Revija SRP 81/82

Giuseppe Grattacaso

 

SEDIM PRED TVOJIM MORJEM

 

 

Zdaj, ko vem, da je Tomaj mala vas

Josipu Ostiju

 

Se sprashujem, kako pesniki prezhivijo dneve

v Tomaju. Gotovo dolgo chasa posedajo na vrtu,

kjer drevesa hodijo, in, se zdi, da so zhuzhelke

srechne. Ali se pod latnikom pogovarjajo

z drugimi pesniki, ki so takrat odsotni, ali

z zhensko, ki jo ljubijo, ali le s samimi seboj

in s poshtarjem. Pogosto preverjajo ali sonce

opravlja svojo vsakdanjo pot. In prebrskajo nebo

v iskanju nashe usode. Berejo knjige ruskih

romanopiscev o junakinjah, ki dolgo stojijo pod

dezhjem, pa o trmoglavih ljubimcih, ki vihtijo

sablje in mahajo z lilijami, dezhniki in robci, in se

razjochejo, ker je vsake ljubezni konec, in jokajo,

ker jih prijetne vonjave omamljajo. Kasneje

se pesniki v Tomaju zazrejo v sonchni zahod

in pripravijo chasu primerno zelenjavno in zhitno

juho, kateri dodajo nekaj rozhmarina in malo srca,

ki se sprehaja med zvezdami. Hodijo gor pa dol

po hishnih stopnicah, in se zasopejo med hojo

dol pa gor, cheprav je hisha vseh tomajskih

pesnikov pritlichna. Shtejejo drugo za drugo

stopnichke in tudi lonchnice na oknih, pa gredice

z zhajbljem, koshate cheshnje in slive, s pogledom

pa bozhajo divje korenike svojih trt. V mislih

kar naprej snujejo kakshno pesem. Ne tekajo,

ne telovadijo, skoraj nikoli ne gledajo televizije,

se ne ukvarjajo s sajenjem artichok ali cvetach,

ne vlagajo sadja in ne pripravljajo konserv.

Vendar hranijo mala mesta v svojih zvezkih

in v svojih zhepih, da bi vanje vsadili besede in

vprashaje, pisma prijateljem in kozarce terana.

Njihovi pogledi pa so sladko nasmejani in milo

otozhni, tudi ko se odpravijo z odlochnim

korakom na obisk k pesniku Srechku

Kosovelu, ki jih obichajno prichaka prav tam

na malem pokopalishchu ali v gostilni.

 

12. junija 2004

 

 

*

 

 

Konchno sem dospel na rechni breg.

Zhe ves nestrpen, da zachutim v rokah zhivo vabo,

da objamem ribishko palico, pa cheprav ne znam loviti rib

in me nikoli niso zanimali trnki in shkornji, vendar sem tu

in chutim prod pod koraki, pod stopinjami, ki chofotajo

po temni vodi, da se pomenim s tabo, Rymond Carver,

o lososih, ki skakajo proti toku, o divjih sulcih

in o postrvih, ki se mavrichno svetlikajo

pa o plitvinah, vrtincih in tolmunih.

In sem godec na harmoniko v ponoshenih hlachah in z

lasmi, ki mi prekrivajo ushesa, da te vidim, Izet Sarajlich,

plesati drugi tango, medtem ko zhalostni pogledi

tvoje zhene naju zalezujejo kot granate, midva pa

veva, da bo vojne konec in da bodo zaljubljenci she

vedno stopali na sarajevske tramvaje z vlazhnimi

pogledi in s polnimi aktovkami mesechine. In vse

naokrog, chisto vse okoli mene so dobro znane

dishave in nadihi svetlobe v starih ulichicah in limone,

ki odstopajo rumenino vecherom in hotelskim vhodom,

medtem ko chakava na zadnji kozarec vina, Alfonso Gatto,

kajti vedno chakava na tistih mestih, kjer zhenske znajo

prevech popevk, in poslushava morje, ko se sprehajava

v kochiji. Sanje pa so tako dalech, da bi morala prepluti

ves ocean, da bi nashla njihov pomen: ti mi ga prijateljsko

zaupash, Fernando Pessoa, medtem ko mali chrni parnik

zasledujejo in ji s pogledom sledi Alvaro de Campos,

medtem ko chakava, da se prikazhe na kakshnem peronu

ali prikuka iz skladishcha za zachimbe ali iz sive knjige

zhalostna senca Bernarda Soaresa. Zachetek leta, vsi

skupaj mu bomo morali nazdraviti in pochakati, da nam

spomin prinese nove limone in nove tange, druge

pomole in tramvaje in kochije in mesechine in vashe

glasove in parnike, ki vechno priplujejo v pristanishcha.

