Revija SRP 81/82

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (X)

 

LOVEC (The Woodsman; ZDA, 2004; TVS 1 – 3. 5. 2006). Presenetljiv prvenec mlade rezhiserke Nicole Kassell. Lotila se je skrajno problematichne teme – pedofilije. Glavni junak (ig. Kevin Bacon) je po dvanajstih letih zapora zaradi pedofilskega dejanja spet na prostosti, zaposli se in najde partnerico, a pretekle travme mu ne dajo miru, obiskuje psihoterapevta, ves chas je tudi pod policijskim nadzorom zaradi suma mozhnega recidiva. Rezhija je nedvomno briljantna, s finim posluhom za psihologijo, igralci so izvrstni do zadnjega detajla (zlasti Bacon v izjemno zahtevni vlogi). Ob vsej »objektivnosti«, s katero film obravnava tako storilca kot zhrtev, in ob vsej profesionalni eleganci ostaja obchutek dolochene nedorechenosti, ki se po odjavni shpici razshiri na sumarni »retrovtis« in razmislek o njem … Che je pedofil za svoje dejanje sedel 12 let, je moral narediti hudo kriminalno dejanje, ni shlo le za kakshno »zapeljevanje« in »otipavanje«. Kako je tak tip po odsluzheni kazni zmogel tolikshno moralno odgovornost, da se je tik pred prilozhnostnim izzivom lahko prostovoljno odrekel ponovitvi zlochina nad mladoletnico? Je pedofilija bolj neobvladan nagon ali bolj zavestna perverzija? Zdi se, da je za tako moralno skrajno zavrzheno dejanje, kot je pedofilija, glavni junak vendarle v pretirani meri prikazan kot »pozitivec« in da je »razumevanje«, ki ga rezhiserka kazhe zanj, zhe nevarno blizu trendovski »demokratichni« afektaciji.

KAKSHNA JE BILA SFRJ? (Trenja; pogovorna oddaja, Slovenija, 2006; POP TV – 4. 5. 2006). Na dan svetega Florijana (Cvetko, norishko-venetski krshchanski muchenec) in Titove smrti so bila medsebojnim retorichnim »trenjem« izpostavljena mnenja o SFRJ. Sicer rutinirani voditelj Urosh Slak govori z nekoliko preochitnim prizvokom vznemirjenosti, oddaja pa je tudi na gosto razbita z reklamnimi »odmori«. Ekipa sogovornikov (nadshkof Perko, pisatelja Petan in Partljich, zgodovinar Pirjevec, profesorja Kreft in Balazhich, pravnika Buchar in Starman) je kljub nekaterim razhajanjem v glavnem soglasna v veliki kritichnosti do nekdanje komunistichne federacije in njenega voditelja. Pri tem zlasti Pirjevec in Buchar poudarita tudi pozitivna dejstva (polna zaposlenost, mozhnost sholanja, dvig standarda, mednarodni ugled drzhave in politike neuvrshchenosti…). Pirjevec: leta 1945 je bila Jugoslavija reshitev zlasti za Primorce, prinesla jim je morje, a je morala naposled razpasti zaradi razlichnih mentalitet (»hvalabogu, da je Jugoslavija bila in da je ni vech«). Partljich: v chasu komunizma sploshna raba »dvojnega jezika«, nekakshnega »novoreka« – eno govoriti, drugo delati. Buchar: kljub pozitivnim elementom ta drzhava s svojo ureditvijo ni imela prihodnosti, partija preprosto ni imela druge izbire kot demokratizacijo in sestop z oblasti. Starman: Jugoslavija je bila od zachetka obsojena na propad in propadla je v hudi, petletni vojni, ki se ji je Slovenija v glavnem srechno izognila. Petan: od 1,7 milijona jugoslovanskih vojnih zhrtev je po angleshkih podatkih milijon pobitih po vojni pod Titovo oblastjo. »Radikalno« jedrnat je bil Perko: Jugoslavija je bila zhe ob nastanku leta 1918 napachno zastavljena, s pretiranim oblastnim delezhem srbskega naroda, Tito pa je bil po vseh mednarodnih kriterijh velik zlochinec … (Ob tem je mozhna pripomba: v Titovi biografiji je gotovo dovolj »mraka«, toda zlochincev je neshteto, Tito kot zgodovinsko dejstvo pa je samo eden; karkoli je pochel v politiki, ne bi mogel pocheti sam, brez dolochenega kroga »zainteresiranih ostalih«, ki jim je ustrezal kot izpostavljena voditeljska figura in kot mitologizirana ikona diktatorskega populizma.) »Dramatichni vrh« oddaje je bil kratek, a oster besedni spopad med Petanom in Pirjevcem; slednji je menil, da petanovske anekdote ne ustrezajo zgodovinski resnici (glede odnosa Anglezhev do Tita in YU). Na voditeljevo »provokativno« vprashanje, ali bi bilo mozhno kdaj v prihodnosti spet kakshno zdruzhevanje v tej smeri, je bilo slishati mnenje, da je »jugoslovanske zgodbe« konec za vselej. Oddaja je izzvenela z dovolj ochitno zadrego vseh sogovornikov spricho rezultatov glasovanja publike na vprashanje, kakshna drzhava je bila YU: dobra (83%) ali slaba (17%) … Kljub okornim poskusom podcenjevanja tega rezultata in tudi publike gre za dejstvo, ki daje misliti.

