Revija SRP 81/82

Lev Detela

 

TRI ZVEZDE
 
XVII
 
(Zakljuchek romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*

 

Veliki grof vstane zhe ob prvi zori in se zavleche v gornje grajske prostore. Spet ni mogel spati. Rogovili po veliki chumnati. Brede po preteklosti. Slabe misli. Nataknjeno motovili pod tremi tezhkimi tramovi. Zre skozi lino na travnik, na katerem se pasejo ovce.

Kaj bo s Friderikom? Ampak zdaj ne more popustiti. Ne more odpustiti. Bog pomagaj! Zhivljenje ni svobodna pot chez zelene travnike.

Najhuje pa je, da ne ve, kako se naj priblizha Veroniki. Boji se chudne zhenske, ker je charovnica. Najbolje bi bilo, da jo pusti pri miru. Zakaj je ne zapre v stolp, v katerem naj brez hrane in vode izhira in umre?

Trza z ustnicami. Zakaj ga coprnica tako privlachi? Dovolj je star, da bi si lahko dovolil mir in se odpochil na svojih trdo, a slavno prisluzhenih lovorikah. Chuti, da ne dela prav ...

Toda kot zakleto. Ja, ja! Mora spoznati nemarno mlado babnico in jo premagati v postelji. Samo tako bo zmagal tudi nad sinom in se mu mashcheval, ker mu ta ni sledil po poti, ki jo je dolochil svojim naslednikom ...

***

Po petem bokalu skusha magister Carolus Gregorius Carniolus izpiti do dna she shestega, vendar se mu, she preden ga prav prime, po nerodnosti izmuzne iz rok in prevrne chez mizo. Z izbuljenimi ochmi slavni mislec dezhele Kranjske obupano opazuje, kako vino v dolgih rdechih polkrogih polzi chez zamazani les in se cedi na tla. Iztegne roko in skusha v razprto dlan uloviti kapljo ali dve dragocene pijache, a se mu umetnija ne posrechi, kar povzrochi neznanski smeh pri njegovih pivskih tovarishih.

Magister dvigne glavo, se besno zarezhi, kar she povecha nabrito veselje njegovih poslushalcev ...

»Ja, ja,« se kremzhi in nejevoljno kima z glavo. »She veliko se morate nauchiti. Tudi to, da je ena in ena pishka pechena. She bolj vazhno pa je, da veste, zakaj smo tu ...«

Se oshabno izprsi.

»Namrech zakaj tu pijemo in se mastimo, jochemo in se veselimo,« reche.

Prijatelj mu prinese nov bokal vina.

Magister navihano pomezhikne z levim ochesom. Pije na dushek.

»Hvala, dragi gospod. Tako je prav ... Toda, ljubi in sposhtovani, v tem prostoru pozorno zbrani ...«

Si s komolcem brishe mokro brado in ustnice.

»Ali veste, kaj pomeni dulce et decorum est pro patria mori ... No, no! Bo kaj? Zakaj nihche ne odgovori?«

Dva pijanchka se od smeha tolcheta po napetih trebushchkih.

»Gospoda. Ta pomembni izrek, ki ga sploh ne doumete, nam pove, da je sladko in chastno umreti za domovino ... Kljub vsemu ... Ja, ja ... Cheprav je ta pravzaprav nasha trda macheha ...«

Smeh postane naravnost nevzdrzhen.

»Ne ... ne,« krichi magister. »Mogoche imate prav ... Dobro bi bilo rechi ... dulce ... est ... pro patria bibi ... Sladko je za domovino piti ... Et vivere ... In zhiveti ...«

Se smeshno ostro nagne naprej. Se mu s tezhavo posrechi spraviti shesti bokal spet k ustom in izpiti njegovo preostalo vsebino do dna:

Sladko vince piti, to me veseli,
dobre volje biti ... svoje zhive dni ...

Se med veselim petjem smeje v tri dni, dviga vrch in se maje proti vratom v gostilnishko kuhinjo. Dva tovarisha z zariplo rdechima obrazoma, ki pa sta ochitno vseeno manj pijana in ju noge she dobro nesejo, ga podpirata, da se ne zvrne po tleh, ko ga naravna potreba po razbremenitvi mehurja zanasha proti odtochni luknji na ilovnatih tleh za kuhinjskim ognjishchem. Ko je gotov, nekoliko bolj mozhato odraca nazaj k pivskim tovarishem.

»Koliko sem jih do zdaj spil?« se zadere.

»Sedem,« se zarezhi gostilnichar iz kuhinje.

»Ne, shest jih je bilo ...«

Magister se obrne k pivskim bratcem.

»Gospoda, shest, ali ne? Jaz imam prav!«

»Ne, sedem!« se spet zadere gostilnichar.

Carolus Gregorius Carniolus skusha spet vstati. Dviga glavo. Mrko gleda.

»Gospoda, zdaj veste, zakaj v tej zagamani beznici trenutno prirejam ta vazhni simpozij ... Resnica je pach samo ena ... In na Kranjskem je resnica pishka zasmojena ... Zakaj, dobro premislite, ko zachnete shteti, ali sta ena in ena res dve, ker se na Kranjskem resnice povedati ne sme ...«

Motovili z rokami. Dviga pest. Pleza na mizo. Brblja nerazumljive besede.

Med smehom pivskega omizja zakrichi z blazno jeznim glasom: »Le komu na chast sem v tej bedni dezheli napisal knjigo o pomenu nochi, ki nas vse urochi ... Ja, za koga sem jo napisal, vi bedaki ... Vi sleparji ... Shest bokalov sem popil ... To je resnica ... Sedmi ni moj ... Sedmi je pod mizo ... Za to nisem kriv ... Naj ga placha krchmar ... Ta chudni ptich ... Ta fichfirich ... Njegovo vino je popolnoma zanich ... Naj ga zhe enkrat vzame hudich ...«

Sploshni smeh postaja neznosen.

»Sicer pa,« reche zhe manj glasno. »Kot so znali povedati zhe v Rimu ... Caveant consules ... Kaj delajo vsi ti nashi voditelji? Ali spijo? Kje sploh so? Oni so namrech poklicani, da ne bo shkode ...«

Se zamaje na levo stran. Izgubi ravnotezhje. Bi zgrmel z mize na trda tla, ko ga ne bi v svoje trdo narochje ulovilo pet ali shest bratskih rok.

Zhe ga nesejo proti stranski vezhi na kup sena.

»Naj se pijandura strezni,« zavpije gostilnichar. »Potem pa bo plachal shkodo in nezgode, ki jih stalno povzrocha ... Kot se spodobi!«

***

Veliki lov. Herman Celjski med vejami starih dreves. Obdan z vznemirjenim lajezhem petdesetih psov. V spremstvu vitezov in hlapcev v temnem gorskem gozdu. Toda sam. Z izmucheno dusho.

Se za trenutek usede pod staro smreko, da se odpochije. Vedno bolj chuti, da ne bo mogel uveljaviti vsega tistega, o chemer je sanjal v mladosti.

Krona velikih dezhel, oblast, ki ti je ni treba deliti z nikomer drugim. Kje je vse to?

Vse okrog njega se je v zadnjem chasu popolnoma spremenilo. Njegov najmlajshi sin je mrtev. Zaradi tezhke bolezni. Najstarejshi. Lopov, ki se je popolnoma izpridil ...

Kdo bo zdaj njegov naslednik? Edino drugi she zhivechi sin. Z istim imenom kot on, njegov oche. Nesposobni Herman III ... Bog se usmili ... A nima izbire.

Gleda v pse, ki z iztegnjenimi jeziki nemirno chakajo, da lahko planejo na plen.

»Pridni, pridni! Pazi! Zdaj!«

Ja, samo psi so mu preostali! Samo psi ti ostanejo zvesti od rojstva do groba! Ja, po psih bi se morali zgledovati! Tako pa ...

Zakaj she sploh zhivi? Moje tri zvezde ... Vse mi boste unichili!

Toda tudi sam se je zhe ujel v tok novih nesramnih navad iz Italije in Francije, ki bi se jih stari svet sramoval in jih strogo kaznoval ... Saj bi se vsemu temu upiral in ravnal tako, kot je nekoch ravnal njegov hrabri ded ... A ne more ...

