Giuseppe Grattacaso
SEDIM PRED TVOJIM MORJEM
Zdaj, ko vem, da je Tomaj mala vas
Josipu Ostiju
Se sprashujem, kako pesniki prezhivijo dneve
v Tomaju. Gotovo dolgo chasa posedajo na vrtu,
kjer drevesa hodijo, in, se zdi, da so zhuzhelke
srechne. Ali se pod latnikom pogovarjajo
z drugimi pesniki, ki so takrat odsotni, ali
z zhensko, ki jo ljubijo, ali le s samimi seboj
in s poshtarjem. Pogosto preverjajo ali sonce
opravlja svojo vsakdanjo pot. In prebrskajo nebo
v iskanju nashe usode. Berejo knjige ruskih
romanopiscev o junakinjah, ki dolgo stojijo pod
dezhjem, pa o trmoglavih ljubimcih, ki vihtijo
sablje in mahajo z lilijami, dezhniki in robci, in se
razjochejo, ker je vsake ljubezni konec, in jokajo,
ker jih prijetne vonjave omamljajo. Kasneje
se pesniki v Tomaju zazrejo v sonchni zahod
in pripravijo chasu primerno zelenjavno in zhitno
juho, kateri dodajo nekaj rozhmarina in malo srca,
ki se sprehaja med zvezdami. Hodijo gor pa dol
po hishnih stopnicah, in se zasopejo med hojo
dol pa gor, cheprav je hisha vseh tomajskih
pesnikov pritlichna. Shtejejo drugo za drugo
stopnichke in tudi lonchnice na oknih, pa gredice
z zhajbljem, koshate cheshnje in slive, s pogledom
pa bozhajo divje korenike svojih trt. V mislih
kar naprej snujejo kakshno pesem. Ne tekajo,
ne telovadijo, skoraj nikoli ne gledajo televizije,
se ne ukvarjajo s sajenjem artichok ali cvetach,
ne vlagajo sadja in ne pripravljajo konserv.
Vendar hranijo mala mesta v svojih zvezkih
in v svojih zhepih, da bi vanje vsadili besede in
vprashaje, pisma prijateljem in kozarce terana.
Njihovi pogledi pa so sladko nasmejani in milo
otozhni, tudi ko se odpravijo z odlochnim
korakom na obisk k pesniku Srechku
Kosovelu, ki jih obichajno prichaka prav tam
na malem pokopalishchu ali v gostilni.
12. junija 2004
*
Konchno sem dospel na rechni breg.
Zhe ves nestrpen, da zachutim v rokah zhivo vabo,
da objamem ribishko palico, pa cheprav ne znam loviti rib
in me nikoli niso zanimali trnki in shkornji, vendar sem tu
in chutim prod pod koraki, pod stopinjami, ki chofotajo
po temni vodi, da se pomenim s tabo, Rymond Carver,
o lososih, ki skakajo proti toku, o divjih sulcih
in o postrvih, ki se mavrichno svetlikajo
pa o plitvinah, vrtincih in tolmunih.
In sem godec na harmoniko v ponoshenih hlachah in z
lasmi, ki mi prekrivajo ushesa, da te vidim, Izet Sarajlich,
plesati drugi tango, medtem ko zhalostni pogledi
tvoje zhene naju zalezujejo kot granate, midva pa
veva, da bo vojne konec in da bodo zaljubljenci she
vedno stopali na sarajevske tramvaje z vlazhnimi
pogledi in s polnimi aktovkami mesechine. In vse
naokrog, chisto vse okoli mene so dobro znane
dishave in nadihi svetlobe v starih ulichicah in limone,
ki odstopajo rumenino vecherom in hotelskim vhodom,
medtem ko chakava na zadnji kozarec vina, Alfonso Gatto,
kajti vedno chakava na tistih mestih, kjer zhenske znajo
prevech popevk, in poslushava morje, ko se sprehajava
v kochiji. Sanje pa so tako dalech, da bi morala prepluti
ves ocean, da bi nashla njihov pomen: ti mi ga prijateljsko
zaupash, Fernando Pessoa, medtem ko mali chrni parnik
zasledujejo in ji s pogledom sledi Alvaro de Campos,
medtem ko chakava, da se prikazhe na kakshnem peronu
ali prikuka iz skladishcha za zachimbe ali iz sive knjige
zhalostna senca Bernarda Soaresa. Zachetek leta, vsi
skupaj mu bomo morali nazdraviti in pochakati, da nam
spomin prinese nove limone in nove tange, druge
pomole in tramvaje in kochije in mesechine in vashe
glasove in parnike, ki vechno priplujejo v pristanishcha.
