Revija SRP 83/84

Boris Vishnovec

 

KI NI OD TEGA SVETA

 

So svetle luchi dneva, ki te popeljejo v daljave. Ne vesh od kod se vzamejo te luchi. Nekaj je v preprichevanju, nekaj pa izhaja iz gotovosti. Pa je te vedno manj. V nas samih. In tudi izven nas. So trchenje meteoritov, so prebliski med ozvezdji, ki so govorica milenijev. V ta svet chlovek she ni vstopil. In tudi prichakovanja se ponavadi ne izpolnijo. Potem so hrepenenja in zblodelosti. Ucheno temu rechemo iskanje. Vedno pa sledimo neki senci, ki je obichajno ne vidimo, niti slutimo je ne. Verjamemo tistim, ki trde nasprotno. To, o gotovosti … To so lahko impulzi. To so trepetanja in so nevidni odsevi, ki naenkrat postanejo prisotni. Samo, za hip, za delchek trenutka. Lahko potem trdimo, da se je zgodilo? Da smo dozhiveli? Da se vrnemo na neko tochko, ki je na poti zajetja? Zajetja! Chesa?

Tam je ujel njen pogled. V tem predpraznichnem vrvenju. Ko se lesketajo izbire. In se skushamo komu prikupiti. Komu, ki do tistega hipa ni vedel nichesar o nas, o tebi, o meni. Pa obstojish kot vkopan. Rechesh, ta pogled, ta polnost zazrtosti. Od kod vse to? In she zachutish. Da je nekaj neizgovorljivega. Tam, za prodajno mizo. Obraz, kakrshen vchasih strmi vate samo iz naslovnic. In zachutish, da je tista blizhina pristna. Tudi v tebi je odmev nechesa, kar si zaznal pri nekom na nasprotni strani prodajne mize. Res je predpraznichno, she rechesh. In res je nekaj o boginjah. Tam, na steni pri okraskih. Kot narisane zhelje. Kot matrice raznobarvnih pregibov. Pa je vse usklajeno. Dodelano. In res. Iz daljnega sveta, kjer tudi charajo bozhanske ochi. Nochna privzdigovanja, shepeti. In morda nezhnost.

Pa tudi rechesh, ali je to res, to o boginjah. Samo tako, da lahko prichnesh s pogovorom. Ampak v tistem hipu ti ni treba iskati besed. Tako je, si rechesh, che te zadene pogled boginje. Toda chemu, prav tedaj, v tem hipu? Ali je lahko, tako, samo ob pogledu?

– Tam, na Olimpu, rechesh. – Tam so bile vse skregane, boginje.

– Ah, zhenske, reche ona.

Pa kaj zhari tebi iz pogleda? Ta prepoznavnost, ki ni samo privlachnost. Ki je vtisnjena v izraz, v pogled, v drzho telesa. Toda zhelish spoznati tisti ogenj, ki je ponotranjen. Lahko bi bila karkoli! Vsak dan na naslovnici. Morda tudi? Pa zakaj tu, za prodajnim pultom? Ker so prazniki. Ker je vse praznichno. Ker je praznik tisti hip, ko se zazresh v ochi.

– Ampak so polne zhivljenja, te boginje. Morda pa so to samo nashe sanjarije?

Nich od tega.

Nekoch se te je dotaknil dotik smrti. Pisal si o tem. O streljanjih. O tistih obsodbah. O odhodih v smrt. Zadnji trenutki. Tudi filmi so bili o tem. Pa o boleznih. Obsodbah, ki postanejo odlochilne. Rak. V zadnjem stadiju. Kap.

Odhod v nirvano. Tudi od tam se kdo vrne. Chemu? Zdravniki pravijo, da ni vedno vse jasno. Vendar tudi chudezhi ne obstajajo. In ta, v komi, ko se nekdo priblizha. Nekdo, ki ti je blizu.

– Bila sem tam!

– Tam chez, rechem.

