Revija SRP 81/82

Iztok Vrhovec

 

DEKLICA S SHKRLATNIMI OCHMI

 

I.

»Preberi tole,« mi je nekega turobnega sobotnega jutra dejal ded in mi v roke potisnil staro knjigo, katere oguljene platnice so se she komaj drzhale porumenelih listov. V njegovi knjizhnici sem zhe zdavnaj pretaknil vse bukle in vechino od njih prebral vsaj enkrat, to, ki mi jo je ponujal pravkar, nisem opazil she nikoli. Le kako sem jo lahko spregledal, sem bil nejevoljen zaradi svoje povrshnosti.

»Nisi je mogel najti,« je pomezhiknil ded, »ker do zdaj ni bila dostopna javnosti. Bosh zhe she izvedel, zakaj. Pa … jutri bi rad, da gresh z mano, bova shla nekoga obiskat.«

Ob nedeljah je ponavadi hodil v cerkev. She nikoli mi ni rekel, naj grem z njim, tudi nihche drug iz druzhinskega klana nedeljskih dopoldnevov ni prezhivljal ob dolgochasnih pridigah. Shtiri leta sem hodil k verouku tudi sam in nekaj chasa je bilo prav zabavno – povechini smo igrali ping pong – ko pa naj bi shli k birmi, so dushni pastirji oznanili, da bomo, po novem, drugega zakramenta delezhni shele chez dve leti. No ja, sem si mislil, Ostrzhka se lahko igrate s kom drugim – in sem zakljuchil svojo katolichansko kariero, ki je nisem nameraval nadaljevati. Pa ne, da si zdaj predstavlja, da bom shel z njim poslushat zlajnane farje, ki sem jim zhe zdavnaj dal slovo?

»Naprosham te za uslugo,« je dejal krotko ded, ko je videl, kako nasrsheno ga gledam, »pojdi z mano …, che se ti le ne upira prevech. Najprej bova shla k mashi, potem pa … she k nekomu. Obljubim, da te ne bom nikoli vech prosil za nich podobnega.«

»Pa, saj vesh, da …« sem zavijal z ochmi.

»Vem,« je pokimal. »Samo tokrat in nikoli vech.«

»No, naj bo,« sem chez chas, ko sem dojel, da bi storil precej vechji greh, che bi se prepustil trmoglavosti svojih neprijetnih déjàvujev, kot pa da zaupam njegovi zhelji, le pristal.

K mashi je hodil v staro leseno cerkev, kjer sem pri sedmih v svoje prvo reshnje telo zagrizel tudi sam. Nich se ni spremenilo, odkar sem bil tukaj zadnjikrat. Iste stare zhenice, ki so s svojimi utrujeno mantrajochimi ustnicami skljucheno sledile taktu shkripajoche lajne, katere rohnenje se je cedilo iz trpkobno naphanega prizhnichnega tolshcháka kot zatohla ledena meglica neshtetokrat pokvechene nespremenljive resnice, ustolichene pod chrnim praporom  vrochichno zintelektualiziranih interpretov sveta, ki so jo v ritmu svojih gromoglasno donechih strashljivostnih korachnic sejali v srca svojih nedolzhnih ovchic zhe tako dolgo, da so zhe zdavnaj tudi sami oslepeli pred nebeshko omamnostjo svoje s sladkobno pozlato prevlechene odreshilnostne misije; grintavi ministranti, skrivoma se hahljajoch ob obchasni duhoviti domislici svojega sotrpina, katerega mladostna radozhivost she ni bila godna, da poklekne pred mukotrpno duhomornostjo svojega dushnega mentorja; nemirno se presedajochi srednjeletnezhi, dushech se v zankah pretesnih ovratnikov svojih nedeljsko oshkrobljenih srajc; matere, pouchujoch svojo nemirno déco o bozhjih skrivnostih z oshvrkujochimi izstrelki svojih razsrjenih zrkel.

A che sem zhe pristal na to, da grem z njim, me je spreletelo, ko je moja razburjenost zhe nevarno narasla do mere, ko je grozila, da bo prestopila korito spodobnosti in s svojo smrdecho gnojnico okuzhila tudi blizhnjo okolico, bi bilo prav, da se pomirim. Po neskonchnokrat videnem dedovem vzoru sem zachel malce globlje dihati in poskushal misliti na druge stvari.

»Hvala,« je dejal, ko sva prishla ven. »Vem, da ti grejo tile na zhivce in da si zgolj meni na ljubo skushal svojo potrpezhljivost. Zdaj pa greva v Shishko.«

Bil sem vesel, ker me je razumel, pa tudi zato, ker mi je uspelo premagati mojo pubertetnishko razvnetost in s tem ustrechi njemu in sebi. 

 

Z avtobusne postaje sva zavila v neko mrakobno stransko ulico, v kateri je ded pospeshil v tako oster tempo, da sem moral vsakih nekaj korakov malce potechi, che sem ga hotel dohajati. Po nekaj minutah te najine vratolomne hoje sva prispela do majhne hishe, katere zamazano, razpadajoche prochelje je vzbujalo vtis, da lastniku zhe dolgo ni vech mar za to, kje zhivi. Ded je z ostro kretnjo odsunil nizka zhelezna vrata, ki so, kot kak utrujen astmatik, ki ga kljub njegovemu nasprotovanju s silo vlechejo v klanec, utrujeno in vsega navelichano zajechala; po ozki, s shtrlechim shavjem obrashcheni potki sva se prebila do vhodnih vrat. Iz zhepa je izvlekel star vitrih in odklenil. Iz hishe je butnil zatohel, vlazhen zrak, da me je kar vrglo nekaj metrov nazaj; za trenutek sem okleval, ali bi sploh vstopil v to zlohotno bajturino, iz katere je vel duh razpadajoche srednjeveshke muchilnice. Ded me je med tem mojim obotavljajochim mencanjem potrpezhljivo chakal ob vznozhju stopnic, in ko sem konchno zakorakal v to moreche zhrelo, sva se skupaj povzpela v prvo nadstropje, kjer sva se po shkripajochem podu prebila do vrat ene od sob. Ded je potrkal, nekaj trenutkov pochakal, znova potrkal in spet chakal.

»Nikoli ne odgovori,« je dejal skoraj opravichujoche, kot da ga je zaradi tega sram.

Le h komu me je zvlekel? In zakaj? Pa kako to, da je tako vznemirjen? mi je brenchalo po mozhganih.

