Revija SRP 81/82

Musa Ramadani

 

JUDOVI GREHI

 

JUDOVI GREHI

 

 

I

 

Kdor ne pozna Juda

Naj poishche Kristusa

 

 

 

 

II

 

1.

 

Na Sodni Dan

Sem srechal Sence klecheche na skalah in greshno

Molitev iz somraka zemlje

K nebu vmes izrekajoche

Juda! – krichijo sence

Greh! – ihtim jaz

Tole dvajseto stoletje je stoletje Judovo

Rechejo in nadaljujejo molitev z obrazom k vechnosti

 

 

2.

 

Juda je prevaril Kristusa Svetnika izdal

Pa ne bi vas in nas in mene v stoletju XX

Sem rekel in izbuljil ochi kot glasnik reshitve

Takoj kot z vojashkim ukazom v nogah in mozhganih

Krenem naprej po poti mnozhechi se v vech poti

Tako ustvarjajoch razdaljo iz usode, zid izza greha

Med mano in grozo in Sencami klechechimi

Ki so okamenele na skali okamenele

Da bi jih krstili v vechnost, v okamenine na skalah

Kajti grehe Judove doumejo kot grehe

Na Sodni Dan

 

 

 

 

III

 

Nekoch sta zhivela, pravijo, Kristus in Juda

– – – – – – – – – – – – – – – – –

Kristus je izginil med svoje nauke

Judova dela so ostala v chasu kot prichevanja

 

 

 

OPOMBA K MUSU RAMADANIJU

 

Verjetno nekaj tradicionalne slovensko-albanske »afinitete« izvira zhe iz podobne danosti majhne, vsem sosedom nerazumljive in »odvechne« etnije, ljubosumno chuvajoche svoje posebnosti v zahojenih obrobjih jugovzhodne (balkanske) Evrope; koliko bi bilo pri tem tudi skupnega »ilirskega« (vendskega – vend: alb. kraj, mesto) spomina, je seveda vprashanje zase. Slovenski klasiki slavistike so hkrati tudi utemeljitelji balkanologije z albanologijo; zhe Linhart in Chop sta imela svoje »albanske« poglede, Mikloshich (Albanische Forschungen) je zachetnik znanstvene albanistike, Kopitar je v obzorju jugoslavistike poleg bolgarshchine primerjalno raziskoval tudi novogrshchino, romunshchino in albanshchino, Nachtigal je Albancem dolochil elbasanski govor za osnovo knjizhnega jezika. (Oshtirja so zanimali pra-mediteranski relikti v albanshchini, katere osnovni idiom je danes sicer indoevropski). Albanska nacionalna identiteta se je v svoji izolaciji pod tujimi zavojevalci (zlasti Turki) stoletja dolgo z mukami prebijala do sploshnejshe uveljavitve tako na politichnem kot na jezikovno-kulturnem podrochju. Danes med Albanci prevladuje (mitologizirana) zavest, da so potomci Ilirov, nekateri tuji znanstveniki pa kot albanske prednike vidijo Trachane. V srednjem veku so bili katolichani, deloma tudi pravoslavni, od prihoda Turkov do danes so vechinoma muslimani; pri tem je kljub vsem razlikam opazen mochan etnichno solidarnostni chut, saj muslimani niso postali nekakshna »nova narodnost« kot pri drugih balkanskih etnijah, ampak je zavest albanstva izvedla celó reformo pisave, ko so se leta 1908 pravoslavni odrekli svoje dotedanje cirilice, muslimani pa arabice in so vsi sprejeli latinico vidnih kulturnih delavcev, sicer katolishkih duhovnikov, kot edino albansko pisavo (shumniki v gl. z dvochrkji). Iz chasa uradnega ateizma je znano geslo Enverja Hoxhe, da je »albanstvo edina vera Albancev« (ta izrek je eden od treh, ki »bistveno dolochajo« alb. identiteto; druga dva sta: »Kriv je ubiti, ne ubijalec« ter »Bog je ustvaril Adama, hudich pa Albanca«).

Cheprav ne tako izjemno kot pri Slovencih, je poezija tudi pri Albancih pomembno prispevala k samodolochanju kolektivne identitete. Zlasti v 20. stoletju je nastalo vech markantnih pesnishkih opusov z evropsko tezho (Poradeci, Migjeni, Agolli, Podrimja – slednji je segel v sam vrh svetovne poezije vsaj s pesmijo Brez glagolov); pri tem je posebno vlogo odigrala albanska poezija (z drugimi zvrstmi) na tleh ex-YU, predvsem na Kosovu. Musa Ramadani (Gnjilane, 1944) je vidno ime sodobne albanske kosovske poezije; pishe tudi novele, romane, drame in gledalishko kritiko. Po vech zbirkah je svojo poezijo zajel v obshirnem izboru z znachilnim naslovom Nostalgija za antiko (Nostalgji antike, 1990; v uvodu in spremni besedi je Ibrahim Rugova nakazal vitalnost avtorjeve antike v luchi evgenike, fenomenologije branja, mitologije in avtohtonije skozi albansko izkushnjo precepa historija / histerija), od koder je cikel Judovi grehi, natanchno komponiran (trije deli ozn. z rim. shtev., znotraj drugega dela dva oddelka z arab. shtev.) povzetek vse avtorjeve poetike, za pretezhno islamski kontekst nenavadno posvechene izrazito antichno-krshchanski problematiki greha (prva zbirka Adamovi grehi, 1969, ter she ciklusa Luciferjevi grehi, Sizifovi grehi), tukaj v kombinaciji s koranskim pojmom »zidu sodnega dne« (al-araf); biblijske in antichne teme so sicer v alb. poeziji navzoche zhe od 19./20. st. (Asdreni: Mladi Juda; Fan Noli: Mojzes na gori; Teci, Maratonec!).  V zbirki Neurosis (1973) Ramadani »devovsko« tematizira alb. abecedo (za vsako znamenje pesem).

Prichujochi prevod je narejen z omejeno uporabo izvirnika na podlagi drugojezichnih prenosov, tudi zhe obstojechega slovenskega (Sla po soncu, 1979; v prevodu cikla – prev. Tone Pavchek – v tej antologiji so besedno-idejni »dodatki«, ki jih v izvirniku ni; spremenjeno je tudi izvirno oshtevilchenje); bolj kot v »pesnishki lepoti« je namen poskusa v pojmovni zvestobi. Prevod iz alb. poezije je hkrati zachetek (A) manjshe predstavitve pesnishtva balkanskih narodov v naslednjih shtevilkah revije.

 

Izbor, prevod in opomba Ivo Antich