Revija SRP 81/82

Matej Krajnc

 

SPACHENI DEDICHI

 
 
Na brvi chez Kachji potok
blizu dedove Kachje stene
ni nobene ograje vech
niti tiste prve, lesene.
 
Povsod lezhijo samo nametani
kovanci s podobo cesarja
in zemlja jih vedno lachnim
popotnikom nesebichno podarja.
 
In Kachji potok usiha,
odkar je ded preminil.
Vsa soteska je tiha
in znak, ki je kazal k dvorcu, je zgnil.
 
Le veter she vedno piha
in zrak je she vedno siv.
 
 
 
Spacheni ded nadgleduje
shirani dvorec s slike.
Z njim spacheni prapradedje,
nevredni nekdanje omike,
 
chakajo spachene dediche,
ki morajo, morajo priti.
Vsi kazhipoti so zdavnaj zgnili
ne morejo se izgubiti.
 
Deda najbolj boli lestenec,
ki je res dragocen.
A zdaj se razbit vdano guga
in chaka, da pride jesen.
 
Vanjo bo veter pristokal
veliko izgubljenih imen.
 
 
 
Preden kam vstopim, vedno potrkam,
che ne, odpadejo podboji z vrat.
Oche mi je nekoch rekel: nikoli ne primi za kljuko,
che nochesh umreti mlad!
 
Soba, v katero stopim, je majhna.
V njej je prevelik kamin.
Stopim tja, da bi zakuril.
Zavpijem od bolechin.
 
In ura nad kaminom ima moj obraz,
tak, kakrshnega nisem vajen.
Gledam, kako teche chas.
 
Polica nad kaminom se maje.
In tisto, kar naj bi bil jaz,
spet srka sumljive chaje
 
Grejo, grejo po dolgih tirih
spacheni dedichi, spacheni dedichi.
Na vsak kilometer en zgnit kazhipot
in krik iz svetlejshih dni.
 
In utrujene podobe njihovih mam
ob vznozhjih grichkov nedalech stran.
Grejo, grejo, spacheni dedichi,
za grichki se dela dan.
 
Chaka jih dedova oporoka,
chaka jih njegova smrt
in chas, v chrne klavirske tipke zazrt,
 
ki zhe dolgo po shivih poka,
ko hoche spachene mole odbrat,
a pozablja, da ne zna igrat