 

 

*

 

 

Natakarjeva skrivnost je njegova otozhnost brez jutrishnjega dne,

vedno enake ponavljajoche se kretnje, slegasti koraki namishljenih

copat med kuhinjo in opojnostjo pokrajin, ki jih gleda

bezhati skozi okno vlaka, da postrezhe gospem z mahedravimi

vratovi, vedno enakimi za svojo mizo v kotu, v veseli

zhalosti krichavo kichastih prstanov, v prijazni vznemirljivosti

smehljajev. O prelepe gostilne v Trstu, kjer nisem nikoli

povsem buden, omamljen od smradu ocvrtih sardelic,

brezimnega sijaja prtov, ki pripovedujejo o nikoli

izbrisanih vprashanjih vesti, morska potovanja,

daljne vetrovne zime, ki ostanejo navzoche kot

sledovi v srcu. Tukaj, tik ob morju, se zhivljenje

lahko pritozhuje nad samim seboj in spotoma si

nezhno napudra lica, nemir na dnu kozarca.

Vsakdanji gosti odhajajo in prihajajo, in hochejo

skrivnosti v shkoljkah in opravljivo shepetajo nepoznanim

jedcem bridkosti in kuhanega mesa. V trzhashkih gostilnah

jesen zgodaj lega s sijochim mrakom in temo, ki zasenchita

bela vina in sploshne osamljenosti, in dajo ritem tanga

pochasnim korakom natakarja, ki se zachudi, che od utrujenosti

kozarci vztrepechejo kot bezhna smrt, ki preshine hrbet in

nato se razgubi s sapico, ki spodbudno zaveje iz morja,

iz omake s shkarpini, iz vlage v shrambi za trgovino.

 

 

*

 

 

Moram te seznaniti z otozhno roza barvo oleandrov,

ki jih veter stresa pred grshkimi templji

na ravnini Paestuma in te nauchiti besed,

Chiara, ki jih morje shepeta,

ko se poletje zachne bojeche zhe mrachiti.

In povedati ti moram tudi o svetlobi limonovcev,

o temnem vonju listja, ko se grichevje

oklene dlani in se preobrazi v noch.

Vprashal te bom, kaj nama chas prinese ali sporocha

in kaj odvzame, meni, ki sem oche zhe za zmerom.

tebi hcherko, ki bo nekaj drugega, le kaj bo ostalo

od tvoje osuplosti v mojem zhe priletnem pogledu,

kateri objem naju vechno vezhe in spreminja.

V tvoji sobi

se visoko spreletavajo ptice pevke,

cefrajo se na stenah oblaki, vse naokrog

je kdo, ki bere preden zaspi

in modrina, spokojno jasna modrina

naju pokliche s ceste kot goli april. Ti se sladko

smejesh in se mi zdish she blizhja in zhe

stechesh stran in hochesh storiti vse sama in techesh

kot teche chas, ki se ne vrne nazaj.

 

 

*

 

 

V svojem skrivnem vrtu je moja mati ohranjala

komaj zaznavno veselje in bozhajocho nezhnost.

Gorechke so se nepremishljeno sklanjale chez okno

v sedmem nadstropju kot stare gospe, prevech stare

in mrshave. Marjetice, da jih ne bi chenche strle, so se

borile proti govoricam in vrazheverstvu. Le od chasa

do chasa so vrtnice jezikale in opravljale in rane

mimoz so pomezhikovale galebom. V svojem skrivnem

vrtu moja mati je izzivala letne chase, oblechena kot

ruska kmetica ali kakshna matrona iz Cilenta, je kljubovala

severozahodnemu vetru in neurjem jugovzhodnika,

pushchavskemu pesku in zhgochi ljubezenski besedi

julijskega sonca. Imela je na glavi zavozlano ruto in

raskave roke. Hlad je zamrzoval zemljo in kozho, toplota

pa ju je razpokala. Mraz je pritiskal in potihoma grizel

in pordecheval lica. Moja mati je molila zazrta v ex-voto

na svojem visechem oltarju, ki je bil prislonjen na

praznino sveta in obenem je pomakala roke v bazhiljko

in pasijonko in si tesno ovila shal okrog ramen.

