Revija SRP 81/82

Lev Detela

 
TRI SRECHANJA S PREZHIHOVIM VORANCOM
 
 

I.

Voranc mojega otroshtva

Leta 1949 obiskujem tretji razred ljubljanske osnovne shole na Vrtachi. Je chas realnega socializma. Mojega ocheta, takrat she ravnatelja VII. drzhavne gimnazije v Ljubljani, so pravkar izkljuchili iz komunistichne partije, ker je v znanem sporu s Stalinom izrazil dvom o upravichenosti nasprotovanja Sovjetski zvezi. Tudi sam imam ob teh dogodkih, cheprav nisem kriv za ochetova dejanja, tezhave v sholi. Vechkrat me klichejo k direktorju, ki mi popolnoma po krivici ochita, da sem na zidu neke hishe na Trgu revolucije, zdaj spet Kongresnem trgu, napisal zlonamerne in sramotilne besede proti marshalu Titu (»Marshal Tito ima zlato rito«). Prav v tem chasu izide pri Mladinski knjigi v Ljubljani zbirka Voranchevih chrtic za mladino Solzice. Je neke vrste slavilno darilo za mladino iz rok pisatelja »nove slovenske napredne literature«. Proti koncu vsakega sholskega leta izide pri Mladinski knjigi taka publikacija izpod peresa kakega sodobnega slovenskega pisatelja. Leto dni prej, leta 1948, v mojem drugem razredu, so to Mule Toneta Selishkarja, ilustrirana zbirka humoristichnih zgodb o povezanosti chloveka in zhivali v chasu partizanskega bojevanja proti okupatorju.

Te knjige sicer niso obvezno sholsko berilo, vendar so v tedanjem chasu brez televizije, ki je she chas velikokrat obilnega branja, vzpodbuda na poti v svet literature. Na uchiteljev predlog jih vsako leto narochimo oziroma kupimo skoraj vsi v razredu, da nas potem spremljajo she naprej leta ali desetletja.

Dan, ko nam prinesejo v razred Solzice, obchutim kot praznik. She danes se spominjam nekakshne svetlobe, obchutka razsvetljenosti, ki se pretaka skozi shiroka sholska okna na mizo, na kateri stoje, obsijani s soncem, izvodi mladinske knjige Prezhihovega Voranca.

Prva izdaja Solzic je produkt tedanjega chasa. Natisnjena je na preprost nachin, a z ljubeznijo, kot ljudska izdaja, in je smeshno poceni. Verjetno smo zanjo tedaj odshteli vsaj pol manj, kot stane danes en sam izvod dunajskega chasopisa Die Presse.

Na naslovnici je risba priznanega slikarja Franceta Mihelicha, ki ochitno prikazuje malega Voranca pred njegovo rojstno bajto, grofovo »hubo« v Podgori pri Kotljah. Tudi v knjigi so ob vsaki vech ali manj avtobiografski Voranchevi chrtici, in teh je veliko, nanizane Mihelicheve risbe. Ena najbolj zanimivih, ki me takoj pritegne, prikazuje hudicha v peklu, in je dodana prvi in naslovni zgodbi knjige, Solzicam. Takoj se lotim branja.

To mi ni tuje. V prvi knjigi mojih spominov Chasomer zhivljenja, ki je izshla leta 1987 pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, sem med drugim zapisal (str. 64), da »vsak dan berem slovenske in tuje povesti. Ruski klasiki, pustolovske in vojne sovjetske zgodbe Na desetem planetu, Timur in njegova komanda, Skrivnostni otok Fakaofo, Kako se je kalilo jeklo, Ingolicheva Pot po nasipu o mladinskih delovnih brigadah, Tone Selishkar, France Bevk, Mishko Kranjec, Vorancheve Solzice me spremljajo na vsakem koraku. V kinu Moskva (danes kino Komuna, op. avt.), Union ali Sloga (danes Dvor, op. avt.) so na sporedu mnogi sovjetski filmi. Oche, ki doma noche imeti niti radijskega aparata, ki je zanj plitvo, vulgarno obchilo, sovrazhi tudi kinematografijo, ki po njegovem preprichanju na banalen nachin izpodriva gledalishko umetnost in kvari okus naroda. Zanimajo ga le sovjetski filmi, ki jih she na veliko predvajajo. Admiral Nahimov, Na shchukino zapoved, Pravljica o zemlji sibirski so tista sporochila, ki pripovedujejo o slavni ruski preteklosti, o prostranosti sovjetske dezhele, pogumu njenih ljudi, njihovih socialistichnih zmagah in shiroki dushi ruskega chloveka, prepolni chustvenosti in izvirne domishljije. Oche se radozheljno in demonstrativno odpravlja v kino, ko so na sporedu sovjetski filmi, medtem ko prve amerishke pojave v ljubljanskih kinodvoranah oznachuje za neumen, prostashki kich.«

