Revija SRP 83/84

Andrej Lenarchich

Za zgodovinski spomin

 
NEKAJ DEJSTEV, ZNANIH IN VSEM NA OCHEH, ZLOZHENIH
NEKOLIKO DRUGACHE

 

Dvajseto stoletje, stoletje svetovnih vojn, kakor so njegovo znachilnost ubesedili avtorji neke knjige, se je za Slovence zachelo s politichnim polomom, nadaljevalo z dotlej nevideno katastrofo in konchalo s she manj prichakovano, lastno, suvereno, mednarodno priznano drzhavo.

 

Kdor pogleda slovensko zgodbo poblizhe, osupne pred dejstvi, ki so na prvi pogled v popolnem neskladju:

Etnija, katere okamenela zgodovinska prichevanja govore o pradavni drzhavnosti takrat, ko danes znamenitih drzhavnih tvorb she nikjer ni bilo, ljudstvo, katerega jezik je prvi od zhivih evropskih jezikov zapisan v knjigi, ki se je postavilo v prvo vrsto med moderne nacije z eno prvih tiskanih Biblij in z obsezhno knjizhevno bero, je v chasu nacionalnega vrenja, ko so v Evropi vznikale nacionalne drzhave druga za drugo, dobesedno umanjkalo, izginilo z evropske politichne scene. Na samo dno, enako politichnemu samomoru, je ta narodich potonil na zachetku dvajsetega stoletja, ob koncu prve svetovne morije, ko so ga njegovi samozvani voditelji brez vprashanja izrochili na milost in nemilost tujcem iz krajev, odkoder je zhe stoletja prihajala nadenj smrt.

Absurdni, komaj verjetni usodi so vech kot ochitno botrovali samozvani narodovi voditelji. To so bili praviloma cerkveni veljaki, kar vsiljuje sklep, da so vero, orodja cerkvenih struktur, uspeshno (zlo)rabljali za uresnichevanje posvetnih – politichnih in ekonomskih ciljev. In znane podrobnosti to tudi pripovedujejo.

Cerkvene strukture so bile primeren okvir, ki je omogochal veljakom, da so obvladovali ljudstvo, krotili vznikanje nacionalno zavednih vzgibov, usmerjali to energijo v sfero pobozhnosti, etnichnosti in folklore, mu odrekali udelezhbo pri oblasti, tako »usmerjeno«, ukrocheno chredo pa v svoje in vladarjev zadovoljstvo ponujali na oltar domovine (dunajske ...). Ta praksa je bila uspeshna, dragocena za vladarje in zato tudi cenjena/nagrajevana. Posledica, skrajno neprijetna za ljudstvo, pa je bila popolno umanjkanje drzhavotvornih nastavkov v trenutku, ko bi jih najbolj potrebovali. Sesutje dvoglave monarhije, ki so ga npr. Chehi in Poljaki znali docela izkoristiti, se nanj zhe prej in pravochasno pripraviti, je zalotila Slovence popolnoma bose, brez drzhavotvornega programa, absolutno v rokah nekaj cerkvenih hierarhov, ki so – sledech lastnim ciljem – poskrbeli, da je chreda le zamenjala gospodarja, ostala pa she naprej adut klike za »posebne posle«, tokrat – ker je dunajski poniknil – z beograjskim dvorom. Najbolj ochitno se je ta kolaboracija pokazala ob sporazumu Cvetkovich-Machek, ko je na videz dokonchno pokorjeno ljudstvo vendarle zachelo negodovati, saj so Hrvati dobili avtonomijo, Slovenci pa nichesar, in je samozvani slovenski narodni voditelj, Koroshec, nemudoma izposloval izrochitev nekdaj fevdalnih posesti iz avstrijskega verskega sklada Cerkvi – ljubljanski shkofiji, kot protiuslugo pa zagotovil, da bo ljudstvo ostalo mirno.

