Matej Krajnc
SPACHENI DEDICHI
- Na brvi chez Kachji potok
- blizu dedove Kachje stene
- ni nobene ograje vech –
- niti tiste prve, lesene.
- Povsod lezhijo samo nametani
- kovanci s podobo cesarja
- in zemlja jih vedno lachnim
- popotnikom nesebichno podarja.
- In Kachji potok usiha,
- odkar je ded preminil.
- Vsa soteska je tiha
- in znak, ki je kazal k dvorcu, je zgnil.
- Le veter she vedno piha
- in zrak je she vedno siv.
- Spacheni ded nadgleduje
- shirani dvorec s slike.
- Z njim spacheni prapradedje,
- nevredni nekdanje omike,
- chakajo spachene dediche,
- ki morajo, morajo priti.
- Vsi kazhipoti so zdavnaj zgnili –
- ne morejo se izgubiti.
- Deda najbolj boli lestenec,
- ki je res dragocen.
- A zdaj se razbit vdano guga
- in chaka, da pride jesen.
- Vanjo bo veter pristokal
- veliko izgubljenih imen.
- Preden kam vstopim, vedno potrkam,
- che ne, odpadejo podboji z vrat.
- Oche mi je nekoch rekel: nikoli ne primi za kljuko,
- che nochesh umreti mlad!
- Soba, v katero stopim, je majhna.
- V njej je prevelik kamin.
- Stopim tja, da bi zakuril.
- Zavpijem od bolechin.
- In ura nad kaminom ima moj obraz,
- tak, kakrshnega nisem vajen.
- Gledam, kako teche chas.
- Polica nad kaminom se maje.
- In tisto, kar naj bi bil jaz,
- spet srka sumljive chaje …
- Grejo, grejo po dolgih tirih
- spacheni dedichi, spacheni dedichi.
- Na vsak kilometer en zgnit kazhipot
- in krik iz svetlejshih dni.
- In utrujene podobe njihovih mam
- ob vznozhjih grichkov nedalech stran.
- Grejo, grejo, spacheni dedichi,
- za grichki se dela dan.
- Chaka jih dedova oporoka,
- chaka jih njegova smrt
- in chas, v chrne klavirske tipke zazrt,
- ki zhe dolgo po shivih poka,
- ko hoche spachene mole odbrat,
- a pozablja, da ne zna igrat …