Friderikova coprnica je kriva, da je tako ... Tudi njega je zacharala ... Vse moshke je zacharala ... Zato bi morala zhe zdavnaj umreti ... Vendar ne more. Ne more je dati unichiti. Mora jo spoznati, cheprav ga peche slaba vest zaradi Friderika v jechi. A ta je sam kriv, da je tako.

Nesrecho si je bil zakuhal zaradi lastne lahkomiselnosti. Bil je lastne usode neumni kovach.

Le zakaj se je Friderik moral povezati s to coprnico, ki pa je zhal lepa zhenska iz mesa in krvi?

Samo zato bo zdaj ukazal hlapcem, da vprezhejo konje v voz in pripravijo vse potrebno za potovanje. Zhe jutri se bo namrech odpravil iz Celja na Veliki Tabor, da ugotovi, kakshna je nesramna Friderikova zhenska, ki jo je konchno ujel v svojo mochno pest.

***

Bog visoko, cesar dalech.

Nabriti pesnik Dangeroz se bridko zasmeje. Konchno na svobodi. K srechi je gosposko spet nagnal v kozji rog, tako da bo morda she imel kaj od zhivljenja.

A brez muke ni moke. In brez potu ni medu.

Zhe spet bo v potu svojega obraza koval te presnete pesmice. Zdaj bi naj postale prijazne, dostojne, pouchljive, da bo zdrzhal tanki mir med njim in gosposko, ki ga je priporochil debeli sodnik. Ki da je za zdravje boljshi kot masten prepir.

Saj se mu besede iz ljudskih vrelcev kar same sestavljajo v pesnishke shopke. Tole pesnjenje je prava bolezen. Kdor ima pero v roki, lahko dela z njim nemir in veter in zaneti vihar, toda zdaj naj bi izpod njegovega peresa vela samo blaga nedolzhna sapica?

Sicer pa bi ljubi Bog hotel, da bi bil nash pogled na svet manj plitek, pravichen. Zato je naredil neprijeten dan. Piha oster severnik, cheprav je she dalech do zime. Dangeroz se zato zavija v dolgo volneno suknjo, vendar ga mraz prebada s svojimi belimi zobmi do kosti. Sili mu skozi debele volnene nogavice med stegna in pod kolena, zato bo vsak trenutek po stari navadi, ki je zhelezna srajca, zavil v krchmo, da popije shilce zhganja, zakaj bodi gruden, bodi kres, kadar zebe, neti les. Najprej pa je seveda potrebno segreti lastno dusho, da prezhivimo ta mrzli zemeljski chas, v katerem se je pravzaprav treba greti pozimi in poleti.

Ko je konchno v gostilni, mu skozi mozhgane poleti kot brhka ptica nova pesmica:

 
Lepo dekle, povej, od kod si,
se mi milo stori, ko ti pogledam v ochi?
 
Ah vitez sijajni, ne zamerite mi,
svoje zlato imejte sami!
 
Nich se ne boj, te moram prositi,
ali bi me hotela sladko ljubiti?
 
Ah slavni vitez, to sploh ne gre,
jaz sem ubogo kmechko dekle.
 
Davi, dekle, sem moral zgodaj vstati,
ker moram ves chas pri tebi vasovati.
 
Mene ne zvabi obljuba nobena,
ker sem samo za delo rojena.
 
Rad te imam prav od srca,
ali ne bi postala prijatelja?
 
Naj zhlahtni gospod ne zamerijo mi,
mene mikajo le poshtene rechi.
 
Mene, dekle, pa vse bolj vleche na vas,
samo tam je prave ljubezni chas.
 
Ne, vitez, jaz sem ponosna mlada kmetica,
nista mi mar ne grad ne petica!

 

Dangeroz se neumno zarezhi. Obraz se mu chudno zverizhi. Ochi se mu mokro svetijo. Od dalech je podoben ptichjemu strashilu ali garjavemu psu.

Od hudicha! Dalech sem padel s tako pesmico. Zdaj torej ne bom vech drezal v gnoj, smeshil in zbadal, temvech samo she slavil, zabaval in uchil. Ti stari osel!

»Krchmar, she en vrch najboljshega!«

Udari s pestjo po mizi.

Gostilnichar ga prerachunljivo pogleda.

»Kaj je? Naj pove!«

»Hochesh slishati lepo pesmico? Samo zate jo bom zdaj spesnil in takoj povedal.«

»Naj bo! Ampak naj bo kratka! Nimam chasa za prazne marnje!«

Dangeroz dvigne glavo in zapre ochi. Premishljuje. Nastavi vrch k ustom. Loka vino. Vstane. Si obrishe s komolcem brado. Zanosno zapoje:

Zdaj k ustom ponesem chashico to,
jo zvrnem in ji pogledam na dno.
Rad drzhim vrch za njegovo uho,
saj je piti strashno lepo.
Znova zagrabim steklenico za vrat,
da mi vino pobozha grlo in poteshi glad.
She mi nalij, dragi tochaj,
Bog dolgo zhivljenje in zdravje mu daj!

Krchmar se hudomushno namrdne.

»Ja, to ti je beseda. Presenetil si me. Za to pesmico dobish za zahvalo en kozarec zastonj!«

Dangeroz skloni pasjo glavo. Vino se mu razliva chez brado.

»Ochitno sem zdaj na pravi poti,« zhalostno razmishlja. »Nashel sem primeren recept za pesmi, ki nagovore ljudi. Ja, Dangeroz, zakaj si zashel na ta prekleti svet, na katerem se morash samo sprenevedati, igrati in lagati, che hochesh, da prezhivish?«

***

Ponochi ga prime strah za roko in vodi v sanjah po temnem vijugastem hodniku. Za prvim ovinkom se prikazhe tezhka zhelezna rokavica chrnega viteza. Iz ozadja se shiri zhvenketanje ostrog, besno rezgetanje konj.

Po pokoshenih poljih lezhe zaplate prvega snega. Po blatnem kolovozu se lovijo zaripli glasovi. Zaslishi se topotanje praznih korakov, zhvizhgi, ropotanje zmedenih pokov in poskokov. Spredaj na dobravi se oglasi pijano petje. Shtirje krepki konji vlechejo po kolovozu dolg chrn voz. Zadaj stopa pet hlapcev, v sivi dolgi rashevini, z baklami v rokah. Pojavi se otrok z zelo veliko glavo. Govori na chuden nachin. V nechloveshkem jeziku. Verjetno je ptich, vendar se tega na prvi pogled ne da ugotoviti.

Herman zasope in se obrne na drugo stran postelje. Hodnik se nenadoma zavrti na vse strani. Spet vidi dolgi chrni voz. Na vozu je krsta. V krsti lezhi on, slavni Herman Celjski. Mrtev. Strah tolche po temi.

***

»Naj lepa gospa jejo in pijejo!«

Zadnje dni ji nich vech ne dishi. Prevech dolgo je zhe ujeta. In nich se ne spremeni. Tudi je vech ne vodijo na sprehode. Kot da se boje, da jim bo pobegnila.

S strahom opazuje svojo temnolaso strezhnico in jecharko. Chudna suha zhenska ji skusha sprva zlepa, potem pa tudi zgrda vsiliti najrazlichnejshe jedi, ki jih marljive dekle prinashajo na imenitnih krozhnikih v njeno sobo.

»Naj gospa vendar jejo in pijejo ... Naj lepa gospa pridno jejo, lepo prosimo ... Naj jejo Bogu v veselje ... Naj pijejo, lepo prosimo, naj se gospa radujejo v bozhji uzhitek!«

Veronika udari z nogo ob tla. Vstane in jezno pogleda sloko chrnolasko.

»Zakaj sem ujeta?« vprasha z rezkim glasom.

»Saj gospa niso ujeti ... Tu so samo zato, da se po prestanih naporih pozdravijo in okrepijo,« se spreneveda neprijetna zhenska in obracha glavo nekam na stran, kot da se boji pogledati Veroniki v ochi.

»Zakaj me potem ne pustite na prostost?«

»Ah, tudi to pride,« reche zhenska s hinavskim glasom. »Pa kaj. Vreme je ta chas neprijazno ... Veter ... Mraz ... Kaj bi gospa tam zunaj.«

»Ah ja,« se Veronika jezno zadere. »V tej sobi mi je neznosno ... Saj se sploh ne morem gibati in razgibati ...«

»Saj ... Ampak najprej se morajo gospa dodobra okrepiti ... Gospod veliki grof si zelo zheli, da bi ji bilo dobro ...«

Veronika trzne z glavo, shpichi ushesa ob teh hinavskih besedah.

