Revija SRP 83/84

Andrej Lenarchich

Iz zgodovinskega spomina

 

SLOVENIJA, OD BOGA IZVOLJENA

(predgovor k slovenski izdaji knjige Jurija Venelina o Slovencih)

 

 

Izvolil jo je Bog in jo izbral, popeljal jo v svoj shotor,

da tam prebiva.

(Elegit eam Deus et praelegit eam, in tabernaculo suo

habitare facit eam.)

 

Kmalu po osamosvojitvi so pripotovali v Slovenijo shportniki iz Juzhnoafrishke republike. Dovolj od dalech, da jim ni bilo mogoche pripisovati kakrshne koli »okuzhenosti«, predsodkov glede drzhave gostiteljice. In eden tistih obiskovalcev je presenecheno govoril o »zadnji skrivnosti«, ki jo je odkril, ko je odkril Slovenijo.

Slovenija to dejansko je. Slovenija je taka in tolikshna skrivnost, da je zakrita celo ochem mnogih Slovencev.

Fenomen Slovenije je brez primere. V najshirshem merilu bi tezhko nashli nekaj, kar nesporno obstaja, a ni delezhno niti nasprotovanja, marvech le totalne ignorance. Ta ignoranca evidentno ni nakljuchna. Nasprotno, do zadnje podrobnosti je namerjena. Saj chlovekov um ne more sprejeti, da je mogoche brez nekega posebnega namena tako popolnoma ignorirati evidentna, oprijemljiva in vsakomur ochitna dejstva. Doslej se she ni nashel etabliran (sprejet in priznan od »uradnih« – prorachunskih – institucij) avtor, ki bi ob omembi znamenitih Brizhinskih spomenikov povedal, da drugega sochasnega, kaj shele zgodnejshega besedila v kakem she danes zhivem evropskem jeziku ni. Naj je videti she tako neverjetno, a slovenshchina, zapisana v znamenitem latinskem Kodeksu, nima nobene primere. Kar je bilo tiste chase (10. stoletje) v Evropi zapisanega, je bilo ali v grshchini ali v latinshchini. Toda o tem shokantnem dejstvu ne spregovori noben »resen« znanstvenik.

Tistemu, ki nejeverno zmajuje z glavo, je morebiti v tolazhbo, che se ga spomni, da je celo slavni Kopitar, ko je prejel te epohalne brizhinske zapise iz Muenchna, zadevo skril v predal za toliko chasa, da so se o njih znanstveno razpisali – in si jih seveda prilastili – vsi, ki so to hoteli. Che bi ne bilo tiste znamenite besedice »sodit«, ki je celo za slepega in gluhega evidentno slovenska posebnost, bi pri tem tudi ostalo. A je ta »sodit« prisodil zapise tja, kamor sodijo.

Zhe davno, preden si je freisinshki shkof s pojezdom dokonchno prilastil od cesarja dodeljene posesti v slovenskih dezhelah – in si na oglejskem patriarhovem dvoru priskrbel slovenska bogosluzhna besedila, ki so jih njegovi duhovniki potrebovali za bogosluzhje v teh krajih – so kronike pisale o drzhavnostnih opravilih in obredju v »vindish shprah«. Morebiti kdo ne verjame, da je to »slovenska shpraha«, a prezreti nikakor ne more resnice, da o drugih »shprahah«, razen znova latinski ali grshki, tod okoli niti dalech naokrog niso nich vedeli. Che drugega ne, bi o tem zapisali kakshno rech. Pa niso.

