Revija SRP 81/82

Milan V. Smolej

 Chlovekov razvoj

 

POSLANICA SLOVANOM

 Staroslovanska azbuka – kozmichno sporochilo Zemljanom

 

 

Kdor se je kadarkoli ukvarjal z rushchino, mi bo prav gotovo z veseljem pritrdil, da je ena izmed najbolj neprijetnih in odvratnih stvari pri rushchini  iskanje besed v ruskem slovarju. Ker smo Slovenci tako rekoch impregnirani z nasho ljubo latinico, si le stezhka zapomnimo, da je zaporedje chrk v ruski abecedi – tj. v azbuki – malce drugachen. Kadar ishchem v knjizhnem slovarju kako nepoznano rusko besedo, grem she vedno najprej na prve strani slovarja pogledat, kje se nahaja kakshna chrka v ruski azbuki. Toda s tem she ni vse resheno, kajti ko si v slovarju zhe pri pravi chrki, to she ne pomeni, da je problem odpravljen, kajti nashel si le prvo chrko – za njo pa je treba poiskati she druge chrke, ki so v zadevni besedi. Na srecho se je stanje z uvedbo elektronskih slovarjev vendarle nekoliko izboljshalo. Toda che ishchesh nepoznano besedo v rachunalniku, jo morash seveda najprej zapisati v cirilici. Pa smo spet na istem – tudi chrkovnica za ruski jezik je popolnoma drugachna od nashe »latinske«.  In she huje -  rachunalnik je treba nekako »rusificirati«. Pri tem je na spletu najti kar veliko pomagachev, kajti she do nedavnega so bili »latinski« in »ruski« windows programi med seboj nekompatibilni. Kakshno je stanje danes, ne vem. Vem le, da je vsaj 10% mojih sivih las zasluga Billa Gatesa, ki se mu ni dalo preprosto reshiti tega problema ali pa so bili in so she vedno zadaj amerishki politichni interesi. Sam sem ta problem po dolgih letih iskanja in razlichnih poskusov reshil s tem, da sem si instaliral t. i. fonetichno rusko chrkovnico. Ampak tudi tu so bili vchasih problemi, kajti nekateri MS programi fonetichne chrkovnice ne razumejo. V nekem trenutku sem celo resno razmishljal, da bi ustanovil svetovalno firmo, ki bi pomagala meni podobnim ljubiteljem ruskega jezika.

 

Ni mi jasno, zakaj se zaporedje chrk ruske azbuke toliko razlikuje od latinske abecede. Spominjam pa se, da sem nekje bral prav tipichno »zapadnjashko« razlago tega problema. Vsi vemo, kako se je Peter Veliki z vsemi silami trudil »evropeizirati« fevdalno Rusijo. Tako je med drugim poslal  svoje odposlance v Holandijo, kjer je kupil najmodernejshi tiskarski stroj. Na poti domov pa so se vozniki sani, na katerih so dragoceni stroj peljali v Petrograd, po stari ruski navadi poshteno zapili, in sani so se znashle v obcestnem jarku. Zaboj s chrkami se je raztreshchil in chrke  so se razletele na vse konce in kraje. Pijani vozniki so jih nato pridno pobirali in jih na novo »uredili«. Zato se menda ruska azbuka toliko razlikuje od latinice.

 

Ta zgodba spet potrjuje, kako Zahod nikoli ne zamudi prilozhnosti, da osmeshi tako Ruse kot Slovane na sploshno. Naiven bralec si bo seveda iz te zgodbe zapomnil, da Rusi pred Petrom Velikim verjetno niso imeli ne abecede ne tiskane besede. Zgodba je seveda zasoljena she z obvezno  vodko. Mimogrede – le malokdo ve, da vodka sploh ni ruska pijacha, ampak da so jo v Rusijo prinesli italijanski trgovci iz Genove. Ruska narodna pijacha je vedno bilo le doma varjeno pivo, okoli katerega se pletejo tisochi zgodb. Ker pa so ruski carji ugotovili, koliko se da zasluzhiti z obdavchenjem vodke, so tako povzrochili tragedijo ruskega alkoholizma, ki pridno desetka prebivalce Rusije.