»Gospod veliki grof Herman je ostro zabichal, da morajo gospa pridno jesti,« blebeta hudobna zhenska. »Gospa mu ne smejo odrechi te zhelje ... Veliki grof se zares prizadeva ... Milostljivi gospod Herman so nadvse dober gospod.«

»Ja, ja,« reche Veronika. »Je zhe dobro.«

»Gospa naj pridno jejo in uzhivajo to brezdelje v gradu, da bodo spet zdravi in veseli, lepi in mochni ... Zakaj ne jejo? Saj so pred nekaj tedni pridno pili in jedli ... Lepo prosimo ... Potem bo vse drugache ...«

»Takrat sem mislila, da mi hoche veliki grof zares pomagati ... A zdaj ... Res ne vem, ali je tako ... Prevech dolgo sem zhe tu zaprta ...«

V Veroniko vdere tezhka nevarna zhalost. Sluti, da ji je Herman nastavil past. Chuti, da je uboga mish, ki je na milost in nemilost izpostavljena samovoljni igri starega pozheljivega machka, ki komaj chaka, da se je polasti in jo ubije.

Povesi glavo in zajoka.

Chrnolasa jecharka jo chudno pogleda. Veronika ji s tresochim glasom zapove, naj takoj zapusti sobo.

***

Zatohli dushechi zrak pritiska na Friderikove prsi. Ga potiska na smrdljivo dno jeche. Po cele dneve in nochi prezhdi na gnili mokri slami.Ujet v neusmiljeni bes svojega ocheta.

Kako rad bi bil koristen. Odlichen gospodar velikanskih druzhinskih posesti in konchno tudi dober zakonski mozh. V sluchaju resnichne nevarnosti pa bi seveda, kot je chastna naloga njegovega visokega rodu, v boju na zhivljenje in smrt dvigal sabljo in drobil glave zakletih sovrazhnikov. A je prikovan v to motnost, brez rezkega svita ob jutranji uri in otozhnega mraka v vecheru, ki razdelita chas na dva dela in naredita zhivljenje znosno. Odneslo ga je na usodni rob med zhivljenjem in smrtjo. Potlachilo v mrzlo chrnino grajske temnice.

Zazdi se mu, da je kazen zares zasluzhil. A ne zaradi ochetovega samopashnega besa, temvech zaradi samega sebe. Zaradi lastnih slabih dejanj, ki so sprozhila bozhjo jezo. Saj je bil res prevech lahkomiseln. Sramuje se svoje preteklosti. Po naravi lahkotno Veroniko je samo she bolj pokvaril in onesrechil. Pahnil v pogubo. Njegove zhene in ljubice so vedno tudi njegove zhrtve. Zakaj je bil tako krut? Do prve zhene Elizabete Frankopanske. Njena grozna smrt! Do zaradi njega umrle chrnolase sluzhabnice Marije. Nepremishljen zaradi telesnih charov Bocchaccijeve pravnukinje, nesramne rdechelase pochepke Claudie Martesi. Nor zaradi tezhkih, izzivalno shirokih dojk pohotne grofice Heloise Campoamore. She posebej nesramen pri Ani von Egkh, ki ga je pred chasom neverjetno privlachila s svojim polnim mesom. Njene mochne, lepo razvite zalite prsi so vedno dishale po svezhem mleku za dojenchke, ki jih je vsako leto rojevala. Zdele so se mu lepshe, kot Veronikine nekoliko manjshe dolge hrushkice z rozhnatima brstichema na obeh ostro privzdignjenih prsnih konicah. Kako je Ano vedno pozheljivo ljubil in noro lizal. Ni chudno, da je z njim vedno znova zanosila. Naredil ji je vech otrok, za katere se ni nikoli brigal.

Rezko se zasmeje. Ah, she vedno si zheli svezhega zhenskega mesa! Se ne bo poboljshal?

Od sramu zapre ochi. Ne sme vech misliti na svoje nekdanje ljubice! Res je bil neumen. Hudoben. Velik greshnik!

Toda z Veroniko je popolnoma drugache! Zdaj se res hoche spremeniti! Zelo obzhaluje napake, ki jih je naredil. Ali je prepozno? Veroniko ljubi! Zakaj nima z njo otrok? Zdaj se shele zaveda, kaj je izgubil, ko so ga vrgli v jecho in mu ugrabili njegovo najvechjo srecho.

In kje je njegova zhena zdaj? Ji ne bodo storili nich zhalega? Kako rad bi jo imel pri sebi!

Ljubi Bog, stri te verige, v katere sem uklenjen, in razrushi zidove neznosne jeche, da Veroniko spet objamem in konchno zashchitim! Zakaj so najino zvezo potlachili v blato oblastizheljnega ocheta!

V glavo mu butnejo chudne slike. Podobe nechesa, kar je nekoch moral dozhiveti, a na kar je zhe skoraj pozabil. Vidi kosharo, spleteno iz shibja, iz katere kuka glava popolnoma belega zajchka. Ob koshari stoji stari hlapec. Hudomushno mezhika z ochmi. Friderik spet zaslishi njegov mehki slovenski ljudski naglas. Hlapec sezhe z roko v kosharo in iz nje potegne zajchka, ki trza s krepkimi nogami in miga z velikimi ushesi. Friderik je spet mali nebogljeni dechek, ki preplasheno stoji pred hlapcem in strmi v grozno belo poshast v njegovih rokah.

»Ali je zelo hud?«

Hlapec se glasno smeje. Reche mu: »Ne, sploh ni hud. Je plashen in se nas boji. Mladi gospod pa ne smejo biti bojazljiv zajec. Mladi gospod bodo slaven junak. Hraber vitez v boju proti vsem nevarnostim ...«

Potem stopa s hlapcem po nekakshnem nasipu. Vsepovsod je veliko peska in kamenja. Mogoche zidajo nov grad ... Hlapec hodi zelo hitro. Dechek ga komaj dohiteva. Trudi se, da bi ujel njegov korak. Tezhko diha. Teche. Se boji, da se bo izgubil v velikem svetu.

Ob poti se zibljejo koshata drevesa. Ochitno piha mochan veter. Chuti, da zrak opojno dishi. Kot da se je okopal v cvetju blizhnjega polja.

Mali Friderik teche za hitrim chlovekom. Se lovi med travo in drevesi, dokler se za ovinkom sredi zamegljene pokrajine ne prikazhe vechja vas.

Zagleda trumo bleshchechih vitezov na drznih konjih. V sredini jaha na belem konju njegov oche v slavnostni opravi. Slavni veliki grof Herman Celjski z rdecho perjanico na glavi in z imenitnim mechem v desnici. Pravkar se vracha z odlochilnega bojnega pohoda nazaj domov.

Mali dechek vidi, kako se hlapec kot suzhenj priklanja pred visoko gospodo. Ochitno se sploh ne neha priklanjati. Dechku postane neprijetno. Spomni se na kosharo z belim zajcem, toda tega ni vech nikjer.

Gleda v tla. Se boji. Zagleda velikanski shkorenj svojega ocheta z ostro ostrogo ob peti.

Hlapec she enkrat skloni glavo in zakrili z rokami. Zato pridrchi koshara z zajcem naravnost pred slavne viteze. Oche Herman se zarezhi in dvigne sabljo.V Friderikovi glavi charovnishko pochi. Iz oblaka nad cerkvenim zvonikom trikrat zagrmi.

Friderik se ustrashi, ker se prevech hitro stemni. Pogleda v kosharo, ker bi rad premagal strah in pobozhal zajca. Toda tega spet ni nikjer. Iz koshare se krohota jezna ochetova glava. Veliki Herman dviga mech in grozi: »Na boj! V strashni boj! Turkom glave sekat! Friderik, takoj v boj!«

Grozni oche! Ta oche ga bo zadushil!

Skusha planiti z lezhishcha, uiti iz jeche. Vse svetnike kliche na pomoch. Moli. Ne vidi, da se mu je priblizhal dobri pater Konrad.Vedno bolj ga zaliva chudna blaznost.