Nato v svojih spominih o tistem zdaj zhe davnem chasu pripishem, da »... na ljubljanske ulice pada droban dezh. Rozhnik je utonil v sivini. Veliki pesnik Oton Zhupanchich se sprehaja med mokrimi nasadi v Tivoliju. Oche mi je narochil, da ga moram, che ga srecham, vljudno pozdraviti in zrecitirati njegovega Cicibana na izust, kar bo pesnika nadvse razveselilo. Zdaj se umaknem dalech za grm, ker mi je nerodno stopiti pred tujega, uchenega starega chloveka ...«

Toda nihche drug kot Oton Zhupanchich, tedaj prvi mozh slovenske kulture, prispeva na prvih straneh Solzic uvodno Besedo z Vorancem in o Vorancu. Tam med drugim zapishe: »Brez vsakrshnega sentimentalnega spakovanja in prenevedanja nezhna, nezhna ljubezen do svojcev, velika, velika ljubezen do domache hishe, do zemlje in kar raste na nji, do sosedov, do vsega obdajajochega, tako silna, strastna ljubezen, da si vse to, kar te obkrozha, ti sam, da ne vesh vech, kje je konec chloveka in kje se zachne vnanji svet ...«

In potem Zhupanchichev patetichni finale kot morda naivni, morda konformistichni davek duhu tedanjega chasa v smislu mota, razvijajochega se skozi zhe prejshnja tehnoloshko vedno bolj uspeshna obdobja industrijske revolucije z vishki v drugi polovici 19. stoletja z optimistichnimi vizijami najrazlichnejshih barv in preprichanj, kot so izprichana med drugim v literarnih utopijah kakega Julesa Verna pa tudi v najrazlichnejshih manifestih, od tistega komunistichne partije do fashistichne in nacionalnosocialistichne »bioloshko – socialne« zlorabe darvinizma v selektivne namene prevlade tako imenovanega nadchloveka nad nizhjim podchlovekom. Torej utopija, da chlovek vse zmore, da lahko v dobrem ali tudi na kakrshen koli drugi nachin, ki v imenu nechesa navidez vishjega dovoljuje vsa sredstva, posega na vsa podrochja chloveshkega zhivljenja. Saj o tem orjaku novega chasa pripoveduje zhe sam naslov tedanje tudi v slovenshchino prevedene in v treh delih pri Slovenskem knjizhnem zavodu v Ljubljani v najmanj 50. 000 izvodih izdane ruske kulturnozgodovinske uspeshnice Iljina in Segala Kako je chlovek postal velikan. V smislu te novodobne optimistichne vizije poda tudi Zhupanchich v uvodu v Solzice kratko Voranchevo biografijo za tedanje otroke na nov nachin: »Mlad fant ... opazuje, primerja, snuje, sklepa in vidi, kako je chlovek kljub vsemu mochan! Da bi gore prekladal! In jih bo prekladal! In jih zhe preklada! In tako prehodi ta mladi fant dolgo in tezhavno, in vendar naravno pot od pashe in pluga do fuzhin in strojev, pot nashega chloveka od kmetskega pastirchka do delavca, od delavca do zavednega socialista in borca za bodochnost.«