PESEM EVROVIZIJE 2006 (TVS 1 – 20. 5. 2006). Slovenija se ni uvrstila v finale, to je nekak »jugofiasko« glede na druge tri soudelezhene »former Yugoslav republics« Hrvashko, BiH, Makedonijo. Zdi se, da se je Sloveniji tokrat res zgodilo nekaj krivice; njen predstavnik Anzhej Dezhan bi s svojo solidno pesmijo in prav takim nastopom zasluzhil vsaj finale med vsem tem evrosongovskim poflom, ki je zhe povsem karnevalsko koreografiran. Kljub vsej »opichji norishnici« in dobrososedski »kuhinjski folklori« je po televotingu publike iz shtevilnih drzhav zasluzheno (prvich po 40 letih sodelovanja) zmagala Finska z radikalno »drugachno«, grobo mrachnjashko pesmijo Hard Rock Hallelujah, ki so jo izvajali do konca v »poshasti« popolnoma zamaskirani izvajalci, tezhkometalska skupina Lordi (provokativna ironizacija sicer prevladujoche osladne veseljashko-nastavljashke razgaljenosti). Verjetno je pesem osvojila publiko tudi z besedilom, ki po svoje aktualno v apokaliptichnem ozrachju zdruzhuje zavrzhene in izbrane, ki oboji pripadajo bozhjemu nadnaravnemu stvarjenju (»It's The Arockalypse … Demons and angels all in one have arrived … In God's creation supernatural high …«). Poznavalci so sicer ugotovili, da pesem niti ni posebno izvirna, da spominja na znamenitega »vampirskega rokerja« Alicea Cooperja in zvezde iz »klasichnih« hardrockerskih 80-ih let, vendar se to ne zdi bistveno, kajti pesem je skupaj z nastopom izvajalcev funkcionalno odigrala svojo vlogo v kontekstu novega chasa in prostora. Nekateri menijo, da rekordna zmaga (she nobena zmagovalka ni dobila 292 glasov) te za Evrosong nenavadne skupine in pesmi pomeni zgodovinsko prelomnico; da bodo namrech odslej na tem tekmovanju prevladovale bolj »odshtekane«, nekonvencionalne, underground in hard tendence, podprte z okusom novih, mladih generacij. Toda Evrosong se v glavnem vrti v zacharanem krogu soap-popa, zato je najbolj verjetno, da bo zaradi imanentnega znachaja te prireditve pomen »lordske prelomnice« naposled manjshi od trenutnega vtisa.

DRUZHINSKE ZGODBE (TVS 1 – 21. 5. 2006). Ob sposhtovanju in obchudovanju, ki ga zasluzhi slovenska druzhina Smrtnik z avstrijske Koroshke se komentar zdi skoraj sakrilegichen. Resnichno dragocena predstavitev sedemchlanske druzhine s tisochletnimi koreninami. Oche in mati nekoliko rezervirana do koroshkih razmer, sinovi z bolj vedrimi pogledi. Eden od sinov: Haider ni ravno strupen sovrazhnik Slovencev. Oche gleda drugache, meni, da celo kancler Schüssel ni res naklonjen Slovencem, da z njimi le taktizira. Eden od sinov poudari tudi pomen Karavank kot naravnega dejstva, odigrale so svojo vlogo pri razdelitvi Slovencev … Glede na prevladujoche izkushnje se kazhe strinjati z ochetom, ki je bolj zadrzhan do Nemcev, chetudi so v zadnjem chasu, kot porochajo poznavalci, Nemci na Koroshkem (tudi Heimatdienst) »bolj naklonjeni« do Slovencev. Avstrijski Nemci govorijo, da bo zdaj lazhji dialog s Slovenijo kot evropsko drzhavo, prej je bila komunistichna diktatura. Slovenski jugokomunizem je bil vsekakor pripraven izgovor, a le pol zadnjega stoletja; prodor nemshtva proti Jadranu, ki mu je bila prva ovira majhna, a presenetljivo trdozhiva »slovenska napota«, pa je tisochletna tezhnja, she iz srednjega veka, ko po mnenju nekaterih zgodovinarjev »she ni bilo« nacionalizma, cheprav se je kljub tej »shirini« v praksi natanchno uposhtevalo etnichno-kastno dolochenost vsakega posameznika.

