tisto, kar je na videz zares materialno, mislim, che bi odpihnil navidezno prazen prostor med atomi, bi ostala le she neznatna glava bucike. Vse drugo sestavijo v vidno  nasha chutila. Tistih nekaj tisoch hercov, ki jih slishimo, in tistih nekaj sto nanometrov, ki jih vidimo, pa je le kapljica v morje vsega, kar je … Pa she malo nazaj na Zemljo, ker te, nashe perspektive tudi ne moremo kar odpisati … V tebi je marsikateri privesek predhodnih generacij in, kolikor vidim ta tvoj znachaj, bi charobna palichica, s katero bi se lahko potopil malo globlje v svoj bazenchek, lahko bila … pisarija …«

»No ja …« sem se namrshchil.

»Ja, saj vem, da se ti po glavi plete vse kaj drugega …« se ni upiral. »Saj je she chas … Zdaj si she mlad. V mladosti je chloveku marsikaj prishparanega … Vechina otrok je tako ali tako nekaj chasa na avtomatskem pilotu … v precej neokrnjenem stiku s samimi sabo. Z leti pa te preteklost, ki smo jo prinesli na svet, vendarle zachne pochasi, a zanesljivo loviti … Dobra in slaba. In … okolishchine, v katerih se znajdesh v zhivljenju, same po sebi niso ne dobre ne slabe. Kako pa jih dozhivljash, je odvisno od tega, kar se je, Bog ve kdaj zhe, nagomazilo v tebi. Misli,« je zashepetal, kot da mi razkriva najglobljo skrivnost, ki je ne smejo slishati niti stene, »ne izvirajo iz tebe … ampak obstajajo v svojem svetu … Katera od njih se bo prebila do tvojega uma, pa je odvisno od tvojih slabih in dobrih lastnosti, zato je tako zelo pomembno, kaj pochnesh in kako reagirash v situacijah, ki ti niso po volji … che se navadish jeziti se in besneti in renchati in pestovati zhalost in zamere, bo tudi tvoj miselni in chustveni svet natanko tak … V nasprotnem primeru pa …, saj razumesh, kaj hochem rechi.« 

Ko je videl, da mu le she stezhka sledim, je prenehal.

»No, naj bo dovolj … Schasoma bosh zhe she dojel. A vendar, le she to … Ko si mlad, se ti zdi, da je pred tabo she neskonchno mozhnosti … A mladost mine kot burja … In potem, ko imash zhe nekaj krizhev na grbi, je vse, kar si vgradil v svoj znachajski inshtrumentarij, silno tezhko spreminjati … Zato je bolje, da ne izgubljash chasa …«

»Uf,« sem zavzdihnil.

»Ja, saj vem … » se je nasmehnil. »Ti bi she kaj  bolj konkretnega, a?«

»Kako si izvedel za vse tiste podrobnosti o Jakobovem zhivljenju?« sem, kolikor sem mogel hitro, pograbil ponujeno prilozhnost.

Ded je znova pobrskal po svojem predalu, izvlekel she eno knjigo, si jo za trenutek ogledoval, potem pa mi jo pomolil pred nos.

»Pa ne bosh rekel, da me bosh spet poslal za kakshen teden v ilegalo?«

»Ne, ne, tole si preberi, ko se ti bo zdelo.«

»Deklica s shkrlatnimi ochmi,« sem prebral naslov.

»V njej je precej podrobnosti, tudi marsikaj, chesar ti she nisem povedal … Jakobova edina knjiga … Napisal jo je v tistega pol leta, preden je … odshel … Edini ohranjeni primerek, kolikor vem … Dodatna navodila pa je prilozhil k oporoki. Che je otrok njegov, je zapisal, naj mu vse skupaj izrochijo, ko bo polnoleten …«

»Hm,« sem listal po knjigi, »chlovek kar tezhko verjame, da je vse to bilo res. In da si …« sem zastal.