In ker Voranc prav v tistem chasu resno oboli – a je dodatno, za kar pa javnost ne ve, kot kritichni samorastnik in nekdanji ilegalec s pogledom v javno in zasebno zhivljenje nekaterih najvishjih politichnih akterjev nove Jugoslavije, politichno sumljiv in ochitno obremenjen tudi s kontrolo UDBE – sledi she ta Zhupanchichev pripis: »Voranc! Nekaj sem slishal, kakor da hochesh zopet oboleti! Nikar! Medvedu se ne spodobi biti bolnemu ... Ali se Ti ne zdi zanimivo, da pravijo pri nas v Vinicah solzicam dragoljubci? Vesh kdaj sme biti medved bolan? Samo kadar so ga chebele opikale, ker je med kradel ...«

Samo nekaj tednov za tem, ko to napishe, umre 11. junija 1949 prvi Oton Zhupanchich. Prezhihov Voranc mu sledi dobrega pol leta zatem, 18. februarja 1950, star 56 let.

Bolj kot parole o novem chloveku me tedaj, starega okrog deset let, zanimajo skrivnosti Voranchevega pisanja. Tudi njegova sporochila o tem, kaj je dozhivel kot otrok. Knjige prebiram v tistem chasu na poseben nachin, skoraj magichno, kot napeto iskanje neznanega in she nikoli videnega. Prebiram jih stopnjevano od besede do besede, od stavka do stavka, kot vzpon na charobno goro sanj ali nenavadnih dogodkov ali pa kot padec v brezna s strahovi iz teme, kjer se morash boriti na zhivljenje in smrt, da lahko prezhivish. In prav prvo, verjetno literarno gledano najmochnejsho in istochasno naslovno zgodbo Solzice iz Vorancheve istoimenske zbirke dozhivim na ta nachin, kot nevarno spushchanje v temachno gozdno globacho, ki ji domachini pravijo Pekel. Poistovetim se z glavnim junakom Vorancheve avtobiografske zgodbe, v kateri pripoveduje, kako je moral, ko ni bil star she niti shest let, na ochetov ukaz odgnati devet krav na pasho v to zanj strashno globel.

Ta sicer preprosto, a intenzivno napisana zgodba, ki bi mogla biti objavljena v vsakem koledarju Mohorjeve druzhbe ali v njenih druzhinskih vechernicah, pa je vendarle vech kot povprechno berilo za popestrenje dolgochasnih brezdelnih zimskih uric ob veliki kmechki pechi. To je pravzaprav inicialna zgodba, s slikovitimi zarisi pokrajine in narave, kar je znachilno za mnoge tekste tega pisatelja, ki pripoveduje, kako lahko postopoma premagash strah in v ljubezni do blizhnjega zrasesh v novo dimenzijo. V nashem primeru je to Vorancheva ljubezen do matere. S pomochjo te ljubezni, za katero se poda v globacho natrgat solzice, torej shmarnice, da jih bo mati lahko nesla v cerkev, premaga strah do navideznega pekla v temni goshchavi, ki ga ochitno ima za podobo onostranskega pekla, v katerem se muchijo zaradi grehov pogubljene dushe.

Konec intenzivno, plastichno in kot iz enega kosa napisane chrtice je cankarjansko idealizirana, nekoliko sentimentalna podoba materinske ljubezni: »Materin obraz je pokril blazhen smehljaj; presrechna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.«

In zachuda, komaj sedaj, ob ponovnem prebiranju chrtice Solzice, sem ugotovil, da moj prvi objavljeni tekst, proza Peljal sem se k materi, ki so mi jo natisnili aprila 1952 v tedanji prilogi Ljubljanskega dnevnika Mlada njiva, ni nastal le pod vplivom chrtic Ivana Cankarja, temvech zagotovo tudi zaradi vtisa, ki so ga v meni zapustile Vorancheve Solzice – a manj drugi v isti knjigi objavljeni spominski teksti, cheprav sem rad prebiral she nekatere v Solzicah natisnjene chrtice oziroma povestice, na primer Tri pisanke o otroshkem ponosu sredi socialne stiske ter Dobro jutro o ponemchevanju slovenskih otrok na Koroshkem, she posebej tudi chrtico Bolechina o pozharu na vasi, v katerem ni hotela zgoreti shola, ki jo je mladi Voranc sprva zelo sovrazhil.

 

II.