 

Sam sem se rushchine uchil kot neobvezni predmet v prvem razredu klasichne Shubicheve gimnazije. Jeziki so me fascinirali zhe od malega. Enkrat na teden smo navdusheni »rusisti« zhe ob sedmi uri zjutraj sedeli v uchilnici in pod vodstvom Petra Winklerja spoznavali osnove ruskega jezika. Pravzaprav je imela nasha generacija dokaj lahko nalogo, saj smo se zhe prej nauchili bratske cirilice, pri obveznih urah t. i. srbohrvashchine. Kaj o teh chasih ve danashnja mladina? Naj zaradi zanimivosti omenim, da se je takrat rushchine z menoj v istem razredu uchil tudi Matevzh Krivic in gotovo she kakshen pomemben Slovenec, ki pa se ga danes pach ne spominjam vech.

 

Rushchina mi je ostala nekako tuja vse do takrat, ko sem leta 1973 iskal sluzhbo na Finskem in sem se bodochemu shefu hvalil, da poleg ostalih shestih jezikov obvladam tudi rushchino. Sluzhbo sem dobil, vendar mi enoletni kurz rushchine s Shubicheve ni prav veliko pomagal. Dolge vechere sem se moral dodatno »izpopolnjevati« s pomochjo zhene, ki je poleg latinshchine pod B imela vpisano tudi rushchino.

 

Po tej »ruski« sluzhbi je nastopilo prehodno obdobje, ko sem se kar za skoraj dvajset let nekako »reshil« rushchine, dokler me usoda  v 90. letih ni spet pahnila v ruski »kotel«. V novi sluzhbi sem namrech na rusko trzhishche prodajal minipivovarne – blagohotna usoda mi je dala zdruzhiti koristno s prijetnim: na eni strani ponovno poglabljanje v skrivnosti ruskega jezika, po drugi pa brezshtevilne  degustacije »tekochega kruha«, kot pivo tako sposhtljivo imenujejo Rusi sami. Za uchitelja sem imel ruskega sodelavca Petra Vasiljevicha, veterana druge svetovne vojne, osvoboditelja Dunaja, nekdanjega direktorja izvozne firme, ki je postal moj nezamenljivi jezikovni vodnik. Pod njegovim budnim ochesom sem se nauchil vsakdanjega ruskega jezika in kmalu sem govoril tako, da so me tudi Rusi imeli  za popolnoma svojega chloveka.

 

Tako se kar z nekakshnim ponosom spominjam dogodka, ko smo bili s finskimi sorodniki na obisku v ruski Kareliji v mestu Kaekisalmi oz. Priozersk na Ladoshkem jezeru. Hoteli  smo si ogledati mestni muzej. Ker pa se mi je vstopnina za tujce zdela oderushka, kajti za Ruse je bila vstopnina vsaj petkrat cenejsha, sem se razburil in zachel vpiti na vodichko, chesh najprej Stalin ukrade Fincem Karelijo, jih 420.000 izzhene prek nove meje, nato pa dandanes she izsiljuje z dvojnimi cenami. Gospa me je mirila in konchno tudi umirila, nakar sem kot Rus plachal le rusko ceno vstopnine.

 

Veliko mi je pri uchenju rushchine pomagal tudi prijatelj Just Rugel, v Sloveniji nepriznani kulturni ambasador v Moskvi – neutrudni razshirjevalec kulturnih odnosov med Slovenijo in Rusijo ter zalozhnik ruskih knjig, povezanih s Slovenijo. Na njegovo pobudo sem zachel prebirati kupe ruskih knjig, ker je tudi mene zanimalo rusko gledanje na evropsko zgodovino, predvsem na zgodovino Slovanov, Etrushchanov in Venetov. Postal sem tudi redni obiskovalec bogate Slovanske knjizhnice v Helsinkih, ki je izredno dobro zalozhena z ruskimi knjigami, saj je helsinshka univerza v chasu carske Rusije redno dobivala kopije vseh knjig, tedaj izdanih v Rusiji.

 

Ko je prishel internet, sem pridno brskal tudi po ruskih spletnih straneh, in nekega dne sem nashel spise Jaroslava Kesslerja, ki je eden izmed  mnogih  avtorjev na straneh Fomenkove Nove kronologije, teorije o zlagani evropski zgodovini. Le-tej so razlichni vladarji in njihovi hlapci predvsem pod vodstvom spolitizirane in skorumpirane katolishke Cerkve dodali skoraj tisoch let zlagane zgodovine, ki je nikoli ni bilo. Zanimivo, da je na istih straneh in v isti druzhbi tudi znani shahovski velemojster Karpov. Kessler me je s svojimi edinstvenimi temami popolnoma prevzel. Naj omenim le nekaj provokativnih tem z naslovi: Nastanek Cerkve v 15. stoletju, Potovanje v evropski slovar, Preporod narodov, Ruska Anglija, O evropski numizmatiki, Poselitev Evrope itd.