Ni torej nobenega dvoma, da je Cerkev na Slovenskem verjetno zelo veliko storila za ljudstvo, za njegovo versko zadovoljstvo, za jezik in kulturo, a she manj je dvomno, da je popolnoma spodrezala njegovo nacionalno, drzhavotvorno potenco, ga v celoti onesposobila, da bi shel v korak s chasom, ko so v Evropi nastajale nove nacionalne drzhave. In ne samo to. Ko ga je porinila na Balkan, ga je izpostavila maniram, ki jim ni bil kos. Niti ni imel instrumentarija, ki bi mu omogochal obrambo. Da je bila nesrecha she vechja, je takoj na zachetku drugega svetovnega obrachuna novotvorba Jugoslavija izginila s politichne scene in Slovenci smo bili nenadoma v dalech slabshi situaciji, kot ob razpadu KuK. Kar je ostalo od razkosanja tedaj, so dokonchali okupatorji tokrat. Ostali smo brez vsakrshne politichne, drzhavnopravne strukture. Razbita skupnost, ki ni mogla funkcionirati in ni bila nikakrshen mednarodni subjekt. Lahek plen vseh mogochih partikularnih interesov, spletk. Jasno, da je pri tem bila najbolj uspeshna revolucionarna KP, ki je imela za seboj tisti hip gotovo najbolj sofisticirano in uchinkovito organizacijo – Kominterno.

Revolucionarji so imeli lahko delo. Brez tezhav so legitimirali prevzem oblasti z bojem proti okupatorju. Da so znali hkrati eliminirati vse, kar bi utegnilo in ki bi utegnili ta prevzem ogroziti, za razumnega chloveka ni nobeno presenechenje. Z javne scene so zbrisali vse druzhbene dejavnike, skupine in posameznike, ki se niso podredili in vkljuchili v njihov sistem »ljudske oblasti«. Natanchno tako, kot povsod tam, kjer je komunistichna partija prevzela oblast. V Sloveniji so imeli toliko manj tezhav, ker je bilo ljudstvo zaradi dolgotrajne cerkvene »druzhbene prakse« dobro zdresirano in je znalo ubogati.

A kakor je bila tragedija popolna, je imela tudi neki usoden pozitivni uchinek.

 

Kljub sistematichnemu »umirjanju« drzhavotvornih vzgibov Slovencev skozi vso znano zgodovino, je sporadichno prihajalo do posameznih poskusov, da bi (znova?) prishli do drzhavne samostojnosti. Najbolj znan je poskus kaplana Majarja Ziljskega. Dobro je tudi znano, kako se je to konchalo. Cerkveni veljaki so nemudoma ukrepali in izvotlili »zahtevo« za Zdruzheno Slovenijo v »milo proshnjo« presvitlemu cesarju ... Nosilca pobude so zvito pognali na takrat bogu za hrbtom Sv. Visharje – a ker to ni zadostovalo, so ga dodatno in dokonchno pregnali v daljnjo Prago, kjer je »poginil kot pes za vogalom«.

Ta znameniti poskus je torej dobro znan, a zagotovo ni bil edini. Ne nazadnje bi se lahko kaj osamosvojitvi podobnega zgodilo zhe kdaj prej, pa tudi ob razpadu KuK ali ob izginotju Juge. Vendar se je osamosvojitev dejansko zgodila shele po dolgih desetletjih, potem, ko je bilo videti, da so ugasnile she zadnje sanje, da bi Slovenci po tisoch letih znova imeli svojo lastno drzhavo.

In kaj je bilo tako posebnega v devetdesetih letih, da se je to, mimo vseh prichakovanj, dejansko zgodilo?

Vse je bilo v vsem podobno poprejshnjim situacijam – le eno dejstvo je bilo drugachno! Edino, in samo tokrat: na politichni sceni ni bilo Cerkve in politichnih sil, ki jih je podpirala. Z njo in njeno politiko so revolucionarji ob koncu vojne definitivno opravili. Nastal je prostor za laichno-civilno nacionalno emancipacijo, za ponovni vznik drzhavotvornih tezhenj in za dejansko osamosvojitev ob prvi prilozhnosti, ki se je ponudila.

Obnashanje cerkvenih veljakov v tem obdobju docela razkriva resnichnost takega videnja situacije. Ne samo, da so najvishji dostojanstveniki javno razglashali, da »je Jugoslavija edina mozhnost za Slovence« (nadshkof Pogachnik, Sobotna priloga Dela), celo she tik pred plebiscitom je nadshkofijski dvor klical k razumu in nasprotoval osamosvojitvi (intervjuji v domachem in tujem tisku). Da je shele po uspelem plebiscitu cerkvena hierarhija zachela sodelovati, je dejstvo, ki ga velja poskushati razlozhiti z ugibanjem: mar ni neke podobnosti med tem ravnanjem in ravnanjem E. Kardelja, ki je leta 1941 zapisal, da se je KP pripravljena upreti okupaciji pod pogojem, da pomeni to prevzem oblasti. Danes, ko ni vech kaj ugibati o dejstvu, da je Cerkev prevzela (zhe) velik del oblasti v samostojni Sloveniji, je mogoche sklepati, da so cerkveni veljaki ravnali tako kot Kardelj: osamosvojitev da, pod pogojem, da dobimo v roke premozhenje in (politichno) moch ...

