Revija SRP 81/82

Luka Hrovat

SPEVI

1

 

Po predrtosti spomina, v ravnine, ki ishchejo

poti: tam stopa zhelja – izgubljena v preseku

chasa; hodi – na smrt obsojena ljubiteljica

diha in siljenih podob, v jutranji milini

 

telesa, ki ishche zatochishcha v kopalnicah, podstreshjih,

po ugaslih svetlobnih ocheh, kjer kapljice

solz – za hip – napolnijo maternico

kot razprto brazdo, ki usahne, pochi, otrdi

 

kot zhelo, ki se razlomi, pochije, pochi, razdeli;

v zlomljeni trenutek, v gubasto telo: tam beseda

otrpne in mrtvi udi potonejo pod krinkami nochi

 

 

 

2

 

Zlomljene maske hrupa zavrachajo svet,

odtegnjeno krichijo, lomastijo: unichujejo mimikrijo,

ki je rast teles: Protezni bog pa pada v jame

obupa – zvezan, neuglashen, brez sluha, brez vida

 

s trupli na prelomljenem krizhu, z oglenelimi

vratovi. Razpoke jutra so prikovane s pasovi, z

verigami in ne-utechejo stran od tishine temachnega 

boga: neizrechenega molka, ki srka

 

presushena telesa. Ni gibanja, ni klecheplazenja, ni

ugibanja – Tema je prekrila obraze; z bezhanjem

po pepelnatih strehah osushenega krika

 

 

 

3

 

Bodalo v mesecu cepi chrnino jutra,

visoki stolpi se klanjajo in jochejo na travnike

zore; v prekletstvu sushijo vsakdanjosti: miline

pogledov, kraste nochi, razpochene mehurje teles,

 

ki prebivajo na vratih pekla. Telo ob telesu, brez

diha, brez palic za vstajanje in hojo, brez vrechk nad

glavo – brez las, brez zob … Jutranjost so zharki

razcepljenih atomov, njihov dan in noch so eksplozije

 

prihodnosti, kjer nasha telesa smrdijo, gnijejo, trohnijo

v vsej svoji sublimni energiji luchi – v kletkah, v

temnicah potopljenih zharkov umrlih ochi

 

 

 

4

 

Odtrgane sanje tekajo po gozdovih zhalosti,

odbijajo se kot majhni oreshki sredi chrnine –

desno pochi veja, levo se razkadi oblichje megle in

listje pade na utrujeno prst; barve lezhijo

 

v jeziku pozabe kot mornarji na razbeljenem soncu,

opecheni v brezglasnosti svetlobe, razklani na

besnechem morju besed … Izginjajo kot prihajajochi

trenutki naslade: v preseku chasa, v ciklichnosti

 

vcherajshnjih dni, brez vode – kot ribe, ki hlastajo

za dvojnim ojem zhivljenja. V neprestanosti,

v nenehnosti pa pulzirajo ribishke mrezhe chasa