 

Kesslerjeve teze in izvajanja so predvsem nekomformistichna. Medtem ko je vechina danashnjih »znanstvenih« razprav v bistvu vsaj 80% ponavljanje starih tez in pravzaprav prepisovanje, ostalih 20% pa morda nastane na lastnem zelniku, je pri Kesslerju to razmerje prav obratno. Vemo, kako npr. nekateri slovenski znanstveniki v svojih umotvorih radi uporabljajo obilo virov, ki pa so vechinoma njihovi lastni, saj jih je pach v kaki drugi zvezi uporabil njihov kolega, na katerega se potem ta novi avtor znanstveno sklicuje, vse v stilu EBP oz. EDM (ena baba pravi oz. en doktor meni, da …). Ta infantilna metoda je opazna predvsem v pisarijah o naselitvi Slovencev v 6. stoletju in o zgodovini Karantanije. »Amaterskih« slovenskih venetologov ne sprejema slovensko uradno zgodovinopisje, Kesslerja pa uradna ruska znanost niti ne omenja.

 

Kakorkoli zhe, Kesslerjeva razlaga praslovanske abecede je, che ne drugega, zanimiva zhe zato, ker ji daje neko zgodovinsko duhovno ozadje v nasprotju z uradno razlago, kako sta neki Ciril in Metod malce predelala grshko abecedo in jo dala v uporabo omejenim slovanskim barbarom. Sicer pa Kessler sam s svojo razlago praslovanske abecede dokazhe, da Slovani s svojo cirilico niso shele od vcheraj, ampak da so  bistveni in  najstarejshi del evropske zgodovine.

 

Ruska azbuka je edinstven pojav med vsemi poznanimi  nachini chrkovnega pisanja. Od drugih pisav se ne razlikuje le po tem, da popolnoma  uveljavlja  princip enoznachnosti grafichnega izraza (en glas – ena chrka), ampak tudi v tem, da edina med vsemi poznanimi abecedami nosi v sebi she dolocheno jasno sporochilo. Za uvod she majhna opomba o bistvu akrofonije; kot primer vzemimo rusko frazo »Каждый охотник желает знать, где сидит фазан«[1] (vsak lovec bi rad vedel, kje sedi fazan), ki se je vsi Rusi prav dobro spominjajo iz osnovne shole. Za lazhje pomnjenje se namrech vsaka beseda v stavku zachenja s chrko, ki zachenja tudi eno od barv mavrice.

 

Vendar princip pomnjenja s pomochjo akrofonije ni le igra za osnovnosholce. Ko je Morse leta 1883 iznashel svojo abecedo, je nenadoma nastal problem, kako hitro izsholati mnozhico novopechenih  telegrafistov. Pokazalo se je, da se je Morsovo abecedo veliko tezhje nauchiti kot npr. osnovnosholsko poshtevanko. Toda tudi za Morsa se je nashla  reshitev: za vsako chrko Morsove abecede je bilo treba le najti besedo, ki se zachenja s chrko, ki jo ta znak predstavlja. Npr. znak pika chrta (.-) za chrko A so poimenovali arbuz[2] - in tako naprej za vsako chrko Morsove abecede. Akrofonija je tako zagotovila preprosto pomnjenje in s tem v najvechji meri  njeno hitro razshiritev po vsem svetu.

 

Med glavnimi evropskimi abecedami le tri tako ali drugache uresnichujejo akrofonijo: grshka, hebrejska in cirilica (glagolica). V latinici te lastnosti ni in prav zato se je latinica lahko razshirila le na osnovi zhe obstojechih pisav v chasu, ko akrofonija  she ni bila v rabi.

 

V grshki abecedi so she sledovi akrofonije, in to v 14 od 27 chrk: alfa, beta (pravilno bi bilo vita), gama itd. Vendar te »besede« nimajo nobenega pomena v grshkem jeziku in so le iznakazhene  hebrejske besede: alef »bik«, bet[3] »dom«, gimelj »kamela« itd.

 

Hebrejski jezik pa je popolnoma ohranil akrofonichni  sistem, kar predvsem  olajshuje uchenje hebrejskega jezika novim, predvsem ruskim imigrantom. Primerjava grshchine in hebrejshchine na osnovi akrofonije jasno kazhe, da so Grki deloma prevzeli elemente hebrejske abecede.

