Revija SRP 83/84

Damir Globochnik

 

SRSHENI

 

Shtajerski liberalno usmerjeni mladoslovenci, ki so sredi leta 1870 povzrochili propad Levstikovega satirichnega lista Pavliha, so naslednje leto zacheli izdajati »humoristichno-satirichen« list Srsheni. »“Srsheni” – je imé novemu slovenskemu listu, ki bode nastopil mesto ranjcega “Pavlihe” in “Jurja s pusho” pod vrednishtvom gosp. Ivana Zheleznikarja v Ljubljani« (Novice, 1871, sht. 42). Satirichni list Juri s pusho je izpricheval mladoslovenske tendence. Izhajal je v Trstu v letih 1869 in 1870.

Morda je bil naslov satirichnega lista izbran z ozirom na Preshernove epigrame, ki jih je pod naslovom Srsheni 1832 objavil v Kranjski chbelici. Na ime Srsheni naletimo tudi pri rokopisnem listu leta 1867 ustanovl­jenega drushtva slovenskih dijakov na Dunaju Sava, prav tako ga omenja urednik satirichnega lista Brencelj Jakob Aleshovec (»Raz­glas«, Brencelj 1871, sht. 5).

Mladoslovenci so sredi leta 1871 v Mariboru ustanovili Narodno tiskarno, kar jim je olajshalo odlochitev, da poleg Slovenskega naroda (izhajal je od 1868) poskusijo z izdajo leposlovnega in satirichnega lista. Slednji naj bi predstavljal nekakshen mladoslovenski odgovor na staroslovenskega Brenclja. Urednika Srshenov je postal notarski pripravnik Ivan Zheleznikar (1839–1892), ki je zaradi skromnih razmer in drugih razlogov obesil shtudij prava na klin in kot dopisnik sodeloval z Novicami, Slovencem, Slovenskim gospodarjem in Slovenskim narodom. Antonu Tomshichu (1842–1871) je pomagal pri urejanju Slovenskega naroda. Po Tomshichevi smrti je Slovenski narod od maja do sredine julija 1871 tudi urejal, vendar mu urednishtva zaradi mladosti, politichne in narodne bojevitosti ter protiklerikalne ostrine liberalci niso hoteli zaupati. Zheleznikar po Tomshichu in Jurchichu velja za tretjega slovenskega poklicnega chasnikarja. Urednik Slovenskega naroda je postal leta1881.

 

Kakshni bodo nameni Srshenov, je odgovorni urednik in zalozhnik pojasnil v »Vabilu za narochbo«: »Koncem tekochega meseca zachnem izdavati humoristichno-satirichen, ilustrovan list z imenom “Srsheni”, ki bode izhajal dvakrat na mesec. Politichna smer tega lista bode, kolikor le mogoche radikalna, svobodna na vse strani. Prizanashalo se ne bode niti osobam niti strankam, ampak vsakdo se bode predstavljal javnemu mnenju v obliki, ktere je vreden.

V ta namen bode prinashal list tudi primerne podobe, ktere bodo izdelovale priznane spretne roke.

Prosim tedaj vse osobne prijatelje in znance, in vse rodoljube sploh, da me blagovolijo dushevno in materijalno podpirati, da bode list zadovolil bralce in v zrcalu kazal napake in smeshnosti iz vseh pokrajin« (Slovenski narod, 1871, sht. 107).

Tisk humoristichno-satirichnega lista v obsegu shtirih strani je prevzela mladoslovenska Narodna tiskarna v Mariboru, sedezh njegovega urednishtva pa je bil v Ljubljani. Izhajal naj bi dvakrat na mesec. »Velja celoletno 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr., za chetrt leta 80 kr. Posamezni listi se prodajajo po 12 kr. – Dopisi naj se frankujejo. – Rokopisi se ne vrachajo. – Vrednishtvo in opravnishtvo je v Ljubljani na glavnem trgu sht. 12 v I. nadstropji.«

»Oj srsheni izletite,
Po slovenskih tleh hitite,
Kar nam kvarno, to pikate!
Vragu nikdar mir ne dajte!
Brrzz, brrzz! le naprej!
Dokler je nemchurjev kaj!
 
Le slabosti vse odkrite
Vtipom, sátiroj solite,
In za vedno hujshe boje
Zdruzhite she nove roje!
Brrzz, brrzz! le naprej!
Dokler je nemchurjev kaj!
 
Se Vam bodejo grozili,
Vas chrtili, Vas lovili,
Pa brez straha jim v roko
Zhélo tisnite globoko!
Brrzz, brrzz! le naprej!
Dokler je she vragov kaj!
 
Tud' che na domachem polji
Ne vrshi se vse po volji,
Opikajte ljudi mlachne
Lastne slave, chasti lachne!
Brrzz, brrzz! le naprej!
Dokler je mlachnih kaj!
 
