Revija SRP 81/82

Jolka Milich

Vprashalnica
 
O PREVAJANJU IN POEZIJI (VII)

 

 
O prevajanju 300 km na uro
(poletna zgodba)

Berem v sobotni prilogi Dela z dne 18. avgusta 2007 chlanek Lenarta J. Kuchicha  Ko je Harry srechal internet in strmim. Dobesedno, z na stezhaj odprtimi usti in izbuljenimi ochmi!

Zhe chisto na zachetku je recheno – navajam prosto –, da ... ko je neimenovani francoski najstnik pred mesecem dni na dushek pozhrl zadnje dogodivshchine mladega charovnika Harryja Potterja, je na zhalost tudi spoznal, da she dolgo ne bo mogel deliti svojih novih dozhivetij z vrstniki, ker je parishka zalozhba Gallimard, ki ima pravice za francosko izdajo, sporochila, da bo knjiga izshla shele konec oktobra. Neuchakani shestnajsletnik, ne bodi len, je nemudoma sedel k rachunalniku in v enem tednu, to je tiktak, iz angleshchine prevedel vseh  759 strani romana in jih objavil na svetovnem spletu. Chez nekaj dni so ga obiskali policisti, njega so aretirali zaradi krshitve avtorskih pravic, zaprli so tudi spletno stran in mu zasegli rachunalnik. V kehi je odsedel le eno noch, saj so ga po zaslishanju spustili, ko so ugotovili, da ni prevajal iz koristolovskih namenov ali kakih drugih nechednih vzgibov. Tudi predstavniki francoske zalozhbe in angleshke pisaterljice J. K. Rowling so se odrekli tozhbi proti temu, po moji sodbi, nadvse podjetnemu in naravnost genialoidnemu mladostniku, pred katerim se, v zvezi z naglico, sloviti Speedy Gonzales lahko skrije.

Dragi kolegi prevajalci obeh spolov, knjizhevni in strokovni, mechkachi brez para in pochasnele brez primere, si sploh  predstavljate, s kakshnim tempom jo je ta rosno mladi provansalski mulc prevajalsko shibal? 759 strani v enem tednu, je bilo recheno, torej povprechno je prevedel 108 strani na dan in she kakshno vrstico za navrh, v duhu slovenskega rekla »dobra vaga v nebesa pomaga«.

Ni kaj, naglica pri fantovi akciji in reakcija na njegovo zaneseno, a neprerachunljivo pochetje, pri imetnikih avtorskih pravic s policijsko intervencijo vred pa naravnost zgledni podvigi. Pri nas si jih ne moremo niti sanjati, kaj shele predstavljati ali na lastni kozhi dozhiveti. Mi smo she vedno prepushcheni, kot v starih chasih, iz ruskih step ali sibirskih tajg uvozheni ... stihiji. (Kaj pomeni? Ne vem, a lepo se slishi za obchutek brezupja in prepushchenosti samim sebi.) Tam pa: danes dash kaj malce sumljivega na internet in imash jutri policijo in tozhnike zhe na vratu. Nimash sploh chasa, da bi se kaj zares pregreshil.

Sprashujem se, nejeverno, ali avtor zapisa verjame tej francoski prevajalski pravljici za lahko noch ali dobro jutro?  Che verjame, dvomim, da je v svojem zhivljenju prevedel eno samo vrstico.

Morda se o njeni verodostojnosti niti ne sprashuje, ker ga zhulijo drugi problemi, ki so tudi povezani z internetskimi uzancami in razvadami in s katerimi se konec koncev lahko strinjam tudi jaz.

 
Pa she to:

Ko bi bila jaz zalozhba Gallimard, se ne bi samo odrekla tozhbi, marvech bi mlademu junaku te poletne zgodbe, ki dishi po kislih kumaricah, ponudila tudi stalno sluzhbo prevajalca in ga plachevala vsak dan sproti – 50 evrov na uro, kar je velik denar, ne bi pa se shla z njim obrachunavanja po polah.

Moj bog,  kakshne pravljice nam chasniki tudi dandanes pripovedujejo. Saj nas imajo chisto za bedake.

