Revija SRP 83/84

Dokumenti
Dokument 1
Jolka Milich

 

ZASLUZHNI PRIMORCI

PROSHNJA

Ker mi je urednishtvo Primorskih novic v Kopru z zhegnom odgovorne urednice vrglo v kosh to Javno zahvalo z nekoliko kritichnim »ampakom«, pa cheprav she kako potrebnim pri nas, ki se zadnje chase gremo kar kronichno in pogosto celo s pomochjo zhensk – diskriminacijo nezhnega spola, namesto da bi jo zdravo avtokritichno obelodanili, prosim revijo SRP, da mi zapis objavi.

Sestavljalec strani Primorci, ki so pustili sled, chasnikar PN Miran Kljun, mi je sicer poslal na dom naravnost laskavo pisemce na rachun mojih umestnih in tako duhovito izrazhenih pomislekov, a zakaj bi o njih pa o njegovem obchudovanju vedela le midva in hahljajocha se redakcija, ko lahko izve o njih tudi shirsha javnost? Naj torej skrito in s strani Primorskih novic precej oportunistichno zamolchano in prikrito postane ochito.

 

Javna zahvala Miranu Kljunu, novinarju Primorskih novic

Sposhtovani Miran,

saj mi dovolite konfidencialni ton in prijateljsko sproshchenost.

Si lahko predstavljate, kako zelo sem se razveselila, da ne rechem naravnost ostrmela – hvala, hvala, hvala! – ko sem se zagledala med omenjenimi Primorci, ki so pustili sled v jubilejni izdaji Primorskih novic z dne 25. oktobra 2006, ki pa sem jih prebrala shele vcheraj. Izvod sem zhe pobozhno spravila v polprazno shkatlo za trofeje v trajni spomin. Tudi blizhnji sorodniki – s potomci vred – naj vidijo chrno na belem in naj neizpodbitno zvejo, saj so oni po navadi najvechji dvomljivci in neizprosni kritiki. Kar v glavo jim ne gre, da so zhiveli in zhivijo, ne da bi se sploh zavedali, z … omembe vredno pershono ob strani. Tudi zategadelj she enkrat in dvakrat in trikrat HVALA. Moje delnice na kulturni borzi so zrasle vsaj za nekaj odstotkov! S tistimi od Leka in Istrabenza seveda se ne dajo primerjati, a nekaj je nekaj, nich pa nich.

Ko me ne bi izbrali za ta svoj, kot pravite, sila nakljuchen izbor in bi potemtakem z neshtetimi drugimi uglednimi osebki obtichala v senci … za kdaj drugich (ali za nikoli) in magari shtartala z neimenovanimi zasluzhniki chez pet, deset ali dvajset let ob kakshnem novem, she bolj chastitljivem jubileju in takrat tudi srechno pristala na kakshni opazni strani, pa cheprav v she bolj nakljuchnem izboru, bi se kar naprej (berite noch in dan) sprashevala – hamletovska, kakor sem – ali ste tudi mene stlachili med nevidne orache primorskih ledin ali ste me, kar se rado zgodi, chisto spregledali in pozabili. Bojim se celo, ker sem strashno firbchna, da bi me radovednost tako razganjala, da bi vas ob kakshni prilozhnosti bolj ali manj obzirno vprashala: bogve, ali sem v tisti nevidni listi ali me ni? Sem pustila po vashem cenjenem mnenju kakshno sled, vredno besede in marnjanja, ali chisto nich? Kolikor se poznam, bi me znana dilema biti ali ne biti v seznamu … naravnost chrvichila. Ker ste me dali noter, mi je kar odleglo – h v a l a! – vsi ti muchni dvomi z nenehnim sprashevanjem in nezanesljivimi domnevami samogibno odpadejo. Reshena sem jih! Ampak …

Nastal je majhen ampak, nebodigatreba, ki ga jezikava in polemichna Jolka, feministka zhe od nekdaj, tako rekoch ante litteram, ne sme obiti, saj bi drugache zatajila samo sebe, se shla, vsem v brk, oportunizem in zgubila na kredibilnosti.