Ko se niste she rodili
So Vas zhe na smrt sodili.
Zhivi, chvrsti le pikajte
In pardona ne davajte!
Brrzz, brrzz! le naprej!
Dokler je “srshenov” kaj!«

 

Srsheni so zbadali predvsem narodne odpadnike, nemchurje oziroma nemshkutarje, polotili so se tudi Novic, Luka Jerana (nabozhni pesnik in pisatelj, papezhev komornik, urednik katolishkega cerkvenega lista Zgodnja Danica) in Antona Lesarja (duhovnik, odbornik in tajnik Slovenske matice), hvalili pa so mladoslovenca dr. Valentina Zarnika (po: Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitichna in slovstvena zgodovina 1848–1895; Chetrta knjiga, Ljubljana 1961, str. 434).

Do konkurenchnih in nazorskih nasprotovanj med Brencljem in Srsheni ni prishlo. Takole je na vprashanje enega izmed bralcev odgovarjal urednik Brenclja: »Vi prashate, ali se bo “Brencelj” ravsal s “Srsheni”? Ne bo se, dokler “Srsheni” ne bodo natechni. “Brencelj” pika le govedi in tih je she dosti na Slovenskem. Che “Srsheni” napadajo druge ljudi, to “Brenceljna” ne briga, ker jim ni v zhlahti in je vse druge krvi. Nevoshljiv jim ni, naj zhivijo, dokler morejo. Che bodo pa sami sebe pichili, “Brencelj” noche imeti zarad tega tezhke vesti« Brencelj pishe«, Brencelj, 1871, sht. 23).

 

Srsheni so spominjali tako na Pavliho (zasnova naslovnice s celostransko portretno karikaturo in njen komentar, vsebinska ureditev literarnih prispevkov) kot na Brenclja, o chemer govori naslov lista.

Pavliha je v slovensko satirichno periodiko uvedel veli­kopotezno zasnovane naslovne portretne karikature. V Brenclju so bile portretne karikature pogosto vpletene v prikaze razlichnih situacij in dogodkov. V 1. sht. Srshenov lahko naletimo na nekakshen spoj med obema zvrstema. Na karikaturi z naslovom »Jaz dr. Dolfi Schaffer se spodobno predstavljam obchinstvu« je karikiranec narisan kot »vremenska zhaba«. »Po znanem pregovoru: “Che manjsha zhaba bolj krichi” tudi jaz, kot najmanjshi mestni oche, veliko klepechem, kakor znane vremenske zhabe v sklenici (glej podobo, ktera je le zbog tega tako slabo izpala, ker imam kakor nemec pravi: “ein nichtsagendes Gesicht!”) Sicer moji govori nemajo logike, pa vendar mislim, ka delam jaz visoko politiko, kakor se misli o zhabah, da dezh izprosijo. Kedar splezam na lestvico starih fraz, takrat inponujem filistrom, moj govor in moje ime se prestreljeno tiska v “Tagblattu” in celo v ocheh zhenskega spola dobi moja nichevnost nekako veljavo; vse pravi, da sem “ein Teufelskerl”.«

Pravnik dr. Adolf Schaffer je bil ljubljanski hishni posestnik, odbornik in prvi zapisnikar 1868 ustanovljenega Konstitucijskega oziroma Ustavovernega drushtva, dezhelnozborski in od 1873 do 1879 drzhavnozborski poslanec. Zaradi nizke in drobne postave je bil »kakor nalashch prikladen za karikaturo in posmeh« (Anton Ocvirk, opombe k: Janko Kersnik, Zbrano delo, Peta knjiga, Ljubljana 1952, str. 489).

Na naslovnici 2. sht. je objavljena »spakedrana podoba« oziroma karikatura dr. Friedricha viteza Kalteneggerja. Kaltenegger v viteshkem oklepu jezdi na otroshki igrachi – konjichku z napisom »Ustava«. »Po rodu je Nemec, po znachaji pa konstitucijonalni govornik. Njegovi govori se odlikujejo s tem, da se vlechejo kakor chreva, glas pa ima tako tenak, da se komaj tri pedi dalech slishi – pa ravno to je srecha za poslushalce, kajti zanimivega itak ne pove nichesar, vsaka druga beseda pa je “Verfassung”, ktero besedo je lani v enem samem govoru 50krat rabil. /…/

Udelezhil se je tudi znanega “Parteitaga”, vechkrat zhe govoril v steklenem salonu v kazini, bil je med nemchurskimi deklaranti, zadnji chas “per nefas” v dezhelnem zboru, iz kterega bo menda pri prihodnjem zasedanju srechno odstranjen.«

Pravnik, c. kr. financhni prokurator Friedrich Ritter von Kaltenegger, »ustavoverec par excellence«, je bil eden osrednjih nemshkih agitatorjev in organizatorjev na Kranjskem. Od leta 1863 je bil ljubljanski obchinski svetnik, od 1867 poslanec v dezhelnem zboru.

 

Prva shtevilka Srshenov je bila natisnjena konec novembra, druga v decembru, nakar so Srsheni prenehali izhajati. Razlog so bili najbrzh narochniki, ki so zamujali s plachevanjem narochnine, in financhne tezhave, s katerimi se je vse od ustanovitve moral spopadati Slovenski narod.

Leta 1872 so mladoslovenci preselili Narodno tiskarno in Slovenski narod v Ljubljano. Sredi leta 1873 so pripravljali nov satirichen list Strela (Slovenski Narod, 1873, sht. 105), ki najbrzh nikoli in izshel.