– Dvakrat! To je redkost, da se kdo dvakrat vrne! Od tam!

To sem spoznal. V hipu, ko sem jo zagledal. In kaj je takega za menoj! Ko chutim, da me je sprejela. Vse v hipu.

– In …

Vse je v trenutku.

Tudi te govorice o predoru. Onkraj predora je svetloba.

Vrtinec, ki te ponese v nich. In te morda kdo ogovori, da te tu she nekdo chaka. Nekdo, ki ga po vsej verjetnosti she ne poznash. Morda pa je vse privid. Samo misel, ki te vodi na prazachetek.

Ona spregovori nekaj o ponovnem rojstvu. In da tedaj spregovore vsa pretekla zhivljenja. Zhivljenja, ki si jih ti ali pa kdo drug prezhivel pred tem usodnim trenutkom. Poshiljajo nam sporochila in morda nas spremljajo.

Ali pa je tudi to privid?

Dan je morda ves v nekakshnem prichakovanju. Tudi spodbujanje, ki ga potrebujesh. Priznanje o negotovosti obstoja … O zameglitvi. Tudi govorica sanj je lahko prepoznavna, toda ta sporochila prihajajoch iz sedanjosti. Prihajajo v budnem stanju. Razlagalci sanj postanemo v tistem trenutku, ko stojimo pred neznanim. Pred nevidno grozhnjo. Pred resnichno katastrofo, ki jo napovedujejo razlagalci bodochnosti. Toda na koncu koncev ni vse prav nich bolj prepoznavno. Negibnost se prichne odgrinjati v tistem hipu, ko iz oddaljenosti zachutish prvi vzgib. Morda so to sence v belih haljah. Gibljejo se kot v breztezhnosti, z zamolklimi, zamolchanimi gibi, kot bi prihajale iz oddaljenega vesolja. Tudi prvi zvok prihaja iz negibnosti. Tudi ti lebdish v tistem trenutku. Hkrati pa si vse, vsa v prichakovanju. Ne vesh she, kateremu svetu pripadash. Tudi prva beseda je kot nevidna opna. Prebudish se v tistem hipu, vrnesh se od onkraj, chez prag, ki si ga prestopila, morda se she vprashujesh, zdi se ti, da tudi ti lebdish. Priblizhujesh se telesu, ki je bilo nekoch tvoje.

Beseda pa te konchno prikliche, zasidra in objame. Zavesh se, da vendar zhivish. In se prebudish v novo rojstvo. Kot bi zasijal prichetek sveta.

In lahko si dopovesh, da je napochil trenutek razjasnitve. Che si bila onkraj. In postane vse prepoznavno. Le trenutek pred usodnim izginotjem. Lahko je to v prometni nesrechi, lahko v bolezni, le od starosti bolj poredko, saj le malokdo od nas umira v radosti, da je izpolnil svoje zhivljenje. Vse se dogaja prehitro in neprichakovano.

Le che se vrnesh od onkraj, prepoznash vrednost zhivljenja. Le tedaj zadihash s polnimi pljuchi. Le tedaj prepoznash resnichnost globljega pomena besed, ki izzharevajo smisel bivanja. Tiste besede, ki so zhe od vekomaj zapisane v tebi, te dokonchno priklichejo v zhivljenje. Besede in tudi zhelje so dobile dolocheno podobo.

Tako se v tistem hipu, ko jo prvich vidim, zavem, da mi je ona neskonchno blizu. Potujem z njo v tiste prebliske, v svetleche pretrese, ki so kot zhiv ogenj, ki se odvija pochasi, kot bi gledal film, ki je bil posnet z velikim shtevilom posnetkov v sekundi. In potem so zvezde, so znamenja, ki pomenijo prav to, pred chemer naj nas obvaruje usoda. Morda pred zlimi mislimi, pred krutostjo in nevednostjo, pred prevaro in pred smrtjo. In kaj je smrt, se sprashuje Jago. Jago nosi v sebi unichenje, je sel prevare in zlochina. Pred tocho, ognjem in norostjo pa naj te varujejo ta znamenja, lahko je to Trotamora, lahko svetlecha zvezda, lahko tudi petokraka, lahko so sporochila v dragocenih kamnih, v lesku biserov in smaragdov. V tistem prehodu prek reke zhivljenja pa nas varuje beseda, ki je zakopana v srcu. In jo slishish v bolechini. Je hkrati nezhnost. Je pa tudi bolechina.