Spet je potrkal, tokrat malce glasneje, potem pa, ne da bi she chakal na morebitni odziv, previdno odshkrtnil jecajocha vrata in previdno pomolil glavo v notranjost. Po nekajsekundnem razgledovanju je vrata, ki tokrat zachuda niso od sebe izpustila nobenega obnemoglega glasu, odprl na stezhaj in vstopil. Oprezno sem mu sledil.

V kotu mrachne sobe je na postelji nepremichno zhdela stara skljuchena mamka in nekaj nerazlochno brbljala. Najinega prihoda kot da ni opazila.

Ded je iz svoje torbe izvlekel nekaj hrane in jo polozhil na mizo. V vazi je zamenjal vodo in rozhe, ki jih je pred tem kupil na trzhnici. Zhenica je she naprej nepremichno buljila v neko nevidno tochko na zaprashenem tepihu.

»Loti she vedno prihaja?« jo je konchno ogovoril.

Starka se je skremzhila, kot bi jo zbodel s sulico.

»Vsi ste isti, vsi ste isti, vse vas bi bilo treba …« je zabentila, obraz ji je zachel nebrzdano trzati kot marioneti, s katero se poigravajo nevidne roke hudobne otrochadi. Za nekaj trenutkov se je zopet pogreznila v svoj mrmrajochi napev, nato pa se s svojimi odsotno steklenimi ochmi zabodeno zagledala v deda in kot po nekem chudezhnem ukazu, ki je bil izven vsakega dosega njene lastne volje, so ji po obrazu zachele techi solze. Ona pa, kot da zgolj utrujeno in navelichano chaka, da nadlezhna ploha, s katero nima nichesar skupnega, mine. In potem so solze, tako iznenada, kot so privrshale na plan, presahnile. Sklenila je svoje koshchene dlani, na shiroko razprla svoja bleda zrkla kot kaka norica, in znova siknila:

»Vsi, vsi ste isti, vse vas bi bilo treba … Pa saj sem zhe stokrat rekla … Pa me nihche ne poslusha … Zhiv bog me nikoli ni poslushal … Vsi, vsi ste isti!«

Ko se je she eden njenih nebrzdanih viharjev znova polegel, je svojo tresocho glavo nagnila proti levi rami pod tako srhljivo velikim kotom, da sem pomislil, da ji bo zdaj zdaj padla z vratu in se mi skotalila naravnost pod noge; razprla je svoja tanka presushena usta in se zagledala skozi okno, ki ga je bil ded med tem odprl.

»Sonce,« je dahnila kot raznezheno dete, ki se po dolgem chasu zagleda v zhe skoraj pozabljene materine ochi. A zhe naslednji hip je besno zozhila zenice in prhnila:

»Pa kaj bo to meni, govnachi! Saj sem vam zhe stokrat rekla, da ne potrebujem nikogar. Nikoli nisem potrebovala nikogar … Malo …« je spet obmolknila in se znova zagledala skozi okno.

Ded je vsake toliko malce prebledel, morda, sem pomislil, ga je zaskrbelo, ker me je pripeljal sem; s pogledom sem mu hotel sporochiti, da bom pri svojih shestnajstih letih tole vendarle prezhivel, kar ga je nekoliko pomirilo.

Sédel je na posteljo tik k zhenici in ji nadvse pazljivo polozhil desnico prek upadlih ramen. Najprej se je zdrznila, kot da jo je spreletel nekakshen gnev, potem pa ji je skozi meglene ochi zavela skoraj nechloveshka bolechina.

»Vsi ste isti, vsi …« je dahnila, zhe sama navelichana in utrujena od vechno istih besed, ki so se kotalile iz nje, ne da bi se jim bila sposobna upreti. »Pa saj sem vam zhe povedala, da … da mi je … malo …« Potem pa je besno trznila z ramenom, kjer je she vedno pochivala dedova roka, da jo je ta odmaknil, kot bi ga stresla elektrika. »Govnachi, govnachi!« je zabevskala. »Vse vas bi bilo treba … vse …!« In chez nekaj hipov, kot dekletce, ki se uchi svojih prvih stavkov s ponavljanjem besed, ki done iz njene govoreche punchke: »Malo zhal, malo zhal, malo zhal …«

»Loti najbrzh pride spet jutri,« je rekel ded in pochasi vstal, zaprl okno in zagrnil zavese, da je sobo znova zaobjel tihi mrak. »Na svidenje,« je she rekel, ko je pristopical do vrat, kjer sem she vedno kot vkopan stal tudi jaz, hipnotiziran z môrastim filmom, od katerega ne zmorem odtegniti pogleda.

»Malo zhal, malo zhal … Govnachi, govnachi!« je rohnelo iz poveshenih starih ust. »Vse vas bi bilo treba, vse! … Malo zhal, malo zhal …  Vse, vse! … Malo zhal …«

 

»Upam, da ti ni bilo … premuchno,« je spregovoril, ko sva stopala nazaj proti avtobusni postaji, in me, dvomech v svojo presojo, zaskrbljeno opazoval.

»Ne,« sem odkimal, »mislim, da bom prezhivel. Cheprav mi ni jasno, zakaj …«

»Zdelo se mi je, da je zhe skrajni chas, da jo vidish.«

»Kdo je Loti?« sem, zatopljen v lastne misli, preslishal, kaj je rekel.

»Njena sestra,« je odvrnil ded. »Precej mlajsha je od nje. Skrbi zanjo. Vsak dan jo obishche. No, vsaj zdi se mi, da jo. Jaz pridem le ob nedeljah.«

Zachelo je dezhevati, malce sva pospeshila.

»Si prebral knjigo, ki sem ti jo dal vcheraj?« ga je zanimalo, ko sva se zhe peljala nazaj proti Mostam.

»Ne she.«

»Povej, ko jo bosh. In …« se je obotavljal, »napishi zgodbo o tem, kar si videl danes.«

»Mislish, Shishka in to … ?«

»In ko sva bila v cerkvi tudi. Cel danashnji dan, do tega trenutka zdajle.«

»Aha,« sem odsotno prikimal. Nisem imel vech mochi za kakrshna koli vprashanja ali oporekanja.

 

 

II.

Naslednjo soboto sem potrkal na vrata njegove sobe. V narochju je pestoval obrabljen list papirja.