Moj Voranc shtudentskih let

Deset let kasneje, med shtudijem slovenistike na ljubljanski univerzi, bi se Prezhihov Voranc moral razodeti mlademu shtudentu v drugachni perspektivi. Potrebno bi bilo odkriti tiste silnice v njegovih literarnih delih, ki bi jih smeli s pravico zaznamovati z oznako progresivnosti. V literarnih sporochilih vseslovensko uveljavljenega koroshkega avtorja bi naj prav iz druzhbenoideoloshke strukture njegovih literarnih del zazharelo tisto, kar da je v okviru svoje prognoze socializma napovedal zhe Karl Marx, ko je menil, da bo literatura v svoji novi (morda celo dokonchni fazi) izraz univerzalne problematike novega chloveka.

Toda che me je leta 1949 kot otroka pri Vorancu pritegnila ekspresivna vsebinska plastichnost njegovih zgodb, in to she pod vplivom Andersenovih pravljic, ki so imele zhe v mojem predsholskem otroshtvu s svojo subtilno nezhnostjo, humorjem, napetostnimi stopnjevanji vechsmerno poudarjenih umetnishkih pristopov pri prikazovanju realnih obrisov sveta in chloveka z dodatnim razkrivanjem v skrivnostnih teminah zakrite resnice bivanja odlochilen pomen za mojo rast v svet knjig in knjizhevnosti, me je tudi deset let pozneje she vedno privlachevala zlasti izrazna moch Voranchevega pisanja, cheprav ta ni vedno na istem stilistichnem nivoju, ker Voranc od chasa do chasa ambivalentno koleba med trivialnim in literarno adekvatnim in je ponekod zato manj preprichljiv.

V ospredju mojega zanimanja v shtudentskih letih so njegovi she danes legendarni Samorastniki, zbirka novel iz leta 1940, cheprav je bila vechina tekstov iz zbirke pred tem natisnjena v ljubljanski literarni reviji Sodobnost. Tu je Voranc, ki je zrasel kot samouk v pisatelja predvsem iz preproste vechernishke literature v knjigah Mohorjeve druzhbe, suvereno presegel s svojo izpovedno in jezikovno vechsmernostjo in vsebinsko drznostjo enosmernost in klishejskost vechernishkega pisanja. Privlachijo me predvsem shtirje teksti, in sicer Boj na pozhiralniku, Ljubezen na odoru in Samorastniki, ki so dali knjigi ime, pa novela, ki jo je Voranc napisal zhe razmeroma zgodaj, dalech pred vechino drugih v zbirki objavljenih tekstov. Imenuje se Vodnjak in je prvich izshla zhe leta 1925 v reviji Pod lipo.

Zakaj je hotel ta zgodnji tekst, ki ga baje, ko je v tujini sestavljal knjigo, sploh ni imel pri sebi, ker se mu je izgubil, a se ga je she rahlo spominjal, sploh vkljuchiti v zbirko? Ochitno, ker se je skladal s tematiko vechine drugih v knjigi objavljenih tekstov, namrech s tematiko kmetovega boja za prezhivetje, s tematiko kmetovega boja z zemljo, ki jo obdeluje. To bi se moglo tolmachiti – in taka je bila dikcija v raziskovalnih diskurzih mojih shtudentskih let, kot prikaz tako imenovanega »proizvodnega odnosa«, o chemer se je takrat na shiroko razpisal Marjan Kramberger.

Tematika Vodnjaka je vsekakor sorodna tematiki Boja na pozhiralniku. Kopanje vodnjaka je zhe samo po sebi neposredni motiv proizvodnega odnosa, cheprav je v nasprotju z Bojem na pozhiralniku gibalna sila te novele nekakshno skrivnostno narochilo: namrech ochetove besede na smrtni postelji, da mora kopati, da bodo imeli vodo na kmetiji. Cheprav sin dvomi, da bo uspel, ga nekakshna chudna sila ali celo gon in strast zheneta, da izpolni ochetovo natochilo. Okolica sicer meni, da ni vech pri zdravi pameti, ko zagrizeno koplje in koplje, da bi prishel do vode. To obsesivno bojevanje z usodo ima mistichna obelezhja, ki so nashla pot tudi v svetovno literaturo. Spominja na srditi boj starega ribicha z veliko ribo, ki ga ta bije kot poslednji boj s samim sabo v Hemingwayevem kratkem romanu Starec in morje (The Old Man and the Sea), ali pa na zagrizeni boj kapitana Ahaba z belim kitom v Melvillovem romanu Moby – Dick. Maksima starega ribicha Santiaga v romanu Starec in morje se pri tem glasi: »Chlovek ne sme nikoli popustiti ... Mogoche te bodo unichili, toda popustiti ne smesh ...«