 

Praslovanska azbuka ima skoraj do popolnosti razvito akrofonichnost, vendar se v enem pogledu bistveno razlikuje od hebrejske abecede. V slednji so namrech imena vseh chrk samostalniki v imenovalniku ednine, medtem ko je med 29 chrkami praslovanske azbuke kar 7 glagolov. Od teh so 4 v velelniku (2 v ednini in 2 v mnozhini), en glagol je v nedolochniku, eden pa v preteklem chasu. Naj she pripomnimo, da v »starem« hebrejskem jeziku   pojma glagola kot takega sploh ni bilo. She vech – med imeni za chrke so tudi npr. vprashalnice (kako, kaj) in prislovi (trdo, zelo) ter samostalniki v mnozhini (ljudje, chrke), kot je to v vsakdanjem govoru. V normalno povezanem besedilu pridejo na en glagol povprechno tri druge vrste besed. V poimenovanju chrk praslovanske azbuke pa opazhamo ravno pogostnost glagola, kar neposredno kazhe na povezovalne lastnosti poimenovanja posameznih chrk.

 

Tako praslovanska azbuka sama po sebi predstavlja neko sporochilo, in sicer  s pomochjo celote kodiranih besed in stavkov, ki dajejo vsakemu glasu jezikovnega sistema enopomenski grafichni odgovor – chrko. Pri takem  zapisovanju chrk za prenos enega in istega glasovnega sistema so lahko ti sistemi razlichni, npr. cirilica in glagolica za praslovanski jezik, cirilica in latinica za sodobni srbohrvashki jezik ali pa npr. trije enakopravni sistemi srednjeveshkega gruzinskega jezika itd.

 

 

Sedaj pa poglejmo,  kakshno  sporochilo je skrito v praslovanski azbuki.

 

A, B, V

 

Азъ –  jaz

Буки (букы) –  bukve, chrke, pismenke

Веди (веде) –  vedel, poznal

 

Азъ буки веде – jaz poznam chrke

 

G, D, E

 

Глаголъ –  beseda, ne le izrechena, ampak tudi zapisana

Добро –  dobro, imetje, premozhenje, bogastvo

Есть (есте) –  je

 

Глаголъ добро есте  –  pisana beseda je bogastvo

 

ZH, Z, I, K, L

 

Живите – zhivite  (zhiveti polno, ne zhivotariti – velelnik)

Зело – zelo, intenzivno, prizadevno

Земля – planet Zemlja in njeni prebivalci, Zemljani

И – in

Иже –  tisti, ki  

Како – kakor, podobno

Люди – ljudje, umna bitja

 

Живите зело, земля, и иже како люди

Zhivite in trudite se, Zemljani, kot se spodobi umnim bitjem!

 

M, N, P

 

Мыслите – mislite (velelnik)

Нашъ – nash

Онъ –  oni, v smislu tisti, edini

Покои (покой)  - pokoj v smislu stvarstvo, vesolje

 

Мыслите нашъ онъ покои

Mislite na nashe stvarstvo!

 

R, S, T

 

Рцы (рци) – reci, govori, beri naglas (velelnik)

Слово – beseda, izrochilo

Твердо – trdno (s preprichanjem, neomajno)

 

Рцы слово твердо

Reci, izgovori  besedo trdno, s preprichanjem!

 

U, F, H

 

Укъ – uk, nauk, osnova vedenja, znanja

 

Фертъ, ф(ъ)ретъ – (iz gl.) oploditi, oplojevati. Azbuka dela razliko med glasovoma f in p kot tudi med b in v. V hebrejski abecedi pa se je chrka »fej«  za glas F pojavila shele v 20 st. Da je v azbuki sploh chrka F, je povezano z nujnostjo pokazati oslabljeni »p«, npr. upati/ufati, hope/hoffen. Starogrshki FI se v latinici skoraj vedno transkribira kot ph in ne kot f. Praslovanski koren PR (пър) v obliki »fer« je npr. prisoten v vseh romanskih jezikih kot fertile – rodoviten in npr. v nemshchini kot »fertig« gotov. Zanimivo je, da v  vseh teh jezikih ni ne samostalnika ne glagola, iz katerega bi ta pridevnik lahko izhajal. To jasno pricha, da gre za latinizacijo te slovanske korenske osnove. Zelo verjetno je tudi, da ime egipchanske vladarice Nefretite izhaja iz tega istega korena – neplodna (kot je tudi resnichno bila).

 

Херъ – bozhanski, dan od zgoraj, Bog, prim. nemshko Herr, angl. hero, pa tudi ime ruskega boga Hors.