Taka predstava ima mochno podporo v shirshem spletu dogajanja: vse od nekaterih obeshencev pod londonskimi mostovi, od »zasluzhenega« pochitka nadshkofa-vatikanskega bankirja v odmaknjenem refugiju v Kaliforniji prek presenetljive vzpostavitve (protiustavno!) diplomatskih odnosov USA-Sveti Sedezh, chrne diplomatske limuzine, parkirane tik vhoda v Vatikan, vse do izvolitve Wojtyle, do hitrega diplomatskega priznanja Slovenije – pri chemer je od tega bolj pomembno dejstvo, da je bilo priznanje hkratno: Slovenije in Hrvashke. Ne gre sprgledati, da Hrvashka ni izpolnjevala pogojev, saj ni imela niti jasno dolochenih meja niti oblasti na celotnem obmochju. Piko na i so dodali mnogoteri papezhevi obiski zlasti na Hrvashkem. Indikativno je tudi, da imajo Hrvati kar dva kardinalska sedezha (nekaj chasa so imeli kar tri kardinale!), Slovenija pa (she vedno) nobenega.

Torej je treba prej omenjeno »Kardeljevo varianto« dopolniti: ne le moch in oblast lokalne Cerkve, tudi skladnost z visoko vatikansko in amerishko politiko je botrovala soglasju ...

In res! Brzh ko so prej oslabljene sile znova prishle do mochi, se je zachelo nevarno zapletanje Slovenije v zadeve okolja, odkoder smo se komaj in zadnji hip reshili po skoraj stoletju usodnega tavanja. Oblast, ki jo je naplavila znova vznikla moch cerkvenih struktur, je zachela z znamenitimi »skupnimi sejami« slovenske in hrvashke vlade – te se sporne vsaj z vidika suverenitete –, sumljivo je popushchanje v zvezi z mejo, na simbol slovenstva so montirali obelezhje cerkvenega poglavarja ustashke drzhave, cerkvene korporacije se spushchajo v sumljive poslovne povezave ...

 

Prav nobenega dvoma ni, da smo v situaciji, ko je potrebno premisliti vsak nadaljnji korak.

Che zhelimo iz sploshno znanih dejstev potegniti koristen pouk, napotilo za ravnanje in obnashanje, jih pach moramo opaziti in razvrstiti v vsej njihovi nazornosti.

 

Prvo, kar bije v ochi, je popolnoma neustrezno opredeljevanje dogajanja v minulem stoletju, s kakrshnim se odlikuje zlasti stroka, in potem seveda politika. Dogajanju, ki ima vsa znamenja anarhije, poljubnosti, zlorab s strani nepooblashchenih ad hoc skupin, prisilnih ukrepov, krshenja temeljnih chlovechanskih pravic, pripisujejo drzhavnostne atribute. Okolju, ki je uokvirjalo to anarhichno, destruktivno dogajanje, pripisujejo drzhavnost. A resnica je, da so bila vsa stanja, vse situacije, v katere smo Slovenci zashli – oziroma so nas vanje pahnili domachi in tuji samozvanci – od konca prve svetovne vojne pa vse do vojne za osamosvojitev, ali povsem nelegalne, nelegitimne ali pa vsaj na meji. Ne po prvi vojni ne po drugi nihche ljudstva ni nich vprashal; oziroma je bilo »povprashevanje« farsa. V primeri s plebiscitom za samostojnost izgine she zadnja sled chesarkoli zakonitega v vseh desetletjih pred tem.

Torej smo postavili svojo drzhavo na povsem nove in prvich v novejshi zgodovini povsem legalne in legitimne temelje. S tem vse, kar se je v predhodnih desetletjih nagrmadilo, zahteva ponoven premislek in rekonstrukcijo.

Ker so notranjepolitichne razmere ukalupljene v jasno opredeljeno ustavno ureditev, naj bo tokrat pozornost usmerjena v tisto, kar ostaja neurejeno na zunanjepolitichnem podrochju.