Duhovnik ga vznemirjeno opazuje. Ubogi mladi grof! Le kaj so naredili iz tega prej tako mochnega chloveka! Cheprav je morda kriv, si tega vseeno ni zasluzhil. Ga skusha tolazhiti.

»Naj gospod grof vzdrzhijo ... She malo, pa bo vse drugache!«

Friderik se strese po vsem telesu. Ali ne grmi po poltemi glas, ki ga ne pozna? Grozni glas. Zakleti glas.

»Kdo je tu? Kdo muchi mojo dusho, da ne najde miru?«

»Jaz sem, njihova milost me vendar dobro poznajo ...«

Pater Konrad ga preplasheno gleda. Ga skusha sochutno prijeti za roko.

»Sem govoril z ochetom njihove milosti, z velikim grofom ... Sem naredil vse, da bi se mu omehchalo srce ... Mladi gospod grof morajo she nekoliko potrpeti ... Ker je gospod oche she vedno jezen zaradi poroke njihove milosti z gospo Veroniko ... She vedno menijo, da je gospa Veronika charovnica ...«

»Ni charovnica!« zatuli Friderik in skusha planiti proti duhovniku.

Veriga na njegovi nogi se besno zatrese.

Pater Konrad prebledi. Bezhi proti izhodu. Ah, ta greshni svet! Zazdi se mu, da bo izgubil vero.

Friderikov blazni glas grmi skozi temo kot nerazumljivi srd nekega strashnega praboga.

***

Veronika kot vedno v veliki nevarni sobi. Spodaj ob oknu. Uzhaljena. Negotova. Nenadoma sluti zelo veliko stvari, tudi obup in grozecho omrachitev uma, ki jo lahko popolnoma stre.

Sedi, pogreznjena v bodichaste misli, ki ji zakrivajo pogled v bodochnost.

Zunaj shumi droban dezh. Chuti, kako kaplje prhutajo chez listnata telesa rastlin in tolchejo po kamniti poti pod gradom.

Blagi dezh. Ljubi dezh. Slishi drobne curke vode, ki nekje zunaj padajo z umetelno v poshasti ukrivljenih zhlebov navzdol v lesene chebre, ki so jih hlapci nastavili pod zidom, da se ne bi pot iz gradu prehitro spremenila v neprehodno blato.

Vshech ji je, da dezh pada na sivo zidovje mogochnega gradu in na gozd in vas ob njem. Rosi na travnike za gradom. Prshi na ribnik v globeli, kamor se je pred tremi meseci smela sprehoditi z Joshtom Soteshkim in njegovimi pomochniki.

Ah, kako chudno je to nashe zhivljenje! V glavi ji neprijetno zashumi. Nagne glavo nekoliko na stran. Proti oknu in dezhju zunaj. Zazdi se ji, da slishi glasove, ki niso od tega sveta. Angelsko petje. Se oglasha bozhji glas? Bozhji glas za posebni chas tolazhbe v stiski?

Le kam je zashla? Je na koncu sveta? Bo zdaj padla chez strashni rob tega nesrechnega zhivljenja na ono stran? Na drugo stran? Kaj je sploh to? Zhiveti in umreti ... ?

***

»Kaj bo danes pochela z Veroniko?«

Veliki grof z ostrim pogledom oplazi chrnolaso zhensko.

»Okopali jo bomo,« ponizhno zajeclja sloka jecharka in prebledi od razburjenja.

»Ali smem biti zraven?« se zarezhi Herman in se chudno zasmeje.

»Che veleblagorodna milost to hochejo,« zatrepeta zhenska in skloni glavo. »Samo kaj bodo rekli drugi?«

«Kateri drugi?« zarobanti veliki grof in se jezno zatrese.

Jecharka povesi glavo.

Veliki grof zhe ve! Veliki grof je brez napak! Veliki grof ima vedno prav!

»Me torej pustish k charovnici, ko bo v kopeli?« se zasmeje stari Celjan in jo prime za roko.

»Kakor njihova milost zhelijo!«

»Tako je prav ... Vse drugo prepusti meni ... Vesh, moram vedeti, kakshna je ta charovnica ... Zakaj mi je zacharala sina ... Mislim, da se lahko pri njej, cheprav sem zhe precej star, marsichesa nauchim ... In ti dobish za to uslugo lepo nagrado ...«

Jecharka si visokega gospoda she vedno ne upa pogledati v ochi.

»Ne vem, kako naj veleblagorodno milost spravim k kopalni kadi, ne da bi jo coprnica zagledala,« razburjeno reche. »Da se nam zhenska ne ustrashi ... Morda se njihova milost lahko skrijejo za zaveso v levem kotu pralnice pri kuhinji, kjer stoji kad ... Vse bodo videli ...«

»Ja, pametna misel ... Tako bom naredil, kot si rekla,« reche Herman in jo izzivalno pogleda.

Res je nekam suha in mrka, ampak zakaj ne? Celjski grof si lahko dovoli vse!

»Si res pridna,« se zasmeje in jo s tezhko roko zagrabi pod pasom.

»Veleblagorodni gospod ... Kaj delajo? Ali se to sme?« presenecheno zajeclja, vendar veliki grof nima chasa, da bi ji odgovoril.

Z jezikom se zabode med chrnolaskine ustnice, medtem ko mu roka zdrsi po zgornjem delu tesne zhenske obleke in odpne bele trakove na chrnem blagu nad prsmi. Z dvema prstoma desne roke se pomakne pod tkanino in jo rahlo privzdigne. Zhenska nerodno zastoka, ko ji Herman na hitro razpre gornji del oblachila. Bozha vzbokline drobnih kepastih belih prsi.

»Saj nimash posebno velikih,« reche. »Ampak cicka sta lepo debela in kar v redu ... In zdaj me bosh prijazno ubogala ... Ker se bova malo poigrala ...«

Bozha razgaljeni temnordechi sesek.

»Me imash kaj rada?«

Chrnolaska komaj diha od vznemirjenja in sramu, a se istochasno pogreza v vrtince blazhenega opoja in sreche, saj je velikemu grofu ochitno vshech, ko se z njo tako poredno ukvarja.

Hermanove roke so neizprosne. Jecharka zapre ochi, ko ji stari grof v potu svojega obraza izpodreca krilo nad nogami in zachne shariti po mednozhju. Hitro jo popolnoma sleche in si jo zasuka pod sebe. Zhenska zadrgeta v tezhkem prichakovanju. Ve, da se bo zdaj zgodilo vse tisto, chesar se je zhe dolgo bala, in jo bo grozna slast zalila do dna.

***

Nenadoma se odpro vrata. Na pragu stoji Josht Soteshki. Smehlja se, ko ji pove, da gredo po dolgem chasu spet na sprehod. Vreme je lepo in tudi blagorodni gospod veliki grof so zapovedali, da mora lepa gospa chim vechkrat priti na svezhi zrak.

Veroniko v trenutku napolni chudna svetloba. Postane zelo srechna. Celo navihana. Razposajena. Se po dolgem chasu z zvonchkajochim glasom zasmeje.

Ko se s spremljevalci spusti z grajskega gricha navzdol proti dolini, se v njenih skrivnostnih zelenih ocheh s podvojeno mochjo zalesketa temnozelena narava. Veselo teka po rahli vzpetini proti blizhnjemu gozdu. Chuti, da je v zraku neki poseben sijaj in poseben mir, kot da se skozi lepo naravo lesketa podoba daljnega raja.

Ne vidi, da jo Josht Soteshki opazuje s posebnim izrazom v ocheh. Njegov pogled drsi chez Veronikino rdechkasto oblachilo in se zaustavi na nabreklih vzboklinah blaga, v katerega je skrila svoje lepe prsi. Jezi se, da je nekaj chasa mislil, da veliki grof nima prav. Zakaj si je domishljal, da ta pokvarjena zhenska ni charovnica? Pazljivo si jo ogleduje. Zazdi se mu, da se je kljub ujetnishtvu in uporni trmoglavosti k srechi le nekoliko okrepila.

V ostrem vitezu vzkipi viharno pozhelenje z upanjem na chas brezmejnega uzhitka, ki mora priti, ko bo veliki grof gotov s to zhensko. Vendar se zaveda, da mora ta chas krotiti svojo strast in ujetnici nuditi vse tisto, zaradi chesar se bo zachela pochutiti varno in zadovoljno.

