Revija SRP 83/84

Glorjana Veber

 

DVA PRIDEVNIKA IN EN POET

 

 

Pravljica od zgoraj za spodaj

 

Nekoch nad oblaki vonj etra,

prinese ga v laboratorij pogledov od zgoraj.

Natikachi iz snega. Vakuum pod njimi. Steklo za objektiv druzhbe tam spodaj.

Zdrzne se glava, brki neobriti, machke stare v mislih, jezik zaprt pod masko z Bleda,

Bil je gospod mize, z druzhinskega debla

Mikroskopmnozhic.

 

Ciljna praznina

jaz

v riganju ulic   

jaz        ti

slina cvili za sabo

jaz        ti        mi

iz ostrega kota namazana veka gleda na

obliko chloveka

 

Vzhigalnik poriva svoj plamen

zhlica lizhe juho samote

paradizhnik na trzhnici z genom mladosti

pozhveplana beseda iz popeskanih grl

sita vrechka desnic in levic

meni     tebi     nam     vam     njim

obraz, odrezana guba nad nami.

 

Predali obljub brez lezhajev,

telefoni polni brezciljnih sekund

kukavica golta kazalce

v vinu pochitnice sreche

on iz rodbine ochesa, ki nikoli ne lazhe.

 

Najlon nasmehov                                             ali

dim prerezanega goltanca

pastirji s kioski                                                  ali

zhenska doji otroka s pomaranchama

pomenki oviti v hlad zmeshane abecede            ali

zhivljenje zalepljeno v kuverto naslovnika,

ki ne obstaja

 

Ostaja,

v tabletah tovornjaki z orozhjem

v uchbenikih nekaj praznih vej drevesa

dan zgrbanchen v obup, a she diha

kolibe razrashchene v jutri, cheprav s smolo,

nebo, cvileche telesom, se she oglasha in vabi       

majhne in ljubko nevedne

z zhogo v nasade limon.

 

Danes je nad oblaki vonj vetra,

prinesla ga je pushchava ljudi od tam spodaj.

Natikachi iz mehurchkov. Upi pod njimi. Steklo, ki chaka na opazovalce tam zgoraj.

Miza je gola. Mikroskop v lishaju.

Nihche vech ne gleda

nich se ne vidi

le obchutek ostaja

o nekem pogledu iz

vishjega kota.

 

 

 

 

Vstop

 

Padesh vznak, v zherjavico gol.

Besede se slechejo in oblechejo.

Potrkash »TOK TOK«. Tvoja mera je zunaj.

V breg med bisage. Na usta in molk.

Poglej travo, ki poka »TOK TOK«.

Slishish, a je prazno.

Budnost razliva.

 

Narisheva psa na urin

vsenaokrog,

kjer si ti,

tvoja ushesa in smrad

golota obeh, ko te zdrami

 

»TOK TOK«.

Kultura

vstopi

 

 

 

 

Dva pridevnika in en poet

 

Peljejo nas na pok iz shampanjca in

proud v angleshchini pomeni ponosen.

Tokio. Vrh stolpnice. Slike.

Bill Clinton. Merilyn Monroe. Pogled.     Proud

Arabec. Americhan. Americhan. Rus. Americhan.     Proud               in slovenec

belo-modro-rdecha vetrovka se drzhi telesa pod bogatim dimom,

ker mu Slovak posodi skelet,

chlovek v chloveku pa gleda skozi shpranjo. Sonce,

nevidno sonce!

slovenec v Slovaku prizhge cigaro:

Bush in Putin, da, da!

Pod vetrovko nosi toaleto. Da, da!     Proud

Belo-modro-rdecho toaleto.

Sonce iznakazhe saje,

ker pena je glasna! Zhiveli!

Putin in Bush, da, da!     Proud

preshernost je v dimu. V visokem vzpenjajochem se dimu.

Presherna poznajo v pridevniku. Da, da!

Glas med glasovi ishche kulturo.

presheren se v angleshchino prevede     Proud.

 

Odshli smo.

Ushesa vlechejo navzdol.

Ochi merijo podplate.

Chlovek v chloveku gleda v nebo.

Glas med glasovi kliche kulturo.

 

Bili smo trije slovenci.

Dva pridevnika in en poet.

 

 

 

 

Priblizhevanje dezhja

 

Jabolko na golem pladnju.

Zhdi v smehljaju.

Moj zhelodec gori,

govori skozi okno. Dolgo.

Tisochkrat glasno.

Niti gosenica ne razume vech

moje hrane. Ujetnica brezokusnega

izuma. Uma.

Siva semena klijejo v prezhvechena

drevesa. Povsod, kjer

je smisel chloveka.

Tisochkrat jasno. No.

Za mojo shipo stoji

ironichno drevo.

Trepeta v dnevu.

Na njem ne bo zrasel olupljeni

sadezh. Ne she. She.

Dezh prihaja.

21. stoletje ne rabi vode.

 

… 21, 22, 23, 24 .

 

 

 

 

Nich Potem noch         

 

Na robu plastificirane police

ulica zgrabi za stene

 

Daj    Nekaj ukazov

         in zasutega molka, ji bo, domov grede,

         odprlo zrklo.

Kolobar si

Grlo prereshetujesh

Tvoj narobe nikamor ne more.

Pogon

Kimanje hrani kanalizacijo,

         v njej golob prevzgojena podgana.

         Rja v mesu

         Chistilka drgne Vzhod z Zahodom.   

 

Vse    hlapi v zgodovino po Heglu,

         ko ponochi pozhiram chrno mleko

         in zasmehujem belca. Ni potrebno

         zapreti ochi

 

Spish Raje spish, belec

 

Buldozherji rushijo kupolo podnevi

 

Noch parodira

 

Ponochi smo                  nich.

 

 

 

 

Mraz

 

Bel chlovek na beli cesti

pod belim nebom belih misli.

Na njem bel klobuk za belo pesem

in bela roka … bel objem.

Po njem hodi bela mravlja,

drobno bitje belega pogleda.

 

Mravlja – agonija zimskega sanjacha,

ki ji je podaril kljuche svoje hishe,

nedopoljnjeno pokrajino,

lica brez krvi,

obris svoje glave,

in mnozhico svojega srca,

da je odtekla med spancem.

 

Belina,

bezhish z nogo na kamen,

med vejami dima,

z zemljo odtrgan za eno samo prvino,

skozi trg s kipom samote … bezhish … in spish …

 

ker smo tudi mi hoteli

zhiveti od presketanja plamenov

za eno samo prvino.

 

Tako blizu, da nas je zeblo.