 

Zadeve vis-a-vis zahodne, severne in vzhodne sosede so urejene na podlagi legalnih in verodostojnih meddrzhavnih aktov, ki veljajo. Tudi stoje na jasno opredeljenih izhodishchih, brez ozira na to, koliko so v opreki s pravichnostjo in zgodovinskimi upravichenji. Imajo vsebino in obliko meddrzhavnih sporazumov in se morejo spreminjati le na identichen nachin.

 

Zadeve z juzhno sosedo pa imajo svoje posebnosti.

Ena znachilnosti te sosede je, da je zgrajena na posesivnosti. Zhe samo ime kazhe na to. Posebej, che stvari primerjamo s Slovenijo.

Slovenija je nastala kot zdruzhitev ljudi slovenskega duha, ki so tisoche let zhiveli v dezhelah Gorishka, Istra, Primorje s Trstom, Kranjska z Belo krajino, Koroshka, Shtajerska, Prekmurje. Skupnost, najprej kvazinacionalno, potem pa drzhavno, smo poimenovali z novim, skupnim imenom Slovenija. Imenom, ki je bilo, sodech po kartuzijanskih arhivih, vsaj do 12. stoletja uradno v rabi za obmochje, kjer se nahajajo te dezhele. Z zdruzhivijo torej ni bila v nichemer prizadeta svojskost posamezne dezhele in njenih ljudi. Niti nje ime.

Drugache je s sosedo. Ta je nastala iz dezhel madzharske krone – Dalmacije, Slavonije, Hrvashke. Ob razsulu KuK monarhije je Zagreb na vrat na nos prikljuchil she chisto slovenski del Prekmurja onstran Drave do sotochja z Muro, ki je imel s Hrvashko skupno le to, da je cerkveno sodil pod zagrebshko shkofijo, a ta je bila itak madzharska ustanova. V tako nastali skupnosti si je Hrvashka uzurpirala tako ime kot upravo. Tenzije med posameznimi dezhelami, ki so bile z nastankom skupne drzhave Hrvashke na tak ali drugachen nachin prizadete, trajajo she danes. Kakor trajajo she danes posesivni vzgibi, tezhnje po prilashchanju tujega, s strani oblasti v Zagrebu.

Tako se je zgodilo nekaj naravnost neverjetnega:

Drzhava NDH, ki jo je Zagreb razglasil tisti hip, ko se je podrla Jugoslavija, je bila do svojega konca zvesta zaveznica sil OSI. Sodelovala je pri vojnih operacijah Hitlerjeve koalicije, hkrati pa izvrshevala dejanja agresije na slovensko ozemlje in slovenske ljudi. Ni se obotavljala niti pobijati Slovence v svojih unichevalnih taborishchih, ko ji ochitno ni zadoshchalo moriti civile po Gorjancih. Najhujshe dejanje agresije nad slovenskimi ozemlji s spremljajochimi pojavi nasilja, streljanja in ropanja je zagreshila tik pred kolapsom, ko je z vso svojo vojno silo poskushala prekorachiti Slovenijo, da bi se vdala Anglezhem na Koroshkem. In ta agresorska, nacistichna drzhava je po popolnem porazu in unichenju njene vojne sile namesto kazni in procesa denacifikacije dobila nagrado v obliki obsezhnih ozemeljskih pridobitev na rachun Slovenije. Dobesedno shokantno dejstvo. Zasedla je skoraj celotno Istro z Reko in kvarnerskimi otoki. Ozemlje, ki nikoli v zgodovini ni bilo pod upravo Zagreba, marvech slovenskih mest Ljubljane in Trsta. Prav tako je (znova) zasedla Chakovski okraj do sotochja Mure z Dravo in obmochje Shtrigove, kjer je zagreshila she po vojni poboje velikega shtevila Slovencev.

V nasprotju z ostalimi nacistichnimi napadalci edino Hrvashka ni niti kapitulirala niti ni bila obravnavana na kaki mirovni konferenci, she manj pa se je denacificirala, kar je jasno prishlo do izraza tako v ozhivljanju ustashtva kot v vnovichnem poseganju na slovenska ozemlja. Postavlja se zato nujna potreba po ukrepu v obliki mirovne konference med agresorjem Hrvashko in zhrtvijo Slovenijo, che naj se odnosi postavijo na zdrave temelje in se zagotovi trajen mir na tem obmochju. Jasno, da mora biti osnovno izhodishche pogovorov to, da agresor ne more biti nagrajen, she najmanj z ozemeljskimi pridobitvami, ki so v nasprotju z vsemi zgodovinskimi danostmi in upravichenji.