*
Natakarjeva skrivnost je njegova otozhnost brez jutrishnjega dne,
vedno enake ponavljajoche se kretnje, slegasti koraki namishljenih
copat med kuhinjo in opojnostjo pokrajin, ki jih gleda
bezhati skozi okno vlaka, da postrezhe gospem z mahedravimi
vratovi, vedno enakimi za svojo mizo v kotu, v veseli
zhalosti krichavo kichastih prstanov, v prijazni vznemirljivosti
smehljajev. O prelepe gostilne v Trstu, kjer nisem nikoli
povsem buden, omamljen od smradu ocvrtih sardelic,
brezimnega sijaja prtov, ki pripovedujejo o nikoli
izbrisanih vprashanjih vesti, morska potovanja,
daljne vetrovne zime, ki ostanejo navzoche kot
sledovi v srcu. Tukaj, tik ob morju, se zhivljenje
lahko pritozhuje nad samim seboj in spotoma si
nezhno napudra lica, nemir na dnu kozarca.
Vsakdanji gosti odhajajo in prihajajo, in hochejo
skrivnosti v shkoljkah in opravljivo shepetajo nepoznanim
jedcem bridkosti in kuhanega mesa. V trzhashkih gostilnah
jesen zgodaj lega s sijochim mrakom in temo, ki zasenchita
bela vina in sploshne osamljenosti, in dajo ritem tanga
pochasnim korakom natakarja, ki se zachudi, che od utrujenosti
kozarci vztrepechejo kot bezhna smrt, ki preshine hrbet in
nato se razgubi s sapico, ki spodbudno zaveje iz morja,
iz omake s shkarpini, iz vlage v shrambi za trgovino.
*
Moram te seznaniti z otozhno roza barvo oleandrov,
ki jih veter stresa pred grshkimi templji
na ravnini Paestuma in te nauchiti besed,
Chiara, ki jih morje shepeta,
ko se poletje zachne bojeche zhe mrachiti.
In povedati ti moram tudi o svetlobi limonovcev,
o temnem vonju listja, ko se grichevje
oklene dlani in se preobrazi v noch.
Vprashal te bom, kaj nama chas prinese ali sporocha
in kaj odvzame, meni, ki sem oche zhe za zmerom.
tebi hcherko, ki bo nekaj drugega, le kaj bo ostalo
od tvoje osuplosti v mojem zhe priletnem pogledu,
kateri objem naju vechno vezhe in spreminja.
V tvoji sobi
se visoko spreletavajo ptice pevke,
cefrajo se na stenah oblaki, vse naokrog
je kdo, ki bere preden zaspi
in modrina, spokojno jasna modrina
naju pokliche s ceste kot goli april. Ti se sladko
smejesh in se mi zdish she blizhja in zhe
stechesh stran in hochesh storiti vse sama in techesh
kot teche chas, ki se ne vrne nazaj.
*
V svojem skrivnem vrtu je moja mati ohranjala
komaj zaznavno veselje in bozhajocho nezhnost.
Gorechke so se nepremishljeno sklanjale chez okno
v sedmem nadstropju kot stare gospe, prevech stare
in mrshave. Marjetice, da jih ne bi chenche strle, so se
borile proti govoricam in vrazheverstvu. Le od chasa
do chasa so vrtnice jezikale in opravljale in rane
mimoz so pomezhikovale galebom. V svojem skrivnem
vrtu moja mati je izzivala letne chase, oblechena kot
ruska kmetica ali kakshna matrona iz Cilenta, je kljubovala
severozahodnemu vetru in neurjem jugovzhodnika,
pushchavskemu pesku in zhgochi ljubezenski besedi
julijskega sonca. Imela je na glavi zavozlano ruto in
raskave roke. Hlad je zamrzoval zemljo in kozho, toplota
pa ju je razpokala. Mraz je pritiskal in potihoma grizel
in pordecheval lica. Moja mati je molila zazrta v ex-voto
na svojem visechem oltarju, ki je bil prislonjen na
praznino sveta in obenem je pomakala roke v bazhiljko
in pasijonko in si tesno ovila shal okrog ramen.