In tako se vidim v njenem obrazu. V lesku odprtih, zazrtih, vabechih ochi, da je vse kot pogled v ocean. So hkrati daljave. In so sanje.

Predvsem pa velika volja po zhivljenju. Po dojemanju vsakega trenutka, ki je enkraten in dragocen.

 

II.

 

Lahko da se zgodi v predoru. V tistem hipu ne ve, kaj se dogaja z njo. Ko se divji ritem ustavi. Samo toplota motorja. Samo drget vozil, ki hite mimo. She pred tem obrazi v nasmehu. Daj! She pritisni! Komaj je zapeljal v zavoj. Shvigne naproti, da se zamaje zemlja. In je moch v obratih. In se moch prenasha skozi telo, da je omamno. In je izzivanje. In je sila, ki deluje od navzven. Je tudi kljubovanje. Zanos. Morda pa potem telo, ki je ukleshcheno. Vozilo, ki obvisi nekje na robu, nad previsom. Precepljeno drevo. Sled v travi. Zdrs. In sled na asfaltu. Morda she podrhtevanje … V sencah luchi. V zaslepljenosti luchi. Konchno kdo ustavi, pogleda. Vozilo spodaj pod cesto. Che je she kdo pri zhivljenju. Pokliche po mobiju.

Nato dolgo chakanje. Glas siren. Kdo je kriv? Koliko oseb je bilo v vozilu? Kolona zastane. Vozijo z nogo na zavori. Za hip pretreseni. Lahko bi bil kdo izmed njih. Toda tam na izvozu, tam se vozilo znova pozhene, da gre vshtric s kolono. Samo nekdo, ki je ukleshchen, obstane. Vchasih za vedno. Varilni aparat. Shkarje, ki rezhejo kovino. Modra utripajocha luch. In znova. Popis … Reshilec odpelje.

– Vasha hcherka!

– Kaj je z njo?

– V bolnici je. Odpeljali so jo!

– She nekdo, ki je vozil. Ne vemo, kdo je bil.

– Preverili bomo.

Tistega, ki je vozil, ni vech. Samo ona na prvem sedezhu ob vozniku. Njo so prepeljali. S poshkodbami. Da. Hudo je prizadeta.

Lahko je kdo, ki si ga chakal vse zhivljenje. Pa vozish mimo v strnjeni koloni. Po bahatih cestah. Z vedno novimi modeli. Poslednja znamka vozila. Res, za tistega je bila poslednja. Samo kup zverizhene plochevine. Vsi prihranki so shli iz hishe. She huje. Tam v predoru, v pozharu. Zoglenelo truplo. Konchno je odprla ochi. Premaknila prvi prst. Zatrepetala s trepalnicami.

Se odvija nazaj ta divja vozhnja. Ta padec v temino, iz katere se lushchijo podobe.

She bolj zgovorna je velika tishina nicha. Zblodelosti. Bilo je izzivanje in bil je nemir. Ta obstaja. Ostajajo vprashanja. She v operacijski dvorani. Kriza se ponovi.

Znova na ozhivljanje.

– Bila sem tam chez.

Pretrese ga, ko vstopi v prodajalno. Ko sedi ona tam za prodajno mizo. Zhivljenje kipi. Je na ogledu. Zgovorna je in lepa. S sijochim pogledom, ki prodira v dusho.