Zvedavo se je zagledal v knjigo, ki sem jo prinesel s seboj, potem pa she vame.

»In?« ga je zanimalo, ko sem oznanil, da sem jo konchno prebral.

»Ja, kaj jaz vem,« sem okleval, kaj naj rechem. »Recimo, da se mi je zdela … zanimiva.«

List papirja je pazljivo odlozhil na mizo in iz spodnjega predala izvlekel shop obrabljenih listov. 

»Tudi tale, ki jo imash v roki, prihaja od tule,« se je zahehetal in z dlanjo potrkal po stranici predala. »Kot si najbrzh zhe opazil, ko si stikal po moji sobi, je vedno zaklenjen.«

Malce sem zardel.

»Nisem zhelel, da se s tem, kar je  v njem, seznanish prej,« je nadaljeval skrivnostno.

»Aha,« mi je odleglo, ker me ni nahrulil zaradi mojih neavtoriziranih obiskov.

»Che bi hotel, da ne bi prihajal sem, ko me ni tukaj, bi bila tudi vrata zaklenjena,« je oznanil kot pretkani iluzionist, ki svojih trikov ne namerava razkriti radovednim gledalcem.

»Sanje nad breznom,« sem prebral naslov, ko mi je izrochil shop papirjev.

»Relativno neznan avtor,« je she naprej zagonetno bliskal z ochmi. »Ja, pa tisto zgodbo … si napisal?« je prichakujoche privzdignil obrvi.

»Sem,« sem odvrnil, izpod jope izvlekel nekaj popisanih listov in mu jih, obotavljajoch se, izrochil.

»Aha, sedem strani,« je kimal, ko jih je na hitro preletel, potem pa jih skrbno namestil poleg lista, ki ga je ob mojem prihodu ujchkal na svojih kolenih.

»Bilo je pred … precej leti, priblizhno takrat, ko je izshla njena knjiga  …« je zachel.

Na hitro sem poshkilil v kolofon.

»Ana je  imela  takrat  sedemindvajset let.  Klicali so jo … Mala blejska miss. S fantom ali, kot je sama pogosto dejala, s svojim tipom, je zhivela na Bledu.  Otrok  nista imela, kar je bilo v tistih chasih in za njena leta precej neobichajno. V mladih letih je igrala violino in ker je pogosto nastopala, so jo na Bledu in v okolici poznali skoraj vsi. Dokler je she hodila v srednjo sholo, je bila precej nezadovoljna s svojim zunanjim izgledom … Saj vesh, kakshne so pubertetnice,« se je prizanesljivo nasmehnil, »vsaka malenkost jih vrzhe iz tira … Z leti pa si je postajala chedalje bolj vshech in urice, ki jih je ob lichenju in vsem, kar gre she zraven, prezhivela pred ogledalom, so ji bile iz dneva v dan v vechje zadovoljstvo … Schasoma se ji je zachelo dozdevati, da je pravzaprav nekaj zelo zelo posebnega in da jo v njeni lepoti prekasha le redkokatero dekle. S prijateljico, ki je bila fotografinja, sta nekoch naredili nekaj precej … zhgechkljivih fotografij – v imenu umetnosti, seveda – in jih potem delili znancem in prijateljem, ki so jih, seveda, distribuirali naprej … Fantje in malo starejshi fantje so se s precejshnjim zanimanjem obrachali za njo, s chimer pa ona, vsaj tak videz je poskushala ustvariti, ni bila ravno zadovoljna. »Uh,« se je pridushala, »pa zakaj se ti pecljatooki prenapetezhi zadnje chase kar naprej zaljubljajo vame?« Da imajo …« je oklevajoch, kako naj nadaljuje, v zadregi rahlo sklonil glavo in se zachel nekoliko na silo odhrkavati, nato pa se je le zbral in nadaljeval: »… nabreklo oprsje, ki ga je … ovekovechila na fotografijah, njeni koketni pogledi, zastrti s prozorno tanchico nedolzhne deklishkosti, s katerimi je podzhigala hormone nasprotnega spola in stregla takshnim in drugachnim zheljam svoje narave, je … veshche izrivala na varno oddaljenost od svoje zavesti.« Spet je premolknil, izmuchen zaradi pravkar izgovorjenih, zanj skoraj bogokletnih besed. Izvlekel je cigareto in si privoshchil nekaj minut pochitka z razgledovanjem po negibnih kamnishkih ochakih.

»O tem ne morem vech govoriti,« je nadaljeval, ko se je zopet umiril, »saj razumesh, kaj sem hotel povedati,« me je pogledal kot otrok, ki si zheli, da ga ochka, s katerim se ne igrata ravno najbolj prijetne igre, pa cheprav jo je bil izbral sam,  ne bi vech silil, naj nadaljujeta.

»Ja,« sem pokimal.

»Svojega fanta je spoznala v tujini,« je nadaljeval, zadovoljen, da je ta del za njim, »med shtudijem. V tistih chasih je bila visoka izobrazba silno redka rech, za dekle pa she toliko bolj. No, takrat je tudi prishla do spoznanja, da glasba ne bo njen zhivljenjski poklic.« Z glavo je pomignil proti knjigi, ki mi jo je bil izrochil prejshnjo soboto. »Takrat sta se tudi spoznala.«

»S kom?« sem se namrshchil.

»Z njim,« je bil spet skrivnosten. »Zdaj pa preberi, kar sem ti dal,« je nadaljeval, potem pa se, upam, spet vidiva.

»Ampak,« sem ugovarjal, »pa ne bosh rekel, da …«

» … bova nadaljevala pozneje?« je bil spet v svoji razigrani mentorski kozhi. »Za prebavljanje je, prav tako kot za prehranjevanje, potreben chas. Pa,« je s kazalcem pomenljivo potrkal po mojih shkrabarijah, »tudi mene chaka she nekaj chtiva, ne?«

»To ti bo pa res vzelo veliko chasa, ja,« sem zavzdihnil, ga neodobravajoche pogledal, che se nemara vendarle ne bo premislil, ko pa je nekaj dolgih sekund le zamaknjeno buljil predse, sem negodovaje vendarle zapustil njegovo svetishche.

