Revija SRP 81/82

Matjazh Jarc

 

 

SONCHEV CIKEL

 

 
 
Brez
 
Neshteto tankih, zhe nevidnih niti,
na njih planeti, zvezde, sonca
in v njih – esenca vsemogochne biti –
ljubezen, brez zachetka in brez konca.
 
 
 
 
Modri sij
 
Iz notranjosti zhari
modri Zemljin sij
pod tanchicami
rahlo zgubane kozhe.
 
Skozi vulkanske ochi
vre soj Ognjene rozhe
v srce nochi.
 
Ne vem: ga sije Sonce
globoko v Zemlji,
ali ga prizhigash Ti?
 
 
 
 
Pahljacha upanja
 
Zastor dezhja,
prozorne kaplje
pojejo z vzdihi neba.
Kako pochasi drsi chas pod oblaki,
kot da bi mesechina pozabila oditi
in bi se strdila v sivobelo lecho,
nekje vmes med Soncem in Zemljo,
kjer bo vztrajala do nochi!
 
Toda tam zadaj,
za svetlobno kopreno,
odmevajo zlate eksplozije,
kakor slutnja novega gospodarja,
ki se vracha v to zatemnjeno sfero.
Prishel bo v sijaju in blishchu,
posul nas bo z zlatom,
nad nami bo razprl
pahljacho upanja
in nove vere.
 
 
 
 
Za zvezdo
 
Ko razzharish, ustvarish dan,
s svetlobo sinjo razprostresh
chez noch sijochi pajcholan.
 
Zvecher razgrne ga Nekdo,
ki je nad Svetom gospodar
in ti Njegovo si oko.
 
Ko utonesh v chrni Raj Nebes
in tvoja Luch me ne slepi,
odpre neshteto se oches.
 
Za vsakim skriva se obraz,
Zvezde so njihove ochi
in tam, na dnu, se skrivam Jaz,
za Zvezdo, ki she ne zhari.
 
 
 
 
En sam oblak
 
En sam oblachek
je zakril gromozanski,
sevajochi krog.
 
 
 
 
Soncu
 
Presvetlo sonce!
Daj mi moch, da bom vedel,
kdo sem in od kod prihajam!
Ne dovoli, da mi zapirajo ochi
razni vedezhi in chastilci zaklanozlatih telet!
Ne dovoli mi, da si sam postavljam
nedojemljive in izmishljene odgovore!
Razsvetli mojo misel, da bo zasijala svobodna!
Ne sij vech na ta dvomljivi red,
ki odeva mene, chloveka, v plashch nevednosti,
me hrani z nedomishljenimi razlagami,
me navdaja z nevrednimi nagoni
in me sili v zavrzhna dejanja!
Ne sij mi vech na pot, po kateri se vozim v pogubo!
Raztopi ledenike norosti,
ki so vklenili vase moj gon po samounichenju!
Sezhgi glasnike zlih bozhanstev in skrivenchenih konstruktov,
ki poshiljajo mene, krvnika, nad nemochne ljudi, zhivali in rastline!
Stori, da bo razneslo vse razstrelivo,
ki sem si ga pripravil in ga skrivam pred sabo
po skrbno zastrazhenih skladishchih!
Stori, da se bo vzhgalo vse hudichevo olje,
ki ga chastim kot sveto vodo!
Daj mi moch, da se bom spomnil svoje nevednosti
in pradavno pozabljenih, poteptanih vrednot …
Presvetlo sonce!
Stori to, ali pa mi daj vsaj znamenje,
da ne moresh.
 
 
 
 
Ko zasajash ljubezen
 
z mrtvila senc
izlushchish odseve
kozarci zazvenijo
slepecho luch beline
in shipe zadrhtijo
prebodene z zharki
prashni drobci zapleshejo
s tem sladkim zrakom
she gore se priblizhajo
sijoche pod ledeniki
in ceste se bleshchijo
kot bi imele gladino
drevesa so vzburjena
vsi smo razgaljeni
vsi te obchudujemo
ko zasajash ljubezen
v zhivljenje
 
 
 