In tu pa tam je chakala, da vzide mesec.
*
Rad bi te dal v narochje, Michela,
ko da bi bila she otrok, in ti pomagal
pri domachih nalogah, biti obenem tvoj
oche in tvoj sin, povrh tega kar sem, da bi
skupaj zhivela vsa razdobja najinega
zhivljenja, rad bi bil she vedno s tabo v
Pradu, pred sliko Las Meninas in da ne
bi bilo nikogar drugega, samo midva
molche, rad bi agropolsko morje, in jaz
she dechek, tebe pa takrat sploh ni bilo,
zdaj pa si z nami, ki proti vetru tekamo
za istimi sanjami kot takrat. Vse to
premishljujem, medtem ko oktobrsko
sonce, ki ga danes ni, me vseeno obdaja
in utira pot v ulichice, ki so ena sama
nostalgija po vonjavah, so upehani
trolejbusi, ki peljejo mame preoblozhene
s kosharami, so palme v zharechi sinjini srca.
Zdaj te vidim, medtem ko si ti bolechina in
si radostna ljubezen, in govorish o ljubezni
sinu, ki te ne bo mogel pozdraviti nikoli vech,
hcheram govorish z glasom, ki trepeche kot
polknice ob prvem nezhnem dotiku svetlobe.
Vidim te in si dekle, ki gre mimo mene in se
smeje in hiti proti trgu, kjer je trolejbusno
postajalishche, in vecheri se.
*
Sedim pred tvojim morjem, rahel vetrc zastira
bregove z zimskim pajcholanom, ki kot slutnja lebdi
nad shkolji, galebi se zibljejo sredi razpenjenih in
buchechih valov, trgovska ladja na visokem morju
chaka, da bo prihodnost menjala zastavo. Sedim v
milosti tvoji minulih let, vetra, ki se zaletava ob
palme in okenskih polic, ki nihajo s svojimi gorechkami.
Mesto mojega otroshtva, sedim pred tvojimi rozhnatimi
oblaki in sedim dalech od tebe, nepopravljivo dalech v letih,
tu sem in drugje in moj zdaj ni samo ta kraj, tako
drugachen in oddaljen, vendar klopca, kjer she vedno zhivim,
oslepljen od sonca, ni tvoja izguba in niti moja vrnitev,
marvech tvoja navzochnost. Nikoli vech se ne bom mogel
vrniti, imam samo eno srce in ga zapravljam z otozhnostjo,
nikoli vech ne bom na videz enak chloveku, ki sem bil, in vendar
sem zhiv in sem nekakshna prikazen, in imam dusho, ki ji grozi
nevarnost, da se bo zlomila, she preden mi bo pripadala, imam
leta, ki jih imam in morda katero odvech in sem prav ta
mladenich, ki ga vidite, kako prozhno in naglo stopa naproti
svoji gotovosti, da zhivi za vsakim vogalom. Sedim in tekam
po tvojih ulichicah, ki se zavedajo drugih ulichic in izgubljenih
src skozi stoletja, in obrazov, ki jim ni mar lastni nemir in
niti, che so siti. Hitim in se vrnem tja, kjer sem bil in bil sem tam,
kjer sem zdaj, moje ljubo mesto, ki se nochesh premakniti in nochesh
umreti, hitim v smer, ki me vsak dan popelje chim dlje od tebe
in mi vedno pokazhe tvoje sredishche, tvoje bleshcheche ulice.
Izmuchen sem od svojega brezupja in tvoje uchenosti, svoje
gorechnosti in tvoje medlosti, svoje pregreshnosti in tvojega
blagoslova. Sedim pred kapljo, ki drsi po shipi po hudi povodnji,
najprej polzi pochasi, nato vse hitreje, sedim pred chasom, ki
me pusti sedeti na istem mestu in gledam morje, zhe dolgo let
tudi isto ladjo, ki chaka, da bo priplula v pristanishche, zhe dolgo let
si mislim, da sem tisti chlovek, ki gleda in ni nikoli odpotoval.