In da je slovenska beseda do brezumja provocirala prihajache, ki jih je med slovenske ljudi naplavljala tedanja fevdalna zdruzhena Evropa, se je znova pokazalo, ko so gospodarji pod krinko boja za pravo vero kurili grmade po dezheli. Goreli sicer niso ljudje, gorele so slovenske knjige. A kdor zachne s knjigami, kaj hitro nadaljuje z ljudmi ... Prastaro dezhelno plemstvo, ki je s slovensko knjigo nasitilo lachne, je moralo pobegniti, che je hotelo ohraniti zhivo glavo. Prishleki, preverjeno pravoverni, saj je Vatikan jamchil za vsakega prishleka – novega grashchaka, so zagotovili vzorec obvladovanja te »zadnje skrivnosti«. Pod okriljem vesoljne katolishke Cerkve se je vse slovensko umaknilo v etnijo, v zakristije in folkloro. Vsaka civilna drzhavotvorna vzbrst je bila v stoletjih do konca prve vojne v kali zadushena. Cerkvena oblast je sistematichno negovala svoj slovenski zelnik in ga do konca prve vojne spretno prodajala Dunaju, po njem Beogradu, v drugi vojni pa vsakemu okupatorju, ki je prishel mimo. Ko je s porazom sil osi zadeva dokonchno propadla, so si nabrali in vzeli s seboj v shirni svet tolikshen del tega zelnika, da so si zagotovili svojo eksistenco v begunstvu.

Chetudi je domovino, ki so jo prepustili samo sebi, skoraj pol stoletja krotovichil rdechi in jugoslovanski zmaj, se je odsotnost politike, ki je leta 1945 pobrala shila in kopita, pokazala kot tolikshna blagodat, da se je slovensko ljudstvo ob prvi priliki, ki se je – ne prvich – ponudila, zavihtelo v drzhavno samostojnost.

Zmaga v kratkem, a krchevitem spopadu z jugoslovansko armado v osamosvojitveni vojni leta 1991 je po tisochletju – po ustolichevanjih, po Brizhinskih spomenikih in po izbruhu knjizhevnosti – ponovno fenomen brez primere. Narod, ki so ga zdesetkali manevri klerikalne vladavine, da bi ohranila oblast nad njim; ki je leta 1918, ko so ga interesi te klike porinili iz tisochletnega kulturnega okolja na Balkan srebrenishkih manir, izgubil polovico ozemlja, polovico ljudi in dve tretjini ekonomskega potenciala, se je konec dvajsetega stoletja v posmeh vsem predvidevanjem in prichakovanjem konchno znova umestil v suvereno drzhavo. Po tisoch letih. Konchno! In vsaka analiza pokazhe eno samo resnico: Ni bila ta zadnja prilozhnost, ki so jo Slovenci imeli, niti prva in she manj edina. A kaj je bilo tokrat drugache, da je poizkus uspel? Edino, kar je bilo drugache, je bilo to, da ni bilo na sceni politichnih sil, ki so izginile ob porazu leta 1945, prej pa so stoletja krotile chredo.

 

Ekskurz prek tisochletja in vech je bil potreben, da je mogoche razumeti, kako silno se je Jurija Huca (Georgius Hutz) Venelina dotaknil fenomen Slovencev. Pomenljivo je, da se je s tem srechal v Chopovem Lvovu. A tudi che se s Chopom nista spoznala, dejstva, ki so mu bila pri roki, ga zagotovo niso pustila ravnodushnega. Po drugi strani bi nedvomno potonil v konformistichne kroge in bi po obichaju svoj znanstveni potencial zhrtvoval na zhrtveniku »vishjih« interesov, che bi ne bil tako suveren v svojem znanju in tako svoboden pri svojem delu (»Kot zgodovinar ne pripadam nobenemu plemenu na zemeljski obli!« Kdo si danes upa to izrechi?). Kot tak, in pripravljen za resnico zhrtvovati vse, je bil sposoben zapisati stvari, ki so jih drugi tajili, prenarejali.

Zhivljenjepis Jurija Venelina pricha o predanosti in zhrtvovanju za resnico. V tej optiki se konformizem aktualne slovenske zgodovinske vede prikazhe v vsej svoji mizeriji, v hlapchevanju vsem mogochim konstruktom, da le zhvenketa v zhepih in se lahko kiti z akademskimi naslovi.