REFERENDUM V CHRNI GORI (21. 5. 2006). »Long goodbye« Jugoslavije ali petnajst let razpadanja srbskega malega imperija … Chrnogorski knjizhevnik Jevrem Brkovich kot predsednik t. i. »Dukljanske akademije znanosti« obnavlja staro ime Chrne gore – Duklja, ki naj bi bilo po nekaterih »hrvashko« (Dukla, mesto na Poljskem; za Albance je ime seveda albansko, ker so bili Dokleati ilirsko pleme; v rabi je bilo tudi ime Zeta), kot naj bi bila Chrna gora le novejshe ime nekdanje »Rdeche Hrvashke« (chrnogorska delitev na »proustashe«, »prochetnike«, »proalbance«, »proboshnjake« in avtonomiste?). Projekt samostojne Chrne gore je z »velikosrbskega« vidika avstro-ogrski recidiv, ki ga s svojimi »nemshkimi« interesi podpirata Slovenija in Hrvashka. Chrna gora je bila kot samostojna drzhava (knezhevina) ustanovljena na berlinskem kongresu leta 1878 z namenom, da v smislu lokalnega mikrotampona odriva Srbijo od Jadrana in Turchijo od BiH, ki je bila prisojena Avstriji; za »dodatno izolacijo« se je med Srbijo in Chrno goro z ozkim pasom Sandzhaka Turchija stikala z BiH (o berlinskem kongresu »pove vse« dejstvo, da mu je predsedoval Bismarck kot zmagoviti uresnichevalec »vrachanja« zdruzhene Nemchije v imperialistichno zgodovino). Danes, ko je Nemchija spet zdruzhena, povsem nemochno, obubozhano, povsod umikajocho se Srbijo v Chrni gori »nadomeshchajo« Rusi, ki nakupujejo turistichno privlachna zemljishcha in rudnike boksita, nachrtujejo menda tudi vojashka oporishcha; tako naj bi pravoslavna slovanska stran skushala vendarle nekako obdrzhati ravnotezhje in navzochnost ob Jadranu, zato se Srbi niti ne zhrejo prevech zaradi chrnogorskega izstopa iz zveze s Srbijo. Rusija, ki po sovjetskem razsulu obnavlja svoje mochi, naj bi skozi chrnogorsko luknjo vzpostavila zvezo s »toplim morjem« Sredozemlja (zasilno uresnichenje starih ruskih tezhenj kot kontrapunkt nemshkemu »Drang nach Osten«). Mnogi vidni Srbi so Chrnogorci vsaj po poreklu – od »najvechjega srbskega pesnika« Njegosha in jezikoslovca Karadzhicha do Miloshevicha in Koshtunice … Chrnogorska znachilnost je pravoslavje (srbska cerkev in samostojna chrnogorska) s cirilico, a z ijekavsko (hrvashko-bosansko) varianto »srbohrvashchine«. Oba nacionalna epa – hrvashki in srbski (Mazhuranich, Njegosh) – sta po vsebini chrnogorska s protiturshko, protimuslimansko tendenco (chrnogorski muslimani zlasti v Njegoshevem Gorskem vencu vidijo metaforo za genocidni projekt zoper »poturice«). V 19. stoletju je Chrna gora za mnoge pomenila »svetilnik svobode« na Balkanu, tako so jo videli celo v Angliji. Z referendumom uresnichena samostojnost Chrne gore in mozhna skorajshnja samostojna drzhavnost Kosova sta za zdaj videti kot balkanski epilog razpada komunizma – ne brez elementov farse. Kljub teoriji o odmiranju drzhave je bila v praksi komunizma drzhava najstrozhje varovana svetinja; zdaj so na tleh »izhlapele« rdeche ideologije nastale in bodo verjetno she nastajale shtevilne drzhav(ic)e, ki se bodo, po vsem sodech, prej ali slej izkazale kot nekakshne »demokratichne despotovine« z lokalnomafijskimi variantami neokapitalizma »Obeti« na podrochju exYU: Republika Srbska v BIH, morda Vojvodina in Sandzhak v Srbiji, albanska »Ilirida« v Makedoniji (shtevilnih »mozhnosti« na tleh exSSSR niti ne kazhe navajati); interes Zahoda pri vsem tem je predvsem, kako ta proces fragmentacije zadrzhati v kontekstu ex-komunizma in obenem chimbolj porezati ruske politichne lovke v Evropi. V zvezi z »novo« Chrno goro se ponuja she jezikovno vprashanje: srbohrvashchina (danes »jezik brez imena«), ki so jo nekateri nachrtovali kot enotno jugoslovanshchino, ki naj bi vsrkala tudi slovenshchino in makedonshchino, je tu zdaj »chrnogorski jezik«, se pravi eden od sestavnih delov binarnega shtirichlenika kot mozhnega imenskega monstruma za poseben jezikovni pojav: »sr-hr-mu-chr« ali »sr-hr-bo-chr« (mu, bo – muslimanshchina ali boshnjashchina). Vsekakor pa Chrna gora nima »slovenskih« problemov s prepoznavnostjo svojega imena v tujini: Montenegro je enkraten »svetovni pojem«. (Che gora omogocha image identitete, bi se analogno Slovenija morda lahko izognila meshanju s Slovashko z imenom – Triglavija …)

JEZUS, MARIJA IN DA VINCI (Jesus, Mary and Da Vinci; VB, 2006; POP TV 25. 5. 2006). Dokumentarec o temi, ki je trenutno nadvse populistichno aktualna prek »knjige 21. stoletja« – Brownove Da Vincijeve shifre. Za nekatere so knjiga 20. stoletja Rushdijevi Satanski stihi, ki so osramotili islam, zato je iranski ajatola avtorja obsodil na smrt. Podobno naj bi Brownova »provokativna« knjiga ogrozila krshchanstvo, a papezh avtorja ni obsodil na smrt. Prek knjige in prek dokumentarca se nakazuje praktichno nepregledna vrsta »shifriranih« vprashanj. Je bil Jezus porochen? Je bila Marija iz Magdale, ki je doslej veljala za vlachugo, njegova zhena in njuni otroci zachetniki dinastije Merovingov, katerih zachetnica je bila oplojena od ribe, najstarejshega simbola za Jezusa? Navsezadnje je vse skupaj podobno teoriji zarote v zvezi z amerishkim 11. septembrom: tudi najbolj fantastichne teorije zvenijo povsem racionalno in verjetno … Tako je mozhna tudi npr. nenavadna vzporednica: argentinski Slovenec Martin Gregorchich je avtor teze, da je Hitler umrl v Argentini star 97 let, da sta tam z Evo Braun imela vech otrok, menda posvojenih (zaradi Hitlerjeve zaveze devishtvu?); glede na Brownovo (po drugih pobrano) mnenje, da je Magdalena prenesla Kristusovo »potomstvo« v Evropo, bi bila Eva (»Erjavec« kot Brown) nekakshna Hitlerjeva »Magdalena«, prav tako z nadaljevalnim poslanstvom prenesena na drug kontinent.

VODOVODAR (The Plumber; Avstralija, 1979; TVS 2 – 25. 5. 2006). Zanimiv triler znanega avstralskega rezhiserja Petra Weira, obrtno korekten, s preprichljivimi igralci. V stanovanje antropologinje pride vodovodar, ki pove, da mora v kopalnici popraviti vodovodno napeljavo, da je namrech dobil tako narochilo za celo zgradbo. Medtem ko je njen mozh, univerzitetni profesor, v sluzhbi, se mora ona natezati s chvekavo »sproshchenim« vodovodarjem, ki se utabori v kopalnici in se skoraj udomachi v stanovanju, se na razlichne lumpenproletarske nachine poigrava z intelektualko, jo celo strashi s posilstvom itd. Vodovodar se tako vse bolj kazhe kot pravi demon z neznanimi nameni. Antropologinja, ki sicer preuchuje demonistichne obrede domachinov na Novi Gvineji, na vodovodarja gleda z vse vechjim nezaupanjem in strahom. Na koncu filma vodovodarja aretirajo, ker naj bi v stanovanju ukradel dragoceno uro in denar. Vodovodar krichi, da mu je oboje podtaknila antropologinja. Demonizem identitete: kdo je torej pravi demon – primitivni chvekashki (kvazi)obrtnik z manjvrednostnim kompleksom ali najvishje izobrazhena intelektualka?