V Veroniki za trenutek naraste varljivo razpolozhenje. Misli, da se je veliki grof s svojimi pomochniki vendarle spremenil. Morda ji bo velikodushno omogochil nadaljevanje zveze s Friderikom. Spet hoche zaupati ljudem, jesti in piti, se veseliti sonchnih dni in vztrajati v teh posebnih okolishchinah do tistega srechnega trenutka, ko se bo vrnil njen mozh in jo vzdignil v svoje narochje!

Zvecher prvich po dolgem chasu mirno zaspi.

***

Sanje jo nosijo chez blago sonchno pokrajino. V Veroniki se prebudi neshteto lepih misli. Kaj je pravo polno zhivljenje? Kaj je prava ljubezen? Je ljubezen edini razlog, da je vredno zhiveti? Ali lahko skozi ljubezensko strast zachutimo neznansko velichastnost bivanja? Zapre ochi. Sanja o Frideriku. Nenadoma zachuti, kot zhe nekateri strastni zaljubljenci pred njo, da je ljubezen Bog, saj je od Boga ...

***

Prizor je za velikega grofa zelo prijeten. Vzburjen stoji za zaveso in zadrzhuje dih.

Lepa charovnica je pravkar odlozhila tudi spodnji del obleke. Popolnoma naga stoji ob veliki leseni kadi, iz katere se kadi vrocha voda. Svetli svilnati puh okrog rahlo izbochene nozhnice se ji svetlika v pramenih sonchne svetlobe, ki pada skozi lino nad tramom naravnost v kopalno kad. Z roko si sezhe v dolge bleshcheche lase in si jih pogladi nazaj. Se zravna. Dojki veselo poskochita, shpichasti rozhnati bradavici sredi polnih kolobarjev na vrhu prsnega mesa radozhivo zadrgetata in se napneta, ko se obrne proti kadi in skloni proti vodi.

She vedno je lepa in radozhiva! Spet je vesela in privlachna! Si z roko pogladi obe dojki. Po dolgem chasu uzhiva samo sebe.

Herman vidi, kako h kopalki pristopi chrnolasa strezhnica z velikim chebrom mrzle vode in jo izlije v veliko kad.

»Da ne bo gospe prevroche,« reche in s hinavsko ljubeznivostjo pogleda Veroniki naravnost v ochi. Potem zardi in na skrivaj poshkili proti zavesi, za katero se skriva veliki grof.

Veronika se zasmeje. Se obrne k chrnolasi zhenski. Pokima z glavo. Se smehlja z bleshchechimi ochmi.

Stari grof stoji za zaveso kot urochen. Ne more umakniti pogleda z obeh charovnichinih lepo oblikovanih hrushkastih dojk, ki ga rezheta v zadnje dele mesa in neizprosno muchita in izzivata. V jedru njegovega telesa se nabira pekocha zherjavica. Zdi se mu, da je zapravil glavni del svojega zhivljenja in ni, cheprav je zhe star, she vedno spoznal prave zhenske.

Oblije ga mrzel pot, ker se nenadoma ustrashi lastnih misli.

Je ta charovnica tista zhenska, na katero sem chakal vse zhivljenje? Saj me bo pogubila, kot je pogubila Friderika!

Rezko zastoka.

Veronika se medtem nagne chez kad in pomoli roko v vodo.

»Je prevrocha?« vprasha strezhnica.

Veronika se zravna. Se z roko oprime roba kopalne kadi in pomoli levo nogo globoko v vodo. »Ah,« zatrepeta. »She vedno je prevrocha.«

Chrnolaska zaploska z rokami. S hodnika se prikazhejo shtiri razgrete dekle.

»Prinesite she vech mrzle vode!« zapove chrnolaska in se obrne proti Veroniki.

»Upam, da jih ne zebe, ker morajo chakati,« reche, »ampak, che hochejo, jim prinesem plet, s katerim se gospa lahko pokrijejo ...«

Veronika odkima z glavo. Dvigne roko. Si spet pobozha napete prsi.

Veliki grof za zaveso tezhko zasope. Se skusha umiriti, vendar mu vzame sapo, ko si charovnica sezhe z dlanjo pod desno dojko in si jo potisne navzgor, da zhe mochno napeti rozhnati vrshichek skrajno poredno zadrgeta.

Ko dekle konchno dolijejo v kopel dovolj mrzle vode, stopi charovnica z desno nogo chez rob kadi. Privzdigne levo stegno. Nekoliko odlasha, kot da ne ve, ali naj gre naprej.

Herman napenja ochi. Rad bi na Veronikini lepi snezhnobeli kozhi odkril tri rdecha hudicheva znamenja, o katerih je nekoch sanjal in ki bi mu potrdila, da je ta zhenska res charovnica, vendar ne opazi nichesar sumljivega. Ochitno jih je naredila nevidna! Da je ne bi prepoznali! Coprnice to znajo! Jezno miga z glavo. Pach pa se mu, kot v tolazhbo, za bezhen trenutek, ko zhenska prestopa z dvignjeno nogo v kad, razkrije njena dolga rdechkasta preguba v puhastem svilnatem trikotniku pod trebuhom. Od pozhelenja se Hermanu zavrti pred ochmi. Rad bi videl she vech, vendar se zhenska zhe ulezhe v kad, da ji molita iz vode samo ostra rozhnata vrshichka obeh lepih hrushkastih dojk.

Stari grof se mora zadovoljiti s tistim, kar je na razpolago. Z vrochichnim pogledom bozha oba imenitna prsna cvetova prelepe charovnice, ki se zdaj, pogreznjena globoko v kad, z na pol zaprtimi ochmi predaja vsem uzhitkom prijetne kopeli.

Stari grof se skoraj ne more vech premagovati. Chuti svojo razdrazheno moshkost. Hoche skochiti k zhenski v kadi in jo popolnoma zasvojiti. Si jo vzeti do onemoglosti. Vendar se mu usodno zavrti v glavi. Obide ga chudna omotica. Z vso mochjo se oprime zavese. Obliva ga mrzel pot.

Zdi se mu, da se bo zadushil ...

Veronika zachofota z rokami in nogami. Privzdigne zadnjico. Se dvigne iz kopalne kadi. Mokra bela kozha se ji iskrivo lesketa v svetlobi poznega popoldneva. Chez izbochene prsi ji polzijo drobne vodne kapljice. Mokra seska se svetita v polsvetlobi. Stoji sredi prostora kot prekrasna gola boginja ljubezni, ki je pravkar vstala iz penastih valov, da osrechi svet.

Starega Hermana presije nenavadno mochna srecha. Telo mu zadrgeta od neverjetne vzburjenosti, vendar ga trenutek za tem prebode neusmiljen krch. Stemni se mu pred ochmi. Opojna srecha se na mah prevesi v nesrecho. Z rokami se spet skusha oprijeti zavese, vendar se mu telo nagne nevarno naprej. Z ostrim pokom se zrushi na tla in izgubi zavest.

Veronika razburjeno zakrichi, ko zagleda Hermanovo glavo pod razprto zaveso. Sune v cheber z mrzlo vodo.Voda se razliva po tleh. Dekle preplasheno vijejo roke. Veronika bezhi proti hodniku. Za njo sope chrnolasa strezhnica, vendar grozne charovnice v prvem trenutku sploh ne more ujeti.

***

Velike dojke strastne cesarice se nenadoma spremenijo v dve popadljivi mesnati zhivali. Ulrik se obrne proch, na drugo stran postelje. Zariva se med visoke mehke blazine, vendar Barbara noche odnehati. Se vzpne nekam navzgor, proti golemu grofichu. Ga jezno gleda.

»Dovolj je bilo, teta,« reche mladenich s hladnim prizvokom v glasu.

Vladarica se zdrzne. Dvigne glavo. S pohotnim pogledom krozhi po mladenichevem vitkem telesu.

»Dobro si me prej ... Ampak zakaj si zdaj utrujen?«

Se vzdigne na sredi velikanske postelje, v kateri bi nashlo prostor pet ljubimcev. Dojki se ji nevarno zatreseta.

»Daj, pridi, vzemi me. Spish lahko pozneje!«

Ulrik ve, da bo takoj preshla v napad. Vendar ima zdaj zhe vsega dovolj. Nesramna zhenska ga zachenja dolgochasiti.

