Revija SRP 81/82

Jolka Milich

 
 
MISLI  ZA LAHKO NOCH

 

Ko listam po nashem zabavnem tisku in tudi navadnem chasopisju, si ne morem kaj, da ne bi spet pomislila, kot pred kakshnimi dvajsetimi leti, ko sem ga prvich brala, na angleshkega pisatelja in esejista Colina Wilsona, ki prishteva Franka Harrisa med ustanovitelje na Angleshkem tako imenovanega novinarstva za shiroke mnozhice. Zlasti njemu pripisuje botrstvo pri spovitju ali splovitvi tiste veje chasnikarstva, ki ljudskim mnozhicam prinasha na pladnju – kot lakaj v livreji poshto ali pijacho –, kar si po njegovem mnenju ljudske mnozhice resnichno in najbolj zhelijo. Istochasno pa si predstavlja ljudstvo dovolj prostodushno in nelaskavo … kot velikega butca in patentiranega tepca, za katerega si je pach treba sproti izmishljati vse mogoche shtorijce in shkandalchke, zhgechkljive zgodbice, pikantne anekdote in natolcevanja, chlanchiche in nanizanke iz serije perpetuum mobile z neskonchnim shtevilom zapletov, razpletov in variant, po mozhnosti she bolj slaboumne, kot je ljudstvo samo (seveda zlasti v urednikovi domishljiji). Ga skratka nenehoma pitati in shopati – kot novoletnega purana ali velikonochno gosko –  s chenchami, bagatelami, senzacijami, hujskanjem in puhlicami, ki bi zavoljo svoje vodenichne napihnjenosti, pretencioznosti in »blesavosti« resnichno zasluzhile veliko, pravzaprav »kubitalno« zachetnico. (Lingvisti naj mi oprostijo oba nemarna … spodrsljaja. Saj sta spricho njune enkratne barvitosti kratko in malo nezamenljiva!.)

Privrzhencev Franka Harrisa, tudi ko niso vedeli zanj, je bilo tudi na Slovenskem zhe od nekdaj precej. Zdi se celo, da z leti njihovo shtevilo nenehno in nezadrzhno narashcha in preplavlja trg. Shushlja se tudi, da jim bo kmalu ime legija in bodo lahko zastopali vechino.

Gre za ljudi, ki najpogosteje sedijo po urednishtvih in jim … umetnost mishljenja ni povsem tuja. V sili in potrebi se znajo celo, vsivprek do zadnjega, briljantno mechevati z ostrim mechem uma in umejo tudi presti – na rotopapirju – tanko predivo misli. Mishljenje (na papir vrzheno) jim je navsezadnje poklic. Ker mislijo, potemtakem so, saj si najcheshche domishljajo, da mislijo tudi za druge in veliko boljshe od njih, in da so jim lahko oni drugi, ki jim ni treba misliti, zategadelj she hvalezhni. Do tu, che odmislimo konec zadnjega stavka,  je z njimi kot mislechimi bitji zase vse v redu in prav. Ni pa v redu in prav, da ne mislijo boljshe, che ne najboljshe, o umskih sposobnostih  in dovzetnosti svojih cenjenih bralcev. O mozhganski zmogljivosti svojih rojakov si ne delajo kdove kakshnih utvar. Nasprotno. Vidijo jih precej pri tleh, nekje globoko pod normo povprechnega inteligenchnega kvocienta, na stopnji malomeshchanske plehkobe in kmechke zarukanosti  ter provincialne lahkovernosti in zaplankarstva.

Ko bi ne bilo tako, ali bi jih mogli v   n e d o g l e d  zalagati le z malovrednim informativnim balastom in besedno kramo, namesto da bi jim nudili najboljshe, kar sami zmorejo, ali vsaj kaj boljshega, che se jim najboljshe smili, chesh kaj bi razmetavali svetopisemske bisere pred svinjami?

Ne bi se rajshi potrudili takoj ali vsaj postopoma za izboljshavo svojih listov, ki jim naklada – vsej prostashchini navkljub – nenehno pada, kot da preprodajajo miselno meglo in verbalni dim, zhe skoraj obvezno zachinjen s kakshno vulgarnostjo? Vsaj eksperimentalno bi skushali za nekaj stopenj zvishati ton in njihovo raven? Konec koncev bi bralce uchili misliti in jih prej ko slej tudi nauchili, kolikor res she ne znajo, sami pa se bi she bolj izvezhbali in utrdili v vseh disciplinah mishljenja, tudi tistih bolj zahtevnih, ne pa da brodijo samo pri onih bolj pritlehnih?

Sploshni proces  p o n e u m l j e n j a   i n  a p a t i j e, kateremu smo vech ali manj, zhal, vsi podvrzheni v tem prenaglem, stehniziranem in zmehaniziranem svetu, bi se nujno upochasnil in schasoma tudi zaustavil.

Ali ne bi kazalo poskusiti?

Odgovor z vrha: NE.

Zares ne? Zakaj ne?