Posebno in akutno je vprashanje, kako je sploh mogoche, da drzhava, ki ni razchistila s svojo nacistichno preteklostjo, ki she naprej manifestira ozemeljske zahteve na rachun chlanice EU, sme rachunati na sprejem v elitno skupnost, ki je zgrajena na zmagi nad nacifashistichno zablodo. Preden se odgovori na to vprashanje, je treba postaviti stvari na zachetek. Ta zachetek je, kar se tiche odnosov Slovenija – Hrvashka, stanje pred razpadom KuK monarhije. Brez mirovne konference, ki bo razchistila z neupravichenimi teritorialnimi prilastitvami in s shkodo, povzrocheno z vojnim nasiljem in agresijo, ni mogoch noben konstruktivni korak naprej.

27.09.2007

 

 

PS:

Ker je trenutno na tapeti vnovichno »odkrivanje« zhe od zachetka znanih povojnih pobojev, ki jih je izvrshila oborozhena sila JA na obmochju Slovenije, je treba povedati she:

Edina oblast tisti chas na ozemlju danashnje Slovenije je bila oblast JA pod poveljstvom marshala Tita. On je bil neposredni in vrhovni poveljnik tudi vseh drugih oborozhenih skupin – od Knoja do Ozne. Druge oblasti tod ni bilo.

Vojska slovenskih domobrancev, ki je zapustila Slovenijo tik preden je meje prestopila JA, je kot nemshka posebna vojska s kapitulacijo Nemchije avtomatichno kapitulirala, se vdala. Vojaki so tako postali vojni ujetniki. Vrnjene je JA pobila – poboj vojnih ujetnikov ima ime.

Drugache je z vojashko silo NDH, suverene drzhave, ki je prek Slovenije prodirala na Koroshko, da bi se vdala Anglezhem. Ti so vdajo zavrnili in vso vojsko poslali nazaj. Nobenega znamenja ni, da bi se potem ta vojska vdala JA, Titu. She manj, da bi drzhava NDH kakorkoli kapitulirala. Kako poimenovati poboj vojske, ki se ni vdala, a je bila na milost in nemilost izrochena zmagovalcu – to naj povedo strokovnjaki. V vsakem primeru pa drzhi, da tisti, ki za te dogodke krivijo Slovenijo in Slovence, nimajo prav. Posebej pa je zanimivo, da v to smer vpijejo najbolj tisti, ki ne le, da so ves chas vse to vedeli, imeli so tudi dostop do mnogih dokumentov tako po strankarski kot po strokovni liniji. Ni treba posebej ugibati, zakaj to pochno, kdo je »narochnik« ... Na neki nachin je pach treba zrelativizirati svoje Srebrenice, Oluje in Bljeske ... in osramotiti zhrtev svoje agresije, da bodo lazhje ohranili, kar so prigrabili.

 

 

 

 

 

SHE REFLEKSIJA OB POGLEDU NA ZGODE IN NEZGODE SLOVENCEV KONEC DRUGEGA TISOCHLETJA

 

Danes zhe pokojni aristokrat, ponosni chlan druzhinskega omizja ene evropskih kraljevskih rodbin, mi je v nekem pogovoru, ko sva obujala spomine ob pogledu na ostanke gradu, v katerem je bil rojen, povedal:

»Trdim, da je bila za Slovence usodna zemljishka odveza. Dotlej so grajski skrbeli za vse v zvezi s posestjo, obdelavo, gospodarjenjem. Res, da so bili med njimi tudi zoprniki. Surovi do svojih kmetov. Vendar pa so vsi po vrsti skrbeli za posest, da je ostajala zaokrozhena in v funkciji – ne nazadnje so morali plachevati visoke dajatve, ki so marsikoga mochno davile. Tako je bila lastnina v rokah domachih ljudi. Naj so bili grajski she taki nemchurji, konec koncev so zhiveli stoletja dolgo v dezheli in so bili zhivo vrashcheni vanjo.