KACHJE OCHI (Snake Eyes; ZDA, 1998; POP TV – 26. 5. 2006). Film je »zanimiv« le zaradi rezhiserjevega imena. Brian de Palma je nekoch veljal za odkritje, ki naj bi prenovilo zhanr trilerja, za nekakshnega novega Hitchcocka. Posnel je nekaj obetavnih filmov, zdaj podpisuje take standardno solidne in kljub vsakrshni »napetosti« bolj ali manj dolgochasne izdelke, kot so Kachje ochi (ime varnostne superkamere, ki nadzoruje dogajanje v velikem zabavishchu, kjer se zgodi atentat na amerishkega ministra za obrambo). Nicolas Cage v glavni vlogi, ki je kot nalashch zanj: detektiv, ki mu ni povsem jasno, kaj sploh pochne v tej zgodbi, tako da ga ima »najboljshi prijatelj«, v resnici demonski zlochinec, za bebavega pohlepnezha, dokler … gledalec ne zakinka.

JANSHA – PUTIN (Delo, 1. 6. 2006). Na prvi strani Dela zgodovinska slika – najbolj zahodna slovanska drzhav(ic)a in ruski mastodont. »Liliputanec« in »Guliver«, tokrat oba Slovana. Tudi slovenska desnica ne more brez ruskega zaledja. V chasu italijanskega pritiska s terminali dobrodoshel »kontrapunkt« z ruskim plinom. Podobno bo verjetno treba rachunati she kdaj v prihodnosti, kajti Italijani ogromnega shtevila svojih padlih med prvo svetovno vojno v zaledju Trsta ne morejo pozabiti, vsa ta mnozhica je v konchnem rezultatu »padla zaman«, zato jim je izgubljena rapalska meja »oblezhala v zhelodcu«.

SPARTAK (Spartacus; ZDA, 2004; Kanal A – 27. 5. 2006). Prvi del shtiridelne miniserije; povsem solidno, zanimivo pa predvsem zato, ker je posneto v Bolgariji s pretezhno bolgarskimi sodelavci (Spartak, vodja tretjega velikega upora rimskih suzhnjev, je bil, kolikor je znano, Trachan, Trakija naj bi bila »predbolgarska Bolgarija«), v glavni vlogi pa nastopa hrvashki igralec Goran Vishnjich, eden redkih iz teh slavobalkanskih logov, ki se je zvezdnishko uveljavil v Ameriki (na TV). Vishnjich je kot Spartak korektno opravil svoje delo; tudi fizichno v glavnem ustreza vlogi, le njegov obraz kar moteche kazhe bolj patricijskega intelektualca kot pa antichnega gladiatorja iz »barbarskih« krajev. Neizbezhne reminiscence na Kubrickov film Spartak (1960) vedno znova potrjujejo njegovo, kljub nekaterim pridrzhkom trajno vrednost tudi glede preprichljivosti Kirka Douglasa v naslovni vlogi.

NEPOVRATNO (Irréversible; Francija, 2002; TVS 1 – 27. 5. 2006). Specifichno brutalna kriminalka, rezhija Gaspar Noé. Dvanajst retrospektivnih sekvenc, vsaka v enem kadru, »za nazaj« (cheprav je stanje pred zlochinom nepovratno, nesrecha pa je slutenjsko napovedana v sanjah zhrtve) osvetljuje izjemno surovo posilstvo zhenske (v rektum) in odnose znotraj tako rekoch klasichnega trikotnika dveh prijateljev, prvi je impotenten »idealist«, drugi potenten »fukach«, in »dobre mrhe« med njima, ki pa jo najbolj temeljito »obdela« nakljuchni, outsiderski, mizoginski tretji moshki ter s tem sprozhi mashchevalni pohod obeh »obchudovalcev zhenske« skozi gejevski klub Rectum. Po svoje zanimivo, vendar tudi »nekonvencionalno« razvlecheno, med drugim z entropijo »drznih« seksualnih prizorov s povsem golima igralcema, pri tem je blizu klimaksa opaziti penis brez erekcije. Danes morajo igralci pach opravljati svoje delo v vsakrshnih »naturalistichnih« okolishchinah, ki mnogokrat ne prispevajo toliko k preprichljivosti in umetnishki tehtnosti filma, kolikor muchnega truda brezobzirno zahtevajo od njih.