 

 

O anketah, ki to niso

Maja letos sem prejela zelo prijazno pisemce, kjer je bilo recheno: sem kulturna urednica pri Delu … trenutno pa se ukvarjam z Bergerjevim prevodom Lorcovega Ciganskega romansera. Rada bi zbrala nekaj mnenj o njegovem prevodu, ki, kot verjetno veste, uposhteva tradicionalni verz romance, trohejski chetverec z asonanco. Za mnenje sprashujem tudi vas: zvenijo sedaj Lorcovi verzi bolje v primerjavi s prevodi Udovicha in Gradnika? Kako bi ocenili novi prevod? Upam, da boste sodelovali v anketi. Vasha izjava naj bo kratka, vsega skupaj le par stavkov. Hvala in lep pozdrav.

Samo chasnikarjem lahko pade na misel, iz nepremishljenosti ali povrshnosti, in ta se jim rada … zgodi, ker morajo biti nagli, naglica pa ni nikoli prida, da naj jim kdo pove svoje mnenje o silno obshirni snovi v … nekaj stavkih. Kar na smeh mi je shlo, ko sem prebrala to majhno in srchkano zheljo. Prosilki pa sem odgovorila priblizhno takole (tu pa tam bom danes kakshno misel ilustrativno dodala, da mi je ne bo treba omenjati kasneje):

 

Nisem she brala Bergerjevega prevoda, ker je knjiga sposojena, drugache bi odgovorila. Pri pomanjkanju teksta pa se vse koncha, she preden se zachne. Vnaprej in na pamet pa lahko rechem: Ker prevajanje ni eksaktna veda in ker ima vsak prevajalec svoj pristop pa dolochen besedni zaklad in dolocheno prevajalsko obchutljivost in izkushnje, da niti ne govorimo o njegovi nachitanosti, ki se tudi rada vmeshava in igra posebno vlogo, domnevam, da se bo tudi to pot zgodilo, kar se pogosto zgodi, in sicer, da se mu bo kaj bolj posrechilo kot Udovichu in Gradniku in kaj tudi manj. Moralo bi se mu bolj, saj se bo ob primerjavi lahko izognil recimo presamovoljnim reshitvam in napak(ic)am, ki jih je kak njegov predhodnik verjetno le zagreshil, anti nam ne bo tudi on serviral kakshnih … blagozvenechih chrichkov (grillos) namesto malce bolj hreshchechih shkrzhadov (cigarras). In niti trav ali travnih bilk nam ne bo vsiljeval namesto zeli(shch), kot sugerira vech kot ena Lorcovih pesmi. Shpanci enim in drugim pravijo hierbas ali yerbas, mi pa jih lochujemo. No, nekaterim bralcem bo Berger bolj vshech kot predhodnika, drugim pa manj … Nashel se bo tudi kdo in vech kot eden z drugachnimi prevajalskimi prijemi in koncepcijami, ali pa kakshen neprevajalski vseved, le oporechnishko nastrojen, zlasti med poznavalci shpanshchine – dobrimi, zadostnimi in slabimi –, da mu bo(do) kaj malega ali marsikaj in kdaj tudi vse en bloc … oporekali. Odvisno od ljudi in njihovih chudi. In tudi, kateremu klanu pripadajo. Pri nas se gremo radi igrico “le che nisi moj, se me boj, drugache pa brez skrbi, si pod mojo zashchito in nasho skupinsko protekcijo, torej nedotakljiv, ne glede na vse”.

 

Urednica mi je dala she teden dni na razpolago, ker sem ji med drugim povedala, da si utegnem knjigo sposoditi v kratkem. Drugache recheno, imela sem dovolj chasa, da vtaknem svoj nos v Bergerjevo zbirko in da si osvezhim zhe mochno obledeli spomin o kvaliteti prevodov zhe omenjene dvojice.

