Revija SRP 83/84

Bogdan Novak

 

CIGANKA

 

Eugenie Jabonza

 

Letalo je pristalo v Chadu v Fort Lamyju in natochilo gorivo, nato je nadaljevalo pot v Bangui. Tam je vladal cesar Bocassa Centralnoafrishki republiki, ki je bila navadna diktatura, kjer se povzpnejo z revolucijo na oblast povzpetniki in si prigrabijo kar se najvech da premozhenja, ljudstvo pa pushchajo v revshchini. Nekoch je tudi socialistichna Slovenija zaslutila tam dobichek in se neskrupolozno vklopila v svetovni kapitalizem s svojim podjetjem Sloveniabois v Bajangi.

Da bi slavili zmago socializma nad kapitalizmom, je Sloveniabois povabil v Bangui in potem v Bajango tudi novinarje, ki naj bi pisali o tem, kako so Slovenci iz neuvrshchene Jugoslavije boljshi gospodarji kot prej Francozi, ki so pretepali zamorce s knuto, da se jim je sploh ljubilo delati. Hotentoti so sicer govorili, da so Slovenci slabe bvane, ker ne tepejo, zato se jim ne ljubi delati, ker che te bich ne sili delati, zakaj bi delal? Denar ni vreden nich v divjini. Le bich te spodbudi k delu. A pustimo to, chemur rechejo politika, vrnimo se v zhivljenje.

Peter Golob je bil eden od novinarjev, ki naj bi za Nedeljca pogledal v neuvrshcheno politiko socialistichne Jugoslavije, kakor jo vodi v Afriki. Najprej so jih nastanili v banguijskem hotelu, ki je bil dokaj razkoshen. A pri vecherji je zmanjkalo vina zhe po treh steklenicah. Potem so pili samo she viski in pivo, ker drugega ni bilo na pretek. Zraven je bila tudi neka gospodarska delegacija.

Zvecher so shli v hotelski bar. Ni bilo kaj drugega pocheti v Banguiju, so vedeli poznavalci iz jugoslovanskega diplomatskega predstavnishtva. Bila je glasba, bil je ples, bile so mlade chrnke. Osemnajstletne, morda she mlajshe. Lepotice, kot so lepa vsa mlada dekleta po svetu. Peter se je smehljal in opazoval. Pil je pivo. Predsednik gospodarske delegacije in zbornice Predevshek se je rezhal in ugibal:

»Same kurbe so te zamorke. Bogve koliko zarachunajo na noch?«

»Mater bi bilo fino, che bi jih pokavsali,« je rekel njegov podrejeni Tonchek, ki je bil zaposlen v Sloveniabois.

»Zastonj,« je zinil Predevshek. »Za jurja, she manj. Poceni in na veliko. Tri si lahko narochish v posteljo.«

Peter Golob sicer ni vedel, kako naj to uskladi z neuvrshchenostjo, a si ni belil glave. Toliko naiven spet ni bil, da ne bi vedel, da so razlike med deklarativnostjo in resnichnostjo. Molchal je.

»Mislim, che bi shel in jo zaprosil za eno noch, a mislish, da me ne bi zavrnila?« je sprasheval Predevshek. »Da bi jo fukal celo noch?«

»A bi zmogel?« se je zachudil Tonchek.

»Te se potrudijo, da zmoresh,« je vedel Predevshek.

»Pa zakaj ne greste po deklico?« se je zachudil Peter.

»Fant, si ti naiven!« je vzdihnil Predevshek. »Kaj pa, che ni kurba? Che je poshtena punca in nastane shkandal?«

»Pizda, ste reve,« je vzdihnil Peter in se vzdignil. »Treba si je samo upati!«

Odshel je na plesishche. Zaprosil je za ples vitko deklico. Imela je nekje med shestnajstimi in devetnajstimi leti. Zvirala se je na plesishchu s prijateljico. V hlachah okoli vitkih stegen in napete, a suhe ritke, s pulijem prek konichastih prsi, ki she niso dojile, in s fantovsko kapo na glavi.