Seveda sem celo soboto prezhivel s prebiranjem njegovih Sanj, prepolnih slovnichnih in tipkarskih napak. Ko sem konchal, sem odfrchal v kuhinjo, kjer mi je babica, kot da je z vsem na tekochem, nezainteresirano navrgla »tukaj ga ni«, potem pa do njegove sobe, ki je bila – zaklenjena. Razjarjeno sem pokljukal, trkal in butal po vratih, ko pa se, navkljub mojim besnim izbruhom, ni zganila niti zavaljena muha, ki je leno postopala po okenski polici, odbrlel nazaj v kuhinjo. Babica je, kot da je vnovich do potankosti seznanjena s scenarijem pravkarshnjega dogajanja in svoje vloge v njem, samo skomignila z rameni.

Naslednje jutro je ded zhe navsezgodaj izginil v svojo cerkveno zatochishche, tudi popoldne ga nisem mogel najti nikjer. In cel naslednji teden je bilo – isto. Kot da se je ugreznil v zemljo. Zdaj sem bil zhe popolnoma preprichan, da je v svoj teater vkljuchil tudi babico, ki se je na vse moje izbruhe odzivala nekam nenavadno mlachno.

V soboto sem bil spet pred njegovimi vrati. Ne ob shestih, ko sem se prebudil, kar me je znova ujezilo, saj sem ob sobotah ponavadi povlekel vsaj do osmih, temvech shele ob devetih.

Pozibaval se je na svojem stolu, nedolzhno potrkaval po mizi in gledal na uro.

»O, poglej ga, poglej! Ja, kje si pa hodil tako dolgo?« je vzkliknil, kot da me zhe celo vechnost nestrpno chaka, mene pa, na njegovo veliko zachudenje, ni in ni na spregled.

Molche sem sedel na posteljo, odlochen, da se ne bom spushchal v njegove drobne popestritve svojega iztekajochega se zhivljenja. S pogledom me je nekaj trenutkov she radovedno izzival, ali bom nemara vendarle oporekal.

»Predpostavljam, da si …« je zachel resno, ko je doumel, da se bom, vsaj za zdaj, zadrzhal na svojih vajetih.

»Ja, sem,« sem zategnil s povishanim tonom. »Zhe prejshnjo soboto.«

»No, potem je bilo dovolj chasa, da se je stvar … ulegla.«

»Prevech!«

Znova si je privoshchil malce zmajevanja z glavo, kot da premleva, ali bi se nemara z mano le strinjal, potem pa nekajkrat zadovoljno odkimal.

»Mislim, da ne,« je navrgel. »Che te zanima, kako se cela rech nadalju…«

»… ja, saj vesh, da me!« sem vzkipel.

»Dobro,« je bil zadovoljen, in se po svoji stari navadi znova zagledal v Kamnishke Alpe, kot da na zasnezhenem Krvavcu ishche she zadnji odobravajochi vzgib za nadaljevanje.

»Zbudil sem se ob shestih,« sem pripomnil nestrpno, ko je she kar buljil skoz okno.

»Ja,« se je pochasi zasukal proti meni, »lep dan, kajne?«

»Uf, stari …«

»Povezava med knjigo in njegovimi zgodbicami najbrzh ni ravno ochitna, kaj?« je naposled le spregovoril.

»Ne, ni.«

»O chem, po tvojem, govori knjiga?«

»Saj je precej jasno, ne?« sem zavil z ochmi. »O odnosih med moshkimi in zhenskami. Kdo bo koga, kdo je bolj prefrigan in iznajdljiv.«

»She kaj?« me je z zanimanjem pogledal.

»In v njej ni niti ene ljubeznive ali prijazne besede. Mislim, v odnosih med moshkimi in zhenskami gre zgolj zato, kdo bo mochnejshi od drugega. In … daljshi konec vedno potegne zhenska.«

»Hm,« je presenecheno razprl svoja stara zrkla. »Koliko chasa si potreboval, da si to dojel?«

»Po chetrtem branju … shele,« sem izdavil.

»Hm,« je kimal ded. »Nisem prichakoval, da bosh opazil tudi to. In … njegove pisarije?«

»Pravljice o ljubezni,« sem odvrnil nezainteresirano.

»Ja, tudi ona jih je dojela podobno …« je zamrmral ded. »Sprva je bila nad njimi navdushena … kot nad literaturo, vsaj tako je rekla … Potem pa, ko je doumela, da s tistim, kar chlovek pishe, ne glede na to, kako zelo zakamuflira in preobrne zgodbo, zelo jasno razkriva predvsem sebe, jo je po njeni dobri navadi zachelo skrbeti. Chlovekova narava je hudicheva rech,« se je pomenljivo zazrl vame, predpostavljajoch, da ga ne bom razumel, kar mu je moj prazno bolshchechi pogled tudi potrdil. »Morda bi bilo bolje rechi … chlovekova druga narava,« je pristavil, »tista, s katero je pricapljal na svet in jo je potem, kot pretanjeni varuh svojih ukleshchujochih razvad, she okrepil.«

»Ej, stari,«  sem se namrshchil. »O chem ti to?«

»Kakor koli,« se ni dal motiti, »zadnjich sva konchala s tem, da sta se spoznala, ko je Ana napisala Zhivljenje v breznu. Ko je imela prvo predstavitev knjige, je Jakoba prosila, da bi se z njo pogovarjal.«

»Jakoba?«

»Njega

»Pravljichnega?« sem nemarno potresel njegove zgrbanchene liste.

»Spoznala sta se nekaj mesecev prej, na predstavitvi neke druge knjige. Takrat mu je tudi povedala za Brezno. Uredniku zalozhbe,  kjer je bil zaposlen, je dal njeno knjigo … Kar je sledilo, je pa najbrzh elementarno, kajne, moj dragi Watson?«

Ni mi bilo jasno, kaj ga naenkrat tako zabava. Morda zgolj to, sem pomislil, ker se mu je zazdelo nadvse imenitno, da je svoje dolgochasno ponavljajoche se mentorsko uprizarjanje zachinil s kanchkom malega Sherlocka, jaz pa moram trpeti v vlogi njegovega bistrega doktorja Watsona.