Saj zhe po bezhnem pregledu vashih nakljuchnih izbrancev bije v ochi kar prepogostna navzochnost moshkih elementov v primeri z zhenskimi. Vzela sem svinchnik v roke in preshtela vse Primorce. Na 33 zasluzhnih mozhakov so samo 3 … ubogcene ali revcene zhenskice. Tako nesorazmerna selekcija, ne glede, ali je zavestno ali podzavestno diskriminatorska, pa je leta 2007 zhe prehuda zadeva, skregana s chasi. Ko bi bila jaz vasha direktorica – neodvisno novinarstvo gor, neodvisno novinarstvo dol – bi vas pred objavo poklicala na raport. Opozorila bi vas, da si boste na tako vizho prej ko slej zaradi pristranskosti ali mizoginstva zapravili dobro ime in se po mentaliteti pridruzhili tistemu angleshkemu znanstveniku, ki si je nedavno zakompliciral zhivljenje z arbitrarno trditvijo, da so chrnci zhe genetichno bolj trde sorte od belcev, teorija, ki je vech kot enemu belcu she vedno zelo pogodu, le na glas si vsak pristash ne upa z besedo, bodimo iskreni. Tudi vam, dragi Miran, preti, da vas kakshna izjemna in bolj bojevita deklica opsuje na cesti ali spotakne po stopnicah, da boste drugich malce bolj pozorni in galantni do nezhnega spola. V plus vam sicer shtejem, da niste kot vechina Istranov – tistih prav narojenih v Istri, ne uvozhenih – tudi ksenofob, ki imajo foreshte prav na piki in jim najcheshche ne grejo ne gor ne dol, kar oblezhijo jim na zhelodcu kot neprebavljivi tujki. She to bi se manjkalo: ksenofob in mizogin, saj bi se direkt vrachali v srednji vek! Vash izbor Primorcev je namrech lepo razdeljen in nich lokalpatriotichen – morda zato, ker niste pravi Istran, le prishlek, uvozhena roba, brez krajevno obarvanih predsodkov – saj zajema vso Primorsko, le mizoginstva se morate she otresti. In – drugich seveda – v vsako vrstico uvrstiti vsaj po eno – tako ali drugache – znamenito zhensko. Po tem zgledu – recimo: Gustava Guzeja ven in noter Zdenko Lovec ali njegovo hcherko Cveto. Marka Kravosa ven in Lojzko od Librisa noter itd Lahko tudi chisto nobenega ven, le vse malce bolj stisniti skupaj, da jih bo namesto shest v vrsti sedem. In na vsakega petega moshkega. po eno babishche. Zdaj je razmerje 11 fantichev proti eni sami samcati deklici. Nezaslishano rasistichno, le priznajte! She hujshe kot pri islamcih. Le vprashanje chasa je, kdaj bomo uvedli obvezno noshnjo feredzhe ali burke. Ja, ja, she vedno je vazhno se imenovati Ernest … ne pa Marichka (brez tichka). Torej sva domenjena: na pet moshkih obvezno ena zhenska. Saj bodo vasho predpostavljeno she obdolzhili, da se gre z vami namerno sabotazho zhensk, kar se tudi pri nas vchasih dogaja, in vechkrat celo z zhensko pomochjo. Tako bo – 5 proti 1 – vsaj volk sit in koza cela. Famozna … superiornost moshkih na vseh torishchih, dvorishchih, gnojishchih (petelini) in podrochjih bo vseeno razvidna, le tako hreshcheche diskriminacijska ne bo.

Pred mnogimi leti sem si za vse vechne chase zapravila naklonjenost Svetlane Makarovich, ki me je po instant postopku prekvalificirala v slovenculjo, ko sem se ravno potegovala za enakopravnost zhensk – torej indirektno tudi za njeno promocijo, cheprav se je vedno znala promovirati sama – in sicer v pesnishkih antologijah, kjer je prav tako kot pri vas moshkih kar mrgolelo lirikov in le tu pa tam je zachivkal kakshen tanek in pochen … jako, jako redek zhenski glas. Svetlanin, hvala bogu, ni nikoli manjkal, njej so vrli macho antologisti velikodushno dopushchali, da nonstop nastopa in chivka, tudi ko ji ni bilo do kolektivnega zhvrgolenja in ni pustila, da jo dajo v cvetnik. Pa sem se glasno ponorchevala iz sestavljalcev antologij, chesh – navajam prosto – da se mi pri regimentu samih moshkih tista zhenska peshchica, bolj kot nezamenljiva chetica njim enakih, zdi le nekaj sekundarnega, pritaknjenega zraven zaradi lepshega ali grshega ali bogzna zakaj, morda zato, da se ne bi kakshna vidna predstavnica uradne enakopravnosti javno zgrazhala nad njimi in jim ochitala nazadnjashtvo. Skratka, name je tisti zhenski pesnishki privesek vedno deloval, kot da bi shlo za … regimenstske vlachuge.

No, te tri deve pri vas, ta Mira Sardocheva s pipo v ustih (prav primerna za Mater Korajzho), ta sezhanska prevajalka in publiciska, prej nagnjena k norchavosti kot k chemernosti, cheprav se chemerno drzhi, pa ta vech kot obetajocha pianistka Ingrid, med samimi mushkardini – beate fra gli uomini?! – so mi, hochesh nochesh, po analogiji – in tudi po reakcijah v sezhanski knjizhnici – priklicale v spomin tisti davni pesnishki regiment samih genialcev v spremstvu … prav borne peshchichke poetes – alias veselih deklic, ki je Makarovichevo, ker je bila med njimi, tako silno razzhalil, da mi je odvzela pozdrav in me za vse zhive dni relegirala med nepoboljshljive slovenceljne, ker ni razumela, kam leti pushchica, saj ni bila naperjena proti njej, marvech proti do zhensk skrajno ozkosrchnim sestavljalcem antologij.

Dragi Miran, me tri najbrzh sploh nismo zamerljive, nasprotno, she vedno smo zelo hvalezhne, da ste nas vtaknili v vidni seznam, vendar tudi solidarne do svojih prehudo prezrtih vrstnic, ker … kar se shika, se shika. In shika se pravilo: vech zhensk v prvi plan, to je parola nasha!