Glorjana Veber
DVA PRIDEVNIKA IN EN POET
Pravljica od zgoraj za spodaj
Nekoch nad oblaki vonj etra,
prinese ga v laboratorij pogledov od zgoraj.
Natikachi iz snega. Vakuum pod njimi. Steklo za objektiv druzhbe tam spodaj.
Zdrzne se glava, brki neobriti, machke stare v mislih, jezik zaprt pod masko z Bleda,
Bil je gospod mize, z druzhinskega debla
Mikroskopmnozhic.
|
Ciljna praznina |
jaz |
|
v riganju ulic |
jaz ti |
|
slina cvili za sabo |
jaz ti mi |
iz ostrega kota namazana veka gleda na
obliko chloveka
Vzhigalnik poriva svoj plamen
zhlica lizhe juho samote
paradizhnik na trzhnici z genom mladosti
pozhveplana beseda iz popeskanih grl
sita vrechka desnic in levic
meni tebi nam vam njim
obraz, odrezana guba nad nami.
Predali obljub brez lezhajev,
telefoni polni brezciljnih sekund
kukavica golta kazalce
v vinu pochitnice sreche
on iz rodbine ochesa, ki nikoli ne lazhe.
Najlon nasmehov ali
dim prerezanega goltanca
pastirji s kioski ali
zhenska doji otroka s pomaranchama
pomenki oviti v hlad zmeshane abecede ali
zhivljenje zalepljeno v kuverto naslovnika,
ki ne obstaja
Ostaja,
v tabletah tovornjaki z orozhjem
v uchbenikih nekaj praznih vej drevesa
dan zgrbanchen v obup, a she diha
kolibe razrashchene v jutri, cheprav s smolo,
nebo, cvileche telesom, se she oglasha in vabi
majhne in ljubko nevedne
z zhogo v nasade limon.
Danes je nad oblaki vonj vetra,
prinesla ga je pushchava ljudi od tam spodaj.
Natikachi iz mehurchkov. Upi pod njimi. Steklo, ki chaka na opazovalce tam zgoraj.
Miza je gola. Mikroskop v lishaju.
Nihche vech ne gleda
nich se ne vidi
le obchutek ostaja
o nekem pogledu iz
vishjega kota.
Vstop
Padesh vznak, v zherjavico gol.
Besede se slechejo in oblechejo.
Potrkash »TOK TOK«. Tvoja mera je zunaj.
V breg med bisage. Na usta in molk.
Poglej travo, ki poka »TOK TOK«.
Slishish, a je prazno.
Budnost razliva.
Narisheva psa na urin
vsenaokrog,
kjer si ti,
tvoja ushesa in smrad
golota obeh, ko te zdrami
»TOK TOK«.
Kultura
vstopi
Dva pridevnika in en poet
Peljejo nas na pok iz shampanjca in
proud v angleshchini pomeni ponosen.
Tokio. Vrh stolpnice. Slike.
Bill Clinton. Merilyn Monroe. Pogled. Proud
Arabec. Americhan. Americhan. Rus. Americhan. Proud in slovenec
belo-modro-rdecha vetrovka se drzhi telesa pod bogatim dimom,
ker mu Slovak posodi skelet,
chlovek v chloveku pa gleda skozi shpranjo. Sonce,
nevidno sonce!
slovenec v Slovaku prizhge cigaro:
Bush in Putin, da, da!
Pod vetrovko nosi toaleto. Da, da! Proud
Belo-modro-rdecho toaleto.
Sonce iznakazhe saje,
ker pena je glasna! Zhiveli!
Putin in Bush, da, da! Proud
preshernost je v dimu. V visokem vzpenjajochem se dimu.
Presherna poznajo v pridevniku. Da, da!
Glas med glasovi ishche kulturo.
presheren se v angleshchino prevede Proud.
Odshli smo.
Ushesa vlechejo navzdol.
Ochi merijo podplate.
Chlovek v chloveku gleda v nebo.
Glas med glasovi kliche kulturo.
Bili smo trije slovenci.
Dva pridevnika in en poet.
Priblizhevanje dezhja
Jabolko na golem pladnju.
Zhdi v smehljaju.
Moj zhelodec gori,
govori skozi okno. Dolgo.
Tisochkrat glasno.
Niti gosenica ne razume vech
moje hrane. Ujetnica brezokusnega
izuma. Uma.
Siva semena klijejo v prezhvechena
drevesa. Povsod, kjer
je smisel chloveka.
Tisochkrat jasno. No.
Za mojo shipo stoji
ironichno drevo.
Trepeta v dnevu.
Na njem ne bo zrasel olupljeni
sadezh. Ne she. She.
Dezh prihaja.
21. stoletje ne rabi vode.
… 21, 22, 23, 24 .
Nich Potem noch
Na robu plastificirane police
ulica zgrabi za stene
Daj Nekaj ukazov
in zasutega molka, ji bo, domov grede,
odprlo zrklo.
Kolobar si
Grlo prereshetujesh
Tvoj narobe nikamor ne more.
Pogon
Kimanje hrani kanalizacijo,
v njej golob prevzgojena podgana.
Rja v mesu
Chistilka drgne Vzhod z Zahodom.
Vse hlapi v zgodovino po Heglu,
ko ponochi pozhiram chrno mleko
in zasmehujem belca. Ni potrebno
zapreti ochi
Spish Raje spish, belec
Buldozherji rushijo kupolo podnevi
Noch parodira
Ponochi smo nich.
Mraz
Bel chlovek na beli cesti
pod belim nebom belih misli.
Na njem bel klobuk za belo pesem
in bela roka … bel objem.
Po njem hodi bela mravlja,
drobno bitje belega pogleda.
Mravlja – agonija zimskega sanjacha,
ki ji je podaril kljuche svoje hishe,
nedopoljnjeno pokrajino,
lica brez krvi,
obris svoje glave,
in mnozhico svojega srca,
da je odtekla med spancem.
Belina,
bezhish z nogo na kamen,
med vejami dima,
z zemljo odtrgan za eno samo prvino,
skozi trg s kipom samote … bezhish … in spish …
ker smo tudi mi hoteli
zhiveti od presketanja plamenov
za eno samo prvino.
Tako blizu, da nas je zeblo.