Cesarica se vrochekrvno zaziba. Z razkrechenimi nogami polzi na nechakovo zadnjico. Dolga, na shiroko odprta rezha se ji rdechkasto zabliska, kot da se blizha huda nevihta.

»Zlat dechek si. Moj najboljshi ljubimec, ki je izpolnil vsa prichakovanja,« zastoka. »Saj me zdaj ne bosh razocharal?«

Se nagne na desno. Odrine od vrochega ljubljenja pomechkane rjuhe, mokre rutice in razpraskane blazine. Drsa z dlanjo po Ulrikovi goli kozhi. Se skloni navzdol. Privzdigne nechakovo toplo nogo. Poljublja razgaljeno mlado moshkost. Dojki z mochno izbochenima seskoma se samozavestno potresata.

»Uzhivaj!« zacvrchi z izzivalnim glasom.

Se prime za dojko in jo potiska proti Ulrikovim ustom.

»Nochesh?« zajeclja.

»Nochem vech, teta,« zamrmra mladenich in se dvigne z blazin.

»Ostani pri meni,« zarezgeta kot zhrebica, ki se pravkar goni.

»Nochem!« reskne Ulrik.

V norem pozhelenju se ga skusha oprijeti okoli ramen. Tipa proti Ulrikovemu prevech poveshenemu udu.

»Zakaj nochesh?«

Ga skusha pobozhati, si ga vtakniti v usta.

»Saj bo kmalu spet lep in mochan!«

Ulrik jo odrine stran, zdrsi s postelje.

»Ne zapusti me. Zdaj te res rabim!« krichi cesarica.

Poskakuje okoli nechaka. S privzdignjeno zadnjico moleduje pod njegovim trebuhom.

»Zakaj me nochesh she enkrat vzeti?«

Klecheplazi pred nechakom z vidno razkrechenimi nogami.

»Zakaj nochesh? Kaj nisem dovolj lepa zate, ti nori Celjan?« zasika z besnim glasom.

Ga skusha prijeti za povesheni ud.

»Ne bosh mi tako zlahka ushel! Nihche mi ne more uiti. Vsakega takoj dobim!« ponorelo zarezgeta.

Se zazhene proti ljubimcu in se ga skusha oprijeti, kot utapljajochi se reshilne bilke.

Mladenich se ji iztrga iz objema. Si v naglici nadene haljo. Bezhi med divjim cesarichinim vpitjem in jokom iz sobane.

***

Veronika chepi v kotu sobe. Noche vech jesti. Pred tednom dni jo je ponochi prebudil nenavaden shum. Od groze ni mogla niti zakrichati, ko je pred seboj zagledala velikega grofa z leshcherbo v roki. Polsvetloba je metala chudne zverizhene sence chez nevarni prostor, toda za pravi premislek ni imela chasa, ker jo je stari grof zhe prijel za roko in potisnil globoko v posteljo. Takoj za tem je zachutila njegovo hudobno taco na svojih prsih. Zaril se je v njeno meso, hlipal in grebel po njenih dojkah, jokal in moledoval.

»Veronika, ne upiraj se. Tvoj sem, prosim! Samo tvoj sem! Bodi moja in vse bo dobro!«

»Naj mi raje dajo Friderika nazaj!« je ogorcheno zavpila.

Herman je dvignil glavo in se zarezhal.

»Friderika?« je zarogovilil. »Katerega Friderika? Nimam vech sina s tem imenom ... Pozabi ga, Veronika ... Imej raje mene ... In bo vse dobro!«

»Nich jim ne verjamem,« je zatulila. »So stari lazhnivec ... Naj me pustijo na miru!«

»Bodi tiho, coprnica!« je jezno zakrichal in zamotovilil chez njen trebuh.

V trenutku je odvrgel nochno haljo. Popolnoma gol je silil proti njej in se skushal pritipati do njenega mednozhja.

Od razburjenja je tezhko sopel. Potem je chudno zamotovilil z rokami. Ochitno mu je od napora postalo slabo. Z naprej dvignjeno glavo je zgrmel chez njena prsa. Vendar ni odnehal. Spet je zachel grebsti po njenem telesu.Tedaj ga je udarila z vso silo v obraz. Enkrat. In she enkrat. Ni nehala krichati in se braniti.

Bilo je kot ob koncu sveta. Takoj so se odprla neka vrata. V sobo je pridrvela grucha ljudi z zverizhenimi zariplimi obrazi. Josht Soteshki in she drugi. Zachutila je mochne udarce chez ramena in pod glavo.

Stari grof se je omotichno zamajal s postelje. Se prijemal za prsi, kot da ga hoche zadushiti.

»Soteshki in mozhje! Vzemite jo. Vasha je!« je sopel.

Ve, da se je she nekaj upirala. Vech moshkih rok se je stegnilo chez njeno razbolelo, pretepeno telo. She enkrat se je uprla. In she in she. Se zagrizla v razgaljeno meso najblizhjega posiljevalca. Tedaj jo je zadel izredno oster udarec, da je izgubila zavest. Ko je odprla ochi, se je znashla v svoji sobi. Z zvezanimi rokami in nogami. Zastrazhena. Naga. Krvavecha iz prask in ran na rokah in stegnih, ponizhana s semeni shtevilnih moshkih ...

Veronika tiho hlipa in zapre ochi. Najraje bi takoj umrla.

***

Nerazpolozhenje. Razpoke v dushi. Tiha groza. Tudi neenakomerno utripanje srca. Jeza zaradi preklete zhenske, ki se mu je uprla, ko jo je hotel natanchneje spoznati. Zaradi te coprnice mu je popolnoma odpovedala moshka sila in za namechek ga je ponovno zadel protin. Kar za dva tedna ga je vrglo v posteljo. Skoraj bi bil umrl.

Hermanov svet se drobi zaradi neprichakovanih zunanjih dogodkov. Vcherajshnje sporochilo, da se je na lovu smrtno ponesrechil njegov mlajshi sin Herman III., ki ga je zhelel imenovati za svojega naslednika, ga je zadelo kot strela z jasnega.

Nich mu ne ostane prihranjeno. Ta svet je res ena sama dolina solz.

S skljucheno glavo sedi v kotu svoje spalnice. Misli ga odnashajo dalech nazaj, nekam med nabrushene meche stare trde bitke za kralja in dom in med modrikasti plamen iz velikanske grajske pechi, ob kateri sedi s svojo mlado zheno pet let po bitki in pije vino, medtem ko pridni hlapec nalaga na ogenj poleno za polenom. Z zheno sedi v borni luchi ognja in poznega vechera in je srechen. Kje je zdaj vse to?

Gleda nekam stran, mogoche tudi proti stropu, in ne ve, ali je strop bel, chrn ali rdech. Sploh vech ne ve, kje sedi in kaj se dogaja. Sedi in gleda nekam naprej in nazaj. Vendar ne ve nich in je popolnoma zmeden.

Kaj bo zdaj?

Glava starega grofa je tezhka kot debela klada suhega lesa v pechi. Gori z dolgim sikajochim modrikastim plamenom. V njegovi glavi razsaja zahrbten pozhar.

Zakaj se vse to dogaja? Kdo vodi ta svet? Bog ali hudich?

S tezhavo se dvigne s stola in odkolovrati na hodnik. Che je njegov mlajshi sin mrtev, je edina reshitev za celjsko gospostvo treh zlatih zvezd, da pomilosti edinega she zhivechega sina Friderika in postopoma preda upravo v njegove roke.

Toda ... V glavi mu nevarno pochi. Preden Friderika izpusti iz jeche, je treba odstraniti nevarno charovnico. Josht Soteshki je najbolj primeren za take rechi, o katerih ne mara vech razmishljati. Za to je zhe prestar. Soteshki pa bo s svojimi pomochniki zhe nashel primeren nachin, da nesramno zhensko hitro in brez prich spravi s sveta ...

***

Neke roke jo pahnejo na tla. Primejo nad pasom. Vrzhejo v travo.

Hoche zakrichati, vendar je zhe prepozno.

Po zraku migotajo packe, rdechi krogi, mrki liki, spacheni obrazi. Udarci. Besno sopenje razgretih moshkih, ki jo suvajo po travi na robu ribnika.

Razjarjeni obraz Joshta Soteshkega tolche po njeni prestrasheni notranjosti.

