Revija SRP 83/84

Damir Globochnik

 

SLIKARSKA GOVORICA AGATE PAVLOVEC

 

V slikarskem delovanju Agate Pavlovec se odrazha avtorichino pretanjeno dozhivljanje sveta in zhivljenja. Njen intimistichen in kontemplativen, lirichno uglashen slikarski nagovor temelji na sintezi nekaterih principov oblikovanja abstraktnih podob, pri chemer se poglobljeno posvecha vprashanjem barve, svetlobe in prostora, kar so temeljni slikarski problemi, ki pa lahko postanejo tudi nosilci simbolnih pomenov. Slikarka likovno povrshino, ki je zasnovana na podlagi abstraktni likovni izkushnji lastnih slikarskih postopkov, vselej poseli z osebnimi zgodbami, ki jih prispevajo figuralni motivi.

Charovnice, mitoloshka motivika, skrivnostna bitja, angeli, kalvarija in druge metaforichne in alegorichne vsebine, ki so neredko samo kaligrafsko naznachene in se torej malone skrivajo pred nashim pogledom v na prvi pogled enigmatichni, barvno zgoshcheni slikovni povrshini, nas opozarjajo na eksistencialno utemeljenost slikarstva Agate Pavlovec. Slikarka je zmozhna tudi nekaterih ironichnih poudarkov: »angeli« so lahko tudi precej nerodna bitja, slikarski nosilec je lahko sestavljen iz vech manjshih, zlepljenih kosov platna in drugih tkanin, zato platna niso vselej kvadratne oblike in ne potrebujejo podokvira, ko pa so poslikana, Agata Pavlovec o njih govori kot o »omadezhevanih« slikah oziroma »rjuhah« in jih na razstavi razobesi na vrvice, kot da bi shlo za perilo. Slika Smrt v zhitu, ki je nastala na likovni koloniji Poljane 2007 (tema likovnega srechanja je bila »Mrtva Priroda«), prikazuje konkreten motiv: na njej je upodobljena preperela in mumificirana podgana, ki jo je eden izmed udelezhencev kolonije nashel v zhitu.

Pri ciklusu stiliziranih »muslimank«, odetih v tkanine in polozhenih v neopredeljen barvno nasichen prostor, nas raziskovanje uchinkovanja barve, zlasti barvnega zharenja, opozarja tudi na tezhnjo po poudarjanju izzharevanja duhovnega sveta. Brezosebni liki muslimank, ki jim mrezhasta tanchica zakriva tudi obraz, niso realistichni prikazi konkretnih oseb, temvech metafore zhenske usode v delu sveta.

Pomemben sklop vechjih in drobnih slikarskih kompozicij je posvechen samosvojim interpretacijam motivov iz krshchanske ikonografije. Agata Pavlovec pogosto slika angele, ki pa nimajo rok. Razmishljanja o vzrokih za tovrstno odlochitev so jo privedla do kompozicij zhenskih figur s poudarjenimi rokami, ki so skrchene v nenavadne kretnje. Angeli so se postopoma spremenili v podobe hendikepiranih oseb (bolnikov s cerebralno paralizo), na katere slikarka morda gleda kot na posvechene osebe.

Prelivanje med abstraktnim in predmetnim upodabljanjem nudi v danashnjem trenutku eno izmed mozhnosti za utemeljitev odlochitve mladega likovnega umetnika za iskanje avtorsko prepoznavnega izraza v okviru tradicionalnega shtafelajnega slikarstva. Podobno kot veshche izpeljano plastenje barve, njeno dramatichno polzenje po povrshini platna, nenavadna intenzivna in hkrati umirjena in ubrana barvna sosledja, premishljeno snovanje podob iz navidezno nakljuchno povezanih potez ter sestavljanje slikovne povrshine iz vech zlepljenih kosov platna pricha o formalni in vsebinski vechplastnosti slikarskih del Agate Pavlovec.

Lahko bi dejali, da se v metaforichni slikarski govorici Agate Pavlovec, ene zanimivih slikark mlajshe generacije, srechujemo s senzibilnostjo, ki jo je mogoche povezovati zlasti z zhensko ustvarjalnostjo. Pri tem ne gre samo za posebno intuitivno obchutljivost likovnic za nekatera likovna vprashanja in vsebine, temvech za zmozhnost drugachnega vpogleda v svet, ki se nahaja onkraj fizichne stvarnosti, oziroma za vechjo pozornost, ki jo namenjajo razmerju med razumskim in chutnim, dozhivetim in hotenim, javnim in intimnim, konkretnim in duhovnim, zemeljskim in nebesnim.