 

 

Da ne pozabim, sem si napisala na poseben listek:

 

Sposodila sem si vse, kar sezhanska knjizhnica premore v zvezi z Lorco, razen malo manj kot pol stoletja starega Udovichevega, za tiste chase kar zavidljivo lepega izbora Pesem hoche biti luch (1958), skupaj z dvojezichno italijansko antologijo Canti gitani e andalusi ali Ciganske in andaluzijske pesmi Lorce, ki so izshle eno leto prej (1957) zhe v petem popravljenem in razshirjenem ponatisu pri nashih sosedih; ti dve sem snela kar z domache police in ju pazljivo prelistala. Nato sem se zatopila v sposojene zvez(shch)ke, in sicer: v nedavno izdani Bergerjev Ciganski romansero in spet v Udovichev Cante jondo, zalozhba Karantanija (1993) pa v knjizhico, posvecheno Federicu Garcíi Lorci v “mojstrih lirike” pri Mladinski knjigi (1998).

 

Bolj malo pesmi je za primerjavo: dva prevoda Alojza Gradnika (Nezvesta zhena in Mesechna romanca) in shest Udovichevih: Romanca o luni, luni, Precioza in veter, Spopad, Romanca o chrni muki, Smrt iz ljubezni in Romanca o shpanski civilni gardi. In to je vse. Opazila sem na golo oko, da je nekdo kar s tezhko roko posegel v Gradnikovo Mesechno romanco v zbirki, ki je izshla pri Karantaniji. Sprashujem se, kdo jo je popravljal. Sam, pred smrtjo? Ni verjetno. Udovich na svojo roko? Dvomim. Urednik zalozhbe Karantanija she bolj na svojo pest? Kdo je ta prevod prav korenito, da ne rechem drastichno predrugachil? Chaka tudi nas druge – prevajalce – taka … pasja usoda, da bodo raznorazni pametnjakovichi pri kakshni zalozhbi sharili po nashih prevodih in z nami tu pa tam ali kar brez predaha pochenjali kot svinja z mehom? Nikjer v knjigi pa ni niti najdrobnejshe besedice o teh … samovoljnih posegih in nedovoljenih manipulacijah, kar se mi zdi naravnost nezaslishano, da ne rechem kaznivo in nemoralno. Je sploh kdo protestiral po nechednem dejanju? Ali so vsi tiho kot mishke, kot pridni in ubogljivi sholarchki in poslushni obchani, ki se neradi oglashajo, kaj shele praskajo, kjer jih ne srbi, saj se vechkrat ne upajo popraskati se niti tam, kjer so jim zoprno srbechico povzrochili vsaj za stopnichko vishji od njih, ker je vse, kar pride od zgoraj ali iz kakshne boljshe uradne ustanove, posvecheno in utemeljeno, da mora tako biti. In amen. To nam v glavo vbijajo in vtepavajo vsak dan, da zhe vrabci chivkajo, pa ne bi vedeli mi.

 

Tudi Udovichu so vsega zmozhni gospodje pri Karantaniji v Romanci o luni, luni parkrat nekaj retushirali in drugache delili kitice. V “mojstrih lirike” nekaj let kasneje je njihov urednik Alesh Berger objavil Gradnikov prevod, kot je izshel pred petdesetimi leti v zbirki Pesem hoche biti luch, in nam brez besed namignil, da so Gradnika lepshali in izboljshevali Karantanci.

 

Zdaj pa k stvari:

 
MNENJE za chasopis: (Na kratko? Najbrzh ne bo shlo, argumenti se navadno obupno razvlechejo. Pa saj me lahko krajshate ali vrzhete v kosh.)

Prosite me, naj zelo na kratko povem, kar bi verjetno zmogla dopovedati, z argumenti podkrepljeno, na desetih – petnajstih straneh, pa she ne bi izchrpala vseh svojih misli in pomislekov.