Tudi Borovnik v Voranchevem Vodnjaku ne more odnehati. Koplje in se zariva globoko v zemljo. Do navideznega uspeha. Do vode. Ne. Obsesivno do katastrofe. Do tragichnega konca.

Toda ali se je vedno bolj politichno in duhovno »ozaveshcheni« oziroma socialno angazhirani Voranc nekoliko »sramoval« teh vdorov »bivanjske usodnosti« oziroma mistichnih ozadij ter mistifikacij delovnih odnosov v svoje predvsem zgodnje tekste, cheprav se jim v svojem obsezhnem vechsmernem literarnem opusu ni mogel nikoli popolnoma izogniti? Morda je zato uredniku knjige Ferdu Kozaku narochil, naj delo »popravi«. Ta ni toliko popravljal vsebine, cheprav je baje izpustil nekaj »mistichnih«, ochitno sanjskih in podzavestnih odlomkov, temvech je popravljal tako imenovane jezikovne napake. Privoshchil si je okrog shtiristo popravkov, in to tako, kot da bi popravljal sholsko nalogo.

To popravljanje Voranchevega jezika je zame v glavnem precej problematichna zadeva. Vprasham se, ali so popravki domnevnih »nerodnosti« res bolj izvirni in literarno mochni, kot originalni izrazi koroshkega samorastnika. Samo nekaj primerov za ilustracijo:

Voranc prvotno zapishe, da napaka gnjavi Borovnikov dom, toda Kozak ta gnjavi popravi v mori, chesh da je to primernejshi izraz. Ali res?

V prvotni obliki Vodnjaka »prihaja« ozka globel iz doline, medtem ko pri Kozakovem popravku »sega sem«. Pri Vorancu grozna slutnja »pride«, »preseka« radost nad uspehom in se »nasloni« na obe Borovnikovi z vso grozo, toda Kozak to popravi v mnogo bolj konvencionalno reshitev, chesh »slutnja ju obide, razbije radost in lezhe nanju«.

Na sploh je treba pri Vorancu vedno in povsod uposhtevati njegov subtilni obchutek za izrazno moch jezika, ki ga chrpa tudi iz samosvoje slovenske koroshke besedne zakladnice. Saj Marjan Kramberger v raziskavi Problem kmetstva v Prezhihovih novelah, ki jo najprej objavi leta 1960 in 1961 v prvem letniku ljubljanske revije Perspektive, nashteje celo vrsto od obichajnega nachina odstopajochih Voranchevih ekspresivnih izrazov. To je she posebno ochitno pri tistih, ki ponazarjajo napad, ogrozhenost in boj, kar sodi v osrednji del Voranchevega literarnega sporochila. Pri Vorancu se pozhiralnik namrech »rodi, napade njivo, se potuhne pod zemljo ... se nenadoma pojavi na drugem koncu, koshati se in shiri in bogato rodi«.

Tudi Boj na pozhiralniku se koncha s katastrofo. Gre za upiranje Dihurjevih mlakuzham, iz katerih vsak dan udarja voda, ki unichuje plodno zemljo. Gospodarstvo postopoma propada, cheprav Dihur vedno znova odkriva vodne zhile in zheli z lopato in krampom premagati nevarnost. Ni dovolj, da ga meche bozhjast. Umrla mu je tudi zhena, tako da je za vse sam. Toda strast do zemlje v njem do konca ne popusti, pa naj je zhivljenje she tako tezhko. Ko konchno odkrije vodno zhilo in hoche zmagati nad stihijo naravnih danosti, se nanj zvali skala in ga ubije.