Tudi sam je prezhivel trenutke izginevanja, ujetosti. Zaznamovanosti. Zato mu postane ona v trenutku blizu. Prichne pripovedovati. Njej … In she mnogo je tega. Od prejshnjih chasov. So trenutki blizhine, ko chlovek podozhivlja odhajanje. Lahko so to bojazni, lahko pretresi. Lahko zaznamovanosti. Lahko so to sence preteklih zhivljenje. Tudi privaditi se je mogoche, da se izogne prizadetosti. Lahko on sam, lahko kdo drug. Vse je odvisno od blizhine, empatichnosti, tudi utrujenosti … Res, nekaj bolezenskega je na tej privlachnosti teh zgodb o izginjanju. Hkrati pa so to trenutki soochenja s samim seboj, z neizpodbitnim dejstvom, da je zakljuchek na koncu vsake poti neizbezhen. To je to, ta neizbezhnost.

Mnogo mlajsha je od njega. Pa ji je hkrati mnogo blizhji kot vsi ti njeni prijatelji. Blizhji po izkushenosti, po dojemljivosti, po nachinu, kako sta prepoznala drug drugega … Samo da je ona polna zhivljenjske radosti, izvirnosti, kipeche zhivljenjskosti.

Morda so njega te zgodbe bolj zaznamovale, cheprav jim je prisluhnil skozi pripovedi, skozi opazovanja, z odmaknjenostjo, nedostopnostjo. Spoznal se je z odhodi zhe v otroshtvu. Bili so chasi, ko je bila smrt vsakdanja, v racijah, v streljanjih med vojskami, v zaznamovanosti naroda, ki je bil zapisan izbrisu.

Te zgodbe iz otroshtva so bile resnichne, kako so umirali njegovi sorodniki, ljudje iz krajev mladosti matere in ocheta. Zaznamovani zaradi jezika, preprichanja, upanj in manjvrednosti. Bil je upor suzhnjev. In bile so te smrti. In ostali so grobovi. Toda v otroshkem svetu je ostalo nekakshno chudenje, neka negotovost. Kot bi se ga ta odhajanja dotaknila.

In she potem, ko je prichel pisati o tem, si predstavljal trenutke, o chem so razmishljali vsi znanci, sorodniki, prijatelji, ko so stali pred neizbezhnostjo. Opisoval je njihove zgodbe, poslushal pripovedi ljudi, ki so jih poznali. Poslushal skrite misli in prepoznavanja, obchutenja njihovih najblizhjih, ki so bili prisotni v tem odhajanju. Prisotni s prepoznavnostjo dogodka, konchnosti trenutka, ko je prishlo do izpolnitve. Eno samo razliko prepozna. V teh pripovedih so bili, ostali v spominu kot zhivi, govorile so njihove besede in dejanja. Sam pa je prislushkoval na drugachen nachin, ugibal o njihovih zheljah, o upanjih, o obchutjih v zadnjih trenutkih, ko so zrli dokonchno smrti v neizbezhno prisotnost. In ob tem je prishlo spoznanje, da so si zheleli zhiveti. Taki so bili ti zapisi, nekateri objavljeni, nekateri she vedno na policah zalozhb. Ti mrtvi so pomagali bolj kot zhivi spregledati resnico o zhivljenju. Resnico o lepoti sveta, blizhnjih srechanj, izpolnjenih upanj zavedanja, da zhive lahko naprej v nashem spominu. In da morda ni drugega zhivljenja kot tisto, ki ga zhivish.