Nisem sicer najbolj primerna oseba za taka vprashanja, ker so mene zhe davno … popolnoma skazili (ali popravili, kakor komu!) Italijani oziroma njihove velike in tudi manjshe boljshe zalozhbe, ki vso tujo poezijo objavljajo le dvojezichno in se prevajalci stilno in pomensko kar strogo drzhijo tujega teksta. Prednost ima vsekakor vsebina pred formo, cheprav niso tudi do forme brez posluha. Ochitno jim gre prvenstveno za filoloshki nachin prevajanja, ki pa je pri nas skoraj na zatozhni klopi, ni jasno zakaj, nobenega resnega razloga nisem she slishala za to prevajalsko odklonilno drzho, ki na Slovenskem brni zhe zborno kot tibetanski molilni mlinchki in postaja zhe nadlezhno oglushajocha. Tudi jaz zagovarjam tezo, da se moramo chim manj oddaljiti od avtorjevih misli in sloga, che se le da in je v korist prevoda seveda. No, italijanski prevajalci niti pri sorodnih jezikih (shpanshchini, francoshchini) ne forsirajo, recimo, nobene rime samo zato, da pach ustvarijo rimo, in podobno. Ohranijo vse, kar je mozhno; che ni mozhno, pa bog pomagaj, ne bo rime, manjkal bo kakshen zlog ali jih bo nekaj prevech, kakshna asonanca bo konsonanca in obratno, a smisel in enkratnost sporochila pa sloga, njun char, bosta ostala vsaj kot slutnja in bo pesem she vedno lepo zvenela, v modernem tekochem ritmiziranem jeziku, najblizhje tistemu, ki ga je pesnik ustvaril ali si ga sposodil in vtisnil vanj svoj nezamenljivi pechat. Ob prevodu imajo bralci itak izvirnik, iz katerega lahko zvejo – ko primerjajo – marsikaj tudi o ... blishchu in bedi prevajanja in prevedenega. Konec koncev, ne delajmo si iluzij, prevod je le prevod, to je treba kar vechkrat poudariti in ponoviti, ne glede, kako ga potem imenujemo: prevod, slovenitev ali prepesnitev. In to naj bi tudi ostal, naj se ne bi prelevil v malce chudno predelavo ali nekakshno prosto obnovo s pretezhno drugimi in dodanimi in na glavo postavljenimi besedami, v povsem drugachnih stavchnih kombinacijah. Ne more prevajalec dati pesnika na svoje kopito ali na tujo shematichno natezalnico in ga popolnoma prekrojiti oziroma ga do kraja sesuti in nato sestaviti zombija bolj po svoji, beri domachi, podobi kot po pesnikovi samo zato, da lahko uposhteva, kot pravite, tradicionalni verz romance. Z rezultatom: Adijo Lorcova linearnost in enostavnost stavka.