Z zemljishko odvezo pa se je vse to podrlo. Po eni strani so grashchaki izgubili velik del zemljishke posesti. Obstoj grashchinskega gospodarstva je bil vse bolj ogrozhen in vzdrzhevanje sistema vse tezhje. Mnogi so popustili, imetje prodali. Najbolj pa je razdejalo razmerja in stanje v dezheli to, da so kmetje nenadoma postali lastniki zemljishch. A ta lastnina je bila tudi hudo breme – ne le, da so iznenada morali zacheti gospodariti z vsemi riziki vred, tudi obremenjena je bila ta nova lastnina. Treba je bilo odplachati to in ono. Vse prevech novopechenih gospodarjev je kmalu zavozilo – in na to so chakali predvsem tujci. Drugo za drugim so shla posestva na boben in v roke tujcem. Kos za kosom domovine se je spreminjal v tujino.

Nato se je pokazala mozhnost: Amerika. Zadolzheni posestniki so z velikim upanjem odhajali chez luzho, tam zasluzhili, kolikor so bili dolzhni, in po vrnitvi odkupili dolgove. A takih srechnezhev je bil malo. Dosti manj kot tistih, ki so poniknili v Novem svetu. Kmalu je vse vech Slovencev za vedno odshlo na tuje, posestva pa v roke tujcev. To je bila slaba bilanca zemljishke odveze.«

S to mislijo se je mogoche strinjati ali pa tudi ne. Ostaja pa dejstvo, da je bilo izseljevanje v 19. stoletju vse vechje, in – to je bilo od vsega she najhujshe – izseljenstvo je postajalo skoraj vrlina. Vztrajanje na rodni grudi je vedno manj shtelo. Povezano je bilo z vsemi mogochimi tegobami, revshchino, brezperspektivnostjo. Uveljavljala se je miselnost, da sposobnejshi odhajajo, manj sposobni ostajajo.

Vse to se je odrazhalo v javnem mnenju in politichnem razpolozhenju. Popushchanje, kolaboriranje, nesamostojnost, iskanje pokroviteljev in druge slabe stvari so zaznamovale druzhbeni vsakdan. V dogajanje je mochno stopila Cerkev z razlichnimi dejavnostmi. Znana je npr. Rafaelova druzhba. A postavlja se vprashanje, ali in v kolikshni meri so stvari schasoma postajale same sebi namen oziroma koliko je bila skrb za izseljene predvsem zavzetost, da bi jih bilo kar se da veliko ...

Tudi v politiki je prishlo na povrshje razpolozhenje, da sami nichesar ne (z)moremo. Prva prioriteta je postala in ostala poiskati »primernega okupatorja«, ki bi nas reshil iz avstrijskih neprilik. Tu gre iskati glavni razlog slepe zaverovanosti v tako ali onako jugoslovanarstvo, medtem ko so drugi okoli nas veselo jadrali drzhavni suvereniteti naproti.

 

Vkljuchitev Slovencev v Jugoslavijo po razsulu KuK je bila huda streznitev. She en udarec narodovi samozavesti. Zaman so tisochi chakali Koroshca na zheleznishki postaji, ko se je po izvrsheni podreditvi drzhave SHS srbski monarhiji – chemur se je iz kdo ve katerega razloga izognil(!) – vrachal iz Shvice. Zrevoltirani mnozhici, ki je glasno izrazhala svoje nestrinjanje, se ni upal prikazati na oknu svojeg kupeja. Nedolgo za tem smo nesrechno izgubili she Koroshko. S slovensko krvjo zalita Primorska in Gorishka sta zhe prej izginili pod italijanskim shkornjem.

Izguba vech kot polovice nacionalnega ozemlja, polovice ljudi in dosti vech nacionalnega bogastva je ljudi dotolkla. She tisto malo drzhavljanske samozavesti je izginilo v brezupu. Dosti vech junashtva niso pokazale niti politichne stranke, ki so se druga za drugo utapljale v jugoslovanskih politichnih korpusih in se vedno bolj umikale unitaristichnim, centralistichnim konceptom. Brez vsaj minimalnega koncepta v smeri drzhavne suverenitete, vse so bile vdane v usodo.

Zato zveni verjetno, kar je bilo mogoche prebrati v eni prvih shtevilk Odmevov, obchasnika, ki ga izdaja gospod Arnezh, skrbnik obsezhnega zasebnega arhiva iz tega obdobja. Tam je bil objavljen zapis s sestanka politichnih veljakov, ki so malo pred drugo vojno povsem resno razpravljali, kam bi se Slovenci vsi skupaj odselili, da bi zazhiveli svobodno nacionalno zhivljenje. Verjeli ali ne, v igri je bila Argentina in celo Madagaskar! Torej ne boj, marvech apatija in iskanje nekih udobnih, romantichnih utopichnih reshitev. Dobesedno nezaslishano.