Surovi glasovi jo rezhejo v glavo. Pasji lajezh je premochan. Nesramni smeh pobesnelih hlapcev ji stiska srce.

Trenutek zatem jo zgrabijo roke treh ali shtirih mozh zgoraj pri ramenih, pod pasom in na stegnih. Butajo jo k vodi, porivajo navzdol, cheprav se she z zadnjimi mochmi skusha upirati. Chuti, kako se ji pri rebrih para obleka, ko jo hlapci porivajo po bregu. Vlechejo jo kot vrecho peska proti vodi. Hoche vstati, se jim izmuzniti iz primezha, vendar so roke teh strashnih moshkih premochne. Nikamor ne more pobegniti.

Nekdo jo udari po glavi. Naslednji udarec je tako mochan, da se ji stemni pred ochmi. Zaliva jo brezobzirna bolechina. Nekaj pljuska po njeni notranjosti. Nekaj ji sili v pljucha, da jo strashno dushi. Chuti, da jo zaliva grozna mrzla voda.

Hoche dihati ... Hoche krichati ... Hoche zhiveti ...

Krute roke jo neusmiljeno trdo drzhe pod vodo, dokler je neznansko temna sila ne zanese dalech stran. Proti nenavadni onostranski svetlobi. Zagleda Friderika, ki jo nezhno prime okrog pasu in zashepeta: »Lepa Veronika. Zdaj sem tvoj, popolnoma tvoj!«

Friderik zamigota v bleshchechem krogu, ki zavalovi pred njenimi ochmi, a se nenadoma skrchi v drobno zrno in izgine v nich. Zdi se ji, da postaja lahkozhiva trdozhiva riba. Hoche zaplavati proti ugasli svetlobi. Proti nebu. Proti zvezdam. Proti trem Friderikovim zvezdam, ki so tudi njene zvezde. Hoche ljubiti in hrepeneti, vendar se svet nenadoma razpochi na sto tisoch umirajochih zvezd in zavlada popolna tema ...

***

Vrata jeche se odpro na stezhaj. Svetloba je tako mochna, da se Frideriku zazdi, da mu bo zdrobila telo. Preshine ga na tisoche misli in obchutkov. Dozdeva se mu, da je spet otrok, ki z bosimi nogami chofota v vrochem poletnem jutru po bistrem potochku pod gradom. Voda lije na vse strani, se pretaka na levo in na desno.

Trije hlapci drzhijo pred njim cheber vode in mu z veliko krpo mochijo glavo. Nekdo mu odpenja verige. V njegovi lobanji doni preglasna tishina. Zaslishi nenavadno pomemben glas, ki mu chudno govori. Prijetno govori. Chuti mochne roke, velike roke, ki ga pehajo naprej in navzgor. Roke, ki ga vzdigujejo visoko pod nebo, dalech, dalech ven iz osovrazhene jeche. Ker ne more hoditi, ga polozhijo na nosilnico in previdno nosijo na shiroko grajsko dvorishche pred jecho.

Ochitno ga premochna svetloba buta nekam pod nebo. Zanasha ga po razpenjenih sonchnih zharkih visoko navzgor. Moch svetlobe ga prebada do kosti, muchi in vznemirja. Boji se, da bo zaradi grozne svetlobe oslepel.

Nekje zadaj, ne ve, ali dalech ali blizu, shklopotajo konji. Tu in tam zazhvenketa veriga, zarezgeta zhrebec, pochi bich in zadrgeta uzda. Vse je vedno bolj chudno, strashno chudno.

»Kje je Veronika?« zajeclja, ker zachuti, da se je nekaj spremenilo.

Nihche mu ne odgovori.

»Kje imate Veroniko?« she enkrat zakrichi z jeznim, onostranskim glasom.

Skusha dvigniti glavo, vendar je preslaboten, da bi she naprej sprasheval in se boril. Zapre ochi, ker ga to svetlo, poloshcheno zunanje zhivljenje prevech boli. Dozdevati se mu zachne, da bo zaradi presezhne svetlobe, ki ga zaliva od vseh strani, potonil v besnih zharkih presvetlega zhivljenja in umrl.

Med tem stoji veliki grof Herman zadaj za grajskim stebrom in opazuje muchni prizor. Boji se priblizhati sinu, cheprav ve, da mu mora vrniti vsaj del prejshnjih chasti in vsaj nekaj gradov in posesti, ki mu jih je bil odvzel. Ve, da Friderik ne more ostati praznih rok. Brez vsega.

Sklene, da ga poshlje na grad v Radovljico. Tam naj zdravi svoje rane in bolechine. In ker je tako bolan, naj ima ob sebi dobrega ranocelnika. Ne sme umreti, ko je konchno spet na svobodi.

***

»Razvrat,« jezno zasika mladi duhovnik Piccolomini in zasadi pero v chrnilnik. »Kaj naj si mislimo o chloveku, ki pokoncha svojo zakonsko zheno zaradi strasti do neke druge mlade in nedostojne zhenske? Tak chlovek ni nich drugega, kot poshast v chloveshki podobi. Pokolenje celjskih grofov bo vsemogochni Bog preklel zaradi pregreh, ki vpijejo v nebo. Gre za sploshni razvrat, ki bo na koncu unichil celotni rod.«

Pero mu hudobno zashkriplje chez pergament, ko zapishe, da tudi Friderikov oche Herman ni vreden prijazne besede. To je predrzen star mozh, nich boljshi od sina, pred katerim ni varna niti ena zhenska v dezheli. Da bi se zdel mladim dekletom, ki jih stalno zalezuje in zapeljuje, mlajshi, kot je, si z barvo krasi lase in si noche briti brade. Pri tem upa, da ne bodo opazile njegove nagubane kozhe. Nesrechni hudichevec trikrat greshi, ko hoche, da bi brada ljubicam zakrila njegovo starost ... Ne barba apud amatrices aetatem confunderet!

Celjski nimajo smisla za nravno dobroto. Verjetno se premalo trudijo, da bi obchutili dejanske razsezhnosti bozhje resnichnosti. Ne borijo se proti pozhreshnosti, sebichnosti, pohoti in pozhelenju, nochejo se duhovno ochistiti, zato so njihova telesa napolnjena z groznim Satanovim strupom. Namesto da bi ljubili svojega blizhnjega, se posluzhujejo nasilja in nakan, s katerimi ga hochejo zasuzhnjiti. Vse to vodi v zlorabo bozhjega in chloveshkega.

Ko to zapishe, se zahrbtno zasmeje. Ve, da bodo Celjski dobili z njegovim spisom tisto nagrado, ki so si jo s svojimi zlimi deli prisluzhili.

***

Friderika obliva mrzel pot. Razdrazheno se premetava med blazinami. Odkar so mu sporochili, da je Veronika na chuden in nepojasnjen nachin umrla kot ujetnica njegovega ocheta, se ne more vech umiriti. Ponochi ga neverjetno temne sanje potiskajo na rob obupa. Zdi se, da se je zachel seliti v grozni svet blaznih senc. Shele ko mu ranocelnik prinese vrch krepchilne pijache in mu ga nastavi k ustom, se za trenutek umiri.

Potem spet zapre ochi in skusha pozabiti ... Kaj naj naredi?

Nenadoma ga prebudijo drobni umirjeni koraki. Pater Konrad se sposhtljivo priblizha in ljubeznivo skloni k mlademu grofu.

»Kako se pochutijo?« reche.

»Grof Herman ni vech moj oche!« zashepeta Friderik z ranjenim glasom.

»Njihova milost ne smejo tako govoriti,« zatrepeta duhovnik in nesrechnega grofa pobozha z nezhnim pogledom. »Bog hoche, da grof odpustijo ...«

»Ne morem,« zastoka Friderik in skusha dvigniti glavo.

Pater Konrad se primakne blizhe k bolniku.

»Vem, da so se mu zgodile hude krivice. Toda naj pomisli, da je najhujsha preizkushnja v resnici pravega zlata vredna. Krivica je blagorodnega gospoda grofa pichila kot gnusna kacha naravnost v dusho, toda ta kachji strup v sebi bo prebolel. Spremenil ga bo v protistrup. Ta ga bo ochistil, pozdravil in popeljal v novo zhivljenje ...«

Friderik skremzhi ustnice.