Lahko bi pripovedoval zgodbo vsakega izmed njih. Odlochilen je bil trenutek, ko je spoznal, da so si vsi ti, o katerih je pisal, zheleli zhiveti. To so bile zgodbe o uchitelju, ki so ga Italijani ustrelili na Ilovi gori. Potem o daljnem sorodniku, ki je kot petnajstleten fant konchal v Srbiji, ujet kot partizanski mitraljezec. V zadnjem trenutku ni prosil milosti. Potem je tu zgodba o opernem pevcu, blizhnjem sorodniku, ki je padel pod streli nemshkega oficirja. Potem je tu zgodba prijatelja zidarja s Primorske, enkratnega chloveka, polnega zhivljenjske modrosti in nekakshnega vidca, ki je v italijanskem taborishchu med drugo vojno chakal na usmrtitev. Tisto poslednjo noch je osivel. Skupino je zjutraj poveljnik taborishcha pomilostil. Potem so tu zgodbe o blizhnjih sosedih v stari Ljubljani, ki so jih odpeljali sredi nochi. Racija. Preiskave. Taborishcha. Med drugo vojno je bilo she mnogo zaporov in streljanj. O primorskih emigrantih, ki so bezhali pred fashisti. Vse te in druge zgodbe so se odvijale kot nekakshni zhivi filmi. In she mnogo drugih pripovedi in izpovedi.

In potem, ko je pisal za mladinske chasopise in revije, mnogo let po vojni, tedaj je iznenada naletel na srhljive zgodbe o mladih ljudeh, ki so si sami pomagali onkraj zhivljenja. Dolgo je potreboval, da je dojel njihove zgodbe, iskal sporochilnost, ki je bila bolezenska, upornishka in brezsmiselna, kot odlochitev trenutka, ki ga ne bi ponovili. In potem so ga spremljali odhodi starshev, bolj ali manj trpki, zaznamovani z mochnimi dozhivetji. In so smrti prijateljev, ki so zhiveli prehitro, se omamljali, izpuhteli ob nesrechah. In vse te smrti na cestah, kaj predstavljajo za vse nas? Nekaj zhele izrechi, mislim, da gredo te smrti prehitro mimo nas. Da se ne ustavimo ob njih. Ne podozhivimo jih. Ne pomagajo nam k prezhivetju. Odrinemo jih na stran. Upa si trditi, da so ljudje te smrti med drugo vojno globoko podozhiveli. Ob teh nesmiselnih smrtih, v tej moriji na avtocestah, ob vseh teh samomorih in poskusih samomorov pa ostanemo neprizadeti. To smo pridelali ob gledanju nesmiselnih filmov in predstav na televiziji. Ti klici izginevanja, te podobe, ki so bezhne, ker jih naslednji hip prekrijejo reklame, te smrti nas ne uche zhiveti. To je tisto brezizhodno, otopelo stanje duha, ki se useda v pore nashega zhivljenja.

Saj, rechesh, bila je v komi. On ali ona. Vedno kdo drug. Vsa ta bezhnost kot obramba pred resnico, da pridemo vsi na vrsto. In da tu tudi zdravo zhivljenje odpove. V nekem daljnem trenutku. In je pomislil, da je tudi njegova najboljsha prijateljica pristala v komi. Po morda utrjenem receptu o brezciljnosti in zapredenosti v mrezhe, ki jih ni prenesla. Prevech zavzeto je hlastala za zhivljenjem, polna spontanosti. Potrebovala je ta stik s svetom, da bi zabrisala podobe umiranja tam v bolnici, kjer je bila zaposlena. Divji, nepoznani demoni, bi rekli nekdaj, zacharanost in zle sile, pa v resnici le nekaj privre iz nas, kar je prikrito v plasteh zhivljenjskih izkushenj in daljnih dogodkov. Demoni so v nas samih.

– In tedaj v bolnici? vprasham dekle za prodajnim pultom.

– Dom. Starshi. Odlichna starsha imam.

Ukleshchena v cevkah, ki dobavljajo zhivljenjsko tekochino. Operacije, ki sestavljajo posamezne kosti, odstranjujejo strdke. Opazovanje utripa in pripomochki za dihanje. Vse v brezhibni belini brezchasja.