»Zmogel vse to prenesti?«

»Babica je rekla, da bi na tvojem mestu zhe zdavnaj koga zadavila.«

»Pa  ni  na mojem mestu, na  mojem mestu sem samo jaz …« je nagrbanchil chelo. »Dolga leta sem imel, kot si lahko predstavljash, precej hude probleme. Ti njuni knjigi in vse drugo sem prebiral znova in znova …. In konchno sem … razumel. Obsojati je … zelo zelo … prirochno, vesh. Hudich je sila prirochen … A kaj s tem pravzaprav storish sebi in drugim? Zachutiti, zakaj je nekdo ravnal tako, kot je, pa je zhe precej tezhja rabota. In konchno … sprostiti dusheche krche v sebi, to pa je najtezhje. Saj bosh videl … ko se bodo shchurki, ki si jim ponudil zatochishche v svoji vsakrshno nesnago zheljno goltajochi podzavesti, hoteli pridihati na svezh zrak zavesti, bodo zvesto poslushni staremu dobremu Machiavelliju. Prishepetavali ti bodo najhujshe zlohotnosti, da bi te pridobili na svojo stran. Tudi zato sem ti rekel, da … pishi. Chlovek lahko s tem odkrije marsikaj, kar je v njem trdega in okostenelega in gnilega. In ko to tako gleda pred sabo in popravlja na papirju, ima mozhnost, da to vidi jasneje in se spremeni tudi v vsakdanjem zhivljenju. Kar je, seveda, edino pomembno. Zato pa smo … tukaj

Za hip je s pogledom zopet pobozhal kamnishke vrshace, trenutek za tem pa poskochil, kot bi ga hoteli nabosti na razhenj.

»Sveta Marija, rozh pa she vedno nisem zalil! Pa zhe zdavnaj bi jih moral …«

In je stekel po svojo kanglico, ki je na dvorishchu, kot vedno, pridno zbirala dezhevnico.

»Mochnejshi so vedno odgovorni za shibkejshe,« je brbljal, ko se je kesajoche opravicheval svojim  lonchnicam. »Odrastesh, ko vesh, da lahko delash napake …, a bosh za vsako od njih slej ko   prej   odgovarjal.  Potem postanesh … zelo  zelo  previden …«

Uf, kaj vse me she chaka, me je spreletelo. Nenadoma se mi je zazdelo, da sem nekako nejasno pred sabo ugledal precejshen del svoje usode. Ni bila tako krvolochna kot njegova, a kljub temu po svoje ne dosti lazhja … Malce me je zaskrbelo. Bom nashel njegovega Boga, mislim svojega? Ga bom sposoben slishati? Bom …?

V sobo je nenadoma pridrvela babica.

»Loti je tu,« je zakrilila z rokami. »Loti, stari. Pridi, pridi. No, kaj se obirash! Pusti zdaj te frdamane rozhe pri miru! No, pridi zhe!! Jaz z njo nochem imeti nich!«

Ded je pochasi odlozhil kanglico, si popravil lase, pogladil srajco in se odhrkal.

»Sem vedel, da bo enkrat te dni prishla, sem vedel,« je mrmral.

»Stari, zdaj ni chas za vaje iz manekenstva, za bozhjo voljo, pridi zhe! Jaz se z njo ne mislim zgovarjat!«

Ded je pochasi odracal proti vhodu, kjer je poklapano zhdela Loti. Skoraj neslishno sem mu sledil.

Babica se je nervozno prestopala sem ter tja po kuhinji in vlekla na ushesa. Loti je dedu nekaj shepetala na uho, babica pa nezadovoljno vihtela kuhalnico, ker ni slishala niti besede. Po nekaj minutah je Loti odshla.

»No, kaj je hotela?« je bruhnila, ko se je ded primajal v kuhinjo.

Polagoma se je namestil v svoj stol in se zazrl skozi okno, kjer je sosed, torbar, ravno zaklepal svojo delavnico.

»Danes je pa zgoden,« je pripomnil. »Pa, stara, lepo te prosim, saj ni vech vojna. Za elektriko pa she imamo. Prizhgi luch.«

»Kaj je hotela Loti?« se ni zganila babica.

»Sem zhe prvich slishal,« je pokimal ded, she vedno zroch skozi okno. »Prizhgi, prosim, luch,« je malce povzdignil glas.

Babica je nejevoljno stopila do stikala.

»Chisto dovolj je she svetlo,« je bevsknila in nataknjeno pritisnila na stikalo.