Je pa zato toliko lazhje razumeti vse, kar se je groznega dogajalo s Slovenci kasneje – povsem neustrezno obnashajne politichnih veljakov, she posebej cerkvenih, v trenutku razpada Jugoslavije in zasedbe s strani okupatorjev. Prav nobenega smiselnega koraka ta elita ni bila sposobna. Morebiti ga sploh ni mogla storiti, saj ni bilo poskrbljeno za nich! Popolna zmeda, brezciljnost, zaganjanje zdaj v to, zdaj v ono smer. Na dan so prishle pach posledice, rushilni uchinek stoletne »skrbi« Cerkve za narod, ki je v resnici obglavil vsak poskus nacionalne afirmacije. Kakor ni mogoche tajiti mnogih pozhrtvovalnih posameznikov, preprostih duhovnikov – Chedrmacev, tudi marsikaterega primernega koraka v dobro ljudstva, tako pa tudi ni mogoche prezreti klavrnega dejstva, da med ljudmi ni bilo kritichne mase samozavestnih, narodnozavednih in nacionalnim pravicam Slovencev zaprisezhenih posameznikov. Tudi che bi se med elito nashla volja podpreti prizadevanje za suvereno reagiranje na dogodke, pach ni bilo dovolj za to sposobnih. Rachun za vtikanje Cerkve v posvetne rechi je po stotih letih prishel. Krotka chreda je bila usmerjena v prichakovanje svoje Slovenije onkraj (»Tretja – nebeshka – Slovenija«: Rebula she v osemdesetih letih!)

Edina skupina, ki je bila pripravljena in usposobljena neskrupulozno, brezobzirno nastopiti, je bila komunistichna, a kaj, ko je ta imela na zastavi zapisane interese komunistichne internacionale in edini program: Revolucija.

Do zadnje podrobnosti dodelana politika partijskega jedra, dodobra podprta od Kominterne, je nosila partizanski nachin odpora brez vsakega kompromisa, definitivno usmerjen izkljuchno k revolucionarnemu prevzemu absolutne oblasti. S kirurshko natanchnostjo je sproti sekala vse, kar bi jo utegnilo ovirati na poti do cilja.

Kolaboracija z okupatorjem pod cerkvenim patronatom je bilo najvech, kar je etablirana elita zmogla ukreniti v odgovor. Prostor oborozhenega odpora proti okupatorju je zhe zdavnaj zasedla Partija. Nasprotni strani ni preostalo drugega, kot da je pognala mnozhico mladih ljudi v okupatorjevo uniformo in jih neizbrisno, usodno zaznamovala s kolaboracijo, jih brez vsakega upa prepustila neizogibni usodi. Vsakomur je bilo kristalno jasno, da ga ni, ki bi na koncu obrachuna uposhteval she tako utemeljeno izgovarjanje na samoobrambo. Zavezniki so zadeve zhe zdavnaj dokonchno postavili na svoje mesto.

Katastrofa – pogrezanje iz napake v napako.

 

Kopichenje napak pa se je izrodilo celo v zavesten zlochin.

Kje, v chem ga je treba iskati?

 

Ko motrimo dogodke na ljubljanski protikomunistichni politichni sceni tik pred koncem vojne in nalashch, zaradi dobrega okusa, pogledamo stran od majske farse na Taboru, ni mogoche mimo vprashanja:

Ali bi se vrhushka kolaborantske strani lazhje umaknila na varno sama, brez vojske?

Nobenega dvoma ni, da bi bil umik na Koroshko z nekaj avtomobili s funkcionarji in njihovimi druzhinami razmeroma preprost podvig. Le chemu so potem spodbudili umik kompletne domobranske vojske in sprozhili celo mnozhichen beg civilistov?

Odgovor, da so prichakovali, da bodo zavezniki itak prej ali slej nastopili proti svojim komunistichnim zaveznikom in v ta namen uporabili tudi domobrance, je seveda iz trte zvit. Ne le, ker bi potemtakem dosti lazhje blokirali prodor JA na obmochju Kolpe in Sotle, skupaj z drugimi bezhechimi vojskami z Balkana, vsaj za toliko chasa, da bi zavezniki zasedli Slovenijo. Seveda bi bilo za to potrebno pravochasno storiti nekaj politichnih korakov, chesar pa zmedena protikomunistichna politika ni bila sposobna ne prej in she posebej ne v tistih dnevih panike.