»Dansevu?« jo je vprashal. Potem je dostavil: »Avek moa?«

Nasmehnila se mu je dokaj presherno in pokimala.

Pustila je prijateljico in zaplesala z njim. Glasba je bila pochasna, prijetna, za pozibavanje in objemanje. Izkoristil jo je. Stiskal se je k njej, naslonil je svoj obraz k njenemu licu, gladil jo je po hrbtu in na koncu plesnega komada se je predrznil in ji z jezikom polizal hrapavo uho. Ochitno ji je bilo vshech, ker se ni upirala niti ni protestirala.

»Komon sapel vu?« jo je vprashal.

»Eugenie Jabonza,« mu je odvrnila.

»Zheni Bonca?«

»Jezheni Zhabonca.«

»Aha, Jezheni Zhabonca!«

»Priblizhno tako. E toa?«

»Peter Golob.«

»Pete Holob?«

»Ui, priblizhno tako.«

Plesala sta dzhez komad, nato je sledila ovijalka. Ker jo je bozhal po vsem telesu in se ni upirala, se je drznil vprashati:

»Vule vu kushe avek moa?«

»Ui, naturelmon,« mu je odvrnila, kar ga je za hip zmedlo, a takoj se je znashel.

»Pur tu la nui?« je hotel vedeti.

»Ui,« mu je pokimala in se posmejala. Njen deshki obraz pod veliko kapo je bil tako lep in sproshchen.

»Ave vu shombre?« ga je zanimalo, ali bo moral spoditi svojega cimra v hotelski sobi, ali najeti svojo sobo, ali bo pri njej.

»Zhe shambre,« mu je pokimala.

Ochitno je bila prostitutka z vpeljano prakso in s prostorom za opravljanje obrti.

»Vu nete pa malade?« jo je she vprashal za vsak sluchaj. Samo she triperja ali sifilisa mu je manjkalo.

»No, zhe kontakte avek ma dokter,« mu je rekla in ga stisnila k sebi.

To ga je pomirilo.

»Nuzalon?« jo je vprashal in takoj sta se odpravila k njej.

Predevshek je otozhno gledal za njima, drugi so se nasmihali, tretji so ploskali.

Odshla sta k njej s taksijem. Bilo je blizu. Vstopila sta v veliko dvorano, v kateri sta bili samo dve postelji. Obichajni mrezhnici z jogijem.

Potegnila ga je na eno od postelj in stisnila k sebi.

»Peje moa!« je rekla odlochno.

Vsota je bila majhna. V njegovi domovini za dve pivi. Plachal ji je. Spravila je denar in ga potegnila nase. Komaj ga je zabodel, mu je prishlo. Ker je bil lochenec in zhe dolgo ni imel zhenske. Nasmehnila se je. Bozhala ga je po vsem telesu, dokler ni spet prishel k sebi in jo naskochil drugich. Utrujen je oblezhal. Razmishljal je, ali bo dobil taksi do hotela, ko ga je zachela stiskati in drgniti in poljubljati po telesu, da se je znova vznemiril. Tako sta she enkrat prishla do vrhunca.

Ves chas je chutil razliko med belim dekletom in chrnko. Chrnska kozha je bila hrapava in dishala je drugache. A bilo mu je vshech. Kot smirkov papir, ki dishi po karbolu. Hotel se je napojiti s tem vonjem in zachel jo je lizati od nog do glave. Bilo ji je vshech. Ni je fukal kot beli osvajalec, ampak jo je ljubil kot zhensko. Z veseljem se mu je predajala. Ko ji je lizal kosmato chrno mishko, ji je prishlo. Srechna ga je stisnila k sebi.

Vzdihnil je, ker se mu je korenjak spet vzbudil, in napichil jo je brez obzira in tolkel, dokler mu ni spet prishlo. Oblezhala sta izmuchena drug ob drugem. In to je to, je pomislil, chetrtich mi je prishlo, in to je vse, zdaj bova shla vsak k sebi.