In tu pa tam je chakala, da vzide mesec.

 

 

*

 

 

Rad bi te dal v narochje, Michela,

ko da bi bila she otrok, in ti pomagal

pri domachih nalogah, biti obenem tvoj

oche in tvoj sin, povrh tega kar sem, da bi

skupaj zhivela vsa razdobja najinega

zhivljenja, rad bi bil she vedno s tabo v

Pradu, pred sliko Las Meninas in da ne

bi bilo nikogar drugega, samo midva

molche, rad bi agropolsko morje, in jaz

she dechek, tebe pa takrat sploh ni bilo,

zdaj pa si z nami, ki proti vetru tekamo

za istimi sanjami kot takrat. Vse to

premishljujem, medtem ko oktobrsko

sonce, ki ga danes ni, me vseeno obdaja

in utira pot v ulichice, ki so ena sama

nostalgija po vonjavah, so upehani

trolejbusi, ki peljejo mame preoblozhene

s kosharami, so palme v zharechi sinjini srca.

Zdaj te vidim, medtem ko si ti bolechina in

si radostna ljubezen, in govorish o ljubezni

sinu, ki te ne bo mogel pozdraviti nikoli vech,

hcheram govorish z glasom, ki trepeche kot

polknice ob prvem nezhnem dotiku svetlobe.

Vidim te in si dekle, ki gre mimo mene in se

smeje in hiti proti trgu, kjer je trolejbusno

postajalishche, in vecheri se.

 

 

*

 

 

Sedim pred tvojim morjem, rahel vetrc zastira

bregove z zimskim pajcholanom, ki kot slutnja lebdi

nad shkolji, galebi se zibljejo sredi razpenjenih in

buchechih valov, trgovska ladja na visokem morju

chaka, da bo prihodnost menjala zastavo. Sedim v

milosti tvoji minulih let, vetra, ki se zaletava ob

palme in okenskih polic, ki nihajo s svojimi gorechkami.

Mesto mojega otroshtva, sedim pred tvojimi rozhnatimi

oblaki in sedim dalech od tebe, nepopravljivo dalech v letih,

tu sem in drugje in moj zdaj ni samo ta kraj, tako

drugachen in oddaljen, vendar klopca, kjer she vedno zhivim,

oslepljen od sonca, ni tvoja izguba in niti moja vrnitev,

marvech tvoja navzochnost. Nikoli vech se ne bom mogel

vrniti, imam samo eno srce in ga zapravljam z otozhnostjo,

nikoli vech ne bom na videz enak chloveku, ki sem bil, in vendar

sem zhiv in sem nekakshna prikazen, in imam dusho, ki ji grozi

nevarnost, da se bo zlomila, she preden mi bo pripadala, imam

leta, ki jih imam in morda katero odvech in sem prav ta

mladenich, ki ga vidite, kako prozhno in naglo stopa naproti

svoji gotovosti, da zhivi za vsakim vogalom. Sedim in tekam

po tvojih ulichicah, ki se zavedajo drugih ulichic in izgubljenih

src skozi stoletja, in obrazov, ki jim ni mar lastni nemir in

niti, che so siti. Hitim in se vrnem tja, kjer sem bil in bil sem tam,

kjer sem zdaj, moje ljubo mesto, ki se nochesh premakniti in nochesh

umreti, hitim v smer, ki me vsak dan popelje chim dlje od tebe

in mi vedno pokazhe tvoje sredishche, tvoje bleshcheche ulice.

Izmuchen sem od svojega brezupja in tvoje uchenosti, svoje

gorechnosti in tvoje medlosti, svoje pregreshnosti in tvojega

blagoslova. Sedim pred kapljo, ki drsi po shipi po hudi povodnji,

najprej polzi pochasi, nato vse hitreje, sedim pred chasom, ki

me pusti sedeti na istem mestu in gledam morje, zhe dolgo let

tudi isto ladjo, ki chaka, da bo priplula v pristanishche, zhe dolgo let

si mislim, da sem tisti chlovek, ki gleda in ni nikoli odpotoval.

