Milenko Strashek Tihotapljenja

Milenko Strashek

TIHOTAPLJENJA

SHEL BI PO KOLENIH

Shel bi po kolenih

za besedo

tistikrat,

po kolenih

za moj credo.

Grajski hrib se je svetlikal

v mrzli temi,

najbrzh zadnjikrat.

Shel bi,

poprosil vdano,

pozabljajoch togoto

rano si ozdravil.

Odrinil bi Golgoto …

ni bilo mi dano!

Zagrchal bi:

vrnite mi besedo,

ne muchite ljudi,

veselo moch mi dajte,

da v cerkev lastno pojdem,

vstran od mrzle bajte!

Temne, hladne ochi.

Nad gradom mrch.

Krch prestrezhe hudobijo

zmuznjenih ljudi.

Hlad se vleche vame,

ko se zavem kosti.

Potovalci,

navidezni vasovalci,

na chudnih so poteh.

Tozhi zvon,

poje bron v dalj.

Izgubljam besede

po nocheh.

Iz mrcha nad gradom

neznaten veje nich,

nochni ptich se splashi.

She zadnjich se ozrem:

vem, po lapuhu vonj,

blizhnji kamnolom,

moj dom!

KAMJEK

»Kar se je zdelo majhno, je veliko,

kar locheno bilo je, se zdruzhuje,

kar je v resnici krivo, zdi se ravno.

Tako drvi ta voz, da she za hipec

nobena stvar ne dalech ni ne blizu.«

(Kalidasa: Shakuntala, I. dejanje,

MK LJ 1966 / Kondor /, str. 9 )

Te besede so prikrita pobozhnost stare knjige.

Bozhjo vechnost so jo, razcapano, skoraj nechitljivo,

hranili v she starejshem kaselcu prastare gorce,

Shtokovskega hrama:

»Trte kot bakle so gorele.

To moram izruvati iz sebe.

Naj vedo oni. Golichave naj vedo.

Naj ne pozabijo. Naj se jim zatakne v grlu.

Naj vedo njih vnuki.

Naj jim kri zvodeni, krvna skupina se iznichi.

Naj se jim odreche chast, preteklost, sedanjost in pozabijo naj prihodnost.

Ne smem bivati v tem.

Ne smem, sicer bo shlo vse na boben.

Ne smem si privoshchiti she kakshnega greha.

Nich vech ne smem igrati na orgle tistih pesmi.

Franclchek, ki je gonil meh, je zhe umrl.

Oni pa so lagali pred oltarjem.

Sonchne lehe z belimi in plavimi vijolicami so vihrale v ognju.

Privid: klamajo po shtrlechih kamnih, noge zavite v onuche.

V kamjeku cvili otroche.

V Shtangrebah ropotajo sodi. Iz hish se kadi.

Gajski, odpochij se, pozabi, zaspi …

Chas je, chetudi na boben razpet.

Cvrkne vran in odleti. «

KATINKA

Grudaste grche, chrti, pobesneli besi

odvechni gostje na mojih so poteh,

v obeh smereh: strah pozhene kri.

Zdaj nisem sam, Katinka je z menoj,

a v treh dolinah iz prisoj polega se ognjeni soj.

Katinka stopiclja, drobi korake pred menoj.

Brez strahu, pretepajo z vetrom se lasje,

ustnice frkljivo obetajo opoj v obliki chrke o,

rdechezharecha izginja krogla za goro,

oglatokopasto gospo,

se Katinka nagne k meni,

od spodaj pogleda me v obraz.

Je she kje lepshi cvet?

Ne vem.

Tako hitim, da pozabljam,

kam sploh grem.

Veje in trave suhe brusijo mi kozho.

PISKROVEZ

Rozhana in Cvetan.

S svilnatimi meglicami

obdarjeno jasno jutro.

Vigilije vznemirjajo dechad.

Na ploshchadi pred cerkvijo chaka name brat.

Pasijonke ob krizhu burijo spomine,

zaspan sem, od besed ozhgan,

vracham se v ples sonca, trav in brez.

Vezivo, neverjetno mochno tkivo

oblije v jutru vso ploshchad.

Spodsekan, skrivenchen, ubog je mladi piskrovez

cuknil Rozhano za rokav,

dim voham, zanosljal,

se odkril, prag prestopil, zamislil se v oltar:

pogorelec sem, Gospod, chakam na tvoj dar,

doslej, Gospod, mi trohice nihche ni dal.

Ne zameri, jaz sem Krez,

dokler Cvetano bosh mi varoval!

PO ZNANIH STEZAH

Mrtva so okna, ves prhek zatrep in omet zhe odpada.

Zamolkle so hishe, preglasni so vrani, odvech zhe vsaka navada.

Ozrem se k podstreshju, zheljan lastovk shchebeta, cesta je prazna.

Potuhnjen je mir in pritlehna vrochina vznemirja starina.

Ozka globel, okno brez stekla, oddaljen obchutek gnusa –

tam, v tujem vrtu, hudobno vzgajash plevel, srhljivost drgnjenja brusa,

ki kot steklast papir daje obchutek, da si zhe zdavnaj preshel deveti krog

Starina je strah: smrti ne boste ogoljufali, chaka vas – neskonchna

                                                                                  /praznina.

Najprej stisnjene strehe: starinu kri buta za teme.

Najprej samota: pregrizla je debele zidove, prezhrla krhke je stene.

Starin vrti se v krogu, gnus malichi mu lice, usta grbanchi

in joche v pest, z rokavom otira si solze, psicha zhalobno bozha na

                                                                                  /garah.

Opustoshene dushe bezhe iz opustoshenih hish na opustoshene gmajne.