A Jurij Venelin ni ostal pozabljen, sam in zapushchen. Ni znano, ali je zanj vedel nash znameniti Plechnik. Je pa zgodovinsko dejstvo, da je za »slovanstvo« skupaj z bratom Janezom razdejal marsikatero dunajsko kavarno, che si je kdo dovolil nesramnost na rachun Slovanov. A to je malenkost v primeri z njegovo jasno besedo, da so nashi predniki Veneti. Do tega preprichanja se ni dokopal s shtudijem zgodovine. To resnico je obchutil kot nekdo, ki so mu v polnosti razumljive forme in proporci, ki jih je sposoben »brati«, kakor skladatelj bere/slishi partituro ali chlovek z absolutnim posluhom natanchno dolochi ton. Bezhne obchutke je Plechniku dokonchno izbistrilo srechanje z Benetkami in Etrushchani na znanem nagradnem potovanju po Italiji. Tam je dokonchno spoznal, da je duh teh ljudstev duh nashih prednikov. V tem duhu je potem ustvarjal velika dela, ki jih je slovensko ljudstvo, ne da bi se zavedalo, zakaj, sprejelo za svoja. Tako silno, da ga je ob smrti pospremilo v neverjetni mnozhici, kar je za arhitekta nekaj nepojmljivega.

Kdor ima kolichkaj chuta za formo, obliko, genij prostora, ne more zgreshiti, ko opazuje Plechnikova dela. Plechnik v celoti pritrjuje Venelinu.

Morebiti je Plechnikovo prichevanje toliko bolj dragoceno, saj je ostalo nedotaknjeno. Ostalo je skrito ochem umetnostnozgodovinarskih uradnikov, saj so to rechi, ki se ne dajo meriti z njihovimi vatli. Zato tudi niso mogli zradirati mojstrovega sporochila. Zapisano je v kamen, kakor je v knezhji kamen zapisana slovenska drzhavnost in v knezhji prestol, v Kodeks in kronike slovenska beseda.

 

Tudi kod drugod se najde, kar pritrjuje velikemu Rusinu in kar more biti v spodbudo bralcu, da ne omaga pod bremenom zanikovanja in zasmehovanja vsega, kar ni pogodu prorachunski stroki. Venelinova omemba Slovencev in Slovenije pridobi na tezhi, ko zgodovinar, shtudent, ki je dodobra prebrskal vatikanske arhive, France Dolinar (1915 – 1983), emigrant, rodoljub, za suvereno Slovenijo zavzet brez predsodkov (»Konchno smo najprej domovine sinovi. Ta mora biti svobodna, drugo bo navrzheno; che ne nam, pa drugim Slovencem.«), razkrije, kar je nashel v letopisih kartuzijanske province v 12. stoletju. Provinca, kjer so bile kartuzije Zhiche, Jurkloshter in Bistra, nosi v tistih arhivih ime – Slovenska provinca. Ni torej nobenega dvoma, da je bil zhe takrat, v 12. stoletju, znan (vsaj) geografski pojem Slovenija. A tega ni zapisal etabliran, z naslovi okrashen in s prorachunskim denarjem slovenskih davkoplachevalcev plachan zgodovinar. To je zapisal resnici in Sloveniji predani rodoljub, poshtenjak, »vechni shtudent«, ki je v svojem nesebichnem prizadevanju odkriti resnico in jo povedati ostal »samo« France Dolinar.

A tudi on sodi med tiste, zaradi katerih Jurij Venelin ni sam, zaradi katerih Venelinovo delo ni le she ena izgubljena prilozhnost.

Vzemimo delo velikega Slovenca Jurija v roke. Da ne bo Cankarjev spev o stvarjenju slovenske dezhele le pesnishka iluzija.

Izvolil nas je, Slovence, Stvarnik, in nas popeljal v to dezhelo, da tu prebivamo.

 

Ob Dnevu reformacije 2007

 

 

__________

Gornje besedilo je predgovor k slovenski izdaji knjige ruskega zgodovinarja in slovanofila Jurija Venelina: Starodavni in sodobni Slovenci (Drevnie i nyneshnie Slovene; Moskva, 1841); gl. tudi chlanek Pavla V. Tulajeva Prva ruska znanstvena raziskava o Slovencih, SRP 59-60 / 2004. (op. ur.)