Primer – Lorca: Z vetrom (ali z zrakom) so se bojevali mechi lilij (ali lilijni mechi). Berger: Mechi lilij so se gibko bojevali s sunki vetra. Drug primer – Lorca: Po ravni poti gresta zhenski in starec s srebrnimi oljenkami na pokopalishche. Berger: Tja proti navju zhenski in starca s srebrno svetilko pot vodi ravna. Ma dove le va a pescare, bi rekli Italijani in se z mano vred chudili! Navadnemu pokopalishchu pravi navje, pot pa skoraj personalizira. Komu na chast? Metriki seveda! In zaradi nje trpi strashno silo vsebina, saj prevajalec povsod in kar naprej zakomplicira po diktatu  forme, ki je edina vishja sila, ki ga vodi, in se potemtakem tudi on gre … urad za zapletanje preprostih zadev, Dickensovega spomina. Adijo in zbogom svetost nadangelov, ki jih je strogo shtetje zlogov spravilo ob svetnishki sij. In zakaj ni Berger poslovenil svetega Gabrijela? Od kdaj si ne upamo ponashiti vech niti nebeshchanov? Pustimo razne Seville, katerim dolgujemo, pa naj bo she tako neverjetno, nich manj kot seviljskega (!) brivca, in zmoremo tudi – she Berger ga je posvojil – po domache napisan Gvadalkivir. Kolikor mi je znano, ga Shpanci pishejo Guadalquivir. Zakaj gojimo nedoslednost kot redko lonchnico in si po nashe ne upamo niti dihati vech?  Dober dan, mrgolenje pridevnikov, ki jih v izvirniku sploh ni. In koliko cenenih zamenjav: zakaj ahat namesto jaspisa, pa kralj namesto carja in vranec namesto konja pa konj namesto vranca in shatraj  (Satureia hortensis) namesto levisha (Lippia citriodora, Verbanaceae)? Itd. itn., v nedogled, da niti ne govorimo o prereki, ki ni samo redkost starinskega kroja, nadvse predirno dishecha po naftalinu, ampak s krvavimi nozhi v roki se ljudje najbrzh ne grejo vech prerek, marvech se kar poshteno tepejo in koljejo. Tudi o zhe famoznem Lorcovem “verde”, ki mu mi zelo poredkoma pravimo zeleno in ga tudi she redkeje rabimo samostalnishko in she takrat le v specifichnih primerih (narochil je shilce zelenega, zeleni so zgubili na volitvah, vsenaokrog je bilo vse zeleno),  bo treba kdaj spregovoriti in se vprashati, ali so prevajalci izbrali najbolj posrechen izraz, saj je v spanshchini chisto obichajne vrste in rabe. Prvi pohujshevalec je bil Udovich s prevodom: Zeleno, ki te hochem zeleno. Berger pa za njim kot ovca za dobrim pastirjem: Ljubim te, zeleno, ljubim. Konec koncev, che bi hoteli biti norchavi, bi oba verza lahko razumeli kot ljubezensko izpoved naivni izvoljenki: Tebe, ki si zelena, hochem imeti she naprej tako neizkusheno, nedolzhno in  nepokvarjeno, skratka zeleno. Shalim se, seveda, saj pisanje in prevajanje ne sodita med pogrebne opravke. Pri Lorci stih lahko v svoji dvoumnosti pomeni dvoje in oboje hkrati, prav tako v italijanshchini in francoshchini, v slovenshchini pa ne. Lorcov verz Verde que te quiero verde bi se moral v slovenshchini skoraj obvezno glasiti npr.: Zelena … barva (mi po navadi, vsaj na zachetku, radi dodamo pridevniku she samostalnik) ali pa bi ji rekli kar – zelenina, ki te hochem (ali ljubim) zeleno. Lahko bi se odlochili tudi za zelenje (ki je pri nas zdalech bolj v rabi od zeleno), ki te hochem/ljubim/imam rad/zhelim zelen(ega). Ni kaj. Vsaj meni zeleno, ki te hochem zeleno oz. varianta ljubim te, zeleno, ljubim … zvenita dokaj tuje. Pravzaprav ne, ker sem se na to skoraj tujo formul(acij)o zhe navadila, zveni mi pa silno tuje in moteche, recimo … belo, ki te hochem belo; chrno, ki te hochem chrno; modro, ki te hochem modro ali ljubim te, sinje, ljubim; ljubim te, rdeche, ljubim itn. V shpanshchini je verde lahko moshki ali zhenski pridevnik za zeleno barvo in tudi moshki ali zhenski samostalnik za zelenilo in zelenje.  Idem v italijanshchini in francoshchini. Nashe zeleno (in rdeche, belo, rumeno itd.) pa je pretezhno le pridevnik, in da postane samostalnik, mu moramo odvzeti zadnjo chrko in dodati she obrazilo -ina (zelenina, belina, chrnina itd). Morda pa smo se odlochili, da se reshimo pripon na -ina in da s to “skopitvijo” (lahko berete kastracijo, che ste medtem pozabili, kaj pomeni skopitev) postanemo s svetom vsaj zvochno bolj usklajeni in krajshi? Ali se nismo po istem nachelu … losali kar lepega shtevila slovenskih slatin in ad unisono – pa she bolj korenito – z obrazilom zavrgli tudi glavni del samostalnika in volili terme in njihove mineralne vode? (Da se slatine ne bodo pochutile preosamljene v nesrechi, smo z njimi zavrgli tudi kar nekaj toplic, a slednje ne sodijo v ta diskurz, omenila sem jih po analogiji, bralce pa vseeno prosim, naj jim zhalno naklonijo enominutni molk!) Na sploshno smo veliki zajci in si bolj malo upamo, a jezikovno smo prav vsega zmozhni, zlasti najhujshega. V premislek in preudarek vesoljnemu slovenstvu.

Zdi se mi, da je Alesh ustrelil tudi kar precej velikega prevajalskega kozl(ichk)a (sami presodite, v katero kategorijo bi ga dali), kolikor ne gre tudi tu za grob poseg le na ljubo imperativov trohejskega verza z asonanco – pri pesmi Infierno y gloria/Pekel in slava. Ochitno je na tem podrochju precej teshch, ker najbrzh ni hodil kot otrok pogosto k mashi, da bi se mu neizbrisno vtisnile liturgichne formule v spomin, kaj shele, da bi se tudi on kot Dane Zajc shel mezhnarchka in bi ministriral pri teh vsakdanjih obredih. Saj drugache bi se mu ne mogel in niti ne smel napisati tak konec pri tretji pesmi romance Muchenishtvo svete Evlalije. 