VECHERNI GOST (TVS 1 – 11. 6. 2006). Pogovor voditelja A. Cholnika z angleshkima gostoma, avtorjema knjige Slovenija !945, ki je te dni izshla v slovenskem prevodu, osvetljuje pa angleshko izrochitev domobrancev tedanji komunistichni oblasti v Jugoslaviji. John Corsellis in Marcus Ferrar v oddaji izrecno poudarita, da ni mogoche povsem zanesljivo ugotoviti, kdo je dal ukaz za izrochitev, general Alexander ni bil, mozhnost je, da je bil zadaj Macmillan, politik (Churchillov sodelavec), zagotovo ni bil Churchill … Naj se stvari zavijajo tako ali drugache, v zadnji radikalni konsekvenci je odgovornost zmeraj na ustreznem vrhovnem komandantu, chetudi ta ne bi tochno vedel (kar sicer ni verjetno), kaj se dogaja (Miloshevich je bil pred haashkim sodishchem za vojne zlochine ne glede na to, koliko je vedel za posamezna dejanja srbskih enot). Vrhovni poveljnik za Anglezhe je bil tedaj Churchill, v Jugoslaviji pa Tito. Knjiga je po svoje she dodatno aktualna tudi glede na sochasno obtozhnico zoper Mitjo Ribichicha kot nekdanjega funkcionarja Ozne, obdolzhenega likvidacije civilistov po 1945. Ribichich v svojih zagovorih poudarja, da so bile povojne likvidacije domobrancev delo Jugoslovanske armade, ne pa specializirane Ozne, se pravi, da bi shlo za posebno vojashko-operativno zadevo (tudi v smislu preventive zoper mozhno nadaljevanje vojne s strani »prenovljenih« kvizlingov, katerih zadnji rezon bi bil v poskusu uresnichenja »apokrifne« jaltske delitve Jugoslavije »fifty-fifty«). Kakor koli, dejstvo je, da leta 1945 ni shlo »samo za Slovenijo« in ne samo za domobrance, torej bi bilo povsem nemogoche prichakovati, da bi zanje veljal eventualno drugachen tretma kot za ustashe in chetnike; skupnega jugoslovanskega konteksta ni mogoche odmisliti, zadnje ime na vrhu jugopiramide pa je bil pach Tito (kolikor je znano, je Stalin, ko je zvedel za »rekordno likvidacijo« pisane mnozhice jugoslovanskih kvizlinshkih enot, pohvalil Tita »za junashtvo«). Ob osvoboditvi je bila idilichna Slovenija po spletu okolishchin mnozhichna klavnica, shtiriletna vojna pred tem je bila tako rekoch le nekakshno preganjanje ravbarjev in zhandarjev glede na morje krvi, ki je spomladi 1945 prepojilo slovensko zemljo; shtevilo domobrancev je skoraj zanemarljivo znotraj vsote vseh na hitro pobitih, v glavnem pripadnikov drugih jugovojsk in z njimi povezanih civilistov. Ochitnost jugokonteksta med drugim kazhe tudi dejstvo, da si je domobranska stran na ljubljanskem Taboru tik pred koncem vojne za svojo »maskoto« izbrala kralja Petra, tako so bili domobranci nazadnje »srbska vojska« (srbska chastnika sta bila tudi domobranska poveljnika Rupnik in njegov sin, slednji se je iz Wolfa celo preimenoval v Vuka). Domobranska stran she danes ne priznava svoje kolaboracije ali kvizlinshtva (cheprav so domobranci na Plechnikovem stadionu prisegli na t. i. Siegfriedov mech; srbski chetniki so bili formalno bolj samostojni), partizanska stran ne priznava svoje revolucije-drzhavljanske vojne (cheprav je vodstvo v jugokontekstu dosledno uresnichevalo Leninovo zimmerwaldsko direktivo o pretvorbi imperialistichne vojne v drzhavljansko in revolucijo, pred slovenskim parlamentom pa she danes stoji spomenik z napisom »Spomenik revolucije«).

PETNAJST LET (Dan drzhavnosti, 25. 6. 2006). Slovenski mediji v evforiji, zlasti ker je SLO tik pred petnajstletnico dobila »darilo« iz EU: maturitetno sprichevalo za evro. Evropska »darila« chisto biofaktichno ne morejo biti drugachna kot danajska, v zvezi s politiko pa, kot ve vsak kmet, sploh nikoli ni najbolj priporochljivo pretirano samozadovoljstvo. Che SLO po gospodarskih kazalcih morda she nekako izpolnjuje pogoje EU za sprejem evra (cheprav se celi sloji prebivalstva ochitno pavperizirajo), je stanje pravne drzhave z vech vidikov problematichno do te mere, da se zastavlja vprashanje, koliko se SLO dejansko razlikuje od svojega »nekdanjega« balkanskega bratstva. Pri tem se to vprashanje takoj razshiri v smislu, kako to, da je EU iz tega bratstva tako gladko sprejela samo Slovenijo v svoje vrste, cheprav gre za drzhavo, katere drzhavljani so prisiljeni zasipavati evropsko sodishche za chlovekove pravice s svojimi goli obstanek ogrozhajochimi problemi, SLO ima tudi nereshene probleme vzdolzh vse meje s Hrvashko (Dragonja, Snezhnik, Bela krajina, Mura). Takoj ko se uposhteva, da so slovenske velike sosede na zahodu in severu Italija in Avstrija (kot »nemshki podaljshek«), se je treba vprashati, v interesu katerih najbolj vplivnih chlanic EU je, da se SLO chimprej in chimbolj oddalji in izolira od balkansko-slovanskega zaledja, s katerim je dosegla vse pomembne premike v svoji zgodovini, celo (vsaj z uposhtevanjem geohistorichnega konteksta) tudi osamosvojitev. Cheprav je amerishki zunanji minister Baker izjavil, da ZDA ne bodo priznale slovenske osamosvojitve, je malce zatem Nato pakt »odsvetoval« JLA, da bi realizirala zhe po zveznem premieru Anteju Markovichu ukazano bombardiranje Slovenije ob razglasitvi samostojnosti; CIA je namrech vsaj dve leti prej v svojih internih analizah rachunala z razpadom YU in z vojno med njenimi republikami. Velikodrzhavni projekti so zmeraj dolgorochni; da so Italijani pozabili, koliko njihovih vojakov je med prvo svetovno vojno padlo v bojih za vzhodno mejo in da je Trst brez shirshega zaledja mrtvo mesto (v chasu balkanskih vojn 1992-1993 so v okolici Trsta zhe vadili italijanski paravojashki odredi za mozhnost organiziranja osvobodilne gverile za samostojno Istro, ki bi se potem prikljuchila Italiji) ali da so Avstronemci pozabili na trzhashko-istrsko obalo (edini geostrateshki smisel avstro-ogrske drzhave je bil kooperativno razshiriti nemshtvo in madzharstvo do Jadrana, zato za slovanski trializem logichno ni bilo posluha), lahko verjame le nepoboljshljiva naivnost ali specifichno, tj. za kratkorochni razprodajni grabezh zainteresirana »prostodushnost«. Ilustrativno »praznichno darilo« iz Avstrije: poskus revizije 7. chlena avstrijske drzhavne pogodbe, ki ga je zasnovala ljudska stranka »prijatelja Slovencev« Wolfganga Schlussla; po novem predlogu naj bi bil prag za dvojezichne krajevne napise na Koroshkem zvishan z 10 na 15 odst. slovenskega prebivalstva. Zhivi bili, pa videli – bi se reklo po »balkansko«. In po »evropsko«: Qui vivra, verra.