To je prekletstvo, pohota posebne vrste, ni vechje tajne

od tega, zahlipa in kolne starin: kostanji cvetijo in lipe omamno dishe.

Zvedava prezhavost vcheraj skotenih zhivali ljubi svet na ozarah.

SLOG, KI GA OKOPAVAM

Edvarda Muncha krik,

obsojen na dotik,

na breg prislonjen slog,

ki ga okopavam,

ves betezhen, s potom v ocheh,

njegovo sliko nosim na dlaneh.

Edvarda Muncha pretresljivi krik

porogljivo prhnem predse,

trdozhivih dvomov poln,

pobesnelih misli razdejanih,

svetov odvratnih, podrochij sivih,

ishchem Norvezhanov glas v rebreh.

Edvarda Muncha krik

nochi mi strastno pije,

poshastno obtozhujoche se vame obreguje

neskonchno zhalosten, podolgovat obraz,

sprenevedanja preklinja

po nenapisanih straneh.

Edvarda Muncha krik,

obtozhbe razdrazhljive glas, tegobe vik,

sled tankovskih manir,

eksekucija besed prijaznih,

voljnih, potrpezhljivo nezhnih,

vztraja in brska po vsakrshnih smeteh.

DAN, KO SE JE UTRGAL PLAZ

»Resnichnost je bleda in dvomljiva,

norost pa jasna in resnichna!

Vechje resnice od norosti ni!«

/Miljenko Jergovich, Dvorci iz orehovine,

VBZ Ljubljana 2005/

Sproshcheni vrisk pastirchka, nato prekleti plaz,

ki je laz spremenil v blato, skalovje valil, rushevje trgal,

sta dvignila iz gnezda goliche, kose negodne:

Mihelak, ki je lansko praho oral,

je strme obstal, obrisal potno chelo in nagubal obraz,

ustnice stisnil, se zgrbil, konju uzde popustil,

z robcem mogochnim vrat in chelo otrl in tezhko zavzdihnil:

»Ga je le, ga je le odnesel vrag …!«

Slabost se je nabrala v mesovju, tresnil je vznak.

S kapljicami potu zgodbe gomazijo, kdo bo sejal?

Sproshchenost je vrag pogoltal, pastirchek se po vresju vali,

laz leze v dolino, histerija se v ude seli,

leze v uho, bogabojeche, trpeche bojeche uho,

ptiche goliche, ki so ob tresku zgrmeli na tla, pobira Mihelak.

Groza sili iz gozda, ne prezre je trudno oko.

Spomni se starec, konja lovech tja v doline zatrep,

da zemlja drsi in mu uhaja, nogam tresochim nagaja:

uzda po travini bezhi, ne dosezhe je starec revak.

Vzpne se, sapo zajame, klecne na obraz, travo grize,

da mine napadalna obsedenost, ko sonce razboleno zahaja.

Razposajena, obsedena sproshchenost, Mihelakova zmota.

Sproshchena, obsedeno razposajena svetlotrpka togota.

Konj je izginil. Plaz je izbrisal plotove, zhive meje pomendral.

Vleklo ga je v blato … nirvana? Bognedaj, pomota!

Voda se je zgrinjala v jezerce, hrumela v dolino.

Ponorel, z grozo v ocheh, je lisjachek pridivjal

mimo Mihelakovih nog, v blato zabitih. Streslo je mozha,

streslo od gorja:

kosichi golichi so mu zdrknili iz rok.

Zakaj prihaja vame oddaljen obchutek gnusa?

Krivoprisezhna sproshchenost. Krizhnikovine ni vech.

Plaz se ni ustavil. Konj je pobegnil. Nashli so ga crknjenega.

Ob trhli jelshi nad potokom. Jelshevci, raki dolgorepci, so izginili.

Odvihrala je pohota posebne sorte. Mihelaku se je skalilo,

zachel je iskati smrt in nekega senenega dne je, z vozom, polnim vrech,

zgrmel skupaj z volichi po golini v zatrep.

Ni kaj, revak je bil, revak ostal, nekdaj mozhak steblak.

Vrvezhavo objesten korenjak.

Tam so dandanes – kot v raju je – lehe poceni, zastonj skorajda.

Tam ni vech poti, ne sproshchenosti, le zemlja polzi.

TIHOTAPLJENJA

Ali mi zadoshcha, da sem, da vem, da sem,

da me nese tok drugam, kot bi rad in kot bilo bi prav

in za moralo ne tako unichujoche,

tako preteche

in vseobsegajoche.

Ujeto v klepsidrin tok,

v zmotno zavest nenadejane prihodnosti

bi menda naj bilo to vedenje?

Naslonil sem se na drevo, ne kakrshnokoli.

Ginko biloba, sredi parka, sredi ljubljenja, ob reki …

Gimnazijci so se drli na ves glas: carpe diem,

jaz pa sem vedel, da so zapletena zhivljenja draga zhivljenja,

vendar so, kar so: bedne shpelunke.

Nich novega se ne poraja,

vrenja in pretoki, ki se dogajajo ljudem,

so popreproshchena, brezbrizhna za chudezhe tostran vode,

ki leno mrcvari dolino.

Sitno sipi pesek skozi klepsidrin vrat.

Nihche nas ni nauchil uporabljati sveta.

Nekoch, nekega zgodnjega septembrskega ponedeljka

mi je postalo jasno, da nekaterih vlog,

napisanih v Vseobsegajochem in Vseobvladujochem nakljuchju,

preprosto ne bo mogoche odigrati.

Stavki, povsem izchrpani, namrech umro,

jaz pa v tem tihotapljenju pravzaprav nimam kaj izgubiti.

Reminescence se vlachijo po zakotnih dolinah,

megleno zatishje mi prihaja naproti,

da ne bi bil sam …