Kitico bom navedla v celoti, da bo vsem razumljivo, o chem teche beseda; najbolj vprashljiv je zadnji verz, ki prav vpije po popravku. Lorca namrech govori o sveti muchenici Evlaliji, ki visi obeshena na drevesu sredi zasnezhene pokrajine medtem, ko se nochi:

 
Zdaj zablisne se monshtranca
skoz zadimljena nebesa,
med potochnimi izvirki,
slavci na visokih vejah!
Razletijo se vitrazhi!
V belem deklica vsa bela!
Angeli in serafini
pravijo ji: Sveta, Sveta.

 

Zadnji tri verzi se v shpanshchini glasijo:

 
Olalla blanca en lo blanco.
Ángeles y serafines
dicen: Santo, Santo, Santo.

 

Povedano po nashe v dobesednem instant, nich poglancanem prevodu:

 
Bela Evlalija v belini.
Angeli in serafini
pravijo: Svet, Svet, Svet.
 
 

Bogu kajpada, saj so zato plachani, pardon, strogo hierarhichno razvrshcheni in nameshcheni za to specifichno visoko opravilo, da pojejo Vsevishnjemu chast in hvalo, ne sveti Evlaliji. Njo bi s “sveta, sveta” morda (ni pa recheno) lahko nagovoril le njen angel varuh! Alesh, Alesh, prevajalec tvoje tezhe in kalibra si ne bi smel privoshchiti luksusa, da ni v verskih in tudi neverskih recheh podkovan! In che je slavni Federico napisal trikrat “santo” in za povrh, sicer brez potrebe, vsakich z veliko zachetnico, je zhe vedel, zakaj in komu na chast! Berger pa bo zvedel, che bo odprl katerekoli mashne bukvice ali knjizhice na strani, kjer je nekoch pisalo “povzdigovanje”, zdaj pa, v pokoncilskih (alias reformnih) chasih, sodi k daljshi evharistichni molitvi – hvalospevu, in se koshchek, ki nas zadeva, glasi: “Svet, svet, svet, si ti, Gospod, Bog vsega stvarstva. Polna so nebesa in zemlja tvoje slave. Hozana na vishavah. Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem. Hozana na vishavah.” Saj je sploshno znano, da to himno prepevajo tudi angelski zbori v nebesih.

Zdaj se sprashujem, ker si njega ne drznem vprashati: je prevajalec tu (pa she kje drugje) tako brezkompromisno in celovito zhrtvoval pomen, ga tako rekoch giljotiniral, le v korist oblike, ali  je kaj narobe bral in kaj v naglici spregledal?

Mimogrede povedano: urednishtvu Dela sem poslala le kakshnih 50-60 vrstic tega vsaj za polovico daljshega mnenja, ki ga pishem zdaj za revijo Srp in ga sproti kje pa kje podaljshujem s she bolj nazornimi primeri, da bo kar se le da jasno, zakaj sama navijam bolj za pomen kot za formo; upam, da sem vsaj koga preprichala o svojem prav. Che nisem, naj zharko protestira in svoje pomisleke podkrepi z argumenti. Che me z njimi ne bo preprichal, mu bom odgovorila in dodala she kaj v zagovor svojih prevajalskih predstav in vidikov. Za nocoj pa je zhe chisto dovolj.