Ampak ona je hotela klepetati. Vedeti je zhelela, od kod je, kje je ta chudezhna Slovenija, kjer si lahko za bagatelo privoshchijo afrishko kurbo. Bi ji lahko pisal? Dala mu je naslov, naj ji pishe. To veliko pomeni v tem svetu. Med pogovorom ga je bozhala po telesu, in to ga je vznemirilo in spet spravilo k sebi, da je opravil znova.

»Se bon, se merveje,« ji je rekel.

Smehljala se je in v tisti nochi ga je pripravila do tega, da mu je prishlo sedemkrat. Vsakich je bolj vpil in govoril, kako lepo mu je.

Na koncu se mu je zhe bledlo, iskal je torbico z dokumenti in denarjem, ki jo je skril pod modroc, a je na to pozabil v ekstazah, in krivil njo, da mu jo je ukradla. Sprejela je to s humorjem in bila je vidno olajshana, ko je nashel torbico pod modrocom. Vmes je skozi okno dvorane pogledala skodrana chrnska glava in nekaj govorila z njo, nakar se je po njenih besedah umirjeno umaknila. Verjetno je bil njen zvodnik.

Po sedmih ekstazah je Eugenie Jabonza pospremila Petra Goloba v hotel, poljubila ga je v slovo in prosila, naj ji pishe.

Bilo mu je, kot da se poslavlja od ljubice. In nanjo je mislil celo zhivljenje.

Jezheni Zhabonca! Smirkova kozha morskega psa in vonj po karbolu.

 

 

Ciganka

 

Prijatelji so mu povedali, da se sarajevske kurbe zbirajo na vrtu gostishcha Lozina Bashta. Gresh do Daire in potem na levo, zagledash Bashtu in si tam. Najcenejshe kurbe so, za drvarje, ki prihajajo ob koncu tedna s Trebevića in drugih okolishkih hribov, da se napijejo in si ga otresejo, mu je govorila Masha, zhena upravnika zaporov, ki je zhe vedel, kako in kaj.

Ko je spil nekaj lozovach, se je odpravil tja. Usedel se je na vrtu, narochil lozovacho in kiseljak, pijuckal in se razgledoval. Nich posebnega ni bilo v dopoldnevu. Angleshki turistichni par, dva delavca, ki sta srkala pivo. Vse prazno. Nobenih kurb.

Sklenil je, da bo izpil pijacho in se odpravil. Masha ima pach napachne podatke.

Bilo je lepo dopoldne, blizhalo se je poldnevu, vinska trta se je vzpenjala nad dvorishchem gostilne in tramvaji z Bashcharshije so cvilili na svoji krozhni poti.

Na vrt je prishla ciganka. Debela, shpehata, salo se je kar treslo na njej. Stara morda devetnajst let, a zavaljena, skoraj stokilska, morda she tezhja, kar je tezhko oceniti, ker salo je lahko. Zdela se mu je kot prasica za zakol, kajti v domachih krajih so bile stokilske prasice najboljshe za pod nozh.

Narochila si je oranzhado. In se brigala zase. Ni se razgledovala, ni se spogledovala, za nikogar se ni zmenila.

Ta zhe ni kurba, si je mislil. Kurbe koketirajo.

Prishel je natakar in narochil je she eno lozo in kiseljak. Ciganka ga je zachela zanimati. Bila je v kavbojkah, oprijeti majici. Strashni joshki krave mlekarice, velikanski trebuh breje svinje, stegna kot pri pitani prasici.

Vzdignil se je, vzel svojo pijacho in odshel k njeni mizi.

»Lahko prisedem?« je vprashal.

»Zakaj?« mu je odvrnila z vprashanjem na vprashanje.

»Tako. Vshech si mi,« ji je rekel. »Lahko narochim pijacho?«

»Ni treba, oranzhada mi gleda zhe iz ushes,« je rekla.

»Si za seks?« je vprashal naravnost.

»Sem,« mu je rekla.