»Jakob se je zaljubil vanjo na prvi pogled,« je nadaljeval, ignorirajoch moj pusti pogled. »In ji je to tudi povedal. Nekaj dni pozneje sta zhe shla skupaj na morje. Za en dan, ker si zaradi svojega statusa vech ne sme privoshchiti, je bil zhe prej njen pogoj. »She nikoli nisem nobenemu svojemu tipu dovolila, da bi mi dolochal, s kom se lahko druzhim,« mu je she pojasnila, ko sta se menila o tem, kdaj, kam in za koliko chasa. »Sicer pa se je treba s partnerjem tako ali tako vedno o vsem pogovoriti.«

Sedla sta na vlak, in ko jima je sprevodnik postregel s kavo, ga je Ana pogledala z enim svojih nedolzhnih pogledov. »Doma sem rekla, da grem … z zalozhbo na piknik … Saj se nisem zlagala, kaj Jakob?« je zachebljala kot ovenchek, ki se je malce prevech neobrzdano zapodil v svojo sestrico, upajoch, da ga karajoche materine ochi niso opazile.

Jakoba je spreletelo, ali ne bi bilo nemara bolje, che na naslednji postaji kar izstopi, ker pa je zhe od prvega hipa verjel, da sta ustvarjena drug za drugega … tega seveda ni mogel storiti. No, da ne bom dolgovezil,« je malce pospeshil.  »Sestala sta se she … precejkrat in schasoma so njuni odnosi postali vse bolj … intimni. In vsakich, ko sta bila spet vsak na svojem koncu, ona na Bledu in on v Ljubljani, je naslednji dan od nje prejel telegram, v katerem mu je sporochala, da tako ne gre vech naprej.

Po nekaj mesecih pa sta shla skupaj v … Benetke. Za pet dni. Ponochi sta spala le po nekaj ur … nadaljnje podrobnosti pa si precej dobro lahko predstavljash tudi sam. Ko je vlak prisopihal nazaj v rodno vas, pa …«

»… je naslednji dan sledil she en njenih telegramov.«

»Ne, tokrat je prekinila … do nadaljnjega, so bile njene besede, zhe kar na vlaku. Tik preden je izstopila.«

Shele zdaj me je spreletelo, da sva bila z mozhakarjem soimenjaka.

»Malo pred novim letom,« je nadaljeval ded, »je Ana znova prishla k Jakobu. »Bom prishla zhe dopoldne, da bova imela kaj od dneva,« je pojasnila v poprejshnjem pismu. Sredi kosila je nenadoma zaskrbljeno pogledala na uro: »Joj, chez pol ure moram domov, ker sem zvecher zmenjena … s svojimi.«

»Uf, sta pa res imela nekaj od dneva,« sem zavzdihnil. »Ampak tale je bil pa tudi chisto za luno. Kaj mu ni bilo jasno, da …«

»Saj ti pravim, da je bil od njunega prvega srechanja preprichan, da je Ana edina,« je malce zasanjano odvrnil ded.

»V tem se pa vsekakor ni motil, ja,« sem se pikro namrshchil.

»Ja, ta tvoj chrno-beli svet, v katerem se shele zachenjajo svitati prvi odtenki neskonchnih sivin …« je modroval ded. »Kako preprosto je prezirati tezhave, ki jih sam nisi nikoli dozhivel, kaj?« In si je pred nadaljevanjem privoshchil nekaj novih zamaknjenih trenutkov, med katerimi je nekajkrat ljubeche nagovoril svoje krotke lonchnice, ki so se ob okenski shipi nemo grele na jutranjem soncu. Ko je povlekel she zadnji dim svoje nove cigarete, zbasal ogorek v prenapolnjen pepelnik in si ochistil pepel, ki se mu je bil stresal na srajco, je bil pripravljen na novo rundo. 

»Naslednji dan mu je poslala nov telegram. Sporochala mu je, da je bil vecher, ki ga je prezhivela s svojimi … fajn, in da ravno razmishlja o tem, kakshen krasen dan sta vcheraj prezhivela – z njim. Jakob je bil, seveda, z zhivci zhe precej na koncu. In potem … sta se videla zadnjich. Bil je pri njej, na Bledu. Ana je bila, kot vedno, kadar sta bila v njenem okolju, brezvoljna in malodushna. »Kot da sem sredi volilne kampanje,« je rekla, pa … »Tipi ste tako ali tako le grabezhljivi lovci in se za svojo zhrtev zanimate le, dokler je ne zgrabite v svoje kremplje …« In skoraj z gnevom: »Tole … je vse skupaj kot ena … pravljica …«

No, zdaj, ko je popljuvala she to, se je malodushje zachelo lotevati she Jakoba … Zdaj je tudi njemu postalo jasno, kako zelo se oklepa svojih predstav o tem, da je edino zhivljenje, ki si ga je sposobna dovolj nazorno predstavljati in se ji zdi edino mozhno, tisto, ki ga je popisala v svoji knjigi – zato sem hotel, da jo preberesh – in da je izven tistega njenega brezna, kjer gre le za to, kdo bo mochnejshi, zanjo vse skupaj nekakshna znanstveno-fantastichna … pravljica. In ko je bila krsta zhe lichno iztesana in postlana, je njen pokrov potreboval le she poslednji zhebljichek … Pogovor je nanesel tudi na … intimne zadeve. »Vesh, ni mi bilo lahko,« je rekla Ana.«

»Kaj ji ni bilo lahko?« nisem razumel.

»Biti … intimna z njenim … tipom, potem ko sta bila z Jakobom v Benetkah.«

»Uf,« sem spet zavzdihnil. »Pa saj je vedel …«

»Ja, v svoji naivnosti je ochitno she vedno verjel, da se to po tistih precej posebnih petih dneh morda vendarle ni zgodilo. Skratka, to ga je popolnoma dotolklo. Zhe prej mu je povedala, da se je odlochila, da bo novo leto prezhivela v mirnem domachem vzdushju. Ko je odhajal, ji je rekel, da nekaj naslednjih tednov ne bo dosegljiv.«

»In?«

»Ana ga je milo pogledala in ga prosila, naj bo dosegljiv.«

»In on je rekel …?«

» Okej.«

»Pa ta tip je bil popoln tepec!«

»Ja,« je  prizanesljivo  zavzdihnil  ded, »soditi je lahko ...«

»In potem?«

»Naslednje jutro je prejel she enega njenih telegramov.« Z mize je povlekel list, ki je miroval she vedno natanko na istem mestu, kamor ga je bil odlozhil prejshnjo soboto. »Tole,« mi ga je pomolil pred nos. 