*
Sem molchechi chlovek, ki hodi po mestni trzhnici in si prav
potihcem brunda popevchico, ko postopa samovshechno med
ostanki sadja in zelenjave, chrvivimi hrushkami, odrezanimi
stebli artichok, zdrsljivimi olupki juzhnega sadja, prepushchenih
chasu, med zavrzhenimi jedri brstichnega ohrovta in repe. Ves
poklapan od poraza, tu ob reki, ki se ji ne mudi nikamor in
poshilja nagle pozdrave mimoidochim, v koledarsko naglici in s
pometalnimi stroji, sem konchno in sramezhljivo srechen. Popotnik
sem, ki prepoznava neznane vonjave in vidi veselje in revshchino
na obrazih, ki izginejo, ko jih odpelje, kdove kam namenjeni
tramvaj, zamishljeni obrazi, ki mislijo le na to, da bi se vrnili
domov, proti skrivnosti strmih in slabo razsvetljenih stopnic,
porumenelih stanovanj, sob z oguljenimi zidnimi tapetami,
ki se zachenjajo odlepljati, in sebe vidim, kako se vracham tudi
sam na istem tramvaju, med tistimi ljudmi, ki jih na vsem
lepem zachutim blizu, in obenem zaznavam v zraku, kako se
trzhnica hladno podira, sladki vonj svetlobe, ki zaspi nad
luzhami, ki skoraj pobozha reko. Tukaj sem ob moshkem, ki
kadi svojo cigaro, naslonjen na balustrado s pogledom
na daljno morje, ki prav gotovo ni prisotno, medtem ko nekje,
skozi katerokoli okno pod prizhgano svetilko, ki pa chloveku ne
dopushcha, da bi kaj videl, na mizo polagajo jedilne pribore
in med njimi bo zhlica, ki jo bo treba poloshchiti, in dvignila se bo roka,
ki bo zravnala fotografijo in tudi odkrila na okvirju nekaj
mesecev star prah, medtem ko bodo koraki stopali gor pa dol, v
drugi sobi ali morda she dlje, v kakem drugem mestu, in iznenada
se bodo ustavili in se zazrli v zvezde, iste zvezde, ki smo jih gledali,
ko smo bili otroci in vohali duh, ko da bi trzhnica ob tisti uri
she obratovala, o njej pa ostajajo samo ostanki in vonj
po izgubljenih trenutkih, zvrhano polnih vechnosti.
O AVTORJU
Giuseppe Grattacaso se je rodil v Salernu leta 1957. Od leta 1984 zhivi v mestu Pistoia, kjer uchi italijanshchino v klasichnem liceju. Doslej je objavil pesnishke zbirke: Devozioni (Pobozhnosti), zalozhba Ripostes, Salerno 1982; Se fosse pronto un cielo (Ko bi bila nared nekakshna nebesa), Il Catalogo, Salerno 1991; L’attimo dopo (Trenutek zatem), Nuova Libra Editrice, Bologna 2003. Knjiga je bila predstavljena skupaj s fotografskim delom umetnice Elisabette Scarpini. Iz portugalshchine je prevedel pesnishko zbirko In modo di-verso (besedna igra, ki lahko pomeni Na drugachen nachin ali Na verzni nachin oz. oboje), Ripostes, Salerno 1983. Avtor knjige je portugalski pesnik Alberto Pimenta. Leta 1985 je umetnishko zalozhnishtvo L’Upupa iz Firenc objavilo mapo z dvema njegovima pesmima in shtirimi serigrafijami umetnika Andrea Papija. Leta 2006 je dvojezichno izshla v omejenem shtevilu izvodov njegova zgodba Aria imbalsamata (Balzamiran zrak) pri zalozhbi Grafiche Ricciarelli di Monsano (Ancona). V francoshchino jo je prevedla Stéphanie Leblanc. Vech njegovih proznih besedil je prevedenih v francoshchino, zlasti v Nota Bene – Revue de littérature internationale (La Différence, Paris 1992), v shtevilki, ki je bila v celoti posvechena italijanski poeziji. Bil je urednik pesnishkih revij Percorsi (Poti), Salerno, v osemdesetih letih; Oceano Atlantico (Atlantski ocean), Rim, prav tako v osemdesetih letih, in Pioggia obliqua (Poshevni dezh), Firence, v devetdesetih letih.
Objavlja v vech italijanskih knjizhevnih revijah, med njimi kazhe omeniti Nuovi argomenti in Lengua. Od leta 2002 je predsednik gledalishkega zdruzhenja mesta Pistoie (Associazione Teatrale Pistoiese), ki upravlja mestno gledalishche Manzoni (Teatro Manzoni di Pistoia) in druge dvorane v samem mestu in v okolici.
Prevod in belezhka o avtorju Jolka Milich