»Koliko?«

»Deset chukov. Daj mi jih pod mizo, da se ne vidi.«

Bilo je za deset lozovach s kiseljakom. Segel je v zhep, vzel desettisochaka in ji ga ponudil pod mizo. Vzela ga je in spravila z neprizadeto kretnjo. Potem mu je rekla:

»Poklicala bova taksi.«

Taksi je bil pred gostilno. Rekla mu je naslov in vozila sta se zelo dolgo. Pripeljala sta se na obrobje Sarajeva, na nikogarshnje ozemlje, kjer je bila peshchena pushchava. Izstopila sta. Pomislil je, da sta na koncu sveta.

Ko pa sta preshla pushchavo, ki se je nenadoma spustila navzdol, je zagledal ciganske barake. Ena poleg druge. Iz kartona, plochevine, lesa. Sledil ji je med kolibami do njene koche. Vstopila sta.

Bil je en prostor. V njem je bila ciganska druzhina. Oche, mati, deset otrok razlichnih starosti. Nichesar niso rekli. She pogledali ju niso. Peljala ga je za zaveso, kjer je bila postelja. Slekla se je in se ulegla nanjo. Debela prasica, shpehata in za zakol. Bilo mu je zhal, da se je spustil v to pustolovshchino, a vztrajal je do konca.

Za zaveso, ki ju je lochevala od druzhine, se je spravil nanjo, hitro porival, da mu je chimprej prishlo. Medtem je ona lezhala na hrbtu negibno, kot da se je vsa zadeva sploh ne tiche. Ko je konchal, se je dvignila. Ob postelji je imela pripravljen lavor vode, v katerem se je umila. V sosednjem prostoru, za zaveso, so se pogovarjali, kot da ju ni.

Oblekel se je in odpravil iz ciganske hishe in ciganskega naselja. Precej chasa je peshachil do ceste in dolgo je hodil po asfaltu, preden se je mimo pripeljal taksi.

Ampak prej je na vrhu ceste bruhal. Lozovacho, kiseljak in tisto vodo iz lavorja.

 

 

Cita

 

Bila je nadstropje pod njim. Muslimanka. Porochena z moshkim, ki je bil zaposlen na sarajevski televiziji kot zunanjepolitichni komentator. On je bil dopisnik Dela v Sarajevu. Brigal se je zase in za svoje delo.

Kadar je shel z Ilidzhe v mesto na kakshno tiskovno konferenco, ali po opravkih, je Cita pomivala tla. Vrata v njeno stanovanje so bila na stezhaj odprta, mozh je bil v sluzhbi, ona se je sklanjala in brisala tla in obrachala proti njemu zadnjico. Kaj zadnjico. Bila je rit. Fantastichna rit. V oprijetih pajkicah, brez sledi o spodnjicah, napeta, okrogla, vabecha.

»Zdravo, Cita!« ji je rekel vsakich, ko je shel mimo.

»Zdravo!« mu je odvrnila z grlenim glasom in se vzravnala. Tudi joshke je imela bohotne in plosk trebuh. Vredna pozhelenja.

A na pozhelenje je pozabil, ker je bil zaljubljen v svojo zheno. Shel je mimo Cite in njenih darov. Cheprav je sanjaril o njeni napeti zadnjici, ki jo je nastavljala, ko je brisala tla, podnevi in ponochi. Predstavljal si je, da jo je zgrabil od zadaj in poonegavil, kakor se spodobi. V mokrih sanjah se mu je vedno prikazovala Cita. Shel je iz stanovanja, jo zagledal, kako shtrli rit navzgor, jo zgrabil in se zaril vanjo.

V resnici pa se ni drznil. Hodil je mimo, ji govoril zdravo, Cita, in se odpravil po svojih poslih.

Leto dni pozneje, ko je bil zhe v Ljubljani, je izvedel, da je imela Cita razmerje s prejshnjim dopisnikom Dela. On se je oblekel v zhenska oblachila, Cita in soseda iz zgornjega nadstropja, Masha, sta se slekli, ga nashminkali in ga ljubkovali, nakar je sledil urnebesni seks.

Ne glede na vse to, je njegov najlepshi spomin iz Sarajeva Citina rit. Napeta, okrogla, pozheljiva in pripravljena na naskok.

Najlepshi spomin prav zato, ker je ni naskochil.

 

______
Iz she neobjavljene knjige Zhivljenje na Marsu