Da niso resno prichakovali »prijateljskega« sprejema onkraj Karavank, pa mora biti jasno vsakomur, ki ve – oni so seveda vedeli – za sklepe zaveznishkih konferenc tako v Teheranu kot na Jalti, ki so jasno in decidirano zahtevali vrachanje kvislinshkih vojska v njihove domache drzhave.

Na dlani je torej sklep, da so ta mnozhichni begunski stroj pognali z enim samim namenom: vojsko so potrebovali kot talca, ki so ga potem tudi dejansko uspeshno »prodali«, da so reshili svojo kozho, civilno mnozhico pa so vodili s seboj kot »ohishnico«, sredstvo, na katerem bodo poskushali prezhiveti tam, kamor jih bo odnesla usoda.

Grobo povedano, pa vendar ...  Naj poskusim nekoliko elaborirati.

Zagotovo je vodstvo begunske trume poskrbelo, da so vojska in civili ostali skupaj. Dobro so se potrudili in angleshkim vojakom pomagali pri vzdrzhevanju reda. Ko se je zachelo dogajati vrachanje, ljudi niso z nichemer opozorili, za kaj dejansko gre. Da so vedeli, za kaj gre, se je izkazalo takrat, ko so prvi begunci iz teh transportov pribezhali nazaj in hoteli povedati, da jih vodijo v smrt. Te so voditelji nemudoma izolirali, zaprli, da bi ne povzrochili panike. Torej so bili dogovorjeni z Anglezhi, da bodo zagotovili red in disciplino pri vkrcavanju, do chesar je bilo Anglezhem veliko, saj so imeli prav takrat hude tezhave pri vrachanju ruskih Vlasovcev iz zgornje Dravske doline. Misli pritrjuje dejstvo, da ni bil vrnjen noben politichni funkcionar ali kdo iz poveljstva. Nalozhili in vrnili so le vojsko in tiste civile, ki so sami hoteli iti z njimi.

Anglezhi so bili ochitno zadovoljni s »poslom«. Imeli so lahko delo, hkrati pa so jim ostali v rokah vsi vodilni kolaboranti, ki so bili dragocen vir informacij in odlichna osnova za kasnejsho obveshchevalno rabo.

V okviru mozhnosti je vodstvo beguncev nemudoma organiziralo civilno mnozhico – sholanje, varstvo otrok, prezhivetje, urejanje zhivljenjskih pogojev, sodelovanje z zaveznishko upravo. Hochesh nochesh so se umestili – hote ali nehote, nachrtno ali nenachrtno – kot upravitelji/lastniki te mnozhice. Ta »usluga« je bila enako dobrodoshla angleshki vojashki upravi kakor tista pri organiziranju neproblematichne vrnitve vojske v Jugoslavijo. Le kdo pa hoche imeti prek glave problemov s silnimi mnozhicami? Od beguncev je takrat po vsej Evropi kar vrvelo.

Kasneje se je pokazalo, da je to dobro delovalo. Tudi mozhni konchni cilj – Argentina – je bila gotovo zadovoljna, ko je organizator premika beguncev tja, monsignor Hochevar, Peronu zagotovil, da gre za disciplinirane, samoorganizirane in urejene ljudi. »Che je tako, pa naj pridejo!« mu je rekel Peron. Voditeljem se je vsekakor splachalo poskrbeti za te zadeve. Ne le, da so lahko na ta nachin prezhiveli, lahko so organizirali she najralichnejshe druge dejavnosti, ki so poleg intelektualnega in druzhbeno-afirmativnega zadovoljstva prinashale tudi materialno.

 

Da je bilo nekako tako, pricha komentar obiskovalca od tam, ki je na misel, da so voditelji kar udobno prezhiveli na rachun tega »zelnika«, »ohishnice«, ki so si jo peljali s seboj, pospremil s komentarjem: »In tako je she dandanashnji!«

On zhe ve ...

 

 

Sapienti sat!

 

PS: Ker izjema potrjuje pravilo, so zavezniki vrnili vodilnega: Rupnika. A glej ga vraga! Vrniti so ga »pomagali« sami vodilni begunci, saj jim je bil trn v peti. Ne nazadnje tudi zato, ker je zahteval, da se domobranci vojashko postavijo v bran na juzhni meji ...