In se zavesh, da je she vedno mozhnost, da spoznash nekoga, ki ti je ob teh poslednjih trenutkih pripravljen stati ob strani. Morda je to ta bolezen nashega chasa, ki marsikoga peha v obup? Ta obchutek, ki si ga zhelish, da je nekdo, ki je ob poslednjih trenutkih pripravljen stati ob tebi, da mu je zhal zate. In da ni pretresen zaradi strahu za lastno usodo. Zheli te, in to v tem trenutku. Tedaj zbledi napoved katastrof. Ostane samo lepota zhivljenja. In ni prerachunljivosti. To je znamenje zvestobe, ki izginja s tega sveta. In se lahko vprashash, ali je kje na svetu zhenska ali pa moshki, kateremu bi bila, bi bil zvest vse zhivljenje. Kakshna bi morala biti? Kakshen bi moral biti?

To dekle ni od tega sveta, je she pomislil v tistem hipu, v prodajalni. Da tako v hipu dojamesh vse o odkritosti, o zhivljenju, o smislu. Vse slutnje nezhnosti, ki jih lahko priklichesh nekoch pozneje. In je zanesljivo znamenje zhe to, kako deluje blizhina. Kako je svet v trenutku spremenjen! Tedaj lahko potujesh v toplino nezhnosti! Morda pa je vse to samo privilegij izbrancev, ki so segli blizu tistega, kar je onkraj. Se samo priblizhali? Ali pa morda prestopili?

Zavesh se, kje so mozhnosti za nadaljevanje in zhelje po ustvarjanju.

Tudi ti trenutki so ustvarjalni. Saj je to sprava! Sprava s samim seboj?

 

III.

 

Sprava z zhivljenjem! Zhelja po nadaljevanju! V tistem hipu se spochne novo zhivljenje. In premaga stare zamere v sebi! In tudi izven sebe.

Tudi o odpushchanju govoriva.

– Nobene zamere ne chutim! reche ona.

Iz oddaljenosti chasa. Ko je od dogodka minilo zhe vech let. In se tudi film zavrti nazaj!

Svet neznane ledene lepote. Nedotakljivosti. Nemozhnosti vseprisotnosti. V snezhni nochi pristanejo odbleski na odmaknjenem ozadju chasa. Ni vechje izgubljenosti kot prebijanje skozi snezhene nanose, ko chlovek izgublja smer. Obchutek razdalj in te beline, kot v filmu Kurosave, tisto prebujanje v pochasnem gibanju. Preskakovanje nevidnih ovir. In dejstvo, da se chlovek nikamor ne premakne, da je vsako naprezanje odvech. In pochasi tone v neizogibnost. Upanje pa izdihne nazadnje, vedno zadnje. Tedaj je smrt dokonchna.

In vendar so dotiki, ki se prikradejo v zmedenost, ki chloveka prebudι, usmerjajo, navdahnejo. Glas je tedaj kot senca, kot neviden odtis v neizogibni belini. Samo glas, ne da bi si lahko predstavljali, od kod prihaja. Nato pride v zavest podoba chloveka.

            – Kako, hcherka?

Odpre ochi. Samo obris obraza. Neznane poteze. Bolj sluti, kot v resnici vidi, kdo jo ogovarja.

– Odprla je ochi, je glas matere.

– Prebuja se.

Zbledele podobe so v neizogibnosti. Ne more premakniti nobenega delchka telesa. Znova jo zagrne noch. Samo vedenje ostaja, da je nekdo vedno ob njej. Ta prisotnost je bodrilna. Ta toplina jo kliche v zhivljenje. To je bil glas, ki ga je prepoznala. V tistem hipu se je odlochila. Ni slishala povelja. Bila je njena odlochitev.

– Kako se pochutish, hcherka? reche oche in mamine ochi so nekoliko zasolzene. Tudi v materinem glasu je skrb.

– Kaj pochno? ponovi. – Nekakshne poskuse delajo z menoj.

In se ona povrne. In se znova odmakne. In je zopet vse belo in negibno.

