Revija SRP 81/82

Luka Hrovat

 

SPEVI

 

1
 
Po predrtosti spomina, v ravnine, ki ishchejo
poti: tam stopa zhelja – izgubljena v preseku
chasa; hodi – na smrt obsojena ljubiteljica
diha in siljenih podob, v jutranji milini
 
telesa, ki ishche zatochishcha v kopalnicah, podstreshjih,
po ugaslih svetlobnih ocheh, kjer kapljice
solz – za hip – napolnijo maternico
kot razprto brazdo, ki usahne, pochi, otrdi
 
kot zhelo, ki se razlomi, pochije, pochi, razdeli;
v zlomljeni trenutek, v gubasto telo: tam beseda
otrpne in mrtvi udi potonejo pod krinkami nochi
 
 
 
2
 
Zlomljene maske hrupa zavrachajo svet,
odtegnjeno krichijo, lomastijo: unichujejo mimikrijo,
ki je rast teles: Protezni bog pa pada v jame
obupa – zvezan, neuglashen, brez sluha, brez vida
 
s trupli na prelomljenem krizhu, z oglenelimi
vratovi. Razpoke jutra so prikovane s pasovi, z
verigami in ne-utechejo stran od tishine temachnega 
boga: neizrechenega molka, ki srka
 
presushena telesa. Ni gibanja, ni klecheplazenja, ni
ugibanja – Tema je prekrila obraze; z bezhanjem
po pepelnatih strehah osushenega krika
 
 
 
3
 
Bodalo v mesecu cepi chrnino jutra,
visoki stolpi se klanjajo in jochejo na travnike
zore; v prekletstvu sushijo vsakdanjosti: miline
pogledov, kraste nochi, razpochene mehurje teles,
 
ki prebivajo na vratih pekla. Telo ob telesu, brez
diha, brez palic za vstajanje in hojo, brez vrechk nad
glavo – brez las, brez zob … Jutranjost so zharki
razcepljenih atomov, njihov dan in noch so eksplozije
 
prihodnosti, kjer nasha telesa smrdijo, gnijejo, trohnijo
v vsej svoji sublimni energiji luchi – v kletkah, v
temnicah potopljenih zharkov umrlih ochi
 
 
 
4
 
Odtrgane sanje tekajo po gozdovih zhalosti,
odbijajo se kot majhni oreshki sredi chrnine –
desno pochi veja, levo se razkadi oblichje megle in
listje pade na utrujeno prst; barve lezhijo
 
v jeziku pozabe kot mornarji na razbeljenem soncu,
opecheni v brezglasnosti svetlobe, razklani na
besnechem morju besed … Izginjajo kot prihajajochi
trenutki naslade: v preseku chasa, v ciklichnosti
 
vcherajshnjih dni, brez vode – kot ribe, ki hlastajo
za dvojnim ojem zhivljenja. V neprestanosti,
v nenehnosti pa pulzirajo ribishke mrezhe chasa