 

Укъ фъретъ Херъ

Znanje  je bozhji dar

 

C, CH, SH, (SHCH), (JE)R, JU, JAT

 

Цы (ци, цти) – vrtaj, rij, poglobi se (prim. nem. ziehen)

Червь (черве) – chrv; tisti, ki rije, ki vrta

Ш(т)а (Ш, Щ) –  v smislu: da bi, z namenom, da …

Ъ, Ь (еръ/ерь, ъръ) – ruski trdi in mehki znak; v bistvu varianta ene in iste chrke, ki oznachuje kratki samoglasnik, do 20. st. v rabi tudi za ruski jat.

 

ЪPъ – R; zhe sam nachin izgovora te chrke, vedno s spremljajochima jo polglasnikoma,  kazhe na to, da  R oznachuje nekaj vechnega, kozmichnega, in je zelo verjetno eden najstarejshih  chloveshkih glasov; prim. ime egipchanskega boga Ra. Tako najdemo ta R npr. v ruskem  »vremja«, v nemshkem »Uhr«, lat. »hora«, angl. »year« itd. Veliko  prvotnih starodavnih  ruskih (pa tudi slovenskih) besed ima v sebi ta koren; npr. utro (jutro), rano itd. V smislu  vesolje, prostranstvo izhajajo iz tega korena med drugim tudi ruski rama (okvir – nem. Rahmen), nem. Raum, angl. room, pa tudi Rome oz. Rim (sredishche vesolja). Tudi besedo raj lahko tolmachimo kot »veliko sonc«, »prebivalishche bogov«. Npr. bojni klic (h)ura! lahko pomeni »K bogu«. V azbuki glas  R stoji v rodilniku v pomenu »bistvenega«.

 

Юсъ (юс малый) – Jus (mali jus); svetloba, staroruski jas, od tu jasen jasnost, shvedski ljys (luch[4], svetloba)

Ять (яти) – Jat, jati: jeti, dosechi, imeti (prim. vzeti)

Zdi se pa, da je prav »jat« prvotna chrka praslovanske azbuke, ki je oznachevala nosnik in se je prav iz nje pozneje v cirilici razvila chrka, ki oznachuje mehki e. She pred tem pa je njena gradacija dobila ime »veliki jus«, nakar se je prvotni »jus« zachel imenovati »mali jus«.

 

Цы, черве, шта ЪPа юсъ яти! 

Rij, chrv, da pridesh do svetlobe vesolja!

 

Vsota zgoraj navedenih stavkov oz. fraz pa nas pripelje do konchne poslanice praslovanske azbuke.

Tekst poslanice v izvirniku:

 

Азъ буки веде. Глаголъ добро есте. Живите зело, земля, и, иже како люди, мыслите нашъ онъ покои. Рцы слово твердо – укъ фъретъ херъ. Цы, черве, шта ъра юсъ яти!

 

 

V svobodnem  ruskem prevodu:

 

Я знаю буквы, Письмо – это достояние.

Трудитесь усердно, земляне, kак подобает разумным людям – постигайте наше мироздание.

Несите слово убежденно. Знание – дар Божий!

Дерзайте, вникайте, чтобы Сущего свет постичь!

 

 

In v svobodnem slovenskem prevodu:

 

Jaz poznam chrke, pismenost  je bogastvo.

Zhivite in trudite se, Zemljani, kot se spodobi umnim bitjem.

Mislite na  nashe stvarstvo. Izgovori besedo s preprichanjem.

Znanje  je bozhji dar, rij, chrv, da pridesh do svetlobe vesolja.

 

Poslanici, ki se skriva v praslovanski azbuki, ni kaj dodajati. Beseda kot logos in pismenost je postavljena v kozmichni okvir. Sam Stvarnik je dal chloveku pismenost in chrke, ki jih je treba  varovati in sposhtovati. Chlovek je sicer umno bitje, vendar je v kozmosu le nebogljen chrv, ki se mora z lastnim trudom dokopati do bistva svoje eksistence in sveta.

 

Tako abeceda kot pismenost imata pri nas Slovencih she prav posebno chastno mesto – vse od venetskih napisov in Brizhinskih spomenikov do danashnjega dne. Zato nam Poslanica Slovanom ne pove nich bistveno  novega. Najpreprichljivejshi dokaz za to je, da edino slovenski jezik chloveka sprashuje po imenu z vprashanjem: »Kako se pishete?«

 

 

 

_____

1 K- krasnij – rdech;  O- oranzhen;   ZH- zholtij; – rumen;  Z- zeljonij- zelen; G- goluboj – moder;  S- seryj – siv; F- fioletnij - vilojichast

2 lubenica

3 Nasha slovenska bajta

4 Zanimivo – v rushchini pomeni luch zharek