 

***

 

Divji vrtinec jo potegne za seboj. Ta vrtinec, ko se prichakuje mlado leto. Ta vrtinec svetlih teles, prebliskov in osvetljenih prochelij. Teh mnozhic, ki se prerivajo skozi ozke ulice starega mesta. Ob kioskih, ki zastirajo pogled na vodno gladino. Vsi ti nakupovalci. Izbirchne zhene, ki samo otipavajo okraske. Pa redko kaj izberejo. Zakrknjene. Izbirchne. Malokdaj se odlochijo za nakup. Te podobe vsega sveta. Te indijske boginje. Pa kipci iz Afrike. Zgovorni znaki, obeski za srecho, za obrambo pred uroki. Za izpolnitev tihih, neizgovorljivih zhelja. Te ulice, oveshene s svetlechimi raznobarvnimi krogci, utripi, svetlikanjem. In tam, v njeni prodajalni, kjer dela prek Shtudenta. Da se lahko vsakdo obregne vanjo. Te zhene, ki so polne hrepenenja, nezadovoljstva, zhelja. She glasbo naravna, ta zvok, ki prikliche nirvano. In spodaj proti mostu ljubka pevka poje znano melodijo ob spremljavi balalajke.

In spet se pojavi moshki, ki ga je spoznala pred kratkim. Tedaj sta se dolgo pogovarjala. Vse besede so se tako prijele. Rada mu je odgovarjala. Kot bi se poznala zhe neskonchno dolgo. In je chutil vso privlachnost, ko se znajdeta na isti valovni dolzhini. Ona pa se zaveda svoje premochi, od tedaj, ko je prvich po nesrechi naredila prvi korak, zdaj lahko vsakomur reche, da je bila onkraj. In da se je pravzaprav vrnila tudi drugich, kar je redkost. In ko je zachutila to svojo zrelost in nekakshno patentirano priklicanost za zhivljenje.

In je bilo tako po vsaki vrnitvi v zhivljenje. Med njo in vsemi ljudmi, ki jo obdajajo, je ta zaveza zhivljenju, ki se je zaveda. Z vsakim dihom in pogledom. In povezala se je s tem chlovekom, ki ga je komaj spoznala, in ju druzhi to notranje videnje stvari. To spoznanje, to priblizhevanje, ta iskrenost, ki jo chuti, da se lahko povsem zaupa, in je gotovost. Postala je neskonchno bogatejsha od tiste nesreche;  nich ne zameri vozniku tiste nore vozhnje. Postala je zrelejsha, mochnejsha, lepsha. Tudi zaradi tega odpushchanja. Tudi to je spoznanje, ki je prishlo od onkraj.

– In se spominjati lepih trenutkov, reche chloveku, ki stoji pred pultom.

In je vsa cvetocha in ta notranja lepota jo dela blestecho. Na njenem licu, polnem topline, v ocheh nezhnost in sijaj, dih zhivljenja in nadaljevanja. In se zave, da obstaja blizhina, da je trenutek zapolnjen. Da je dolochnost, ki jo opredeljuje, oznachuje in vendar ni zaznamovana. Lepa izbranka je. Prebredla je preizkushnjo in v njej dozorela. Po nekakshni milosti je bila vrnjena v zhivljenje. K starshem, shtudiju. Dejala je, da bo postala socialna delavka. Tisti dan ima izpit. Dela kot prodajalka prek Shtudentskega servisa: med kipci boginj iz daljnih krajev; da je posredovalka med svetovi, bi dejali. In da so darovi, ki prihajajo iz njenih rok na neki nachin posvecheni.

Da mu vedno zastane korak, ko stopa mimo tiste prodajalne v sredishchu mesta, kjer je v teh praznichnih dneh vse prezharjeno s svetlobo. In hvalezhen ji je za spoznanje, da je v chloveshkih bitjih tudi lepota. Hvalezhen ji je, ker so ti trenutki vredni spominjanja.

Tako je vse to, kot bi iznenada zavel pomladni veter.

 

***