»Vem, da je tole kot strela z jasnega,« sem bral na glas, »ampak do predstavitve moje knjige v Celovcu prekinjam vsakrshno komunikacijo. Tam bom deset dni prej, da o vsem skupaj razmislim. Takrat ti bom postregla z odgovori, ki si jih zasluzhish.«

»Zhe prej sta bila dogovorjena, da se bo v Celovcu o knjigi z njo pogovarjal Jakob,« je zabrundal ded.

»Postregla?« sem se skremzhil, kot bi pogoltnil pest bucik.

»Ja, za vzhajajocho zvezdico pisateljskega sveta se je vchasih  precej trdo izrazhala … ampak bistveno je, da …«

»… se je odlochila, da bo she nekaj tednov …« sem she naprej grbanchil obrazne mishice, za katere dotlej nisem verjel, da so tega sposobne, »razshirjala kolena z drugim in ugotavljala, kateri ji bolj ustreza …«

»Ja, nekaj podobnega si je mislil tudi najin strichek, a kot recheno, je najavila, da  …«

»… bo v blazhenosti predihala silvestrski vecher in she kakshnega prej in pozneje,« sem bil she vedno brez zadrzhkov na strichkovi strani.

»Obsojati je lahko!« je zdaj ostro zarobantil ded. »In svet ni chrno-bel! Skratka,« je nadaljeval mirneje, »Jakob se je z njenim sporochilom … sprijaznil. Glede na okolishchine je bil celo … zadrzhano vesel.«

»In kaj je shlo zdaj v maloro?« sem prichakoval novo razocharanje.

»Nekaj dni po novem letu mu je poslala obvestilo o tem, ob kateri uri – datum je bil zhe prej dolochen – bo predstavitev njene knjige, ki naj bi bila nekaj dni po Celovcu. Skratka nekaj brezosebnih faktov.«

»Uf,«  sem  spet  zavzdihnil. »A  ni  mogla  pochakat, da …«

»Ja, saj to si je mislil tudi Jakob. Prekinjam komunikacijo … je premleval njene besede. A ko gre za njeno kariero, ochitno vse drugo postane nepomembno. Seveda se ni mogel zadrzhati in ji je odgovoril: zakaj vendar mu to sporocha, che je najavila, da bo nedosegljiva? Telegram je poslal v Celovec, ker naj bi bila takrat zhe tam. Odgovorila mu je chez nekaj dni. Da je prispela s tridnevno zamudo, ker sta s tipom prenavljala stanovanje.«

»Ej, stari, pa kakshen smisel ima she vse to?« mi je bilo zhe vrh glave njunih peripetij. »Zhenska naj bi v nevtralnem okolju tuhtala o … recimo pomembnih zadevah, doma pa prenavlja stanovanje.«

»To jo je tudi vprashal.«

»Spet telegram?«

»Ja, kaj pa drugega. Da je bilo to tako ali tako nachrtovano zhe prej, je bil njen odgovor.«

»Tole pa postaja zhe prav nadlezhna farsa …« sem se znova pridushal.

»Soditi ni tezhko, mladenich!« je spet poblisnil ded. »No, pa to she ni vse. Jakob se je, verjel ali ne, sprijaznil tudi s tem …«

Le she nejeverno sem se chohal po lobanji. Che bi mi vse to pripovedoval kdo drug, bi si mislil, da si izmishlja.

»… in se odlochil, da bo shel v Celovec nekaj dni prej. Che se sluchajno srechata, si je mislil, sicer bo pa pochakal do dogovorjenega roka. In sta se res – srechala. Ravno, ko sta vstopala na vlak …«

»Kdo?!«

»Ona in njen tip. Objeta. Jakob je sedel v blizhnji restavraciji in za hip ga je opazila tudi ona.«

»Ma, lepo te prosim!« sem vzkipel brez vsakrshnih zadrzhkov.

»Soditi je najlazhje, vnuk!« je she naprej gonil svojo stari.

»Mislim!!« sem poskochil, da je postelja nergajoche zajechala. »Saj ne gre za obsojanje, ampak kar je prevech je pa prevech! In ne reci, da tudi ti ne mislish tako?!« sem she naprej penil.

Ded me je le ostro pogledal.

»Ko je naslednji dan prishel nazaj v Ljubljano, ga je chakal nov telegram.«

»Od Ane??!!«

»Ne, od Marije Terezije, Watson! Seveda od Ane! In vesh, kaj je pisalo v njem?«

»No??!!«

»Ponizhno te prosim, da she ne obupash nad mano!!! Fant me je prosil, naj mu pridem pomagat pospravljat.«

Roke so mi v skrajnem obupu omahnile nekam mimo mene. Nekaj hipov sem skljucheno chakal, kaj mi bo she natrosil, potem pa sem se ovedel, da me pravzaprav zhe ves chas, odkar sem prishel k njemu, tishchi na WC. Kot burja sem zdirjal na hodnik, do WC-ja, ki je bil seveda zaseden; nestrpno sem se prestopal pred vrati in se drl na sestro, naj za boga pohiti, ta je nekaj nerazlochno zarohnela nazaj, mimo je pristopicala babica in me spet nekam prevech umirjeno premerila.

»Kje sta?« je vprashala odsotno.

»Pri telegramu.«

»Katerem?«

»Ne obupaj nad mano …«

»Aha,« je odsotno pokimala. »Tako rekoch zadnjem. She malo … Upam, da bosta do kosila fertik

»Tako rekoch zadnjem,« sem zamrmral in ji hotel she nekaj rechi, pa je zhe izginila. »Tudi jaz,« sem she zamomljal, cheprav mi je bilo za prehranjevanje v tem hipu kaj malo mar. 

Iz WC-ja se je konchno primajala sestra, zabrusil sem ji nekaj nemarnih besed, nakar mi ona seveda ni ostala dolzhna; pa mi je sredi njenega stavka uspelo zaloputniti vrata, s katerimi sem ji skoraj priprl nos, kar me je v nenadnem navalu nekakshnega sadizma skoraj razveselilo.

Nazaj k dedu sem dirjal s tako ihto, da sem se pri njegovih vratih skoraj spotaknil. Pa, zaboga, saj ni film!, me je preshinilo. Saj ne bom nichesar zamudil.

»Ponizhno te prosim, da …« sem ves zadihan vzkliknil.