»Ana umira,« je popolnoma mirno oznanil ded. »Loti je rekla, da si zheli oditi na oni svet tukaj, pri nas.«

»Saj sem vedela!« je zarohnela babica. »Saj sem vedela!! V tej bajti je nochem videti, si me razumel? V tej bajti je nochem videti, pa basta! Saj dobro vesh, kaj si o vsem skupaj mislim.«

»Stara,« je dejal prijazno ded, »tako mora biti. Razumesh? Mora. O tem ne bomo vech govorili.«

Babica se je razdrazheno zasukala k shtedilniku in malce preglasno zachela ropotati z lonci. Rekla pa ni vech nichesar.

VI.

Ano so pripeljali naslednji dan. Ni mogla ne stati ne sedeti, tudi premikala se je le she z najvechjo muko. Iz njenih ochi pa so she vedno, vsaj ko je prishla malce k sebi, shvigale iskre ledu in jeze. V kuhinjo so prinesli posteljo, prav tisto, na kateri je nekaj let pozneje zadnjikrat izdihnil tudi moj ded. Ko je nekaj dni pozneje napochil Anin trenutek odhoda, je bila zraven tudi njena sestra, ki jo je ded konchno le pregovoril, da je prestopila hishni prag. Prejshnje dni se je oglasila le na kratko, zgolj toliko, da ji je ded porochal o tem, »kako je«.  Babice tiste dni v kuhinji skoraj ni bilo opaziti. Tudi tokrat je izginila nekam na vrt.

»Ernest,« je dejala nerazumljivo razlochno Ana in stisnila dedovo roko.  »Tako zelo mi je … Za vse … Tako neskonchno zhal. Vem, da te prosim prevech … A vendar … Mi lahko … oprostish?«

»Ja, mama,« je brez kanchka oklevanja tiho odvrnil ded, »Vse je oproshcheno.«

V Ano se je v hipu naselila nekakshna spokojna srecha; kot da je nanjo chakala vse svoje betezhno zhivljenje, zdaj pa skoraj ne more doumeti, da je vendarle nastopil trenutek … premirja.

She enkrat je narahlo stisnila dedovo roko.

»Ko bi lahko karkoli popravila, ko ne bi bila tako …« je zamomljala.

»Ne skrbi,« je dejal tolazheche ded. »Vse si popravila,« je pristavil tako ljubeche, da je Loti glasno zahlipala. »Nobene zamere ni vech, nichesar,  kar bi te lahko tezhilo. Zdaj bosh kmalu imela … druge opravke … in che se she kdaj srechamo, ne bomo sovrazhniki.« In potem jo je poljubil na njena tanka stara usta.

Ana je she za hip stresla glavo, she nekajkrat na hitro vdihnila, potem se je njeno utrujeno srce za vedno ustavilo.

Ded je she nekaj chasa zhdel ob njej, potem je njeno staro roko polozhil na njen koshcheni trup in pogledal Loti.

»Zdaj je vse tako, kot je moralo biti. Zdaj bo konchno dochakal svoj mir tudi Jakob ...«

»Ja,« je pokimala Loti. »In … oprosti tudi meni …, che moresh …«

»Ja,« je dejal ded in jo objel.

Potem je izginil v svojo sobo, mi pa smo le nemo zrli za njim in nihche si she dolgo ni upal chrhniti niti besedice.

 

 

Opombe
* George Berkeley (1685 – 1753), Three Dialogues Between Hylas and Phil nous in Opposition to Sceptics and Atheists, 1713
* Leta 1716 je, med drugim, Peter Veliki (1672 – 1725) uvedel davek, ki ga je moral plachati vsak moshki, ki je nosil brado; 210-centimetrski ruski orjak je menil, da je brada nekulturna in odvechna.
** /…/ To err is Humane; to Forgive, Divine /…/
Alexander Pope (1688 – 1744), iz Eseja o kritiki (Essay on Criticism), 1711.
*** George [Berkeley] – slov.: Jurij.
* Vladimir Horowitz (1903 – 1989) velja za enega najboljshih klasichnih pianistov svojega chasa.

 

Deklica s shkrlatnimi ochmi, I. del