Tudi Ljubezen na odoru je novela z zhalostnim koncem. Ta v mojstrskih dialogih in spremnih psiholoshkih opisih uchinkovito oblikovana oda »svobodni ljubezni«, ta slovenski »kmechki erotikon«, sodi k najboljshim Voranchevim literarnim tekstom. Pripoveduje o Radmanci, ki ima zaradi starega mozha odnose z razlichnimi moshkimi in z njimi vech otrok. Mozh jo zapodi od doma, zato zhivi z mladim tesarjem Voruhom, kateremu je rodila osmega otroka. Toda Voruha, s katerim bi lahko zhivela v ljubezni, ubije v gozdu plaz drsechih drevesnih debel.

V naslovni, skorajda programatichni noveli Samorastniki s podobnim motivom »svobodne ljubezni« je Voranc posegel iz sodobnosti nazaj, v chas pred sto leti. Pripoveduje o kajzharski hcheri Hudabivshki Meti, ki ima s sinom bogatega kmeta Karnichnika kar devet otrok, a se z njim ne sme porochiti. Zveza med obema traja in traja, cheprav so vsi proti njej. Karnichnikov sin je zaradi neurejenega stanja vechkrat pijan. Nekega vechera, ko se vracha domov, pade v jezero in utone. Njegovi in Metini otroci – samorastniki – odrastejo in se razkropijo po vsej dezheli. Pisatelj meni, da jih je bilo najprej devet, zdaj pa raste zhe chetrti, peti rod, cela vojska, ki izpodjeda in zasega Karnice bogatashev.

Torej vendarle pisateljeva nova vizija? Vizija nove, boljshe, svetle bodochnosti, ki poganja iz arhaichnih korenin tezhke preteklosti? Vsekakor zhe naslov novele, Samorastniki, po kateri je poimenovana celotna zbirka, simbolizira revolucionarno plat Voranchevega literarnega in duhovnega prizadevanja.

Leta 1959, v chasu mojega ljubljanskega shtudija, velja literatura Prezhihovega Voranca za sholski primer, ideoloshko gledano, pozitivno opredeljenega progresivnega pisanja. Antun Barac zapishe v svoji knjigi Jugoslavenska knjizhevnost (Zagreb 1959), da je Prezhihov Voranc »u svojim djelima uspio ... pokazati, kako se ispod razlichitih fraza kriju interesi klasa i udruzhenja.« (str. 312).

 

III.

»Postsocialistichni« Voranc na prelomu 20. in 21. stoletja

Kako je torej z Vorancem danes, v dobi globalizma in literarnega postmodernizma, ko je pripovednishtvo socialnega realizma izgubilo svojo nekdanjo politichno podpirano vodilno funkcijo? Je Voranc she aktualen?

Baje je ob snovanju romana Jamnica hotel na samosvoj nachin odgovoriti Hamsunovim pogledom na zhivljenje, kot jih je norveshki Nobelov nagrajenec iz leta 1920 predstavil v romanu Blagoslov zemlje. Zato je kolektivni roman o zhivljenju v koroshki vasi po letu 1921 baje hotel prvotno imenovati »Prekletstvo zemlje«, a se je premislil.

Med Voranchevim in Hamsunovim pristopom k problematiki zemlje in chloveka na njej so v resnici ochitne razlike, ne le v stilu, temvech predvsem v idejnem pristopu k problemu in k z njim povezanim motivom, pri chemer nochem primerjati Hamsunove suverene izrazne mochi v morda posebno izraziti umetnini Markens Grode, torej Blagoslovu zemlje, z Voranchevimi drugachnimi, v marsikaterem odseku reportazhno ali celo publicistichno napisanimi romani shirshe druzhbene skupnosti. Povezuje ju kolorit, podezhelje, zemlja, tudi kljubovalno razpolozhenje proti ustaljenim politichnim situacijam, cheprav ga zajemata iz razlichnih zornih kotov in preprichanj. Vendar ju lochuje neka bistvena mentalna razlika, razlichno izhodishchno obchutje pri pristopu k problematiki. Voranc se vedno bolj naslanja na moch chloveshke skupnosti, Hamsun se zateka k posebnemu, mochnemu posamezniku, ki premaga vse ovire.