 »Ja,« se je podrgnil po chelu ded, »tudi jaz tebe, da naslednjich ne zrushish bajte. Kot si gotovo zhe opazil, ni ravno od vcheraj.«

»Okej, okej … No?«

»Ja ... tisti trije klicaji …«

»Kaj je z njimi?«

»Ana je bila obichajno z lochili precej … racionalna. She nikoli jih ni uporabila toliko. Pa tudi prosim ji ni shel prav zlahka z jezika … Ta njen ponizhno je pa sploh presegal vse meje.«

»Ampak …«

»Ja, saj ne vem, da je vse skupaj totalna kolobocija. Mimogrede, v chasu pospravljanja je imel njen fant, med drugim, tudi rojstni dan … Vse to je vrvelo skozi Jakoba, ki je bil zdaj zhe popolnoma zmeshan. Pa ji je dva dni pozneje vendarle odgovoril.«

»Cepec!«

»Kakor za koga … In jaz tebe, da ne nad mano, je sporochal. Che tisto, kar si napisala pred dvema dnevoma, she vedno drzhi …«

»Jezus!? In ona?«

»Nich. Naslednji dan ji je poslal she en telegram.«

»Bednik!«

»Kaj nisi rekel, da si bil zhe zaljubljen?« je mirno kontriral ded.

»Babe so kache!« sem siknil, ko sem se spomnil svoje Anje, s katero sem hodil dobro leto, potem pa … je presedlala na tipa, ki je bil dotlej moj najboljshi prijatelj.

»Hm,« je skomignil ded. »Se ti zdi babica … kacha?«

»No, najbrzh ne vse,« sem osramocheno povesil pogled.

»Torej?« je hotel slishati she nekaj skesanih besed.

»Okej, saj imash prav …« sem krotko dodal. »In kaj je odgovorila?«

 »Da je she vedno na Bledu, da je zhivchna in ji kaj takega niti na misel ne pride.«

»Ej, vesh  kaj,  zdaj bi  bilo  pa zhe vsakemu idiotu jasno, da …«

»Je tebi kapnilo?« me je prekinil, kot da me je ujel pri prepisovanju domache naloge.

»Kaj?« nisem razumel.

»Da se tvoj najboljshi prijatelj celo leto suka okoli Anjine najboljshe prijateljice zato, ker hoche prevzeti tvojo punco in ne zato, ker bi mu bila vshech njena frendica?«

»No ja,« sem spet sklonil glavo.

»Toliko o idiotih,« je sklenil veliki Sherlock. »Ana se je v Celovec vrnila po treh dneh. Do njunega srechanja je bilo she dober dan in pol. Od nachrtovanih desetih dni, ko naj bi razmislila o svoji postrezhbi, jih je shest prezhivela na Bledu. Jakob zdaj ni vech verjel, da se bo v tej zmeshnjavi iz nje izcimilo karkoli smiselnega. In je – konchno – zbolel. V Celovec ji je poslal pismo, v katerem ji je sporochil, da ga ne bo.«

»In ona?«

»Se spomnish citata na zachetku njene knjige?«

»Bedak ne odpusti in ne pozabi, naivnezh odpusti in pozabi, modrec ne pozabi, a odpusti,« sem bil vendarle spet enkrat kos svoji nalogi.

»Zamera, prizadetost in uzhaljenost, ne glede na to, kako svéte se kazhejo navzven, so posledica prichakovanj, ki se prelevijo v … lakomne zahteve. Ne pravim, da od ljudi ne bi smeli nichesar prichakovati, she posebej, che sta se obe … stranki prostovoljno zedinili o dolochenih stvareh, potem pa ena od njih samovoljno spreminja pravila, kadar koli se to njenemu … shibkostnemu znachaju zazdi; in che, kot je to najpogosteje, to svojo neprijetno pomanjkljivost opravichuje z nadlezhno racionalirizajochim moraliziranjem, ki ni nich drugega kot ujchkanje lastnih hib, je izziv po pritlehnem odporu she toliko vabljivejshi. A che tudi sam reagirash … krchevito in prizadeto in uzhaljeno, opravichujoch svoje nelagodno pochutje z argumentom nekakshne pravichnishke jeze, s tem prevzamesh taisto strumno drzho ponosa na lastno neumnost. Ne pravim, da je takshno ravnanje treba podlozhno tolerirati, pach pa le to, da se ne smesh podrediti lastnim pritlehnim gonom, ki zahtevajo od tebe natanko to, kar si precej sarkastichno pripomnil o tisti Anini knjigi – s tem namrech pristanesh na to, da bosh tudi sam postal le eden od brezdushnih bojevnikov na planetu Kdo bo koga. Ne glede na to, kaj kdorkoli pochne, je v resnici vsak odgovoren le za svoja dejanja – in biti odrasel, pomeni, da se tega zavedash in skushash biti iskren in ne le … odkrit.«

»Kaj pravish? Kaj ni to isto?« sem ga debelo pogledal.

»Najlazhje je biti … odkrit. Che si besen, popenish. Che si zhalosten, tarnash in se smilish sam sebi, che ti kdo ni vshech, ga poshljesh v tri krasne. Iskrenost pa je precej zahtevnejshe opravilo,« se je nasmehnil, »in terja celega chloveka, ne le zhivalskih instinktov, ki te skushajo prisiliti k temu, da postanesh izrodek tudi sam … Da premagash jezo, pohlep, slabo voljo, zheljo po tem, da bi prizadel drugega, pa cheprav le s pretirano arogantno besedo ali zlonamerno kritiko, brezbrizhnostjo, chemernostjo in tako naprej … vse to je del chlovekove nizhje narave. Che se prepushchash zgolj njej in jo odkrito stresash na druge, ni to nich drugega kot moralizajoche razlivanje gnojnice … ali she kaj hujshega … Hudich je … popolnoma odkrit. In che se prepushchash tovrstnim krchem, te seveda takojci radostno sprejmejo v svoj krempljasti primezh. Che pa se spomnish svoje prave narave in sledish njeni … iskri, je to najboljshe, chesar si sposoben. Resnichno oprostiti, pomeni, da si najprej … sprostil v sebi vse vrtince, v katere te hoche zvlechi  nasprotnikova pritlehna tezhnja, ki ni nich drugega kot satan, ki si zheli, da bi chloveka stlachil v kletko svojega … odkritega sadizma. In s tem, ko chlovek ne poklekne pod bichem tega psevdonaravnega avtokratskega diktatorja, ki ga skusha zadrzhati v jechi nenehnih skrbi in trpljenja, oprosti tudi drugemu, kar ne pomeni nich drugega kot to, da se ne vmeshava v njegovo svobodno izbiro. Ali bo kdo sledil svojemu nizhjemu jazu, hudichu, ki s svojim svetohlinskim strupom vabi svoje zhrtve v nenehno ponavljajochi se krog peklenskih razvad ali … vzgibu, ki tiho tli v dushi in chaka, da konchno prisluhnesh iskri njene intuicije, pa je izbira, s katero se mora vsak dan znova spopadati prav vsak od nas. Tudi Ana je trpela, ne glede na to, kaj si mislish ti; to je samo po sebi seveda ne opravichuje ... A gola dejstva so le nemarno nametani zidaki, ki sami zase she ne tvorijo nikakrshne hishe resnice. Jakob je vse to seveda vedel, in ko je zbolel, mu je bilo jasno, da je zhe tako globoko v dreku, da bo potreboval precej chasa, preden bo spet … sposoben funkcionirati brez teh neshtetih krchev, ki jim je dopustil, da so se postopoma zaredili v njem.«