PREIZKUSHNJA SRCA (Elsker dig for evigt / Open hearts; Danska, 2002; TVS 2 – 28. 6. 2006). Rezhirala Susanne Bier (r. 1960). Film je nesporna mojstrovina, zlasti v pogledu rezhije na sledi Trierjeve »Dogme 95« in igre. Igralci so naravnost fantastichno preprichljivi tudi v skrajno zahtevnih polozhajih, kot so chustveno intenzivna soochenja z invalidnostjo in lochevanje zakona. Zarochenca se znajdeta v neznosni preizkushnji, ko on ohromi zaradi prometne nesreche, ona pa se ljubezensko povezhe z zdravnikom-terapevtom ter ogrozi njegov zakon in druzhino s tremi otroki. Zgodba sama po sebi tako rekoch »ni nich posebnega«, vzeta je neposredno iz dobro situirane danske vsakdanjosti, vendar dramatichna intenzivnost dogajanja brez velikega hrupa dosega uchinkovitost dobrega trilerja. Celotna kompozicija je vredna obchudovanja zaradi psiholoshke tenkochutnosti kamere in elegantne montazhe z briljantno glasbeno opremo.

IZGUBLJENO S PREVODOM (Lost in Translation; ZDA-Japonska, 2003; TVS 2 – 7. 7. 2006). Precej nenavaden in izviren, kljub neatraktivnosti kulten film rezhiserke Sofie Coppola (leta 1971 rojene hcherke znanega rezhiserja) na zhe dokaj obrabljeno »romantichno« temo srechanja Zahod-Vzhod skozi amerishko soochenje z Japonsko. V filmu se ne dogaja nich spektakularnega, a je kljub temu gledljivo zanimiv, cheprav je ves chas v nevarni blizhini dolgochasnega vrtenja v krogu, obarvanem z »literarno-jezikoslovnimi« dialogi (za scenarij je Coppolova dobila oskarja). Film je dalech od pogrevanja samurajsko-yakuzovsko-gejshevske mitologije, povsem ujet v globalno sodobno mitologijo medchloveshkih nesporazumov in odtujenosti. Dva Americhana, on prileten drugorazredni igralec, ona komaj diplomirana filozofinja z videzom izgubljene najstnice, med bivanjem v tokijskem hotelu odkrivata ne le amerishko tujstvo v tem delu »nedoumljivega« orienta, okrashenega s »cvetlichno komunikacijo« japonske pisave, temvech predvsem lastno tujstvo med dvema avtentichnima oblikama amerishke identitete. Bill Murray in Scarlett Johansson sta ustvarila odlichni vlogi s komichno-melanholichnim uchinkom, kot da sta se znashla ne le v tuji drzhavi, temvech tudi v »napachnem filmu«: psiholoshko pretanjen portret dveh »kriznih« amerishkih osebkov na kontrastnem japonskem ozadju brez cenenih folklornih okraskov.

SVETOVNO PRVENSTVO V NOGOMETU (TVS 2 – 9. 7. 2006). Finale Francija – Italija. Zmaga Francije bi bila sicer nekoliko bolj »po okusu« pisca teh vrstic, a je treba priznati, da je zmaga Italije zasluzhena, chetudi formalno »privlechena za lase« – z enajstmetrovkami na koncu podaljshkov, v rednem delu brezizhodna izenachenost (1 : 1). Dejstvo je, da so shli Italijani bolj gladko skozi prvenstvo kot Francozi, fizichno so izredno mochni, igrajo skrajno »ziherashko« (nacheloma obrambno, a prilozhnostno uchinkovito), so pa tudi profesionalno (vsi igrajo doma) in etnichno izjemno homogeni. Francozi so v povprechju deset let starejshi, kljub temu so igrali bolj ofenzivno, kot ekipa pa so »napol afrishki«, njihov najboljshi igralec Zidane, nekakshen »kralj evroeksotov«, je alzhirski musliman (sam se oznachuje kot »musliman, ki ne moli«) iz marsejskega predmestja revnih priseljencev. Obstaja mozhnost, da je Italija zmagala tudi s pomochjo perfidne provokacije: italijanski nogometash Materazzi naj bi Zidana ozmerjal z »arabskim teroristom«, prizadeti ga je »po karatejsko« udaril z glavo v prsi in bil zato kaznovan z izlochitvijo, tako je Francija ostala brez poglavitnega aduta, ki bi lahko odlochilno vplival na izid enajstmetrovk. Koliko je v vsem tem »aktualne simbolike« v letu 500-letnice Kolumbove smrti, je seveda vprashljivo, vseeno pa sta bila polfinale (Nemchija – Portugalska 3 : 1) in finale tega SP svojevrsten triumf Zahodne Evrope, naposled prav najbolj klasichne, katolishke, papeshke, latinske, juzhne Evrope namesto skoraj obichajne latinske Juzhne Amerike, ki je dozhivela neprichakovano eliminacijo iz konchnih obrachunov. Evrovzhodnjaki Slovani (Cheshka, Hrvashka, Poljska, Ukrajina, Srbija-ChG) so odnesli bolj kratko, najdlje (do chetrtfinala) je prishla »nova Ukrajina«, Hrvati nekdanjega izrednega uspeha kljub nabuhlim ambicijam seveda niso mogli ponoviti (verjetno ga tudi nikoli vech ne bodo), za stalnejshe uspehe v nogometu je pach prvi pogoj shirsha nacionalna substanca, Poljake so (za dlako) eliminirali Nemci. Severnoevropski (»protestantski«) nogomet je bil nekoliko odrinjen od vrha, cheprav se imajo Anglezhi za »izumitelje nogometa«. Po mnenju nekaterih poznavalcev so bili Nemci boljshi organizatorji prvenstva kot pa igralci nogometa, do tretjega mesta naj bi bili prishli po zaslugi (od organizatorskega ozadja »tempiranih«?) sodnikov; vsekakor so dosegli veliko (v chetrfinalu so celo premagali Argentino), saj so na predhodnem EP izpadli po prvem krogu; igrajo sicer soliden nogomet brez francoske briljance in italijanske kompaktne energije (npr. vech »ski-jashev« v elfu). Nekateri komentatorji pishejo, da naj bi to prvenstvo »vrnilo samozavest« tako Nemcem kot Italijanom, ker naj bi bil patriotizem obojih prizadet zaradi nacistichne in fashistichne preteklosti (morda ta »diagnoza« do neke mere drzhi, toda v vsakdanjih stikih s pripadniki teh dveh narodov je vsakdo z vzhodne strani »zhelezne zavese« vsa desetletja od vojne lahko obchutil kvechjemu njihov vechvrednostni etnokompleks).