Ne, she konchna misel: Ta knjiga ima v bistvu le eno veliko napako, vse druge so mali odpustljivi grehi, s kiksi vred. Na platnicah namrech pishe Federico García Lorca: Ciganski romansero – to absolutno drzhi za shpanski tekst. Ko bi pod slovenskim besedilom pisalo: po Ciganskem romanseru (saj gre za enega izmed mozhnih prevajalskih pristopov in travestij) zelo svobodno prepesnil Alesh Berger, ki je, s tezhnjo, da ohrani ali prichara obliko, vsebino popolnoma podredil in jo precej zasilno in poljubno spet sestavil – bi chlovek sprejel njegove bolj ali manj ali nich posrechene svoboshchine skoraj brez pripomb in pomislekov. Utegnile bi mu nemara biti celo vshech. Tudi zato, ker bi vedel, kaj mu Mladinska knjiga prodaja za 19 evrov in 51 centov – nekakshne slovenske variacije na Lorcovo temo. Ker pa pishe chrno na belem  (ne, na sinji podlagi), da je  prevedel Alesh Berger, se bralec shele potem ob primerjanju zave, da so mu podtaknili nekakshnega klopotca alias napol falzifikat, ki na Lorco bolj od dalech in zgolj formalno spominja, njegovih misli, prozhnega stila, preprostega in kristalno chistega jezika pa mu je bolj malo, da ne rechem nich, mar, s tem literarnim problemom se sploh ne ukvarja, pach pa neustrashno zhinga po predpisanem ali izbranem kalupu in se ga drzhi, skrajno disciplinirano, kot pijanec plota, in si le zanj skoraj ochetovsko prizadeva in le zanj trepeta.

 

Post scriptum:

 
In zakaj sem dala naslov temu premishljevanju O anketah, ki to niso? Zato:
 

Po mojem laichnem mnenju chasopisi delajo ankete (oziroma bi jih morali delati) in jih tudi objavljajo, da sami zvejo in z njimi tudi njihovi bralci za najrazlichnejsha mnenja o kakshni knjigi, dogodku, nachrtu, osebnosti itd. Naredijo si seznamchek anketirancev in jim poshljejo vprashanja, dolochijo priblizhen termin in kako dolg, naj bo odgovor. Meni je bilo recheno: vasha izjava naj bo kratka, vsega skupaj le par stavkov. Ker sodim med tiste, ki niso sposobni pisati na kratko in sebe samokritichno in shaljivo  prishtevam med plahtarje (pri nas jih je kar nekaj),  se mi je tudi tokrat napisalo kar prevech besed – argumenti, zhal, imajo kot kralj Matjazh dolgo brado in porochno obleko z vlechko! Dala pa sem urednici proste roke, da me lahko skrajsha do strzhena ali celo vrzhe v kosh. Ni me vrgla in sem ji za velikodushnost hvalezhna, saj je objavila konec te moje kar lapidarne misli (podchrtala ga bom):  »Vi boste verjetno v prilozhenem zapisu pogreshali kratek in koncizen odgovor: Berger ali Gradnik in Udovich? Tako simplicistichno ne gre, saj niso primerljivi ...«

In res niso. Slednja sta tudi prevedla premalo romanc, da bi peshchico njunih prevodov lahko postavili ob bok celega Romansera. V urednishtvu pa so se lagodno (?) shli naprej  …  primerjavo.

Z velikim zanimanjem sem prebrala odgovore drugih anketirancev, katerim ochitno ni bilo narocheno, naj bodo kratki, ker so potrebovali veliko vech stavkov, da so povedali, kar so povedali, bolj mimo vprashanja kot nanj, in sicer:

l. Ciril Bergles je obzhaloval, da Bergerjevega prevoda ne pozna. Potem se je razpisal o prevodih nasploh, a tistih v svetu. Pohvalil je tudi Udovicha, chesh  cheprav je prevajal precej svobodno, so kljub temu prevodi odlichni. A znamenita primerjava z glavnim predmetom ankete, zaradi nepoznavanja,  ni prishla niti v poshtev.

2. Odpadla je tudi pri Aleshu Bjelchevichu, ki je prav tako povedal, da ni videl Bergerjevega prevoda, in je nato – sicer zelo zanimivo – operiral le s hipotezami, a v bistvu v slogu: che chebula ne bi imela che-ja, bi bila bula. In narobe: che bi bula, magari rakova, imela tisti prepotrebni in velevazhni che, bi se chudezhno pozdravila in se spremenila v okusno shalotko in ji niti ne bi bilo  treba k onkologu. Vendar je vse, kar je rekel, vredno branja. Obchutek imam celo, da je s tistimi vrazhjimi cheji tudi molche trobental, ... a o chem? Med drugimi zanimivostmi, da so Preshernove prestopne asonance knjizhna in ne ljudska rech.