Ni mogoche rechi, da Voranchevi protagonisti ne ljubijo svoje zemlje. Ochitno je, da so z njo povezani na zhivljenje in smrt. Cheprav so od trdega boja za prezhivetje trudni in izchrpani, nochejo kljub slabim razmeram, v katerih zhivijo, popustiti. Pravzaprav so ujetniki svoje eksistencialne usode, velikokrat deklasiranci, na milost in nemilost izrocheni propadu, s katerim se okoristijo le bogatini, ki se jim kapital stalno mnozhi na rachun izkorishchanih. Ti v svojem vech ali manj stihijskem, nagonskem bivanju, ko se borijo s pozhiralnikom narave, istochasno zhivijo mimo kapitalistichnega pozhiralnika, ki ga je najtezhje premagati in jih lahko v naslednjem trenutku dokonchno pozhre.

Prezhihov Voranc se v svojih literarnih tekstih deklarativno dokonchno ne opredeli za spremembo tega izkorishchevalskega stanja, vendar je vech kot ochitno, da je kot pisatelj odtujen oziroma diferenciran od ekspresivno opisanega zhivljenja svojih protagonistov. In vendar se ne more lochiti od njih in njihovih stisk. Te bo mogoche shele z revolucionarnim dejanjem popeljati k novemu, boljshemu, vishjemu zhivljenjskemu nachinu »humanih socialistichnih odnosov«, cheprav se je prav to v blizhnji polpreteklosti izkazalo kot neuresnichljiva utopija.

Popolnoma drugachen pogled glede chlovekove prihodnosti ima Knut Hamsun, ki v Blagoslovu zemlje evforichno zapishe: »Tu raste in uspeva vse, ljudje in zhivali in sadovi polja. Isak seje. Vecherno sonce sije na zhitna zrna. V loku jih razsipava iz svojih dlani, in kot zlat dezh padajo na zemljo ...«

Medtem ko Voranc meni, da so potrebne tudi na dezheli druzhbene spremembe, oblikuje Hamsun prototip avtarktichnega, od nikogar in nichesar odvisnega chloveka, ki sam seje in zhanje in uzhiva blagoslove svoje zemlje. Ochitno ni odvisen od kriz sveta, o katerih preprichevalno porocha in vehementno svari Prezhihov Voranc. V tem je she danes aktualen.

Jasno je, da so dogodki druge svetovne vojne ovrgli Hamsunov idealistichni, z nacionalnim socializmom dokaj povezani idejni pristop k tematiki zemlje in relativirali Hamsunovo literarno sporochilo. Vendar pa to vseeno zhivi she naprej zaradi suvereno na osnovno zreducirane dikcije, ki pripoveduje o tem, da se mora chlovek vrniti nazaj k koreninam zhivljenja.

Tudi Voranchev prispevek k slovenski literaturi moramo povezati s tistim tipom mednarodno uveljavljene knjizhevnosti izpred druge svetovne vojne, ki je na vech ali manj realistichen nachin v ospredje postavljala kmechko zhivljenje, problem zemlje in rodov na njej, kar je v nacionalnosocialistichni Nemchiji izzvalo nachrtno podpiranje »literature zemlje in krvi« (»Blut - und -Boden – Literatur«), cheprav so se s problematiko kmeta ukvarjali tudi popolnoma drugachni avtorji, Maksim Gorki, Sholohov, Nizozemci, Flamci, na primer Stijn Streuvels, ki so jih z veseljem prevajali v slovenshchino.

S Hamsunom povezuje Voranca motiv boja za prezhivetje. Prezhihov Voranc sprejema ta tezhki boj, a je pri tem skeptichen. Njegovi protagonisti velikokrat propadejo, cheprav se boj v kolektivu nadaljuje.Toda tudi stari svet zmagovitih posameznikov, v katerem se je zaustavil Hamsun, se je odlochilno narushil.

Kot presezhek po vseh katastrofah preostanejo pisatelju Prezhihovemu Vorancu spomini na prehojeno pot in druzhbena angazhiranost. Ali je z njo sredi osamljenosti svojih zadnjih let prishel naprej in uspel, pa je vprashanje, na katero bi bilo vredno odgovoriti.