»In kaj je storil?«

»Poslal ji je she eno pismo, v katerem ji je sporochil, da jo bo chez pol leta ob  tej in tej uri chakal v njuni restavraciji … V vechnem mestu, seveda. Pa che bo do takrat v sebi izbrskala odgovor na to, kaj v resnici hoche, naj pride, sicer pa naj ga pozabi.«

»Kakshen naivnezh!« sem se spet kremzhil.

»Ampak, Jakob,« je znova poskushal ded, »je na svetu she kaj, chemur je vredno slediti, razen tistemu, v kar verjamesh z vsem srcem? No, vsaj s tistim delom, za katerega vesh, da skozenj she vedno pronica … nedeformirana luch.«

She preden sem lahko odprl usta, je potrkal po uri:

»Stara naju bo vsak hip poklicala h kosilu.«

»In kaj je storila ona?« se nisem dal.

Znova je poshkilil na uro.

»Lepo te prosim, ne reci, da bosh tole podaljshal she za en teden. To bi bila pa tudi totalna farsa.«

Zazdelo se mi je, da je res nachrtoval nekaj podobnega, a se je zdaj malce obotavljajoche vendarle premislil.

»Ni je bilo,« je zavzdihnil.

»Torej je bil ves njegov … naivni optimizem … zaman.«

»Morda pa vendarle ne,« se ni strinjal. »S tega sveta je, kolikor vem, odshel … pomirjen. Naslednji dan ga je namrech trofil infarkt. Srchni. Vsaj tako pishe v mrlishkem listu in nobenega tehtnega razloga nimam, da mu ne bi verjel.«

»Infarkt? In to je – konec?! In kaj je bilo z Ano?« Shele zdaj me je prvich spreletelo, kako to, da ded vse tole pozna tako podrobno. In kaj ima vse to pravzaprav opraviti z njim? In konchno – z mano?

»Ana se je po nekaj mesecih v resnici  odselila od svojega … fanta. Ali se je z njim she videvala ali ne, ne vem, je pa vsekakor nameravala iti v Benetke. Za vsak sluchaj se je odpravila celo dan prej, kot sta bila dogovorjena. Ko je bil vlak v blizhini Trsta, pa ji je … odtekla voda in …«

»Moj Bog?!« sem poskochil. »Pa ne, da je bila  nosecha?!«

 

»Najbrzh se ji ni razlila steklenica radenske, kaj?« se je kislo nasmehnil. »Rodila je na vlaku, kar pravzaprav she ni bilo nich usodnega. Z otrokom so ju prepeljali v bolnishnico, kjer pa je zachela krvaveti. A je kljub vsemu hotela naprej. Na skrivaj se je izmuznila iz bolnice, a se je po nekaj minutah onesvestila. Naslednje tri dni je bila v komi. Ko se je prebudila, je bila njena prva beseda …«

Zdaj sem bil na robu infarkta tudi sam.

»Ja, Jakob,« je odsotno pristavil ded, kot da je pravkar povedano premleval zhe tolikokrat, da je v njem zamrlo sleherno chustvo. In se znova grenko nasmehnil.

»In njene naslednje prav tako … Medicinska sestra, ki je bila ob njej, je mislila, da zheli, naj bo otroku ime Jakob. Ko so ji konchno povedali, kateri dan je, se ji je skoraj zmeshalo. Na vsak nachin jih je hotela preprichati, da mora nujno oditi, pa je, seveda, nihche ni jemal resno. Nekajkrat je she poskushala zbezhati, pa je vsakich znova spet padla v nezavest. Teden dni je trajalo, da se je njeno zdravstveno stanje … stabiliziralo. Che to, da je bila bleda kot smrt in je le odsotno buljila v prazno, lahko imenujemo … stabiliziranost. Ko so ji naposled prinesli otroka, ga ni niti pogledala. In cel naslednji mesec, kolikor je she bila tam, prav tako ne. Vrnila se je nazaj domov in ko je izvedela, kaj se je zgodilo z Jakobom, je dozhivela zhivchni zlom. Ker se njeno stanje ni in ni izboljshalo, so jo strpali v … Polje. Pol leta je bila tam …«

»V …?«

»Ja, v umobolnici. Ko se je njeno stanje znova … stabiliziralo in so jo spustili na svobodo, je nekaj naslednjih let le redko spregovorila kakshno besedo. In che zhe … no, ni bila ravno prijazna.«

»In otrokov oche je bil …?«

»Jakob, seveda,« je odvrnil smrtno resno ded. »Ana pa je tista zhenska, pri kateri sva bila prejshnjo nedeljo.«

»Ufff,« se mi je od glave do pete najezhila kozha. »In otrok?«

Polagoma se je zasukal proti meni in v njegovem pogledu so se zalesketali odkrushki neshtetih usod prednikov, ki so, dokler jih ni zgnetel v nekakshno z lastnim sokom prezheto zmes, ki se je zdaj tiho zlivala skozi njegove ostarele ochi, dolga leta vsak zase vreshchali po razbrazdanih njivah njegove zavesti in jo skushali vkleniti v svoje grabezhljive kremplje.

»Ta otrok sem pa jaz,« je slednjich izdavil. »In kot vesh, nisem Jakob, tako kot je sprva zapisala v evidenchni list tista trzhashka sestra.« 

 

 

________

Nadaljevanje (drugi del) v naslednji shtevilki revije