»Lepo govorish, pater,« reche. »Toda kako naj pozabim, da mi je oche ubil zheno ...«

»Prav nich ne vemo, kako se je zgodilo,« jeclja duhovnik. »Nismo bili zraven. Morda je bila nesrecha ...«

»Ah,« zakrichi grof in se skusha vzpeti s postelje. »Kaj govorish! Dobro vesh, da jo je umoril ...«

Pater Konrad skloni glavo in ga chudno pogleda. Ti celjski grofje! Toliko krivic in gorja so povzrochili, vendar nichesar ne obzhalujejo in se nikoli ne spametujejo. Tudi grof Friderik ni nedolzhen ... A kaj ... Kot duhovnik je dolzhan opravljati dobra dela ljubezni in usmiljenja. Mladi grof je zhe dovolj kaznovan za svoje dosedanje pregreshno zhivljenje. Morda se bo vendarle spreobrnil.

Spet se skloni k bolniku.

»Ja, tudi che bi bilo tako, kot mladi gospod grof trdijo, moramo odpustiti ... Tudi che gre za umor ... Kdo pa sploh smo? Popolnoma nevredna stvar smo, ki se je znashla v dolini solz, kjer shkrtajo kosti in teche kri v potokih ... Navadna gniloba smo, nichvredna vrecha iz kozhe, napolnjena s krvjo, smrdljiva umazanija, ki se valja po blatu. Brez Boga, ki nam je ustvaril dusho, smo chisti nich, kup gnoja ... Zato bodimo ponizhni. Delajmo dobra dela. Bogabojeche molimo in ne opravljajmo drugih ljudi, she najmanj pa najblizhje, saj nam je dobri Bog zapovedal, da naj sposhtujemo mater in ocheta ... Bog zhe ve, zakaj je gospa Veronika morala umreti ... Mi pa nich ne vemo. Bodimo raje previdni in pametni. Ishchimo spravo in prijateljstvo – in ne sovrashtva. Kot priporochajo modreci in svetniki. Bonorum vero et eorum, qui virtute sunt similes, amicitia perfecta demum est. Med dobrimi in med tistimi, ki se znajo s plemenitim vedenjem pobotati, se pojavi popolna prijaznost prijateljstva.«

Mladi grof jezno zabliska z ochmi.

»Ali she ni gotov s pridigo?« mrko reche.

»Blagorodni gospod grof naj oprostijo!«

Duhovnik se zdrzne in znizha glas, vendar she ne more konchati.

»Kako je zhe rekel kralj David?« zajeclja. »Oculos habent et non videbunt, aures habent et non audient, os habent et non loquentur. Imajo ochi in ne vidijo, imajo ushesa in ne slishijo, imajo usta in ne govore ... Gospod grof morajo razumeti, da mu moram govoriti ... Moramo pravilno videti in pravilno govoriti ... Spoznati moramo, da se moramo pokoriti stvarnosti in vdati v usodo ...«

»Ja, ja,« zajoka grof kot otrok. »Toda zdaj sem sam ... Nikogar nimam na svetu ... Kaj naj naredim?«

»Gledati mora naprej, v prihodnost,« reche stari duhovnik. »Potem bo vse dobro!«

Friderik nekaj chasa molchi, kot da premishljuje. Potem zagrabi patra Konrada za roko in mu odlochno reche: »Takoj ko bom spet pri mocheh, grem k menihom v Jurkloshter pri Lashkem. Ti so imeli radi mojo Veroniko. Izkopal jo bom iz sedanjega skrivnega groba, kamor jo je pahnil moj oche ... Ne bo pozabljena. Na slovesen nachin jo bomo pokopali v kartuzijski cerkvi, kjer dobri menihi ves chas prepevajo Bogu v chast svoje korale ...«

»Tako je prav,« se patru Konradu zasvetijo ochi.

»Saj sem tudi sam kriv za zhenino smrt,« zatrepeta grof. »Toda kaj naj naredim? Umaknil se bom v Rim. Se spokoril ... Se skushal od tam pogovoriti in pobotati z ochetom ... Ko sem bil v jechi, mi je zaplenil skoraj vse gradove in odvzel vechino posesti ... Moj svak, cesar in ogrski kralj, pa je to she potrdil s svojim dvojnim pechatom v pismu, v katerem je zapisal, da dokler in kakor dolgo bo grof Herman sam uzhival tuzemsko zhivljenje, ne more nihche od dedichev od njega zahtevati delitve premozhenja ...«

»Ja,« reche pater. »Naj se gospod grof pobotajo z ochetom. Potem bo vse lazhe ... In bo videl ... Oche mu bo vrnil tisto, kar mu je prej v jezi odvzel ...«

Friderik na te besede ne reche nich in pritisne glavo med blazine. Pater Konrad v zadregi zajeclja she dve ali tri dobre besede in se potiho odpravi iz sobe. Shele zunaj, na gozdni poti pod strmimi hribi, zajame sapo in mirno zadiha.

***

Same sence ... Sence ... Sence umrlih ...

Zadaj za glavnim grajskim stolpom se prikazhe bridka smrt s koso. Mrtvashka lobanja zamolklo zashklepeta. Smrt se zarezhi. Premeri starega grofa s pozheljivim pogledom, cheprav nima ochi.

»Sinek moj dragi, zdaj si ti na vrsti!«

Herman zachuti koshcheno nogo ostre smrti tik pod trebuhom. Oh, kako ga pritiska navzdol, tepta v zemljo, da strashno zaboli. Zazdi se mu, da je bilo celotno zhivljenje samo odlomek nechesa nerazumljivega, v katerem si se zhelel iz zavratnega zemeljskega blata povzpeti k svojim trem zlatim zvezdam.

Moje zvezde! Zaman, zaman! Zakaj?

Smrt je neusmiljena. S koshchenimi prsti trga dragoceni brokat z grofovega telesa, tolche s pestjo po imenitnem, s podobami slavnih bitk umetelno olepshanem bodalu, ki mu zaman binglja v vechno slavo nekje med ubogimi nogami. Smeje se njegovim lovskim trofejam, jelenjim rogovom, nagachenim volkovom in medvedom, ki jih je dal v strah in ponos prijateljev in sovrazhnikov razstaviti v glavni dvorani.

Grof se vzpne na postelji, drsi z lezhishcha na rdecho preprogo, skusha pobegniti. Vendar je smrt prehitra. Podstavi mu nogo, da z vso silo telebne na tla.

Oh, kako ga bole vse kosti! Zhe spet ta prekleti protin, da te noch in dan trga po vseh udih!

Zdrzne se, ker se smrt, kot da je uganila njegove misli, posebno glasno zasmeje.

»Ah dragec, tebe bom namrech pustila umreti naravne smrti. Toda zapomni si, brezdushni Celjan. Kmalu bo odzvonilo tudi tvojemu preostalemu rodu ... Na koncu vas bo pokonchalo bodalo, strla vas bosta mech in sekira. Umorili vas bodo pohlep, oblastizheljnost in neusmiljen boj za premoch nad drugimi ... Unichile vas bodo vashe lastne pogubne lastnosti!«

Ko to reche, ga s koshcheno roko udari med rebra.

»Z mano se ne bosh shalil!« mu zabrusi naravnost v od groze skremzheni obraz.

Spet se zasmeje in nastavi koshcheni prst na luknjo pri svojem nekdanjem nosu.

»Tudi ti bosh kmalu taka votla lobanja. Ne krichi! Zdaj bo zares bolelo!«

Herman zachuti, kako ga smrtna kost kot ostra kosa in kot neizprosno bodalo prebode naravnost pod trebuhom. Stari glezhnji neusmiljeno zashkripajo. Chez grofovo razbolelo telo prshita kostni prah in pepel. Razpad je odlochno na delu ...

V lobanji mu votlo zadoni. Veliki grof se vzpne na postelji. Izbulji ochi. Strmi v temo.

V sobi ni nikogar.

Hvala bogu! To so bile samo sanje ... Bridki prividi ... Strashne sanje ...

 

(Konec)

 

__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 – 2002; 51/52 – 2002; 53-54 – 2003; 55-56 – 2003; 57-58 – 2003; 59-60 – 2004; 61-62– 2004; 63-64 – 2004; 65/66 – 2005; 67/68 – 2005; 69/70 – 2005; 71-72 – 2006; 73/74 – 2006; 75/76 – 2006; 75/76 – 2006; 77/78 – 2007; 79/80 – 2007)