 

 

*

 

 

Sem molchechi chlovek, ki hodi po mestni trzhnici in si prav

potihcem brunda popevchico, ko postopa samovshechno med

ostanki sadja in zelenjave, chrvivimi hrushkami, odrezanimi

stebli artichok, zdrsljivimi olupki juzhnega sadja, prepushchenih

chasu, med zavrzhenimi jedri brstichnega ohrovta in repe. Ves

poklapan od poraza, tu ob reki, ki se ji ne mudi nikamor in

poshilja nagle pozdrave mimoidochim, v koledarsko naglici in s

pometalnimi stroji, sem konchno in sramezhljivo srechen. Popotnik

sem, ki prepoznava neznane vonjave in vidi veselje in revshchino

na obrazih, ki izginejo, ko jih odpelje, kdove kam namenjeni

tramvaj, zamishljeni obrazi, ki mislijo le na to, da bi se vrnili

domov, proti skrivnosti strmih in slabo razsvetljenih stopnic,

porumenelih stanovanj, sob z oguljenimi zidnimi tapetami,

ki se zachenjajo odlepljati, in sebe vidim, kako se vracham tudi

sam na istem tramvaju, med tistimi ljudmi, ki jih na vsem

lepem zachutim blizu, in obenem zaznavam v zraku, kako se

trzhnica hladno podira, sladki vonj svetlobe, ki zaspi nad

luzhami, ki skoraj pobozha reko. Tukaj sem ob moshkem, ki

kadi svojo cigaro, naslonjen na balustrado s pogledom

na daljno morje, ki prav gotovo ni prisotno, medtem ko nekje,

skozi katerokoli okno pod prizhgano svetilko, ki pa chloveku ne

dopushcha, da bi kaj videl, na mizo polagajo jedilne pribore

in med njimi bo zhlica, ki jo bo treba poloshchiti, in dvignila se bo roka,

ki bo zravnala fotografijo in tudi odkrila na okvirju nekaj

mesecev star prah, medtem ko bodo koraki stopali gor pa dol, v

drugi sobi ali morda she dlje, v kakem drugem mestu, in iznenada

se bodo ustavili in se zazrli v zvezde, iste zvezde, ki smo jih gledali,

ko smo bili otroci in vohali duh, ko da bi trzhnica ob tisti uri

she obratovala, o njej pa ostajajo samo ostanki in vonj

po izgubljenih trenutkih, zvrhano polnih vechnosti.

 

 

 

 

 

O AVTORJU

 

Giuseppe Grattacaso se je rodil v Salernu leta 1957. Od leta 1984 zhivi v mestu Pistoia, kjer uchi italijanshchino v klasichnem liceju. Doslej je objavil pesnishke zbirke: Devozioni (Pobozhnosti), zalozhba Ripostes, Salerno 1982; Se fosse pronto un cielo (Ko bi bila nared nekakshna nebesa), Il Catalogo, Salerno 1991; L’attimo dopo (Trenutek zatem), Nuova Libra Editrice, Bologna 2003. Knjiga je bila predstavljena skupaj s fotografskim delom umetnice Elisabette Scarpini. Iz portugalshchine je prevedel pesnishko zbirko In modo di-verso (besedna igra, ki lahko pomeni Na drugachen nachin ali Na verzni nachin oz. oboje), Ripostes, Salerno 1983. Avtor knjige je portugalski pesnik Alberto Pimenta. Leta 1985 je umetnishko zalozhnishtvo L’Upupa iz Firenc objavilo mapo z dvema njegovima pesmima in shtirimi serigrafijami umetnika Andrea Papija. Leta 2006 je dvojezichno izshla v omejenem shtevilu izvodov njegova zgodba Aria imbalsamata (Balzamiran zrak) pri zalozhbi Grafiche Ricciarelli di Monsano (Ancona). V francoshchino jo je prevedla Stéphanie Leblanc. Vech njegovih proznih besedil je prevedenih v francoshchino, zlasti v Nota Bene –  Revue de littérature internationale (La Différence, Paris 1992), v shtevilki, ki je bila v celoti posvechena italijanski poeziji. Bil je urednik pesnishkih revij Percorsi (Poti), Salerno, v osemdesetih letih; Oceano Atlantico (Atlantski ocean), Rim, prav tako v osemdesetih letih, in Pioggia obliqua (Poshevni dezh), Firence, v devetdesetih letih.

Objavlja v vech italijanskih knjizhevnih revijah, med njimi kazhe omeniti Nuovi argomenti in Lengua. Od leta 2002 je predsednik gledalishkega zdruzhenja mesta Pistoie (Associazione Teatrale Pistoiese), ki upravlja mestno gledalishche Manzoni (Teatro Manzoni di Pistoia) in druge dvorane v samem mestu in v okolici.

 

Prevod in belezhka o avtorju Jolka Milich