3. Najkrajsha je bila Alenka Bole Vrabec; zdi se tudi, da je Bergerjevo prepesnitev prebrala. Ona se je celo drzhala zapovedi dveh stavkov, bila pa je tako prebrisana, da ju je raztegnila kot elastiko na 20 vrstic. V prvih desetih vrsticah je, namesto da bi se shla naprosheno primerjavo in ozhigosala Gradnika in Udovicha, rajshi opevala shpanskega pesnika kot kultno osebo svoje mladosti in se samo po sebi umevno vnovich ogrevala za prvinski chudezh njegovega opusa, v ostalih vrsticah pa hvalila vech kot zhlahten, navdihnjen prevajalski dosezhek Bergerja, ki nas neustavljivo mami na pot k pesnikovi pradushi Andaluzije.

4. in 5. Najdaljsha sta bila Boris A. Novak (51 vrstic) in Matjazh Zaplotnik (57). Prvi, kar ni niti malo presenetljivo, ker je strokovnjak v verzoloshkih umet(el)nostih in tudi njihov chastilec, je ves himnichen v zvezi z slovenskim romanserom in skrajno odklonilen do Udovichevih prevodov, ki so zanj formalna in umetnishka dezinformacija, ker da je kot prevajalec povozil ritem trohejskega osmerca in evfonijo shpanskih  asonanc. Shele Alesh Berger ...  skratka, sami obchudovalski ah oh ih in noben obzhalujochi aj. Vse se mu zdi brezhibno in pravshnje(ga zvena). Zaplotnik pa je vsaj pol manj navdushen in zdalech bolj zadrzhan v sodbi.

Pri vseh je mogoche zaslutiti trud ali napor, da ne dregnejo v osir s kakshno nerodno postavljeno ali preostro besedo. Vsi so nekako skrajno obzirni in v rokavicah, bog ne daj povedati na glas, kar je obichaj samo shushljati. Oba anketiranca, ki prevoda nista videla, bi navsezadnje lahko stopila do Mladinske knjig(arn)e, si poiskala udoben kotek in romance vsaj diagonalno prebrala, in shele nato kot zasilna poznavalca odgovorila Delu. Saj nismo nori, ko pa se lahko z izgovorom »ne vem, ne poznam, nisem videl« vsaj desetkrat boljshe izmazhemo, ne da bi se komu zamerili, in se kot machek okoli vrele kashe lahko poljudno vrtimo in povemo vse sorte, le tega ne, kar so nas vprashali, in s to strategijo ni nevarnosti, da bi si brez potrebe opekli gobchke. Tudi urednica bi konec koncev lahko prosila vse ... neznalce, naj najprej zvejo in se informirajo in nato shele odgovorijo, da je to pach pogoj za vsako dobro izpeljano anketo in tudi nujnost za nastopanje v njej. Saj so ankete le za to, da bralci zvejo najrazlichnejsha mnenja o naprosheni stvari in ne mimo nje, pa naj bodo dokaj priljubljeni “mimoodgovori” –  ki so pri nas zelo v navadi – she tako luminozni in iluminantni. So pach mimo, aut, ne pa v jedru problema, in potemtakem zhe vnaprej nimajo mesta v anketi, saj v njej ne delajo drugega kot gnecho. Shkoda prostora.

Vprasham, takole na sploshno: Kakshen smisel ima objavljati odgovore anketirancev, ki dolochene teme ne poznajo; ki te ali one knjige niso niti brali in niti potem pokazali zanimanja zanjo? In kaj chasopisi urbi et orbi sporochajo s to prej brutalno kot inteligentno metodo tudi avtorjem, pa cheprav le implicitno? Da pri nekaterih bolj znanih osebkih ali osebnostih obravnavane knjige, ki so jih napisali ali prevedli, niso niti predmet, kaj shele sredishche njihovih (trenutnih?) interesov in premishljevanj? Kako naj si drugache razlagam njihovo in tudi urednishko … indolenco?

 

 
__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 69/70 – 2005; 81–82 – 2007)
O prevajanju in poeziji I
O prevajanju in poeziji II
O prevajanju in poeziji III
O prevajanju in poeziji IV
O prevajanju in poeziji V
O prevajanju in poeziji VI
O prevajanju in poeziji VIII v naslednji shtevilki