ALBANIJA (Chez planke; TVS 1 – 15. 7. 2006). Pogled na dezhelo, ki je bila s svojo eksteritorialno manjshino usodna za Jugoslavijo, zato oddaja kljub populistichni naravnanosti spodbuja k razmisleku o zadevnem fenomenu. Albanska »manjshina« na Kosovu je sprozhila jugorazpad, ko je po Titovi smrti zahtevala zase status enakopravne republike in s tem nakazala nachrtovano destrukcijo dotedanje »idealne« federativne simetrije »tri zahodne – tri vzhodne« republike, podobno kot je eskalacijo neravnotezhja pomenila srbska zahteva za »Veliko srbsko republiko« z vsemi Srbi znotraj svojih meja. O veri v oddaji ni bilo dosti besed, a je versko vprashanje v smislu etnoideologije nadvse znachilno za Albanijo (veliki albanski pisatelj Ismail Kadare iz svoje parishke perspektive Albancem za ozdravitev njihove evropske identitete celo priporocha vrnitev v katolishtvo, kot se je od vsiljenega turshkega islama oddaljil zhe legendarni Skenderbeg, ki ga je papezh imenoval »athleta Christi«). Albanci so v tujini znani pod drugim imenom, ne pod tistim, ki ga sami uporabljajo zase (Albani – ilirsko pleme); izvirno ime Shchiptar ima v korenu slovenski »shchip« (shqipe – alb. orel). Medijsko najbolj prepoznavno identitetno znamenje Albanije: 700.000 bunkerjev. Ta avtistichna samoobrambna bunkerizacija, kakor je nenavadna in sodobna, ima dolocheno zvezo s starodavno balkansko tradicijo hishe kot kamnite trdnjave (kule) v krutem okolju vsakrshnih nevarnosti; nekateri Albanci she danes v svojih domovih zhivijo kot v bunkerjih, zlasti tisti, ki prichakujejo krvno mashchevanje. Oddaja se tudi ni spushchala v shirshe aktualno albansko geopolitichno ozadje (Kosovo, »Ilirida« v Makedoniji, alb. manjshina v Chrni gori, vprashanje Epira v Grchiji, grshka manjshina v Albaniji, alb. lobiji in mafijske mrezhe po Evropi in ZDA). V spominu je she nekakshna »simpatija« med Slovenci in Albanci zlasti pri koncu exYU; »skupnega« naj bi morda imeli she kaj drugega kot le Ilirsko Bistrico. A »podobnosti« med trdozhivima majhnima etnosoma v zahodnobalkanskih hribih je hitro konec ob dejstvu, da so se Albanci z rekordno bioloshko ofenzivo (zlasti na Kosovu) kot celota zacheli priblizhevati spodnji demografski meji za polnovredno nacijo, kar naj bi zapechatila realizacija »Velike Albanije«. Dodatna »vzporednica«: namesto bunkerjev je del slovenske identitete »jamarstvo« (Praslovani so zhiveli v zemljankah; povsod po Sloveniji jame, polne hekatombichnih kosti …).

KROG (The Ring; ZDA-Japonska, 2002; POP TV – 22. 7 2006). Amerishka predelava kultnega japonskega horrorja z izvirnim naslovom Ringu (1998), ki ga oglashajo kot najbolj strashno grozljivko v zgodovini japonskega filma (rezhija Hideo Nakata po romanu japonskega pisatelja grozljive fantastike Kojija Suzukija, prvi izid 1991, zelo prevajan po svetu kot »japonski Stephen King«). Amerishko verzijo je rezhiral Gore Verbinski, rezhiser mlajshe generacije (r. 1964). Japonski izvirnik je krajshi za kakshnih 20 minut in je zhe zato znosnejshi, je pa tudi vsekakor bolj zanimiv, ker je avtentichna filmska ekshibicija v kontekstu domache tradicije grozljive pravljichnosti; pisatelj Suzuki je namrech vsebinsko zasnovo povzel po stari ljudski legendi. Prenos v sodobni svet in njegovo tehnoloshko okolje izpostavi chlovekovo fascinacijo z gibljivimi slikami malih ekranov, ki so nepogreshljiv del stanovanjske opreme, a njihova »udomachenost« naj bi bila le navidezna, saj se chlovek v svoji vsakdanji otopelosti niti ne zaveda bistvene grozljive manipulativnosti teh masmedijskih »magichnih oches«. Krog demonichne manipulacije je brezizhoden in vrtech se v samem sebi kot v »ringu«; dramatichno izhodishche filma je spoznanje, da vsakdo, ki si ogleda dolocheno videokaseto, umre po sedmih dneh. Amerishka verzija je tehnichno perfektnejsha, igralsko briljantna (zlasti Naomi Watts v vlogi raziskovalne novinarke), v vsakem pogledu natanchno tempirana, tudi z glasbeno spremljavo, vendar razen v redkih trenutkih v glavnem uchinkuje kot pogreta jed; od scene do scene se stopnjujejo asociacije »zhe videnega« (tudi npr. na aktualni francoski film Skrito in grozecho videokaseto v njem) z razvlechenim ponavljanjem stereotipnih »zvez« med hipersenzibilnimi otroki in »duhovi«. Nenaden konec nastopi kot »odreshitev«, cheprav ne tudi kot reshitev skrivnosti.

