Revija SRP 81/82

Franko Bushich

 

MOSHKI TEPEC

(Vizija »D«)

 

Glava in roke dvignjene nad glavo v prvem planu. Glava neke prekrasne in stroge Boginje ali svechenice prednice, nedvomno.

»Norec!« je zakrichala ostro.

Na glavi, okrog vratu in na rokah je imela starinski zlati nakit, okrashen z dragimi kamni. Cheprav je bila videti popolna, mladostna, prekrasna, je shlo nedvomno za starodavno, prastaro bitje iz chasa veliko pred monoteistichnimi religijami. Bila je prelepa. Temnopolta kot kakshna Shpanka, bleshchechih chrnih las, ochi in obrvi, strogega, a v tej strogosti prekrasnega izraza na obrazu, gibkih, popolno odmerjenih gibov tiste, ki je disciplinirana in ki disciplinira. Da, delovala je kot zanosna Domina, tista, ki jo obozhujejo, in tista, ki se ji pokoravajo. Neopisljivo bitje, ki je v meni v vsakem pogledu vzbujalo splet strahu in sposhtovanja.

Zum se je pochasi oddaljeval in plan je postajal vse shirshi, potem pa se je ustavil. O, Bog! Pod prsmi svechenice prednice ali Boginje je nepremichno stala moja zhena, gola, lepsha kot kadar koli. Njeno telo je bilo idealizirano in znatno lepshe kot v resnichnosti, prav tako obraz. Bleshchalo se je; izsevalo je neverjetno chisto svetlobo. Stala je pred mano z zaprtimi ochmi kot kakshen angel, sproshchena, chista in svetla tako znotraj kot zunaj. Preplavil me je niz najrazlichnejshih obchutij: neskonchna ljubezen, ochitki vesti, nekakshen prvobitni strah – chustva so se menjavala vsako sekundo.

Ne verjamem, da bi bila moja zhena toliko nizhja od mistichnega bitja nad njo. Najbrzh je bitje stalo na kakshnem podstavku ali na chem drugem, chesar nisem videl. Nisem namrech videl prav nichesar razen njiju. Zhena je s svojim svetlobnim bleskom kopala telo Boginje in ga osvetljevala, vse drugo pa je bilo v mraku. Mistichna in mrachna atmosfera. Obe VENDARLE ZHENSKI sta delovali prekrasno; bili sta nekaj najlepshega, kar sem kdaj videl v zhenski podobi – vsaka na svoj nachin.

»Norec!« je ponovila Boginja-domina samozavestno, odlochno in grajajoche.

Vzdrhtel sem, kakor da bi vedel, zakaj ta graja. Da, neizogibno sem vedel, jasno sem chutil. Sicer pa je pojasnilo bila navzochnost moje zhene.

»Ali vidish, kaj izgubljash?!« je vzkliknilo bitje in z rokama naredilo nekaj kachastih orientalskih plesnih gibov, dvigajoch roke ob besedi »izgubljash« visoko in odlochno nad glavo, kakor da s tem zheli debelo podchrtati to besedo.

»Ona,« je nadaljevala Boginja, mislech seveda mojo zheno, »je taka le tebi in zate; le ti bi bil moral dobiti to od nje in jo narediti takshno zase in tudi zanjo samo. Za vsakogar drugega bi bila drugachna, slabsha, popolnoma drugachna, kakor je vsaka zhenska za vsakega moshkega zmeraj drugachna. Prezhemanje individualnosti in resnichne volje je tisto, kar ljudi, ki so povezani, dela take ali drugachne. Toda ti si se ujel v skushnjavo, vztrajal si v nasprotovanju svoji individualnosti in resnichni volji.« - Boginja je she naprej govorila, ne vech tako odlochno; govorila je tiho, njene besede niso vech prihajale do mene, cheprav so se mi vrezale nekje v podzavest kakor tiha molitev. (Posttelepatska racionalizacija.)

Gledal sem svojo svetlobno zheno. Ochi so se mi navlazhile s solzami. Pa menda te ne izgubljam, draga – se pomislil ob spremljavi tihih tonov Boginjinih litanij v ozadju. Neverjetno, koliko tega chloveku v trenutku lahko shine skozi glavo. Vse njegovo zhivljenje, kakor tik pred Smrtjo. Morda pa je to res Smrt. V trenutku sem uvidel vse svoje razmerje s soprogo. Objektivno. Uvidel sem, kako jo ljubim. Neizmerno. Uvidel sem, kakshna napaka je bila v tem, da sem to tako neumno skrival pod machistichnimi krinkami grobosti, ki naj bi prikrile mojo hipersenzibilnost, da ne bi bil prizadet. Uvidel sem vse svoje napake, tudi najmanjshe. Uvidel se, kako slab in nepravichen sem bil do zhene. Spoznal sem mnoga svoja egoistichna ravnanja. Dojel sem, kako sem jo nepravichno psihichno teroriziral. Dojel sem vse. Toda kaj je vredno, da sem vse razumel, che se je ona zhe nepreklicno odlochila … (Iskreno jo ljubim. Vse bi storil zanjo. Storil bi vse, da bi »spet« pridobil njeno ljubezen. Ali bom sploh imel prilozhnost za to? (Navadna racionalizacija.)

»Toda ONA ni vse, kar izgubljash!« sem slishal predirljivi krik chudnega bitja, ki je zdaj povsem blazno razshirilo ochi in zenice.

Dvignili so se mi lasje na glavi in mislim, da sem posivel od strahu. Kajti v takih trenutkih zvishane zavesti in hiperpercepcije chlovek, po vsem sodech, vse vidi vnaprej, vsaj s svojo notranjostjo, che ne v zavesti.

Boginja je dvignila roko in usmerila prst nekam visoko nad mojo glavo, opozarjajoch na nekaj za mojim hrbtom. »Izgubljash tudi TO!« je zavreshchala.

Otrpnil sem od neopisljivega strahu. NEEEEEEE – mi je odmevalo v glavi. Poskusil sem hitro obrniti. A to je bil gib potopljenega na dnu morja, ki tisochkrat upochasni she tako hitro kretnjo telesa. NEEEE …

 
***
 
Naglo sem skochil iz postelje, tako da sem se vrnil iz vizije prej, preden sem uzrl TISTO NEKAJ. Leden znoj mi je tekel vzdolzh hrbtenice. Umil sem se in se vrnil v posteljo, v kateri je manjkala moja zhena, polovica mojega telesa. Dolgo in tiho sem jokal. Eh, moja Diana, kakshen MOSHKI TEPEC sem bil – sem rekel, sestavljajoch pesem MOSHKI TEPEC.

 

Iz hrvashchine prevedel Ivo Antich