 
Ognjeni psi
 
na zharke privezani
ognjeni psi
sikajo kot kache
vzhigajo sovrashtvo
med ljudstvi
zaslepljena krdela
se zatekajo k nasilju
uboge morilce
muchi usmiljenje
prosvetljenih odreshiteljev
oborozheni slepci
blodijo v chrni mesechini
lasje jim gorijo
in besede
v zamrznjenih ustih
simboli neskonchnosti
krizhajo poti
blokirajo upe
in dushijo veselja
pod kamenjem chasa
nori poeti
letijo proti soncu
kot nochni metulji
v plamen
odreshitve

 

 
Prevzvisheni vampir
 
ti, ki pijesh mojo kri
stari zlodej, sonchni duh
ti bosh zbrisal te sledi
ti bosh razsolil moj kruh
nerazsodni razsodnik
ki razvnemash mojo strast
ti postavil bosh mejnik
in ujel me v zadnjo past
 
od krvi rdechel bo zhar
vroch, prevroch ti bo kapljal
iz ochi, moj gospodar
name, ker se nisem bal
name, ker sem zazharel
v soju chudezhne luchi
name, ker sem doumel
moch ljubezni, moch strasti
 
o, prevzvisheni vampir
te ljubezni se napij
vzemi jo, vzemi ta mir,
mir srca, in se nauzhij
vseh teh sladkih bolechin
ki si z zharki jih razvnel
in bo v njih tvoj bedni sin
tebi v slavo izgorel
 
 
 
 
V prahu
 
Kruto resnico pod svodom neba
Sonce neslishno nam zashepeta:
»Ikarov beli chastite pepel,
ne pozabite, kaj je dozhivel!
 
V srcu chloveka moj plamen gori,
v mislih privid prevelike mochi!
Kdo, dan za dnem, vam prinashal je Chas?
Chlovek nikoli! Vedno le jaz!
 
O, nebogljeno, ranljivo srce,
Sonce edino lahko ti pove,
kdaj bo rastlino, chloveka, zhival,
plamen ljubezni vesoljne pozhgal.«
 
Slishimo, Sonce, zven tvojih besed,
vemo, prevzvishen je kozmichni red,
Ikarov bomo slavili spomin,
v strahu chastili Vladarja vishin.
 
 
 
 
Zhuzhelka
 
Chlovek Zhuzhelka –
skozi sonchno lupo
ga scvre nebeshka sila.
 
 
 
 
Misel
 
Misel odseva
kot sonce na gladini
srebrne vode,
kadar jo napolnjuje
lepota dushe.
 
 
 
 
Ladja
 
soncheva ladja
razrezhe gladino nochi
natanchno na vzhodu
chrnina izpuhti v sinjino
chez nebo vzplamti pozhar dneva
pod njim, iz nabreklih prsi
vzburjene Zemlje,
teche rdecha reka in
po njej drsi
moj choln
v tishino
 
 
 
 
Nad daljno obalo
 
Na chisti vodi
zazveni odblesk sonca,
kot zapoje harfa,
ko na svetlobne strune
zaigra veter.
 
Sklonim se k tebi,
kot se je tiha vrba
sklonila k reki
in zdaj samo she bozha
njeno gladino.
 
Na streho globin
padajo zlati zharki,
razlivajo se,
razpenjajo nad tabo
modrozhareche nebo.
 
Vzpenjash se k meni,
odnashash me tja dalech,
kjer se ocean
ljubeche razprostira
chez nedosegljivi breg.
 
Dalech nad daljno,
oddaljeno obalo
odlozhish telo
in skupaj poletiva
v belo svetlobo.
 
 
 
 
Poglej
 
Poglej vesolje, shirno in nedosegljivo,
kako je strashno, vzvisheno, a ljubeznivo,
kako te vabi v nedotaknjene globine,
od nekdaj zate mrtvo, toda zase zhivo!
Poglej neskonchnost nemo, ki te zaobjema
in te na koncu razgradi v vesoljno tkivo,
v to snov nebeshko, ki sestavlja vse, kar biva,
razzharja sonce, ki brez konca nezmotljivo
prizhiga dan za dnem in ga nato ugasha
in opozarja dusho, krhko in ranljivo,
da naj z ljubeznijo uzhije vsak trenutek,
ker je zhivljenje dragoceno, a minljivo.
 
 
 
 
Le she ljubezen
 
Moje zhivljenje
se z vsakim novim dnem
znova zachenja,
ker ga vsaka nova noch
ponovno koncha.
 
Nekega jutra
sonca ne bo na nebo.
Le she ljubezen
si bo pomela ochi
in se zazrla vase.