HOKUSAI (Veliki val; VB; TVS 1 – 2. 8. 2006). Iz angleshke dokuserije Zasebno zhivljenje umetnin; kot zmeraj izvrstno, dragoceno informativno. Tokrat je predmet obravnave Katsushiko Hokusai (1760 – 1849) z Velikim valom (Tsu-nami), ki velja za najbolj znamenito sliko Daljnega vzhoda. Japonski umetnik je torej s to sliko izrazil »duha Azije« kot vzhodni pandan Leonardove Mone Lise. Pri Leonardu je v ospredju skrajno individualiziran portret, v ozadju pokrajina, narava. Pri Hokusaiu prizorishche obvladuje velikanski, v nebo segajochi morski val, na njem trije drobni ribishki cholni, v ozadju, na dnu jame, ki jo oblikuje val, je vidna »sveta gora« Fuji-yama (jap. yama – gora; tj. Sveta gora). Chloveshka identiteta je zgubljena v vrtenju (kozmichnih) valovanj, she gora kot pojem trajnosti, trdnosti, mogochnosti je le igrachka v narochju vala. Che je na Mono Liso mogoche gledati v smislu angleshkega rekla »Dame Nature«, potem obe epohalni sliki kazheta »isto« (besedna blizhina: fujin – jap. gospa, dama): namrech naravo, le da jo zahodna kontemplativna vizija individualizira v enkratnost dolochene osebe, ki zastira prizorishche ali »okno«, vzhodna pa vse prepushcha oceanski oddaljenosti in odprtosti. (Prim. zapis Skrivnostno zhivljenje Mone Lise, MMB – 3. 6. 2005; SRP 75-76/ 2006).

ZVEZDNI SANJACH (The Star Dreamer; Danska, 2002; TVS 2 – 14. 8. 2006). Dokumentarni portret Pavla Klushanceva (Klushantsev; 1910-1999), ruskega pionirja SF filma, ki je desetletje pred Kubrickovo Odisejo 2001 (1968) uvajal »kubrickovske« kozmichno vizionarske elemente; Kubrick in Lucas sta poznala in cenila njegovo delo. Dokumentarec je dragoceno opozorilo na filmskega genija, v svetu premalo znanega (v Rusiji je umrl v revshchini, slep in pozabljen).

KITAJSKA CHETRT (Chinatown; ZDA, 1974; TVS 1 – 16. 8. 2006). Film Romana Planskega, po mnenju mnogih (menda celo vechine?) kritikov njegov najboljshi film. Skrajno korektna in natanchna »rekonstrukcija« amerishkega filma noir iz 30-ih let, tudi dogajanje je postavljeno v tisti chas. V celoti neoporechen profesionalni perfekcionizem, vendar gre dejansko le za ne posebno zanimivo variacijo na Raymonda Chandlerja in njegovega detektiva Marlowa ter na zadevno hollywoodsko klasiko. Kljub vsemu pach »pravi«, esencialni Polanski ostaja »evropski«, v zgodnejshih filmih, posnetih v glavnem v Evropi v 60. letih, kot so Nozh v vodi, Slepa ulica, Ples vampirjev, Rosemaryin otrok (slednji iz 1968 bi bil – kot »amerishki poljub smrti« – blizhe pojmu »zadnje avtorjeve mojstrovine« kot pa Tess iz 1979, ki sicer za nekatere pomeni »konec Polanskega«).

SKRIVNOST NATALIE WOOD (The Mystery of Natalie Wood; ZDA, 2004 – 20. in 27. 8. 2006). Dvodelna tv »serija« o hollywoodski igralki Natalie Wood (1938 – 1981), slavni v 50-ih in 60-ih letih 20. stoletja, dvakrat porocheni z igralcem Robertom Wagnerjem (r. 1930), tudi producentom tega igranega dokumentarca. Nekaterim kritikom se ta biografska podoba zdi prevech sentimentalna, vendar se opazni poudarek na chustvenosti tukaj ne zdi motech ali odvech, ker osvetljuje Natalijino specifichnost, namrech njeno, mogoche je rechi, slovansko hipersenzibilnost (njeni starshi so bili ruski priseljenci, rojena je bila v San Franciscu, z izvirnim imenom Natasha Nikolaevna Zaharenko – priimek je ukrajinski). Psiholoshko in fizichno preprichljivo jo je upodobila Justine Waddell pod veshcho rezhiserko roko Petra Bogdanovicha, ki ima ochitno tudi slovanske korenine … Za par Natalie-Robert je znachilno, da sta se mlada povzpela med vrhove Hollywooda, do najvishjega vrha pa nista segla (ona je bila trikrat le nominirana za oskarja) in sta njuni karieri kmalu stagnirali nekje v drugem planu. Vsekakor je bila Natalie zanimiva igralska osebnost (nekaterim se je zdela skoraj prevech podobna Audrey Hepburn), zapisana v filmsko zgodovino vsaj z vlogo v znamenitem Kazanovem filmu Razkoshje v travi (1961), medtem ko Robert Wagner s svojim najbolj obichajnim germanskim imenom (vsaj v ZDA je njegovih imenjakov verjetno na milijone), cheprav sicer vseskozi soliden in uspeshen igralec, zlasti na tv, morda paradoksalno ostaja v spominu predvsem po svojem filmskem uteleshenju iz stripa prenesenega Princa Valianta (1954).

 

(maj – junij – julij – avgust 2006)